Blog osebe Mircho H. Mavrin

sLOVEnija moja dežela

mircho — Sun, 07 Dec 2008 10:12:39 UT

Še vedno se mi oči zarosijo, ko vidim ta video...

http://www.youtube.com/watch?v=mluKmCj_XXw&feature=related

Moja dežela, to je njena lepota.
Moja dežela, mi smo njeni ljudje.
Lepota dežele, je sloves njen.
Njeni ljudje, smo njeno ime.
Ponosno ime!

Z ljubeznijo in sočutjem,
Mircho H. Mavrin

Smao pmaetni ljduje lhako brejeo to.

mircho — Sat, 06 Dec 2008 21:28:06 UT

Lhkao vjareteme da jaz sguinro lhako rzaemum vse kar sem nipasal.
Femnoleanla slia čvkšgeeola uma, po rzasaivakh na Cmabrigde Uinervtisjyu, ni vnžao po keteram ventsrm rdeu so čkre zoežnle, vnžao je smao, da sta pvra in zdnaja čkra na pvaerm msteu.
Oetnask je lkhao v plpoenom nerdeu a vi venseo lhkao berete berz pboelmra.
To je ztao, ker češvokli um ne bree vkaso čkro peseboj aapmk besdeo kot colteo. Zivminao kjnae? Nas so pa vndeo v šloi uliči, da je tsončot pasjnia pnbmemoa!

Z ljubeznijo in sočutjem,
Mircho H. Mavrin

Bistvo življenja...

mircho — Sun, 30 Nov 2008 19:04:26 UT

Ta blog je odgovor na številna vprašanja mojih predragih prijateljev o življenju, smislu, bistvu, namenu... Potrudil sem se zate in zase, ker te imam rad, ker imam rad sebe...

Dragi bralec, upam da ti bodo moje izkušnje in spoznanja na na poti izkanja prišle prav. Hvala ti, ker si se odločil prebrat ta blog. Ni naključij v tem univerzumu. Prav tako ni naključje, da sedaj ti bereš te vrstice.

Pa začnimo z molitvijo. Kaj je zame molitev me sprašujete. Kako naj molim? Jaz pa molim tako in tako ... mi rečete... OK!

Vi molite v svojih nesrečah in stiskah. O da bi le molili tudi v polnosti svojega veselja in v dneh obilja. Kajti kaj je molitev, če ne izražanje vašega bitja v živi prostor. In če zaradi olajšanja izlivate svojo mračnost v prostor, potem tudi zaradi veselja izžarevajte zarjo iz svojega srca.

In če ne morete drugega kot jokati, ko vas duša kliče k molitvi, naj vas spodbuja še in še joku navkljub, dokler se ne začnete smejati. In takrat, ko molite se dvigate in v zraku se srečate z vsemi ki molijo ob tej uri in bi jih razen v molitvi nikoli ne srečali. Naj bo obisk v tem nevidnem svetišču namenjen samo zanosu in blagemu občestvu. Kajti če vstopate v svetišče samo zato, da prosite ne boste uslišani. In če vstopate zato, da se ponižate ne boste povišani.

Tudi če vstopate tja zato, da moledujete za srečo drugih ne boste uslišani. Dovolj je da v nevidno svetišče vstopite. Ne morem vas učiti kako molite z besedo Bog ne posluša vaših besed, če jih sam ne izgovarja skozi vaša usta.

Ne morem vas naučiti molitev morja, gozdov in planin toda vi, ki ste rojeni iz gore, gozdov in morja lahko najdete njihovo molitev v svojem srcu. In če samo prisluhnete v močni mir boste slišali govorit tišino.

In tako pripoveduje zgodba kako se je škofova ladja za en dan vstavila na oddaljenem otoku in se je ta odločil da bo ta dan najkoristnejše izrabil. Sprehodil se je ob obali in naletel na tri ribiče, ki so popravljali mreže. V polomljeni angleščini so mu razložili, da so otočane že pred stoletji pokristjanili misijonarji. Mi kristjani. So rekli ponosno in kazali nase. Na škofa je to napravilo dober vtis. Ali poznajo gospodovo molitev? Ne še nikoli niso slišali zanj. Zdaj je pa bil škof ogorčen. Kako morejo ti ljudje trditi da so kristjani, ko pa ne poznajo ni take osnovne stvari kot je gospodova molitev. Kako pa potem molite? Je vprašal. Mi povzdigniti oči v nebo in moliti: Vi biti trije, mi biti trije usmiliti se nas. Škof je bil zgrožen nad primitivno, naravnost krivoversko naravo te molitve. Zato je preživel cel dan z njimi in jih učil učiti gospodovo molitev. Ribiči so se počasi učili. A potrudili so se kolikor so mogli. In preden je škof naslednjega dne odplul so v njegovo zadoščanje znali moliti celo besedilo brez napak.

Naneslo je da je čez nekaj časa škofova ladja spet plula mimo tistih otokov. Škof, ki je hodil gor in dol po palubi in molil večerne molitve se je z zadovoljstvom spomnil da so na enem od teh otokov trije možje, ki znajo zdaj po zaslugi njegovega potrpežljivega truda pravilno moliti. Ko je bil tako zatopljen v svoje misli je obrnil pogled na vzhod in opazil svetlo točko. Svetloba se je vedno bolj približevala in ko je škof ves začuden strmel v njo je razločil tri postave, ki so hodile po vodi v smeri ladje. Kapitan je vstavil ladjo in vsi mornarji so se sklanjali čez ograjo, da bi videli ta osupljiv prizor. Ko so se postave dovolj približale je škof prepoznal tri prijatelje ribiče. Škof ! so zaklicali. Mi tako veseli tebe srečati. Mi slišati. Tvoja ladja iti mimo naših otokov. In hoteti, hoteti te videti. Kaj pa želite? Je spoštljivo in nekoliko v strahu vprašal škof. Tako nam biti žal. Mi pozabiti lepa molitev. Mi reči: Oče naš, ki si v nebesih posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naprej pozabiti. Mi prositi nam spet povedati celo molitev. Škof se je čutil poraženega. Vrnite se domov dobričine. Je rekel. In ko molite, recite: Mi smo trije vi ste trije usmilite se nas.

Sprejemate sporočilo zavesti in podzavesti svojega bitja katero je pripravljeno na novo spoznanje po katerem bo živelo.

… In učitelj nam razlaga prijateljstvo.

In pravi takole. Vaš prijatelj je odgovor na vaše potrebe. Prijatelj je vaše polje, ki ga posejete z ljubeznijo in požanjete z hvaležnostjo. Vaša miza je. In vaša dom. Kajti lačni prihajate k njemu in ga iščete zaradi miru. Ko vaš prijatelj razodeva svoje misli se ne bojte reči ne niti se zadržujete svojega da. In ko obmolkne naj vaše srce ne neha poslušati njegovega srca. V prijateljstvu se namreč vse misli, vse želje, vsa pričakovanja porajajo in razodevajo z radostjo brez hrupnega odobravanja. Ko se poslavljate od svojega prijatelja ne žalujte. Kajti to kar imate pri njemu najraje lahko postane v njegovi odsotnosti jasnejše. Tako kakor planinec vidi goro jasneje iz doline. In edini namen prijateljstva naj bo poglabljanje duha. Kajti ljubezen, ki išče poleg razodetja skrivnosti še kaj drugega, ni ljubezen. Marveč razpeta mreža, vanjo pa ulovimo same nepomembne reči. In kar premorete najboljše v vas samih naj bo za vašega prijatelja. Če mora spoznati obdobje vaše oseke, storite da bo spoznal tudi obdobje vaše plime. Kajti čemu vam bo prijatelj, če ga iščete le zato da izgubljate čas. Iščite ga vedno v času, ko živite. Prijatelj želi utešiti vaše potrebe ne pa zapolniti vaše praznine. V skladnosti vašega prijateljstva naj bo tudi smeh in radost uživanja. Kajti v rosi drobnih stvari najde srce svojo jutro in svežino. In nikoli ne pozabi velike besede velikega človeka, ki je rekel: Rojake nam določi narava, prijatelje pa izbiramo sami.

Hvala ti za čas, za tvojo pozornost in tvoj namen, da mi za trenutek prisluhneš. Zato bo tvoje bitje sprejelo darilo, ki ga le življenje izbere takim kot si ti. Dobra, topla in plemenita duša, ki se je odločila za pogumno dejanje. Razkriti kaj si. In spoznati kaj bi lahko bil ali bila. Prosim poglej pozorno. Kdo si ti? Sedaj in tukaj poglej v samega ali samo sebe. Ali ni to najbolj pomembno bitje, ki v tvojem življenju živi in ki ga poznaš. In prosim. Ali ga res poznaš. Ali res poznaš samega oziroma samo sebe. Usmeri pogled navzgor in se poglej iz višine. Poglej in opazuj to telo, to srce, ta um, to dušo in ta duh. Ali si res to ti?

Umirjeno opazuj in začni čutiti sebe. Sebe v večnem spreminjanju.

In zdaj ti je popolnoma jasno, da tega sebe lahko bolj začutiš, bolj vidiš in da ga zmeraj lahko poboljšaš. Da je zmeraj videti bolj, in čutiti bolj zdrav, zadovoljen umirjen. Da zmeraj lahko postaneš lepši in bolj srečen ali lepša in bolj srečna. Da si zmeraj lahko bolj pametna ali bolj pametna in da razumeš kaj se okoli tebe dogaja. In da ta čudovita moč miru daje življenju višji smisel, globlje čutenje in jasno razlago obstoja.

Večna sprememba kraljuje življenju in nas z doživljanjem različnih izkušenj bogati nas naredi bolj pametne in modre, nam daje pogum in razkriva skrivnosti. Daje nam moč živeti popolnost življenja praznih rok, topla srca, ljubeče duše in razsvetljenega duha. Daje nam vse. Daje ti vse kar si dojel ali dojela celega sebe ali celo sebe. In zdaj je čas. Odpri se na zdravilno moč univerzuma, odpri se na žarek luči, ki zdravi vse. Telo, srce, um, dušo in duh.

Začutiš, vidiš in doživiš svojo lepoto, svojo dobroto, svoj razum in toplino, ki oddaja to žlahtno esenco bistva v tebi. Obdaja in varuje tvojo telo, srce, um, dušo in duh. Obdaja tebe.

Obdaja te mir, mir, mir. In zdaj in tukaj, v tem trenutku ko energija ima največjo moč, spoznaj da zmoreš za dobro sebe, za dobro drugih in v dobro življenja samega odpustiti. Odpuščanje je moč, ki jo rabiš in uporabiš kjerkoli in kadarkoli. Odpuščanje je osvoboditev. Odpusti in se osvobodi. Osvobodi se starih zamer, ki so bile le slabe misli in nerazumljene izkušnje. Osvobodi se starih prepričanj in navad. Odpusti napake in zamere. Odpusti, ker si ti tega zmožen ali zmožna. Odpusti, ker ti to razumeš. Oni pa ne. Osvobodi del sebe z odpuščanjem, ki osvobodi celo bitje.

Mir, mir, mir…

In potem pride luč, luč, luč…

Že si slišal ali slišala. Sporočilo iz točke luči v umu boga. Naj luč razsvetli tvoj um. Iz točke ljubezni v srcu Boga naj se ljubezen prelije v tvoje srce in seje luč in seje ljubezen. Čutiš ljubezen, vidiš luč ker si ti ljubezen in ti si luč.

Mir, mir, mir…

Sporočilo, ki sledi je namenjeno vsem dušam na svetu. Večna enost, ki nam poješ v tišini in nas učiš po drugih. Odločno in modro vodi moje korake. Naj uvidim nauke, ko vstopam in častim namen vseh stvari. Pomagaj mi, da se spoštljivo dotikam, da vedno govorim izza oči. Naj opazujem. Ne sodim. Naj ne škodujem in naj zapustim glasbo in lepoto ko odidem.
In ko se vrnem v večnost naj se krog sklene in spirala razširi.

Sleherni posameznik gleda na življenje znotraj lastnega niza okoliščin. Zato lahko ponudi svetu enkraten izraz.

Zapomni si. Ustvarjalnost zajema likovne umetnosti, a ni omenjena nanj. Kajti slikanje, skladanje ali pisanje ne more biti pomembnejše od ustvarjalnih potez s katerimi tolažimo v nesreči, vnašamo red v navskrižje ali kaos in pripovedujemo otroku zgodbo.

Ljudje ne izkoristimo priložnosti, da bi obogatili svojo dušo, če menijo da niso ustvarjalni. A če so prepričani, da jim življenjske okoliščine onemogočajo izražanje, drži ravno nasprotno. Ustvarjalna zavest se stopnjuje ko kljubujemo, čeprav je malo upanja za uspeh in se širi ko se borimo, da bi jo sprostili.

Družba je oblikovana tako, da nimamo vsi priložnosti za vodenje. Veliko več je privržencev. Zato je izražanje lastnega ustvarjalnega daru še pomembnejše. Ustvarjalnost naj bi bila pozitivna, a vsi imamo svobodno voljo. Možno jo je torej udejanjiti negativno zase in za svet. Lahko se izražamo s pričesko, z izbiro oblačil, urejanjem doma, vrtnarjenjem, ročnim delom ali pa celo pospravljanjem. Ge zato, da se izražamo vse z delovanjem in si prizadevamo narediti vse na kar smo lahko ponosni.

Zavedaj se. Gost si na tem planetu. Zato se pričakuje od tebe, da ga boš zapustil ali zapustila takšnega kakršnega si našel ali našla. Ali boljšega.

Skrbeti moraš za druge življenjske oblike, ki ne znajo govoriti ali si pomagati. Odgovoren si ali odgovorna za obljube, ki jih daješ, za dogovore, ki jih sklepaš in za rezultate svojih dejanj. Pomembno je vedeti, da se duhovni razvoj ne začne in ne konča. Ne spominja na odpiranje in zapiranje pipe. Ko človek umre je to le premor ob zanimivi dejavnosti, ko odvrže snovne razbitine. Nemogoče je koga ubiti. Smrti ni. Ljudje smo bitja večnosti. Čeprav smrt izniči snovni izraz. Odgovoren si ali odgovorna za svojo lahkomiselnost pa tudi za vse trpljenje in bolečino, ki si jo nemara prizadel ali prizadela. Odgovoren si ali odgovorna tudi za vpliv prizadetega na druge. Pokojnik ne ohranja zlonamernost. Družba pa. Da bi pripomogel ali pripomogla k ravnovesju moraš sprejeti odgovornost za vsako besedo in vsako dejanje. Naučiti se moraš, da boš spoštoval ali spoštovala, ljubil ali ljubila življenje in pomagal ali pomagala vzdrževati. Odgovoren si ali odgovorna si za svoje telo. Darilo je. Sposojeno od prvin, ki jih je tvoja zavest pomagala oblikovati in oživeti. Zanemarjati ga ali zlorabljati je neodgovorno početje. Sleherni posameznik je odgovoren za svoja spolna dejanja. Odgovoren si ali odgovorna za vodenje duš spočetih otrok, za varovanje njihovih teles in za dajanje pozitivnega čustvenega zgleda.

Pravilo vstopa vštric z ustvarjalnostjo. Odgovoren si ali odgovorna za vse kar ustvariš in deliš s svetom, za varovanje drugih in za to da ne škoduješ življenju.

Zapomni si. Človeški obstoj ti ni dan zato, da bi bil ali bila osamljen popotnik. Oblikovani smo tako, da skrbimo drug za drugega in se podpiramo.

Vse naše početje bi moralo biti opravljeno in pospremljeno z mislijo kaj je v najvišje dobro vsega življenja vse povsod.

Služenje drugim pomeni dajanje pomoči. Delitev znanja in pozitivno prispevanje k življenju drugega. Vsi ljudje se rodijo s pravico do spoštljivega in dostojanstvenega ravnanja z njimi.

Pomagati pomeni ponudit roko starejšim, otrokom, bolnikom ali umirajočim. Kajti služenje je nasprotno od delovanja zase, za slavo ali za denarni uspeh. Pomeni zavedanje, da si del skupine človeške zavesti in usoda planeta se vzpne ali pade glede na dejavnost skupine.

Zapomni si. Vsi izražamo čustva. Pa naj gre za jezo, frustracijo, depresijo, nemoč, krivdo, pohlep, žalost ali zaskrbljenost pa tudi za veselje, srečo, miroljubnost in ljubezen. Ko zoriš in doumevaš kaj pomeni biti človek si moraš postavit za cilj, da jih razvijaš, discipliniraš in izbiraš.

Slaven človek je nekoč dejal. Toliko si srečen ali srečna, kolikor si dopustiš biti. Odnosi in pripetljaji so krogi. Začnejo se, nadaljujejo in tudi končajo. Če si čustveno zrel ali zrela jih zlahka skleneš brez negativnih čustev in napetosti.

Najbolje je da izkusiš jezo kot otrok zgodaj v življenju. In čim prej prepoznaš kateri telesni občutki te navdajajo in preplavljajo tvoje telo. Prepoznaj tudi početje, ki te navda ko ga izpolnjujejo razumevanje, gibkost in notranji mir.

Če te boli hrbet bi se moral ali morala vprašati zakaj. Kaj predstavlja ta bolečina. Kaj bi lahko naredil ali naredila, da bi spremenil ali spremenila svoje počutje. Česa bi se lahko naučili. Nato naredi kar je potrebno, da bi ozdravil ali ozdravila svoje telo. Ne spreglej miselnega vzorca, procesa in duhovnih naukov.

Zemlja je tudi prostor za čaščenje čustev. Zlasti radosti in žalosti. Če jo zatiraš lahko sprožiš pojav telesnih sprememb. Ena od najpomembnejših čustev za zdravljenje vsakega od nas in za zdravje planeta je smeh.

Kot človeku so ti dani zavedanje, občutek za humor in sposobnost za izražanje. S smehom in lahko srčnostjo lahko telo ohranja zdravje in zdravi možne spremembe. Humor manjša težave. Krepi odnose in razveseljuje druge ljudi. Natanko moramo razločiti zadeve, ki jih imamo za smešne in se jim radi smejimo. Izziv je v tem, da se moramo vselej izogibati razdiralnosti.

Humor je nadvse pomemben za dobro počutje, zato pazi da zvečer ne zapreš oči in ne potoneš v sanj ne da bi se podnevi veselo nasmejal ali nasmejala. Če se nisi vstani iz postelje in poišči nekaj kar te bo osrečilo.

Klovni so posebne vrste ljudi, ki jih je najti v sleherni kulturi. V vsakem od nas je kloven. In vsakemu je v življenju dan čas, ko lahko izraža sam sebe. Nikoli nismo prestari z uživanje v klovenstvu.

Zapomni si, da del tvoje zemeljske naloge je zabavati in preusmerjati žarišče. Tako svoje, kakor žarišče drugih ljudi. Zabavanje je namerno in njegov cilj je razveseliti potrte, utešiti razočarane, potolažiti bolne in dati duška ustvarjalnemu izrazu. Zabavanje samega sebe stopnjuje samodisciplino in čustveno zorenje. Pomembno je da dejavno in pozitivno zabavaš druge in ne živiš v nedejavni vlogi zabavnega. Zabavanje more imeti izjemno močen vpliv vendar ga ni moč oddvojiti od odgovornosti.

Zapomni si. Človek ne more ustvarjati energije in ne more je izničiti. Lahko jo le uporablja, spreminja in preureja. Vsa energija ki obstaja je bila ustvarjena v istem trenutku časa. Sleherna beseda, sleherno dejanje, sleherna misel na katero se osredotočiš so nabiti z energijo. Vse v našem svetu, vidnem in nevidnem je delec snovi, ki jo imenujemo energija. Naš svet se ne sestoji iz drugega. Zakaj moramo v tem zgodovinskem trenutku vsi ljudje prepoznati nalogo pravilnega prevajana svoje energije. Zato ker kolektivna energija katere rezultat je vse vidno in nevidne plasti zavesti obdajajo ljudi in kraje. Vse v našem življenju je v postopku izgradnje ali razkroja v postopku ki temelji na energijski ravni. Vsaka beseda ki jo izrečeš se sprosti in pride v eter. Svojih besed nikoli ne ujamemo nazaj, nikoli jih ne popravimo, nikoli jih ne umaknemo. Vgradijo se v sloj, ki obdaja planet. In postopoma se v njem zgosti toliko krikov žrtev, toliko nasilnih dejanj, sebično omejenih misli, da v njem prevlada zavest žrtve. Ljudem na zemlji se je lažje priključiti na negativnost. Zato jo le redki predrejo in sežejo onstran. Več kot polovica duš, ki je danes na obisku na zemlji živi z občutkom žrtve. Sami smo ustvarili to zavest in sami jo moramo razpršiti. Uspelo nam bo, če se bomo zavedali, da prevajamo energijo in dajemo vzgled. Vse na kar se osredotočiš raste. Občutek žrtve, obtoževanje drugih in valjanje v samovšečnosti krepijo negativne vibracije. Spremeniti moraš svojo naravnost, odpustiti in pozabiti. Postati bolj optimističen ali optimistična, iskati pozitivnost. Vložiš srce v druge naloge teh pravil in zaceli vezi z odnosi, ki temeljijo na občutku žrtve.

Zapomni si. Med največjimi darovi danimi človeštvu, da se izraža in popeva v tonskem obsegu, ki presega zmožnosti drugih življenjskih oblik in sposobnost za izdelavo instrumentov, ki proizvajajo glasbene zvoke. Glasba je lahko del individualne ustvarjalnosti ali zabavanja, a je tako pomembna da spada ned ločene in posebne naloge. Vpliv na vse človeštvo in njena energija je zdravilna za telo in planet. Poslušanje umirjene glasbe naravnane na srčni utrip pozitivno vpliva na živce in miselno počutje. Vsak človek je glasbeno nadarjen in glasba vpliva na vsakogar. Glasba je govorica duše. Glas planeta, ki kumunicira z vesoljem.

Zapomni si. Modrost ni vedenje. Vedenje je znanje, ki ga je moč pridobiti iz mnogih virov, knjig, šol, občil in izkušenj. Meri se z inteligenčnim količnikom. Človek je lahko izjemno inteligenten čeprav nima niti grama modrosti. Modrost je uporaba vedenja je namerna izbirna odločitev za neko delovanje ali nedelovanje. Upoštevaj blagor vseh vpletenih. Zemlja ne zahteva naj hodimo v šolo ali diplomiramo. Branje in pisanje sta koristna, nista pa nuja za uspešno duhovno potovanje, ki ga živimo kot ljudje. Prizadevati si moraš za modro delovanje. Upoštevaš dejstvo, da vse duše živijo za človeško izkustvo, da smo vsi obiskovalci in gostje na materi zemlji. Vsi smo enaki s stvarnikom. Vse stvarstvo izhaja iz enega vira. Dokaz modrosti je častiti namen vseh stvari in delati v dobro življenja vsepovsod.

Zapomni si. Izbiraj dejanja združljiva z miroljubnim, ustvarjalnim in radostnim življenjem na našem planetu. Zapovedi so bile neizogibne, kajti ljudje žal niso delovali na ta način. Možno je da se preveč prepuščamo. Možno je da postanemo zasvojeni, da smo nemarni, pohlepni. Možno je da smo kruti in razdiralni. Samodisciplina nadzira te pomanjkljivosti in nam pomaga pridobiti in pridobivati modrost. Samodisciplina ohranja zdravo telo. Stanje človeškega zdravja je barometer, ki kaže stanje Zemljinega zdravja. Nujno je treba razviti samodisciplino, da bi skusili notranjo povezanost telesa in duše. Če prisluhneš svojemu srcu ti bo povedalo kdaj je česa dovolj. Spoznaj razliko med oglašanjem misli in sporočili srca. Govorica glave je proizvod družbe, šepet srca prihaja iz večnosti.

Zapomni si. Opazovanju brez sojenja bi lahko rekli brezpogojna ljubezen. Vsi ljudje smo duhovne duše. Vsi smo bili ustvarjeni v istem trenutku. Nihče ni starejši, pametnejši ali boljši od kogar koli drugega. Vsi smo obdarjeni s svobodno voljo, svobodo izbire vir je popoln in vse kar je ustvarjeno iz vira je popolno. Ustvarjeni smo duhovno popolni in tako tudi obstajamo, a dar nam dopušča da menimo in delujemo drugače. Dopuščamo si da vidimo sebe in druge kot manj popolne in živimo dogodivščino v kateri delujemo slabše od svoje zmožnosti miroljubnega jaza.

Ne pozabi. Večnost ne pozna napak. Ne moreš narediti napake, kajti človeško življenje ti je bilo podarjeno in ti ga raziskuješ. Lahko opazuješ kaj se dogaja in se ne da bi sodil odločiš kaj ima slab vonj, okus in intuitivno zaznavaš kot slabo za svojo pot. Blagoslovi in stopi naprej. Tako izpolnjuješ zahtevo, da ljubiš vse ljudi. Kar seveda ne pomeni, da ti ugajajo njihova dejanja ali izbira njihovega vedenja. Vendar ne sodiš človeka kot slabega. Preprosto ni del tvoje poti. Ne vlagaš energije v njegovo smer. Nobenih besed. Nobenega delovanja. Nobenih misli. Če sodiš se moraš naučiti odpuščanja. Naučiti se moraš, da odpuščaš drugim, situacijam in sebi. Ko opazuješ ne da bi sodil je odpuščanje odveč. Opazovanje je povezano z razumevanjem. Z globokim vedenjem, da je vse v popolnem božjem redu in da se kot ljudje sami odločamo, da ne bomo živeli v svoji popolnosti. S slehernim dnem smo lahko bližje svojim možnostim, ki se bo poznalo na svetu, ki bo postal boljši kraj. Nazadnje bomo pričali sklepanju prelepega zlatega kroga.

In ko boš spoznal ali spoznala, da ljubezen ne vlada. Zato pa vzgaja. In to je nekaj veliko več. Si na predpražniku svobode.

A pomen svobode je dan v besedah nekega učitelja, ki je o svobodi govoril takole.

Pri mestnih vratih in po domovih sem vas videl, da ste klečali in častili svojo svobodo. Kakor sužnji, ki se ponižujejo pretirano in ga slavijo, ko jih on uničuje. Da v tempeljskem gaju in v senci trdnjave sem videl najsvobodnejše med vami nositi svobodo kot jarm in okove. In v meni je srce krvavelo.

In svobodo boste dosegli samo tedaj, ko bo celo želja po izkanju svobode postala za vas oklep in ko boste nehali govorit o svobodi kot cilju in dovršitvi. Svobodni boste zares, ne takrat, ko bodo vaši dnevi brezskrbni in noči brez vsake želje in bolesti. Marveč takrat, ko bodo te stvari zvezale vaše življenje, a se boste pod njimi le uspeli vzravnati goli in brez spon.

A kako se boste vzravnali nad svoje dneve in noči, če ne zdrobite verig v katere ste ob zarji svojega omevanja uklenili v roko poldneva. Resnično kar imenjete svoboda, je najmočnejša od teh verig, čeprav se njeni členi bleščijo v soncu in vas slepijo.

In kaj drugega je svoboda, če ne drobec vas samih, ki ga hočete zavreči, da bi postali svobodni. Če je zakon, ki ga hočete ukiniti nepravičen, vam povem, da ste ta zakon sami napisali na svoje čelo. Ne boste ga mogli izbrisati s požiganjem zakonov, niti z umivanjem čela vašim sodnikom. Če tudi zlijete nanj celo morje.

In če hočete s prestola samodržca dobro poglejte, če ste njegov prestol v vas samih tudi uničili. Kajti kako more tiran vladati nad svobodnim in ponosnim, če ne tiči tiranija že v njihovi svobodi in sramota v njihovem ponosu.

In če gre za skrb, ki jo hočete prepoditi, vam pravim, da ste si to skrb sami izbrali že mnogo preden vam je bla naložena.

In če hočete pregnati strah, vam pravim, da je sedež tega strahu v vašem srcu in ne v roki, ki se jo bojite. Zares znotraj vašega bitja se vse premika v trajnem polobjemu. To po čemur hrepenite in to česar se bojite. To kar prezirate in to kar ljubite. Kar iščete in pred čemur bežite. Vse to se giblje v vas kot luč in senca v tesno povezanih parih.

In ko senca oslabi in izgine, postane luč, ki je ostala senca druge luči.

In tako postane vaša svoboda, ko se znebi, vezi tudi sama vez večji svobodi.

In zato nadaljujemo po starem pregovoru, za človeka tako pomembnem in tako življenskem.

PER ASPERA AD ASTRA – Skozi trnje do zvezd!

Skupaj!

Hvala ti!

Z ljubeznijo in sočutjem,

Mircho H. Mavrin

Pismo prijateljici

mircho — Fri, 21 Nov 2008 21:20:23 UT

… Potoval sem iz Evrope v Združene države Amerike. Ko smo preleteli mejo, so sporočili: »sedaj letimo čez ameriško mejo!« Vsi so gledali dol. Toda ničesar ni bilo videti. Razumljivo, kajti nekaj takega kot meja obstaja vendar samo v fantaziji, narava ne pozna meja. Taka oznaka »Amerikanec« izvira samo iz našega sveta predstav. Prav tako ni ameriških gozdov ali ameriških hribov. Vse to je samo dogovor! Toda ljudje so pripravljeni, da zato umrejo, tako realna se jim zdi takšna omejitev.

Ali si že kdaj postala pozorna, da obstaja božič samo v naši predstavi? Narava ne pozna božiča. Toda dejansko vidimo ljudi, ki so prevzeti od božičnih občutkov. Ni novega leta, kot tudi ne nezakonskih otrok. Reči nekomu, da je nezakonski otrok, je škandal! Po naravi ni nezakonskih otrok. Nezakonskost je družbeni dogovor. Reči otroku, da so ga posvojili in zato … To je samo v naših glavah! So kulture, v katerih so skoraj vsi posvojeni in to nikogar ne briga. Reagiramo na besede, na pojme. Živimo od pojmov. Hranimo se z besedami.

S tem v zvezi mi prihaja na misel zgodba o kmetu, katerega kmetija je ležala na rusko-finski meji. On naj bi se odločil, ali hoče spadati k Finski ali Rusiji. Po temeljitem premisleku se je odločil za Finsko. Po temeljitem premisleku se je odločil za Finsko. Ruski uradniki so se čudili in ga povprašali po vzrokih zakaj ni izbral Rusije. Odgovoril je: » Veste, že vse življenje sem želel živeti pri mamici v Rusiji, toda v moji starosti in pri mojem zdravju nebi mogel preživeti nobene ruske zime več!«

Ljubezen ni to, če čutiš, da te nekdo privlači. »Ljubim te bolj kot kogarkoli« pravzaprav pomeni: čutim da me privlačiš bolj kot vsi drugi. Kaj praviš temu? Močneje me privlačiš kot drugi. Bolj ustrezaš programu v moji glavi kot drugi. To zate ni samo laskavo, kajti če bi jaz drugače programiral… Ali si že slišala ljudi, ki so majali z glavo in rekli: »Le kaj najde na njej? Kaj za božjo voljo vidi na njemu?« Če te kdo privlači, te naredi slepega.

Star zakonski par je praznoval obletnico poroke. Po napornem praznovanju sta oba ležala utrujena in izčrpana doma na zakonski postelji. Ata je ganjen gledal svojo ženo in rekel: »Ah, žena, tako ponosen sem nate.«

»Kaj praviš? Nekoliko glasneje govori, saj veš da ne slišim brez slušnega aparata.«

»Ponosen sem nate!«

»Ja, tudi jaz te imam dovolj!«

Tak je konec, ko te kdo privlači. Ali čutiš, da te kdo ali kaj privlači? Če človek popusti tej privlačni sili sledi nagrada. Po nagradi pride dolgčas in strah. »Rad bi, da ostane tako! Upam, da mi tega ne bo nobeden vzel!« Polastitev, ljubosumje, strah pred izgubo. To ni ljubezen.

Ljubezen ni odvisnost. Zelo dobro je biti odvisen drug od drugega. Če nebi bili odvisni drug od drugega nebi imeli družbe. Živimo v medsebojni odvisnosti. Odvisni smo od trgovca z zelenjavo, od peka, od mehanika, kirurgov od mnogih ljudi najrazličnejših poklicev. Toda hudo je, če si odvisen od drugega da bi bil srečen.

… Dva prazna, drug od drugega odvisna človeka, dva nesamostojna človeka, ki drug drugega podpirata. Dve domino kocki – če zamaje ena pade druga. Ali je to ljubezen? Ljubezen ne pomeni narediti drugemu samoto znosnejšo. Nekdo se počuti notranje praznega in se mu strašno mudi, da bi to praznino napolnil z nekom drugim. To ni ljubezen. Da bi človek ušel praznini in samoti, beže v vse mogoče aktivnosti, v roke nekoga. Toda osamljenosti se ne da pozdraviti z kontaktom z drugimi, ampak s kontaktom z resničnostjo.

Če se soočimo s samoto, bomo kmalu odkrili, da je sploh ni. Dejansko ni nobene praznine! To si veš in si moreš čimprej ozavestiti. To kar iščeš je že v tebi. Če se soočiš s tem, kar je v tebi bo kmalu izginilo vse, pred čemer bežiš, in prišlo na dan, kar iščeš. Ljubezen ni osladkanje naše samote. Pogosto govorimo o ljubezni tako, kot o neki stvari, o kateri je treba barantati.. »Ali si dober do mene? Potem bom jaz dobr do tebe. Ali si ljubezniv do mene? Potem bom jaz ljubezniv do tebe. Nisi prijazen do mene? Komično, čustva naklonjenosti, ki sem jih občutil do tebe, so dobila grenak priokus.« Ali je to ljubezen? To je trg čustev, ki jih prikrivajo ljubezenske prisege.

Ljubezen ni poželenje. Pred stoletji je rekel Buda: »Svet je poln trpljenja. Izvor vsega trpljenja, korenina vsega trpljenja, je poželjenje. Odstranitev trpljenja je v tem, da se odstrani poželenje.« pod poželenjem moramo razumeti to, česar se moram osvoboditi, da se bom lahko počutil srečnega. In naša družba in naša kultura nas neprestano opogumljata, da to poželenje podžigamo. In s tem postajamo vedno bolj programirani na nesrečo in na ne-ljubezen. Svet je poln skrbi in trpljenja. Če izgine poželenje, izgineta skrb in trpljenje.

Ambicioznost je neke vrste pranje možganov, ki smo mu podvrženi. Zabičali so nam, da nikoli nebi nastalo nič iz nas, če nebi imeli ambicioznosti. Pri tem pa nobeden ne omenja energije in veselja, ki jo lahko najdemo v delu. Nek »modrec« je rekel »Kadar lokostrelec strelja, ne da bi hotel doseči posebno nagrado, lahko razvije vso svojo umetnost; če strelja da bi si izboril bronasto medaljo, začenja postajati nemiren. Če strelja za zlati pokal, postane slep, vidi dva cilja in izgubi prisebnost. Njegovo znaje je isto, toda nagrada ga razcepi, mu je važna. Bolj misli na zmago kot na streljanje. In pritisk uspeha ga oslabi.« Ambicijoznost mu vzame sposobnost. Ta misel me je spreletela ko sem se spomnil na tvoj SMS.

Svet je poln skrbi in trpljenja, korenina vseh skrbi in trpljenja je poželenje. Zakoni, ki so bili sklenjeni na podlagi poželenja, so krhki. » Veliko sem pričakoval od tebe, raje me ne razočaraj« …« Ali obratno: » Ti toliko pričakuješ od mene, nočem te razočarati«…« Ali spet drugače: »Ti me potrebuješ! Jaz potrebujem tebe! Ti moreš najti svojo srečo v meni!« in že se prenese na papir. Tu se začenja lastništvo. Kjer je to poželenje prisotno, obstaja grožnja. Kjer preži grožnja, je strah. Kjer je strah, ne more biti ljubezni. Kajti sovražimo, kar nam vzbuja strah. Popolna ljubezen pa strah premaga. Kjerkoli že bo prisotno takšno poželenje, ga bo stalno spremljal strah.

Ljubezen ni poželenje, ni oklepanje nečesa. Zaljubiti se je ravno nasprotno od ljubezni. Povsod pa hvalijo strast. Je bolezen, ki smo se je vsi nalezli - od filmov, od ljubezenskih pesmi. Kolikokrat smo že v filmih videl, kako si ljudje ki se ljubijo rečejo: »Ljubim te, brez tebe ne morem živeti!«

Brez tebe ne morem živeti? Že deset let sem zaljubljen vate in še zdaj te čakam… Je to ljubezen? To je lakota! Če se zaljubim vate, te ne bom več videl! Vedno kadar me obvladuje močno čustvo, bodisi pozitivno bodisi negativno, izgubim pregled. Padem iz centra. Čustvo mi prekriža račune in mi povzroči, da svoje lastne potrebe projiciram v človeka pred seboj.

Doslej sem govoril o tem, kaj ljubezen ni, in prišel do zaključka, da v bistvu ne morem reči, kaj ljubezen je. Tega ne morem reči. Ko se ločiš od svoje navezanosti, se osvobodiš svojih strahov in iluzij, takrat vidiš. Takrat veš. Takrat si!

Naj naredim nekaj primerjav.

Ljubiti pomeni vsaj nemoteno zaznavanje in jasno odgovarjanje. Drugega videti takega, kot je. To je najmanj, kar se lahko zahteva od ljubezni. Kako te lahko ljubim, če te ne vidim? Večinoma se ne vidimo resnično, ko se gledamo. Iščemo določeno podobo. Se poroči ženin z nevesto ali s podobo, ki si jo je o njej naredil? Se poroči nevesta z ženinom ali s podobo, ki jo ima o njem?

Z nekom imam določeno izkušnjo. To izkušnjo ohranim v svojem spominu in sodim po tej svoji izkušnji. S seboj jo nosim naokrog. Agiram ali reagiram na tej podlagi in ne po tem, kar sedaj je. Glegam ga skozi podobo.

Če bi po prepiru ta oseba prišla k meni in mi rekla: »Zelo mi je žal,« bi bilo čudovito, če se po tem nebi mogel po tem na nič več spominjati. To mislijo tudi »mistiki«, ko govorijo o »čistosti misli«. Ne pravijo da je treba vse pozabiti, ampak biti svoboden od čustev. Ozdravite se od bolečine!

Ljubiti je kot poslušati simfonijo. Biti dojemljiv na vse zvoke, ki spadajo k simfoniji. To pomeni imeti srce, ki je odprto za vse ljudi in za vse. Verjamem, da si lahko predstavljaš, da poslušaš sinfonični koncert in paziš pri tem samo na flavto? Ali pripisuješ flavtam tak pomen, da se drugi inštrumenti skoraj izgubijo? Resnični ljubitelj glasbe bo prisluhnil zvoku vseh inštrumentov, čeprav kak inštrument posebno ljubi.

Če se zaljubiš, če svoje srce obesiš na nekaj, če se nečesa oklepaš, veš kaj se bo potem zgodilo? Potem bo objekt tvoje strasti izstopal in drugi ljudje bodo obledeli!

Ljubezen ni odnos. Je stanje. Ljubezen je bila že dolgo pred ljudmi. Predno smo bili mi sami je ljubezen že bila. Mi smo se rodili iz ljubezni. In v njo se vračamo. In se vrnemo, ko se je spomnimo…

Da pa bi ljubili pa ne moremo ničesar storiti. Če bi razumeli svoje dolžnosti in obveznosti, naše navezanosti, hrepenenja, prisile, posebne ljubezni, nagnjenja, in se od vsega tega osvobodili, smo doma… se najdemo… smo ljubezen… smo eno… smo zavest.

»Če je oko svobodno, lahko človek vidi. Če je srce svobodno, lahko človek ljubi«

PS: Te počitnice v samoti so mi veliko dajo…

Z sočutjem in ljubeznijo,

Mircho H. Mavrin

Učenje o ljubezni

mircho — Fri, 21 Nov 2008 21:16:11 UT

Dragi bralec, upam da ti bodo moje izkušnje in spoznanja na na poti izkanja prišle prav. Hvala ti, ker si se odločil prebrat ta blog. Ni naključij v tem univerzumu. Prav tako ni naključje, da sedaj ti bereš te vrstice.

Naj začnem z zgodbico.

… in mojster je svojega učenca začel poučevati o ljubezeni. Pripeljal ga je na travnik, na katerem je sijalo poldnevno sonce. V njegovi roki se je storila prižgana sveča, katero je dvignil tako, da je stala med njim in soncem.
Poglej, je rekel. Ali lahko vidiš, če je sveča prižgana al ne.
Ne! je odgovoril učenec.
Pač sonce je bilo tako svetleče, da je ogenj sveče bil neviden.
In zdaj poglej, je rekel mojster. Goreči sveči je primaknik bombažno pahuljico, katera je takoj zagorela.
No, pa kaj ima ljubezen opraviti s tem? je vprašal učenec.
Mojster ni odgovoril.
Ubral je cet divje gorčice in iztisnil dve kapljice soka učencu na prste.
Poizkusi! Mu je ukazal.
Učenec je naredil grimaso. Tole je zelo grenko! je rekel učenec.
Mojster ga je takoj pripeljal do reke in mu rekel naj umije roke.
Zdaj poizkusi vodo! No, ali so ostale sledi grenkobe.
Ne, je priznal učenec. Pač mi ni jasno kakšna je to povezava z ljubeznijo.
Mojster je spet ostal tiho. Je pa učenca odpeljal v globoki gozd.
Mirno se usedi, mu je naložil nežno. In učenec je ubogal. Čez nekaj časa se je ne daleč iz grmovja pojavila miš. Nad njimi je preletela senca. In preden se je miš uspela premaknitijo je zgrabil orel in odletel s svojim plenom do gnezda v planini.
Zmeden učenec je povedal. Obljubil si mi, da me boš učil kaj je to ljubezen in ne vidim povezave s tem kar mi pokazuješ.
Poslušaj, je odgovoril njegov mojster.
Kot goreča sveča, ki je pred soncem nevidna. Tudi tvoj ego bo izginil pred neizmerno močjo ljubezni. Kot grenki okus, ki ga več ne moreš čutiti, izprana z ljubeznijo grenkost tvojega življenja bo ratala slatka, kot sveža izvirska voda. In kot plen, ki ga je odnesel orel, tvoja bo samopomembnost ratala blisk v očesu ljubezni, katera te bo pojedla.

In zdaj dragi bralec, ali sem ti dolžen razlago večnega misterija ljubezni?
Mislim, ne. Te pa vseeno zanima moje mnenje? Hvala! V čast mi je, da bereš te vrstice.

No pa gremo…

Moč ljubezni je moč čistosti.

Beseda ljubezen se razlaga in koristi na nešteto načinov. A le mojster je tisti kateri ve, da je ljubezen sveta. Le tisti ve, da je njegovo razumevanje ljubezni tisto kar odstrani vse umazanije, a dovoli da obstane le tisto, kar je resnično in obstajajoče.
Mojster ve, da je ves čas, ko je v tebi strah - ne moreš ljubiti.
Ves čas, ko je v tebi jeza – ne moreš resnično ljubiti.
Ves čas, ko s tabo gospoduje ego – ne moreš ljubiti.
Ali je potem sploh mogoče ljubiti? Če se zavedamo svojega strahu, jeze in sebičnosti.

Aha, to je misterija!

Kar koli je bilo umazano in kakor koli si ti umazan – ljubezen te bo poizkala in delala na tebi, vse do takrat, ko boš le uspel resnično ljubiti.

Ljubezen išče umazanijo, da bi jo zažgala. Ni ljudi kateri ne poznajo ljubezni. Je pač veliko tistih, ki niso zmožn začutiti moč ljubezni. Zato ker je nevidna in zmeraj prisotna ljubezen, neskončno večja od čutenja, od emocij. Je pač večja tudi od užitka in same ekstaze.
Mojstri vedo, da je ona zrak, ki ga udihavamo in da je v vsaki naši celici. Iz univerzalnega izvira ljubezen obdaja vse. Ona je skrajna moč, kajti brez sile k sebi privlači vse in vsako postojoče bitje. Tudi v bolečini ljubezen nadaljuje svoje delo, daleč stran od ega in uma.
V primerjavi z ljubeznijo vse ostale moči so majhne, neznatne. Resnične življenske moči se nahajajo v notranjosti.

Da si pripravljen gledati svet v luči ljubezni. A ta prihaja le iz notranjosti. Pomeni živeti brez strahu. V miru, ki ga ni mogoče skaliti.

V ljubezni obstajajo še velike skrivnosti, katere so ljudem prikrite. In se v tem času razkrivajo. In ti to veš!

Da bi dobil ljubezen, moraš jo najprej dati.

Da bi bil prepričan, da te druga oseba ljubi brezpogojno, tudi sam moraš odstraniti svoje pogoje.

Da bi se naučil ljubiti drugo bitje je potrebno prvo ljubiti samega sebe.
In vse to je jasno. Zakaj potem se ne obnašamo tako?

Moj odgovor je: Da je ljubezen prvo potrebno odkriti, potem odstraniti plast jeze, strahu in sebičnosti. Da bi imeli življenje polno ljubezni, morate ščistiti življenje katerega živite.
Življenje je mogoče doživljati, kot da je prazno. Brez ljubezni.

No le zavedajte se, da je oko tistega, ki opazuje prav ta, ki ne oslepi za ljubezen. A ne ta zunanji svet. Prvi korak, ki ga je treba narediti k spoznavanju ljubezni je redefiniranje tistega kar imenujemo ljubezen.

Veliko ljudi o ljubezni premišljuje kot o privlačnosti k drugi osebi. Kot moči, ki nas varuje. Kot užitku, ali o močnem čustvu.

No, kar pač ljubezen je v vsem tem.

Sam sem mnenja, da so te misli le delno točne.

Vsaka ljubezem, ki jo vi določite zase ali za drugega, mora izbledeti ali izginiti. Vaša tako imenovana ljubezen prihaja in mineva, se usmerja od enega objekta želje k drugemu.
Če želje niso uresničene, se ljubezen spremeni v sovraštvo.

Prava ljubezen se ne more spremeniti. Ona se ne more spremeniti v drugo emocijo, ker ona sploh ni emocija.
In če odvržete vse napačne in površne oblike ljubezni, kaj vam ostane?
Odgovor se dobi v sprejemanju sebe!

In zato, ker je ljubezen notranja sila. Ona se najprej opazi v notranjosti in je usmerjena proti sebi.

In zaradi tega se je treba zavedati, da bi ljubili skupaj in da bi ta ljubezen bila resnična in trajna. Moramo ljubiti skupaj vse druge stvari.

In takrat, ko boste dojeli, da je vaš največji prijatelj v vas samih, boste dojeli da je to ljubezen.
Vaš prijatelj je odgovor na vaše potrebe. Prijatelj je vaše polje, ki ga posejete z ljubeznijo in požanjete s hvaležnostjo. On je vaša miza in vaš dom. Kajti lačni ljubezni prihajate k njemu in iščete ga zaradi miru.

Zavedajte se da v ljubezni, katera je to resnična, ne obstajajo močni in veliki. Da je ljubezen sveti ogenj od samega življenj.

Podarjam vam, za vaše življenje. Dovolite ljubezni, da govori brez glasu. Naj se vas dotakne brez dotika. In poslušajte jo in sledite ji nevidno in tiho pripravljeni na predanost tistemu kar je naj lepšega in najbolj svetega v vašem srcu.

Kar vi ste hram ljubezni. Živite jo.

Mir na nebu in pod njim!

Z ljubeznijo in sočutjem,
Mircho H. Mavrin

Opozorilo!

mircho — Mon, 13 Oct 2008 10:32:34 UT

Blog, ki je pred vami, nosijo v sebi zelo močno iniciacijsko energijo.

To pomeni, da lahko na osnovi informacij, ki jih ob branju začutite, sproži v vas karmični proces (ki ima za cilj rast duše oziroma prehod v višjo vibracijo).

Posledice so: hitrejši in intenzivnejši razvoj dogodkov, občutek manjše zmožnosti vplivanja nanje, začetek ali nadaljevanje reševanja življenskih preizkušenj – morda celo na področjih, s katerimi se do zdaj niste ukvarjali – in podobno.

Namreč, dokler ne dojamemo delovanje nekega sistema, z njim ne “resoniramo”, zato energije v zvezi z njim ostanejo tuje… in tako se nas informacije ne dotaknejo oziroma “gredo mimo”, zato lahko vstrajamo pri prejšnjih dejavnostih brez občutka (dodatne) odgovornosti.

Ko pa spoznamo Resnico in se nas dotakne bistvo, pa morda ne bomo več sposobni ignorirati the informacij, ker se bomo poiztovetili z njimi ali vsaj začutili, da držijo, s čimer se bomo začelo zavedati posledic in odgovornosti, ki jih nosimo v sebi. Tako se v nas sprosti “KODA”, ki nakazuje novo obdobje oziroma nov odnos in pristop do the energij.

Na to so nas opozarjali veliki Mojstri skozi vso zgodovino. Na primer, Jezus je povedal takole: “Ko bi nebi prišel in bi jim ne govoril, bi ne imeli “greha”. Zdaj pa nimajo opravičila za svoj “greh”. (janez 15,22). In pa: “Ko bi ne storil del med njimi, ki jih ni storil nihče drug, bi ne imeli “greha”; zdaj pa so jih videli, a kljub temu sovražijo mene in mojega Očeta.” (Janez 15,24)

Tako se lahko znajdemo v položaju, ko nas bodo začeli dosedanji načini razmišljanja in delovanja omejevati oziroma jih ne bomo več sposobni opravljati površno – ker bomo spoznali, kaj nam prinašajo oziroma kam nas vodijo. Morda jih bomo zato začeli opuščati, ali pa bomo z njim nadaljevali, a imeli ob tem slab občutek. Oboje pa naznanja spremembo, ki se dogaja v nas.

Torej, če menite da ni še pravi čas za spremembo oziroma za korak naprej, premislite, ali morda nebi bilo bolje, že bi branje mojih blogov odložili.

Po drugi strani pa se ni treba bati, da bi se zgodilo kar koli razen tega, kar služi rasti vaše duše …

Vendar pa se je treba zavedati, da je rast duše lahko neprijetna izkušnja za vaš ego oziroma osebnost, ki deluje po utečenih vzorcih obnašanja in življenskih navad in se navadno ne želi spreminjati.

Z ljubeznijo in sočutjem,
Mircho H. Mavrin

SI DEUS PRO NOBIS, QUIS CONTRA NOS?

mircho — Sun, 12 Oct 2008 21:06:58 UT

If God is with us, who can be against us?

Spoštovani bralci!

Ni naključje, da zdaj prebiraš te vrstice. In ni naklučje, da se boš, ko boš prebral ta blog do konca zavedal, pomembnosti tvojega doprinosa..

Sprejeli ste čast in možnost, da naredite velik korak v večni Spremembi, ki ji rečemo življenje. Za to in za vso dobroto, ki ste jo izrazili ob tem dogodku, vam izražam globoko hvaležnost in spoštovanje za pogum in plemenita dejanja.

Sprejeli ste novo zavest in novo energetsko vibracijo, vendar pa niste še obvladali in se osvobodil starih navad, razmišljanja in vzorcev obnašanja.

Vzorce, ki so vam jih na različne načine inputirali različni sistemi utrujene družbe, ki vas je z vsem obdarovala le zato, da bi ostal zvest pivrženec njene armade ugonobljenih, poslušnih in dekadentnih članov, katere mogočni sistem v lastno korist drži na svojih vajetih.

Veliko je v vas dobrega in novega, a še veliko je ostankov tistega, kar vi niste in kar bremeni vašo mislenost, čustva in celo fizično kreacijo.

Zato je dobro in potrebno, da se učimo, da nikoli ne mislimo ali delujemo, kot da bi vse že naredili in vse vedeli.

Smo pač majhen delček celote, ki se vedno spreminja, raste in izraža v neki novi drugačni luči velike skrivnosti, ki jo označujemo kot pojavni svet našega življenja.
Veliki smo po marsičem, česar se ne zavedamo, a majhni prav v stvareh, za katere mislimo, da nas delajo velike.

Vsi moji minuli napori na vseh področjih so bili namenjeni, da delujemo povezano s sočutjem in zavedanjem. Z resničnim načinom sprejemanja drugih in drugačnih, brez obsojanja ( kdor je brez …, naj prvi vrže kamen) naj bi se povzdignili nad tiranstvo triumfirata človeške miselnosti, ki vlada svetu, ponavljam: Žrtev, Sodnik, Rabelj – ali smo eni drugim v vlogi žrtve ali sodnika ali rablja.

Mi zmoremo drugače.

S skupnimi napori in prizadevanji, da vsako negativo obračamo v pozitivo (v telesu, srcu in umu), v dejanjih, katera iz tega sledijo, spremenimo sebe in ne da bi še kaj morali narediti, začnemo spreminjati vse okoli sebe.

To je sporočilo delovanja naravnih Kozmičnih zakonov, ki so nad človeškimi zakoni, napisani s strani tistih, ki so prepričani v svojo nezmotljivost in nedotakljivost.

Slediti zakonu ravnovesja, ki je lahko v vseh nas in daje vsakemu bitju možnost, da v svoji majhni, a pomembni izvirnosti, daruje sebe drugim in drugim dovoljuje sebe.

Vsak v takem trenutku, ki lahko traja ne le eno življenje, obogati univerzum z nečim novim in enkratnim in hkrati neponovljivim. Ali ni vredno prizadevanja, da začnemo živeti to novo, drugačno, globoko človeškost, katero lahko živimo?

Verjamem, da lahko!

Z ljubeznijo in sočutjem,
Mircho H. Mavrin

Dresiranost

mircho — Sat, 11 Oct 2008 10:32:29 UT

Dresiranost

Ob filmu Zeitgeist mi je na misel prišla stara zenovska zgodba o levu, ki so ga vzredile ovce in ki je mislil, da je ovca, dokler ga star lev ni ujel in ga odpeljal k jezercu, v katerem mu je pokazal njegovo podobo.

Mnogi med nami so (smo) kakor ta lev – podoba, ki jo imamo o sebi, ne prihaja iz naše neposredne izkušnje, temveč od mnenj drugih ljudi. “osebnost”, ki je vsiljena od zunaj, nadomešča individualnost, ki bi lahko zrasla iz notranjosti. Postanemo ovca v čredi, nezmožni prostega gibanja in nezavedni glede svoje prave identitete.

Čas je, da si v jezeru ogledaš svoj odsev in se zganeš, da se osvobodiš iz tistega, kar so te s pogojevanjem naučili misliti o sebi.

Pleši, teci, trimčkaj, govori v jeziku, ki ga ne znaš, bodi “norec” – karkoli, samo da prebudiš spečega leva v sebi.

Med norcem in genijem praktično ni razlike. Za kaj te “proglasijo” je odvisno samo od tega kdo te opazuje!

Uspelo ti bo!

In prepričan sem, da zdaj ko bereš te besede, se zavedaš leva globoko v sebi. Ja nisi sam, mnogo nas je takih.

Pridi! Vabim te, ven iz črede!

Poglej se v ogledalo, zazri se globoko v svoje oči in videl boš prekrasno bitje – videl boš sebe!

Če ne odvržeš svoje osebnosti, ne boš mogel najti svoje individualnosti. Individualnost ti da eksistenca; osebnost ti vsili družba. Osebnost je pripomoček družbe.

Družba ne dopušča individualnosti, zato ker individualnost nikomur ne sledi na slepo kakor ovca.

Individualnost je kakor lev; lev živi sam.

Ovce so vselej v čredi in upajo, da jim bo v čredi bolj prijetno. Ko si v množici, se počutiš bol zaščitenega, bol varnega. Če te kdo napade, potem imaš v množici vse možnosti, da se rešiš.
Toda sam? – samo levi živijo sami. Ampak ti si se rodil kot lev, toda družba te je zdresirala in programirala kot ovco.

Dala ti je osebnost, prijetno, ljubeznivo, zelo sprejemljivo, zelo poslušno osebnost.
Družba hoče sužnje, ne ljudi, ki so apsolutno predani svobodi. Družba hoče sužnje, kajti vsi skriti interesi hočejo poslušnost.

Odloči se kdo si. Si ovca ali lev. Sam prevzemaš odgovornost za svoja dejanja.
Odločitev je tvoja! Želim ti, da se odločiš pravilno…

Z ljubeznijo in sočutjem,
Mircho H. Mavrin

ZEITGEIST:ADDENDUM!!!

mircho — Fri, 10 Oct 2008 16:42:46 UT

ZEITGEIST:ADDENDUM!!!

Dokumentarec traja dve uri in ti dobesedno razloži kako nas naš monetarni sistem zasužnjuje in da sploh ne bi bilo potrebno, da je tako. Res vredno ogleda. Priporočajt ga vsem ljudem, ki jih poznate, jaz na tem že delam. Samo tako nam lahko uspe da "zjebemo" ta sistem ker če ga ne bomo mi nas bo on use pokončal!!! Moramo se združit in skupaj spremenit ta svet v katerem živimo da bo bolj prijazen za vse!

Pozivam vse borčke, ki si lahko utrgajo toliko časa da se film prevede v slovenščino, za tiste ki angleško ne razumejo dobro!

REVOLUTION IS NOW!!!

film najdete na strani www.zeitgeistmovie.com

ZGODBA O FANTU, ki je verjel… ali čudeži se dogajajo

mircho — Mon, 06 Oct 2008 20:16:05 UT

Ta zgodba govori o revnem fantu, ki ni imel »kaj dosti možnosti uspeti v življenju« Vsaj glede na izhodišča. Pa vendar…

Omenjeni deček, ki je sedaj star 28 let, se je rodil v družini revnih in neizobraženih staršev na podeželju.

Oče je s končanimi štirimi razredi osnovne šole, ko je moral iti s trebuhom za kruhom, opravljal razna fizična dela, se kasneje zaposlil kot varnostnik in naposled kot skladiščnik v nekem podjetju.

Mati, v osnovni šoli perspektivna športnica (ljubiteljica vsega športa in odlična tekačica, zato so jo nagovarjali naj sledi želji in nadaljuje šolanje ter postane učiteljica športa) pa se je še pred dokončano osnovno šolo morala zavoljo razmer ( pri dvanajstih letih je izgubila mamo, oče je bil hudo bolan, v družini pa je bilo šest otrok) zaposliti kot delavka v tekstilni tovarni. Se na delovnem mestu poškodovala in bila lažji invalid. Sledila so dolga leta bolniške...

Poleg tega sta bila starša različnih karakterjev. In nista spoštovala drug drugega. Mati je bila v očeh očeta »nič vredna« in ni nič naredila prav. Ona pa mu ni ostajala dolžna in ga obtoževala za vse »napake« ter se mu odmikala. Oče se je zatekal k alkoholu in iskal srečo v drugih ženskah, mati se je zapirala. Razmere so postajale nevzdržne. Na koncu sta se ločila. Bila sta kot magnet, ki je en v drugem izzval prepir in fizično nasilje. Vsaj skozi fantove oči je bilo tako…

Fant je odraščal v tej energiji in prevzel veliko vzorcev.

Zato je bilo v fantovem življenju mnogo izzivov. Med drugim ni bil pretirano vnet za učenje- tega mu starša pač nista uspela dati-, zato ni vil ravno odličen učenec. Je pa vedno izkoristil priložnost za napredek in dokazovanje. Dokazoval se je v športu. V rokometu. In z pionirji ter kadeti postal državni prvak. Vpoklican je bil tudi v kadetsko reprezentanco. A šoli ga je bremenil materialni položaj doma, zavest da ni dovolj »lep«, dober, uspešen in da ga zaradi tega sošolci predvsem sošolke ne spoštujejo zato je bil kot nesamozavesten in tih fant pogosto tarča posmeha in izživljanja močnejših vrstnikov, kar je negativno vplivalo na njegovo samopodobo.

Tako je živel bolj »iz dneva v dan«. Kljub uspehom. Čeprav sta se starša po najboljših močeh trudila omogočiti mu lepše življenje, mu veliko stvari, ki si jih je želel pač nista mogla nuditi. Naučila pa sta ga dela in varčevanja. In fant se je lotil vsakega dela, da bi le prišel do denarja. In si na ta način kupil tisto kar so drugim kupovali starši. A v sebi je imel ta fant še nekaj, kar ga je ločilo od ostalih: nikoli ni omagal, da bi ga žalost ali »nesrečna usoda« prevzela v tolikšni meri, da bi mu vzela upanje na boljši jutri.

Po končani osemletki je želel šolanje nadaljevati na športni gimnaziji. Ker pa njegov učni uspeh ni bil odličen, je moral to željo opustiti. Tako je pristal na poklicni elektro šoli. V prvem letniku ga je bremenila še ločitev staršev. Ker pa je ta šola bila večjem kraju, je to zanj pomenilo tudi umik od razmer doma. Kakor tudi konec rokometne kariere. Danes na starša gleda s hvaležnostjo, saj se zaveda, da sta mu želela po svojih najboljših močeh prihraniti težave in bolečine ter mu omogočiti lepše življenje, kot sta ga živela sama.

Svojo slabo samopodobo in predstavo »o krivičnem svetu, ki mu je prinašal neprijetne izkušnje« (kar je bila posledica številnih – predvsem psihičnih udarcev staršev, sošolcev in okolice), je želel popraviti s drugačnostjo. V vsaki družbi je želel odstopati. V družbi »odpadnikov« se je počutil najvarneje in svobodno. Takrat je tudi spoznal da ga poklic, ki mu ga je prinašala šola ne bo izpolnjeval. Želel je več. Ker pa mu je bilo »klasično« učenje mučno je si je ocene pridobil z iznajdljivostjo (plonkanjem), hvalo učiteljev pa z raziskovalnim delom, kjer je osvajal tudi visoke nagrade na državnem nivoju in sodeloval pri raznih projektih šole.

Po uspešno opravljenem zaključnem izpitu se je vpisal v diferencialni program in nadaljeval šolanje na srednji elektro šoli. Čez dve leti je končal maturo. In kam potem...

Želja ga je gnala naprej…

Odločil se je za študij v Ljubljani. Dobil je tudi republiško štipendijo. Športni duh pa se ni dal. Želel je nekaj atraktivnegega nekaj kar ne zmore vsak.

Revnemu fantu iz vasi se je, prvič v življenju resnično nasmehnila sreča.

Spoznal je dr. Roka Ovsenika, ki ga je, ko je odkril talent v njem, vpeljal v svet akrobatskega smučanja – disciplino skoki. In tu se je začelo . Z Ovsenikovo finančno pomočjo, disciplino in trdim asketskim delom in vizijo v očeh je na vrata državne reprezentance potrkal že čez dve leti. Kovali so ga v zvezde. Uvrščal se je med prve tri v državi in prvih petnajst v Evropi. Vse je podredil temu športu. Po dveh letih študija na geodeziji se je prepisal na Fakulteto za organizacijske vede v Kranj. Imeli so več posluha za šport, pa še z kampanjskim študijem se je lahko naredil kak izpit.

Ponoči in ob slabem vremenu je delal, (Smučanje je drag šport, reprezentanca pa zaradi pomanjkanja financ krije le polovico stroškov »B« reprezentanci.) med prevozom na treninge spal.

Ob delu je spoznal, da je skrivnost uspeha in napredka, da delo opravljaš z ljubeznijo in predanostjo, pa četudi ni prav sanjsko oziroma tisto, ki si ga želiš … ker te opazijo, sam pa dobiš neprecenljive izkušnje in tudi prijatelje, ki te resnično cenijo.

Grizel je… Letel visoko… Cilj olimpijske igre Torino 2006. In po nizu poškodb padel nizko. Od poškodb in ostalih posledic je dobesedno »čez noč« izgubil okoli deset kilogramov telesne mase.

Od postavnega in odločnega mladeniča je ostala le še senca. Športna kariera, jasna vizija in »odprta pot v Raj« (veliki denarji, slava, dekleta …) – vse je v trenutku izginilo. Če je do včeraj živel »sanje skoraj vsakega mladega fanta«, je zdaj zakorakal v pekel. Podrl se mu je svet.

Kaj naj stori, tako nemočen, brez (pomembnejše) izobrazbe, denarja, prijateljev … ? Kaj na počne v življenju? Kdo bo sploh maral takega fanta? Imel je »izpolnjene vse pogoje«, da se začne zapirati vase, smiliti se samemu sebi, »objokovati lepe trenutke, ki jih je izgubil« ter s strahovi gledati v negotovo prihodnost.

Vendar fant se ni vdal v usodo. Verjel je.

Ostal mu je le še študij in cel kup izpitov. Zagrizel je, ves čas vzporedno delal, da je lahko shajal. Za vse kar je potreboval je moral sam zaslužiti. Stroškov je bilo veliko. Potrebno je bilo zato več delati. Študij pa posledično trpel.

Odločil se je da prekine redni študij. Vpisal se je na zavod za zaposlovanje, in zaprosil za redno zaposlitev. Želel je študij nadaljevati ob delu.

V času, ko je iskal zaposlitev je bila misel na prihodnost v njemu prisotna vsak trenutek. Želel si je izzivov, želel je spoznati čim več ljudi in različnih področij dela. Želel se je učiti od najboljših. V poklicni svet je nameraval vstopati počasi in previdno, a samozavestno in z zavedanjem, da mu vse to lahko uspe, če le dobi pravo priložnost.

In ko bo osvojil znanja, zavedanje in mojsterstvo, z ljubeznijo in predanostjo osvojil svet poslovnosti do popolnosti in kot strokovnjak na podlagi svojih izkušenj, odkritij in dosežkov stopil na pot napredovanj, ki bo vodila le še navzgor, gor do vrha…

Ta fant je brišelj do vrha hriba, na vrhu spoznal svobodo in neodvisnost. Pogled pa se mu je razširil... pred seboj je ugledal prostranost, še več dolin ki jih obdajajo vrhovi...

in odločil se je da ne ostane na svojem vrhu, ampak gre naprej, po poti spoznanj, z modrostjo iz prejšnjih vzponov in padcev...

Kljub vsem težavam je fant uspel. ne družina ne okolica ne zdravstvene težave... - nič ga ni ustavilo ali omajalo v njegovi želji. dokazal si je, da je mogoče skoraj vse.

Če se je uspel on prebiti skozi take prelomnice in se - z vero, upanjem in zaupanjem - dokopati do zdravega, srečnega in urejenega življenja, lahko to ( v "običajnih" razmerah, ko nam to omogoča "življensko poslanstvo" doseže domala vsak.

Le slediti je treba sebi in z zaupanjem gledati v nov dan.

To je nasvet tega fanta. In njegovo zgodbo zelo dobro poznam ...

... kajti ta fant sem jaz.

Zgodba pa se tu ne konča; pravzaprav se šele dobro začne.

Vas zanima? Berite moje bloge

Hvala tebi, ki prebiraš moj blog. Ni naključij v tem univerzumu. Vedi, da nisi sam. Vodniki so ves čas ob tebi. Zaupaj jim! Zaupaj sebi! Uspelo ti bo!

Z ljubeznijo in sočutem,
Mircho H. Mavrin

Misterij ljubezni

mircho — Mon, 06 Oct 2008 20:05:57 UT

Ta uvod pišem na koncu, ko sem že prišel, do spoznanja da mi pisanje ni več potrebno.
Ko doživiš bližino teh besed te mine vsako veselje do pisanja. Pravzaprav se mi zdi zdaj vse kar sem napisal , kakor prazna slama.

Ampak, namen je prav gotovo bil. Pisal sem ga tako ali tako z namenom tebi, oba pa veva, da v bistvu sebi in o sebi…

Nek modrec je nekoč zapisal:
Ne poučevati človeka, ki je zrel: škoda človeka!
Poučevati človeka, ki ni zrel: škoda besed!

Ampak, vseeno čutim potrebo da ga odpošljem… morda ga pa ne boš dobil-a samo ti v roke,… morda se bo pa kdo spomnil česa o sebi ob teh besedah …

Ker ni nič prav in nič narobe…

Večni misterij ljubezni…

Moč ljubezni je moč čistosti. Beseda ljubezen se razlaga in koristi na nešteto načinov. Ampak ljubezen je sveta. Razumevanje ljubezni je tisto kar sprejme vse umazanije in dovoli da obstane vse tisto kar je resnično in obstoječe.

Ves čas ko je v nas strah ne moreš ljubiti. Ves čas, ko je v nas jeza ne moreš resnično ljubiti. Ves čas ko z nami gospoduje ego ne moreš ljubiti. Ali je potem sploh mogoče ljubiti…

Ja, in to je misterij, ki smo ga prišli rešit…

Kar koli je bilo »umazano« in kakorkoli smo bili »umazani« ljubezen nas poiskala in delala na tebi vse do takrat, ko boš le uspela resnično ljubiti.

Ljubezen išče »umazanijo« da bi jo (za)žgala. Tako kakor plamen sveče, ki jo dvignemo nad glavo in je med nami in soncem in je zaradi močnega sonca plamen neviden a vseeno zažge svileno pahljačo, če jo primaknemo k plamenu.

Ni ljudi, kateri ne poznajo ljubezni. Je pač veliko tistih, ki niso zmožni začutiti moč ljubezni. Zato, ker je nevidna. In zmeraj prisotna ljubezen je velika, neskončno večja od čutenja, od emocij, je večja od užitka in same ekstaze.

Jaz vem, da je zrak, ki ga vdihavamo in da je v vsaki naši celici. Iz univerzalnega izvira ljubezen obdaja vse. Ona je skrajna moč. Ona brez sile k sebi privlači vse in vsako obstoječe bitje. Tudi v bolečini ljubezen nadaljuje svoje delo. Daleč stran od ega in uma.

V primerjavi z ljubeznijo, vse ostale moči so majhne, nezaznavne. Resnične življenjske moči se nahajajo v notranjosti. Da si pripravljen gledati svet v luči ljubezni, a ta prihaja le iz notranjosti. Pomeni živeti brez strahu, v miru ki ga ni mogoče skaliti.

V ljubezni obstajajo še velike skrivnosti, ki so ljudem prikrite. Da bi dobil ljubezen jo moraš prvo dati. Da bi bil prepričan, da te druga oseba ljubi brezpogojno - tudi sam moraš odstraniti vse pogoje.

Da bi se naučil ljubiti drugo bitje, se je potrebno naučiti ljubiti samega sebe!

In vse to je jasno. In zakaj potem se ne obnašamo tako…

Ljubezen je potrebno odkriti, potem odstraniti plasti jeze, strahu in sebičnosti. Da bi imeli življenje polno ljubezni moramo spucati življenje katerega živimo. Soočiti se s situacijo in ne bežati pred njo in se ji skrivati.

Življenje je mogoče doživljati kot, da je prazno, brez ljubezni. No le zavedaj se da je oko tistega, ki opazuje prav to, ki ne oslepi za ljubezen. A ne ta zunanji svet.

Prvi korak, ki ga je treba narediti k spoznavanju ljubezni je re-definiranje tistega kar imenujemo ljubezen. Veliko ljudi o ljubezni premišljuje kot o privlačnosti k drugi osebi. Kot o moči, ki nas varuje, kot užitku ali o močnem čustvu. No ker pač ljubezen je v vsem tem.

Ampak te misli so le delno točne.

Vsaka ljubezen, ki jo določimo zase ali drugega mora zbledeti in izginiti. Naša tako imenovana ljubezen prihaja in mineva, se usmerja od enega objekta želje k drugemu.

Če želje niso uresničene se ljubezen spremeni v sovraštvo.

Prava ljubezen se ne more spremeniti! Ona se ne more spremeniti v drugo emocijo, ker ona sploh ni emocija.

In če odvržemo vse napačne in površne oblike ljubezni kaj nam potem ostane?

Odgovor se dobi v sprejemanju sebe.

In zato, ker je ljubezen notranja sila, ona se najprej opazi od noter in je usmerjena proti sebi.
In zaradi tega se je treba zavedati, da bi ljubili skupaj in da bi ta ljubezen bila resnična in trajna moramo ljubiti skupaj vse druge stvari.

In takrat, ko dojamemo, da je naš največji prijatelj v nas samih dojamemo da je to ljubezen. Naš prijatelj je odgovor na naše potrebe. Prijatelj je naše polje, ki ga posejemo z ljubeznijo in požanjemo s hvaležnostjo. On je naša miza in naš dom. Kajti lačni ljubezni prihajamo k njemu in iščemo ga zaradi miru.

Zavedajmo se, da v ljubezni, ki je resnična ne obstajajo močni in veliki, da je ljubezen sveti ogenj samega življenja podarjen nam, za naše življenje.

Dovolimo ljubezni, da govori brez glasu, naj se nas dotakne brez dotika in poslušajmo ji in ji sledimo nevidno in tiho pripravljeni na predanost tistemu, kar je najlepše in najbolj sveto v našem srcu. Ker vsak od nas je hram ljubezni.

Kako je igra življenja zanimiva. Kako se celo stvarstvo ves čas trudi da bi kot bitje rasel in šel vedno golobje in golobje v izkušnjo.

In kako nas meče vedno močneje in trše v izkušnje, da se ob njih še globlje spoznamo.

Kako čudovito je življenje! Hvala za življenje. Hvala za bivanje! Hvala meni, tebi njem, vsem in vsakomur…

Naključij ni. Žrtev ni. Zmagovalcev ni, prav tako ne poražencev. Smo le mi, ki smo. Ki smo izkušnja. Ki smo bivanje. Smo le bitje na poti samouresničitve!

Na bližnjo ali daljšo preteklost lahko gledamo različno. Kot dramo, grozljivko, triler, komedijo, ljubezenski ali pustolovski film, morda kriminalko… v izkušnji lahko prepoznamo kakršen koli žaner.

V mislih se nam naslika tak scenarij, kot je potreben v tistem trenutku, da še globlje in bolj direktno spoznamo samega sebe. Gre za direktno izkušnjo resnice in na ta način pridemo zopet k sebi nazaj. Nazaj na pot bivanja.

So zakoni in so božji zakoni!

V sprejemanju in sočutju, ki je zavito v embalažo čiste ljubezni se skriva magični gumb, ki briše scenarije.

Najprej moramo odkriti paket ljubezni. Jo prepoznati, sprejeti jo odpreti, nato pogledati ter začutiti globino »darilne škatle«. Tam se skriva v najsvetlejšem kotu, še svetlejši »gumb«, ki se ga zaradi tako močne svetlobe ne da videti – lahko se ga edino začuti.

S sočutjem in ljubeznijo,
Mircho H. Mavrin

Misterij tvojega jaza!

mircho — Sat, 04 Oct 2008 13:32:29 UT

Misterij tvojega jaza

Al obstaja nekdo v besedi jaz,
ki se zjutraj smeje, občuduje dan.
a je le to vedno drugačen obraz,
ki zvečer otožen išče toplo dklan.

Ko si ogleduješ videz svojega jaza,
naenkrat v senci odkriješ dva obraza,
prvi je ljubezen pobeljena v krvi,
a drugi zatemnjen želi si biti prvi.

V tej večni igri ti duša je ujeta,
a sprememba želi zavedanje ti dati,
da tvoja dva jaza -peklenska in sveta,
nočeta drug drugega v sebi prepoznati.

Z ljubeznijo in sočutjem,

Mircho H. Mavrin

Zavedanje

mircho — Sat, 04 Oct 2008 12:58:26 UT

Zavedanje

Draga bralka, dragi bralec, upam da ti bodo moje izkušnje in spoznanja na na poti izkanja prišle prav. Hvala ti, ker si se odločil prebrat ta blog. Ni naključij v tem univerzumu. Prav tako ni naključje, da sedaj ti bereš te vrstice.

Ne obstajajo mali in veliki ljudje. Obstajajo samo tisti, ki imajo zavedanje o sebi. Zavedajo se svojega popolnega potencijala.

Imajo zavest v svojih izkušnjah in zavedajo se svoje prave smeri. Kar pomeni, daživljenske situacije rešujejo uspešno. Svoje naloge prepoznavajo v pravi luči in rešujejo jih z zadovoljstvom.

In tedaj to kar delajo, delajo z ljubeznijo. In obstajajo tisti drugi. Prvi delajo z močjo mira v sebi, z maksimalno pozornostjo. Kar pomeni, da ne izgubljajo časa in energije, da so racionalni kot je racionalna narava celotnega vesolja.

Imajo jasen cilj. In svojo osebnost izpolnijo z zadovoljstvom. In samo tisti, ki so dosegli svoj notranji mir.

Nimajo dileme, nimajo nesigurnosti, ne živijo v krču, ne poznajo blokad, bolezni in zagrenjenosti.

Ne hranijo svoje notranje bitje z negativnimi lastnostmi.

Kot so: Samoljubje, narcisoidnost, vzvišenost ali uničevalni egoizem.

V svoji zavesti so vedno podpora vsem okoli sebe in življenju samemu. Ne poznajo zamere in so usklajeni z drugimi.

Samo tisti, ki imajo oster in jasen umirjen um so izpolnjeni z radostjo. In ta radost do življenja, do sebe in do drugih rodi ljubezen, ki vse izpolnjuje oplemeniti in vodi naprej.
Zato je potrebno negovati svoj notranji mir, biti vesel, kar pomeni dajati ljubezen vsem okrog sebe.

Samo taka duša resnično razume in živi življenje in v vsakem primeru ste to lahko tudi vi.

Odločitev je vaša!

Mir na nebu in pod njim!

Z ljubeznijo in sočutjem,
Mircho H. Mavrin

Spolnost, ljubezen in sočutje

mircho — Sat, 04 Oct 2008 08:43:25 UT

Spolnost je seme, ljubezen je cvet, sočutje je prijeten vonj.

Tisto čemur pravimo ljubezen, je v bistvu le spekter odnosov, ki sega od zemlje do neba. Na najbolj zemeljski ravni je ljubezen spolna privlačnost. Marsikdo obtiči tam, kajti naša pogojenost je obremenila spolnost z najrazličnejšimi pričakovanji in potlačitvami. Dejansko pa je največji “problem” pri spolni ljubezni ta, da ni trajna. Le če se sprijaznimo s tem dejstvom, potem jo lahko slavimo kot tisto, kar je – jo rade volje sprejmemo, ko je, in s hvaležnostjo poslovimo od nje, ko je ni več.

Zelo krasno izkušnjo sem doživel na realijanskem seminarju to poletje v Lendavi. Spet tam boste rekli. Ja. Bil je teden globokih izkušenj. Vsakemu priporočam obisk takega seminarja, četudi niste “pripadnik” njihove filozofije. Prav tako ne boste občutili, da bi vas želeli spreobrniti. Kajti njihov temelnji nauk je v tem, da naj bo vsak tisto kar je in naj raste v svoji podobi. V vsakem spodbujajo njegovo drugačnost oziroma posebnost. Vsak izmed nas se je kdaj zalotil, da je nekaj posebnega. Pa saj smo nekaj posebnega. Prav vsak izmed nas. Zato nismo nič posebnega!

Da ne zaidem od bistva.

Torej, ko postanemo bolj zreli, lahko doživljamo ljubezen, ki obstaja onstran spolnosti, in ki spoštuje enkratno individualnost drugega. Razumevamo, da je partner pogostoma kakor zrcalo, ki odseva nevidne vidike našega globljega jaza in nam daje podporo v prizdevanju postati celovit. Ta ljubezen temelji na svobodi, ne na pričakovanju ali potrebah. Njena krila nas vodijo višje in višje k univerzalni ljubezni, ki vse doživlja kot eno.

Troje stvari si velja zapomniti: Najnižja ljubezen je spolnost – telesna ljubezen – in najbolj izčišena ljubezen je sočutje. Spolnost je pod ljubeznijo, sočutje je nad ljubeznijo; ljubezen je točno v sredini.

Le malo ljudi ve, kaj je ljubezen. Večina ljudi še vedno ( ampak to se spreminja ali pa samo jaz srečujem vedno več ljudi, ki jim je to na prvo žogo jasno) žal misli, da je spolnost ljubezen – pa ni. Spolnost je zelo živalska; seveda ima možnost, da zraste v ljubezen, vendar pa ni dejanska ljubezen, je le možnost…

Bolj ko postajamo zavedajoči in pozorni, meditativni, potem lahko spolnost preobrazite v ljubezen. In če pstane naša meditativnost celovita, absolutna, se lahko ljubezen preobrazi v sočutje.

Spolnost je seme, ljubezen je cvet, sočutje je prijeten vonj.

Buda je definiral sočutje kot “ljubezen+meditacija”. Ko ljubezen ni zgolj želja po drugem, ko ljubezen ni zgolj potreba, ko je ljubezen delitev z drugimi, ko ljubezen ni ljubezen berača, temveč vladarja, ko ljubezen ničesar ne terja v povračilo, temveč je pripravljena le dajati – dajati iz čistega veselja nad dajanjem – tedaj ji dodajte meditacijo in sprostil se bo čist, prijeten vonj.

To je sočutje; sočutje je najvišji pojav. Vsaj za mojo stopnjo zavesti.

Želim vam prijeten vonj…

Z ljubeznijo in sočutjem,
Mircho H. Mavrin

Sanje

mircho — Sat, 04 Oct 2008 06:57:37 UT

Sanje

Danes zjutraj sem se zbudil v mirno jutro. Sanje so bile še zelo žive in jasne. Kar na enkrat me je zadelo. Kaj? Vas zanima? No, ne bodite neučakani

No, vam povem zgodbo.

Nekega čarobnega lepega večera boste srečali svojo dušo dvojčico, popolno osebo, ki bo ustrezala vsem vašim potrebam in izpolnjevala vse vaše želje. Je tako? Ni! Ta fantazija, ki jo popevkarji in pesniki tako radi ponavljajo, izhaja iz spominov na maternico, kjer smo bili varni in tako zelo “eno” s svojo materjo; nič čudnega, da nas vse življenje mika, da bi se vrnili tja. Vendar, povedano na grobo, so to samo otročje sanje. Neverjetno pa je kako trmasto se jih oklepamo, ko nam dejanskost govori drugače. Nihče pa najsibo sedanji partner ali prihodnji, o katerem sanjate, nima obveznosti, da vam prinese srečo na pladnju – in tega niti ne more, tudi če bi želel. Prava ljubezen ne prihaja iz reševanja svojih potreb z odvisnostjo od drugega, temveč z razvojem svojega lastnega notranjega bogastva in zrelosti. Potem imamo in dajemo toliko ljubezni, da seveda pritegujemo ljubimce k sebi.

To direkno izkušnjo resnice sem globoko doživel na Realijanskem seminarju avgusta letos v Lendavi, kjer sem kot novinar Pozitivk, želel preveriti teorijo iz Raelove knjige Resnična podoba boga. Lahko jo brezplačno snamete na : http://sl.rael.org/rael_content/index.php . Nad videnim, slišanim in doživetim sem bil zelo prijetno presenečen. Toliko harmonije, ljubezni, odprtosti, sprejemanja različnosti, miru in zavesti nisem še srečal na kupu.
Ne morem se podpisati pod tem, da so Elohimi obiskali Raela in mu dali napotke in rešitve za človeštvo. Eno pa je sigurno. Pod nauki, ki jih najdem v knjigi in filozofiji, ki sem jo slišal na seminarju se lahkega srca podpišem.

Sanje. Naj nadaljujem…

Tolikokrat je bilo že povedano in to v vseh časih. Vsi religijozni ljudje so govorili: “Sami prihajamo na svet, sami gremo iz njega”. Ostaja le zavest izkušenj. Skupnost je iluzija. Misel na skupnost se vzbudi ravno zato, ker smo sami ina ker nas samota boli. Samoto hočemo utopiti v odnosu z drugimi…

Zato se toliko ukvarjamo z ljubeznijo. Poglejte, za kaj gre. Ponavadi mislite, da ste se zaljubili v žensko ali moškega zato, ker je lepa, ker je lep. To ni res. Res je ravno nasprotno: zaljubili ste se zato, ker ne morete biti sami. Hoteli ste se zaljubiti. Tako ali drugače ste se želeli izogniti sebi. In so ljudje, ki se ne zaljubijo v ženske ali moške – ti se zaljubijo v denar. Gredo na pot denarja ali na pot moči, postanejo politiki. Tudi to je izogibanje samoti. Če opazujete človeka, če pogledate globoko vase, boste presenečeni – vse svoje dejavnosti lahko zvedete na eno samo stvar. Ta je, da se bojite samote. Vse drugo je le izgovor. Pravi vzrok je, da se vam zdi da ste zelo osamljeni.

Kako se tega zavedati in kako to ozavestiti pa ob drugi priliki

Z ljubeznijo,
Mircho H. Mavrin

IBU MBA ali univerza prihodnosti

mircho — Mon, 19 May 2008 11:48:40 UT

V poplavi klasičnih in dolgočasnih univerz je
International Business University (IBU) prava
vesoljska ladja. Celoten proces šolanja poteka
prek spleta. Šolanje je hitro, učinkovito in
cenovno ugodno.

Študij na daljavo je v zadnjih letih doživel pravi razcvet in
danes zagotavlja pomembno alternativo klasičnemu izobraževanju.
E-izobraževanje pomeni najsodobnejšo obliko študija
na daljavo za vse tiste, ki jim vsakodnevne obveznosti ne
dopuščajo obiskovati predavanj. Glavna prednost
e-izobraževanja oziroma študija na daljavo je fleksibilnost
pri času in kraju učenja. E-izobraževanje omogoča
optimalno združitev opravljanja službenih in drugih
obveznosti, tako da lahko svoj čas bolje razporedite.
Njegova prednost je tudi dejstvo, da lahko do vseh gradiv,
ki jih potrebujete, dostopate v virtualnem učnem okolju,
prek spleta in v udobju svojega domačega naslonjača.
IBU je ena redkih univerz v svetu, ki ima sistem učenja
in pisanja testov postavljen 100-odstotno prek spleta.
Pogoji za vpis v program MBA so znanje angleškega
jezika, diploma akreditirane univerze in dve leti praktičnih
izkušenj. Obstaja pa tudi drugi nabor pogojev, če prvemu
ni mogoče zadostiti. To je znanje angleškega jezika in
sedem let dokazljivih delovnih izkušenj. No, pri slednjem se
bo treba kar močno potruditi s priporočili delodajalcev, da bo
univerza odobrila šolanje.

Program MBA šolanja je naslednji:

• INTERNATIONAL BUSINESS
• BASICS OF LEADER SHIP & MANAGEMENT
• PRINCIPLES OF ENTREPRENEURSHIP
• TOURISM MARKETING
• PRINCIPELS OF MARKETING
• BRAND MANAGEMENT

Postopek šolanja v IBU poteka avtomatsko ob nadzoru univerze.
Ob plačilu celotne šolnine, ki je ta trenutek znižana s 5.960 na 3.960
evrov, boste imeli omogočen dostop do internega sistema univerze.
Tam vas čakajo material prvega predmeta (za vsak predmet
boste v knjigarni dodatno kupili knjigo, ki jo priporoči univerza)
in navodila za študij. Po preteku 45 dni se lahko prvič prijavite
na test, ki je sestavljen iz 20 vprašanj, čas za odgovarjanje pa
je omejen na 20 minut. Po istem načelu opravite tudi preostalih
pet predmetov.

Zelo zanimiv utegne biti predvsem način spoznavanja
študentov z vsega sveta, namreč univerza ima v internem sistemu
zgrajen učinkovit »face book« in komunikacijski kanal. Torej, če
razmišljate vsaj kanček internacionalno, enostavno ne smete
izpustiti priložnosti za študij in spoznavanje poslovnežev z vsega
sveta. Namreč ravno svetovna poznanstva in kontakti so dandanes
vredni največ.

Več informacij lahko dobite na:
W: www.ibu-mba-university.com ,
E: slovenia@ibu-mba-university.com
F: +386 70 829 729