http://netlog.com/kvlatkaVlatka K.K.Vlatkakvlatkahttp://sl.netlogstatic.com/p/tt/011/481/11481565.jpgSlovenijaKoper-Capodistria
kvlatka
dosegljiv/a Zaupanje ženska - 48 let, Dekani, Slovenija
- Prijatelji |
- Knjiga gostov
- | Slike
- | Blog
- | Skupine
- | Kriki
- | Povezave
- | Aplikacije
Blog / Sem lahko
sreda, 21 oktober 2009 ob 14:52
prijateljica človeku, ki je brez službe, ki nima rednega prihodka, pa ga povabim, da mi prekoplje vrt, in jaz mu nič ne plačam, čeprav imam redni dohodek, ker smatram, da sva prijatelja?
Mislim, da ne! Kaj pa vi mislite?
← Se cenite?
|
Misel →
Komentarji 19 Razvrsti komentarje:
Trenutno so prikazani samo komentarji v jeziku slovenščina. Prikaži vse komentarje (19)
Vlatka K. Zaupanje (petek, 23 oktober 2009 ob 10:47)
- Mateja1974:
prijatelja si pomagata, drug drugemu. In če je eden finančno zmožen, drugi pa ne, si tudi tu pomagata. Le tako, lahko rečemo , da imamo dobrega prijatelja in trdno prijateljsko vez.
Mateja,
podpišem.
Vlatka K. Zaupanje (petek, 23 oktober 2009 ob 09:46)
Taja,
ja v realu bova.
Ker je res vseh sort ljudi.
Na kratko pa takole: če grem jaz do Micke, da mi ureja računovodske posle, in vem, da je S.P., pa da od tega živi, verjetno ne morem pričakovati, da mi dela zastonj - prijateljice gor ali dol, je tako? Če ceniš prijatelja, mu nekaj daš, drugače je prijatelj samo v besedi.
In če želi kdo kaj od mene, ker sem tudi S.P., ker od tega živim, ne more pričakovati, da mu delam vse džabest. Popust se vedno da, nekaj malega pa mora kapniti. žŽ zaradi energij.
Imam tel. pa ne morem napisati vsega, kar bi res rada.
In kot rečeno: moja prijateljica trgovka mi ne daje kruha zastonj, ne glede na prijateljsrvo. Naj jo zdaj nimam več za prijateljico?
lepo, lepo mi bodi.
mateja Zaupanje (petek, 23 oktober 2009 ob 03:01)
prijatelja si pomagata, drug drugemu. In če je eden finančno zmožen, drugi pa ne, si tudi tu pomagata. Le tako, lahko rečemo , da imamo dobrega prijatelja in trdno prijateljsko vez.
Taja Zaupanje (četrtek, 22 oktober 2009 ob 22:46)
Vladka moja, saj, veš, midve se vsekakor strinjava o pomoči prijatelju. Tu ni razhajanja, morda pa gre glede načina. Prijatelju pomagamo, ko ne naredi nič za nas (dokler se na tako pomoč ne navadi, kot samoumevno, kajti mnogo se jih - zelo rado in niti ne zavestno, človek je nagnjen k temu), ne plačujemo pa mu delo, ker potem to nekako ni prijateljski ampak delodajalski odnos. In ti se nekako v mojem svetu ne zlivajo prav dobro s prijateljskim, vsaj kolikor jih opazujem. To bi bila naslednjič, ko se vidimo dobra tema za pogovor. Ljudje nosimo v sebi vse sorte. Že samo če si do nekoga zares radodaren, se včasih zgodi, da se te le ta začne izogibati, ter te dojemati, kot da si ti nad njim in te morda celo zaradi tega postrani gledati, reči celo marsikatero pikro za tvojim hrbtom, katere si pa čisto zares nisi zaslužil. In podzavest je hecen špil, niti sami ne vedo, zakaj to počno (tisti, ki ja), pa je enostavno - to počno, ker te čutijo vzvišenega in se ob tem ne počutijo dobro.
Je jasno da deliš, kadar imaš, tvoj prijatelj pa strada, bilo bi grozno, če bi ne delil od svojega obilja, pa se imenoval prijatelj.
Pomagamo lahko na različne načine - finančni je najslabši izmed njih, ko gre za prijateljstvo (posebno še, če to prijateljstvo želimo ohraniti).
Se strinjam, da si prijatelji med seboj pomagajo. Ampak pomoč proti plačilu ni več pomoč, je zaslužek. In sama to dvoje zelo, zelo striktno ločim. Ker sem se nagledala tega, mi lahko verjameš. Moja znanka ima veliko hišo, pol jo oddaja turistom, poleg ima še pa kar nekaj kmetije. Jasno, sama ne zmore, zato ima zaposlenih nekaj pomočnic. Občasno, po potrebi. In poglej zdaj, neka njena prijateljica je ostala brez službe in njena hči se prebija s trgovsko plačo, kar ne zadostuje za stroške, ki jih imata. In potem moja znanka pravi - pa pridita k meni pomagat, ko bom imela delo. In so se zmenili, na začetku vsi veseli. Potem pa je po dveh treh takšnih 'pomočeh' odnos 'prerastel' iz prijateljskega v delodajalskega. In se je uničil za vedno. Velika škoda. Kajti do sedaj še nisem srečala zaposlenega (tudi priložnostno zaposlenega), ki bi smatral, da je za svoje delo dovolj plačan in ne delodajalca, ki nebi menil, da je s plačilom zelo radodaren. In tu nastopi trenje, ki uniči vse lepo, kar prijateljstvo nudi.Ne takoj, počasi, nevidno, a sigurno. In to je le en primer, sama jih vidim takšnih ničkoliko pri svojem delu. Imela sem prijatelja, ki je vešč pleskanja. Seveda ima težko življenje in sem mu skozi leta po svojih močeh pomagala na načine, kakor sem mu pač lahko - po svojih zmožnostih (moje je takšno, da imam včasih dovolj in še viška, včasih se pa tudi sama soočam s pomanjkanjem, ko ne vem, kako bi plačala položnice. (Hm, najbrž bo to zato, ker si ne delam zalog, nekako ne kopičim). In ponudil se je, da mi on prepleska. Sem sprejela, kot prijateljsko pomoč veš, kati to kar bi on naredil v enem dnevu, bi jaz morda mnogo slabše v enem tednu. Ampak kako sem se uštela, on je za to 'pomoč' pričakoval plačilo, ker pa ja vem, da on nima (nikoli ane). Ampak vidiš, če bi jaz vedela, da on pričakuje plačilo, sploh nebi pristala, da bi mi 'pomagal', kajti v tistih časih le nisem imela za razmetavanje, zato sem se tudi lotevala sama tovrstnih opravil, katerih resnično nisem vešča. Meni je bilo logično, da mi pomaga zastojn (tako tudi pomoč dojemam, tako jo tudi nudim), a vidiš, potem sem slišala takele podobne zgodbe o katerih je zdaj tule beseda, kako sem lahko le taka, da mu ne dam plačila, med tem ko vem, da on nima. Kar naenkrat je zbledelo vse tisto, kar sem mu leta in leta pomagala (za nobeno 'protiuslugo'), temveč je bilo v ospredju le to, da mu farbanje sobe nisem plačala. Mah veš, klinc, jaz drugim ne pravim, kdaj sem v obilju in kdaj sem v pomanjkanju in pač zastopim, da tega ni mogel vedeti, ampak toliko me je pa že poznal, da je lahko vedel, da je zame pomoč pač pomoč, ne zaslužek - ko jo prejemam, ali pa ko jo dajem. To je bila ena izmed takih zoprnih izkušenj. Če nekomu kaj pomagam, nikoli ne pričakujem kakšno protiuslugo, ker to potem ne vidim kot prijateljsko uslugo, temveč kot daj-dam varianto. In morda naivno pričakujem, da so ljudje ki jih srečujem tudi prav takšni. No, večina jih seveda tudi je, saj si prijatelje izbiram glede na združljivost in razumevanje. Se pa najdejo tudi takile šoki, pri katerih se pa potem nekako prijateljstvo umakne. Tako da izkušnje so različne in naša spoznanja ob njih. Moja so pač takšna, da je pomoč prijatelju veselje in druženje ob katerem pač nekaj počnemo skupaj in je že samo to več kot plačilo. Sama za nobeno uslugo nikoli ne pričakujem plačila, pa tudi mi potemtakem na pamet ne pade, da bi ga nudila. Ločim prijateljski in poslovni odnos. Usluge so zame jezik ljubezni, ki pa z plačilom nima nobene stične točke.Takšna sem pač jaz, ne vem, če imam prav ali nimam (konec koncem sem mnenja, da človek sploh blage veze nima o tem, kaj je prav), tako pač čutim in tako živim. Je pa grozno, da človek ne da (v kolikor ima) svojemu prijatelju, ki živi v pomanjkanju. Kakor je tudi grozno, da nekdo pričakuje plačilo, če ti nekaj pomaga. Zame. Ljudje pa smo različni, različno vzgojo smo imeli, različne izkušnje nas oblikujejo in zato si različna mnenja in nazore ustvarjamo, po katerih potem živimo.
Te objamem mila moja, enkrat morava kako tako temo odpreti v real.
Vlatka K. Zaupanje (četrtek, 22 oktober 2009 ob 21:49)
- mararsirako:
Kar poglej okoli sebe, koliko ljudi ima za prijatelje izkoriščevalce in parazite. Je z njimi kaj narobe? Ne, s temi osebami, ki se pustijo izkorisitit, je. Žal.
- kvlatka:
Hvala, draga Mara.
Po moje ti ne more nekdo biti prijatelj, ki te izkorišča, je tako?
Eh, seveda je lahko
Ja, Mara,
imaš prav.
stancka (četrtek, 22 oktober 2009 ob 19:37)
- kvlatka:
- stancka50:
draga moja Vlatka
ljudje smo zelo naivni in nekateri verjamemo,da so vsi ljudje -ljudje...
pa ni ravno tako...velika večina gleda samo na svojo rit,so materijalistično naštelani...
koliko ljudi je brez služb,živijo na račun države...preprićana sem,da je večina teh velikih lenuhov...dela je zadost samo mal je treba pobrskat...
da povzamem tvoj naslov...
sem lahko...
imam "prijateljico" prihajala je pogosto na kavo,imela sem jo rada...imela...
pred dobrim mescem sem jo prosila,če mi usput,ko prihaja na kavo pripelje s trgovine par stvari...
odgovor je bil,da nima časa,če gre v trgovino,potem ne more v miru popit kave in poklepetat...
ker nimam dlake na jeziku sem ji povedala,da prestavljam kavo za dve uri kasneje,ker moram v nabavo,sem na berglah in rabim do trgovine 30 min....seveda ni prišla na kavo,ne taktar,ne do danes...mogoče bo danes,ko deuje pa bi šla v nabavo pa ne upam z berglo,marelo...
torej tolk o prijateljih....si lahko!!!
Draga Stančka,
ja, nekateri smo res naivni., da verjamemo, da so vsi dobri.
Je pa tudi res, da so eni lenuhi, ker jih država podpira. Ne pa vsi.
Jaz sem imela 220 everčkov na mesec.A lahko s tem kdo preživi, če ne dela še kaj zraven? Ne more. Niti pod razno ne. Sem pa delala vse in (še delam), kar mi je prineslo kaj cekinov. Od pucanja naprej, pa kopanja, pa vsega sort še. Plus to, kar rada delam in je moj po - klic.
Viš, to pač ni bila prijateljica! Niti pod razno ne! Šlo se ji je samo za svojo rit. In za izkoristek tvojega časa za njeno dobro. Ne, ne more biti tprijateljica!!
Jaz delam marsikomu usluge, ko sam ne more. Pa sploh ni treba, da je moj/a prijatelj/uca. In nič ne pričakujem.
Tudi v trgovino sem za koga šla. Tudi koga kam peljala. Tudi hranila nekatere. Tudi jim finančno pomagala, čeprav sem si sama sposodila.....Vsega sort je in je bilo.
Še vedno pomagam, če morem. Ne pa takim, ki hočejo izkoriščati.
Ne več. In zame ni prjatelj, kdor izkorišča moje darove, moje usluge, ne da bi mi zato kaj dal, če ima, a jaz nimam.
Od lepih besed se jaz ne grejem. Niti nimam za v usta.
Razumem pa take, ki nimajo, in sem jim še vedno na razpolago. Vedno. Pa sploh ni treba, da so moji prijatelji.
Saj sama veš.
Jutro,draga Vlatka
se strinjam s tvojim odgovorom.Imamo en rek,ki je precej resničen....kdor je predober je oslu podoben...
Prav zdaj sem se spomnila na eno mojo bivšo sodelavko,je pravnica in ima lepo plačo.Precej let si je želela,da gre v tečaj za maserja.Nikakor ni do tega prišla,saj veš enkrat ni denarja,drugič kaj drugega.Ko ji je želja dozorela,je naredila to šolanje,si kupila masažno mizo.Pred mojo operacijo sem bila na kavi pri njej in sva se pogovarjali,če bo masirala ljudi,če naredim reklamo.Bila je zgrožena,da razmišljam,da bi masirala,da na ta račun bogati.Povedala je,da predvsem bo to delala za svojo dušo,da se zapolni,da si uresniči svojo željo.In to naj bi bilo tako,ko prideš k njej na kavo ti ponudi,če hočeš,če nočeš ok.Plačila denarnega ne mara,lahko ji prineseš jabolko,hruško,lahko si samo z njo na klepetu,,,To jo izpolnjuje,,,,res smo si ljudje različni....pa kljub temu eni naivni...lepo bodi...
Mara R. Sirako (četrtek, 22 oktober 2009 ob 12:10)
- kvlatka:
Kar poglej okoli sebe, koliko ljudi ima za prijatelje izkoriščevalce in parazite. Je z njimi kaj narobe? Ne, s temi osebami, ki se pustijo izkorisitit, je. Žal.
Hvala, draga Mara.
Po moje ti ne more nekdo biti prijatelj, ki te izkorišča, je tako?
Eh, seveda je lahko
Vlatka K. Zaupanje (četrtek, 22 oktober 2009 ob 11:10)
- poletje2009:
Star pregovor pravi, če se hočeš porijatelja znebiti mu posodi denar.
In zelo se izogibam raznim preračunljivostim, kajti raje imam prijatelje kot nekaj v materialni obliki.
Bravo Julija.
Vlatka K. Zaupanje (četrtek, 22 oktober 2009 ob 11:03)
- 8Taja8:
Jaz pa mislim da ja. Prijatelj prijatelju naredi uslugo iz srca, ne zaradi denarja, sicer ni več prijatelj ampak najemnik. Seveda lahko tudi sami pomagamo prijatelju, mu morda plačamo kakšno položnico, mu napolnimo hladilnik, ali mu pomagamo najti službo - vsaj delo, če seveda ta delati sploh hoče. Ampak ne, pomoč prijatelju ne računam, niti ne plačujem, sicer to ni pomoč. Tako sama menim in tako živim. Pri prijateljstvih ne pričakujem vmešavanja nikakršnih plačilk, z nobene strani. Ko se enkrat to začne, ponavadi skvari resnično prijateljstvo na neke tire, ki meni več niso povšeči. To ne opažam le na lastni koži, temveč tudi tako, sicer, v okolici. Pomoč prijatelju je eno, zaslužek pa nekaj popolnoma drugega. Sem mnenja, da prijatelji drug na drugem naj nebi služili. Verjetno je vse skupaj tudi odvisno od vzgoje, od načina življenja od načel, od vere, pa še od marsičesa, tak da je tole samo moj pogled in način življenja, ne nujno pravulen, ampak meni nekako najboljši.
Te objamem Vladka.
Draga Taja,
ja, prijatelj prijatelju naredi uslugo iz srca. Se strinjam. Popolnoma. A kako si lahko prijatelj nekomu,da mu ne daš, ko ti on da, pa veš, da on nima? Si lahko? Ne! Ne moreš biti. Priljatelji smo zato, da si pomagamo. Zato rek: prijatelja spoznaš v stiski. Res je.
Kako naj jaz izkoristim prijatelja, da mi dela zastonj, pa vem, da nima, a jaz imam? Ne, to ni prijateljstvo. Sorči. Lahko mu dam kolikor imam, ne pa da mu nič ne dam. Ne, ne more biti!!
Sicer si tako lahko z vsem svetom prijatelj.
A to je lahko samo v besedah.
Prijateljsrvo je v dejanjih.
Zadnjič je do mene prišla moja mladostna prijateljica. Je ful v stiski. (Tudi jaz sem. Priznam.) Naredila sem ji nekaj stvari, in me je na koncu vprašala, koliko mi dolguje.
Kako naj ji zaračunam, ko pa še sama nima?
In je vztrajala in vztrajala.
Ma niti pod razno ne bi vzela nič od nje. Pa ne zato, ker je moja mladostna prijateljica. Zato, ker je trenutno v taki siituaciji, ki je še hujša od moje. Pa čeprav je zaposlena.
Upam, da si me uspela razumeti?
Tudi tebi objem, draga Taja.
Vlatka K. Zaupanje (četrtek, 22 oktober 2009 ob 10:49)
- stancka50:
draga moja Vlatka
ljudje smo zelo naivni in nekateri verjamemo,da so vsi ljudje -ljudje...
pa ni ravno tako...velika večina gleda samo na svojo rit,so materijalistično naštelani...
koliko ljudi je brez služb,živijo na račun države...preprićana sem,da je večina teh velikih lenuhov...dela je zadost samo mal je treba pobrskat...
da povzamem tvoj naslov...
sem lahko...
imam "prijateljico" prihajala je pogosto na kavo,imela sem jo rada...imela...
pred dobrim mescem sem jo prosila,če mi usput,ko prihaja na kavo pripelje s trgovine par stvari...
odgovor je bil,da nima časa,če gre v trgovino,potem ne more v miru popit kave in poklepetat...
ker nimam dlake na jeziku sem ji povedala,da prestavljam kavo za dve uri kasneje,ker moram v nabavo,sem na berglah in rabim do trgovine 30 min....seveda ni prišla na kavo,ne taktar,ne do danes...mogoče bo danes,ko deuje pa bi šla v nabavo pa ne upam z berglo,marelo...
torej tolk o prijateljih....si lahko!!!
Draga Stančka,
ja, nekateri smo res naivni., da verjamemo, da so vsi dobri.
Je pa tudi res, da so eni lenuhi, ker jih država podpira. Ne pa vsi.
Jaz sem imela 220 everčkov na mesec.A lahko s tem kdo preživi, če ne dela še kaj zraven? Ne more. Niti pod razno ne. Sem pa delala vse in (še delam), kar mi je prineslo kaj cekinov. Od pucanja naprej, pa kopanja, pa vsega sort še. Plus to, kar rada delam in je moj po - klic.
Viš, to pač ni bila prijateljica! Niti pod razno ne! Šlo se ji je samo za svojo rit. In za izkoristek tvojega časa za njeno dobro. Ne, ne more biti tprijateljica!!
Jaz delam marsikomu usluge, ko sam ne more. Pa sploh ni treba, da je moj/a prijatelj/uca. In nič ne pričakujem.
Tudi v trgovino sem za koga šla. Tudi koga kam peljala. Tudi hranila nekatere. Tudi jim finančno pomagala, čeprav sem si sama sposodila.....Vsega sort je in je bilo.
Še vedno pomagam, če morem. Ne pa takim, ki hočejo izkoriščati.
Ne več. In zame ni prjatelj, kdor izkorišča moje darove, moje usluge, ne da bi mi zato kaj dal, če ima, a jaz nimam.
Od lepih besed se jaz ne grejem. Niti nimam za v usta.
Razumem pa take, ki nimajo, in sem jim še vedno na razpolago. Vedno. Pa sploh ni treba, da so moji prijatelji.
Saj sama veš.
Objavi komentar: