Blog osebe Ines

PETEK

inca1975 — Fri, 22 May 2009 10:02:47 UT

JUSTA

inca1975 — Mon, 18 May 2009 12:55:57 UT

Gospa, ki imela je višnjevo rdeča in medena usta,
v kotičkih bela, ne samo za pusta,
spomne se, da zelo je rada plesala in pela,
v časih ko bila je še radoživa, mlada in vesela.

Zdaj je reva malček že uvela,
zvečinoma utrujena, kot zvečer čebela.

Življenje jo je čudno zapeljalo,
večinoma bolj zares in manj za šalo,
a po sili razmer je slalomirala kakor se je dalo.
Delo in družino je kljub temu dobro usklajevala,
v socialni mizeriji – po domače rečeno: štala.

Moža že davno je pokopala,
roko na srce, za njim ni pretirano žalovala.
Takrat odločila se je, da bo pisala,
ni je zanimala publika, ki bi jo brala.

Nastalo je za kočijo živega spomina,
najbolj iz obdobja ko bila je konkubina,
takrat rodila je dva sina,
ki danes, sta oba ugledna fakina.

Družinsko hišo čez leta je prodala,
na svoj račun si vso vsoto je nakazala,
danes živi mirno in srečno v sivi hiši,
sostanovalci jo vzpodbujajo: Daj Justa piši !!

VSE NAJ...

inca1975 — Sat, 16 May 2009 08:37:37 UT

Tebi, ki živel si med idilo in grozo. Pogrešam te...
http://www.youtube.com/watch?v=q1moiym6-Nk

Hvala ti za vse muzikalije in generalije...gremo dalje...čez vse nevihte...
http://www.youtube.com/watch?v=zDOvu_6QK7Q

Lepa luna je bila sinoči in metala je senco...
http://www.youtube.com/watch?v=xxwMXEfKiE4

Zarana še fejst zaspana, Billie me spomne na cd ki si mi ga podaril za 16. lejt...
http://www.youtube.com/watch?v=oyRPYGP94Wo

Ko nehali smo plezat po drevesih...
http://www.youtube.com/watch?v=Uw4oc5fKzO4

Postajali odgovorni... počas
http://www.youtube.com/watch?v=eVQsRB_bvHQ

Preverjali...
http://www.youtube.com/watch?v=46s3gHR3IEI

Ne nisem iz nebes ...
http://www.youtube.com/watch?v=797stdNKvG0

Preveč trpim...
http://www.youtube.com/watch?v=0BgpUZgZ4o8

Plešem...
http://www.youtube.com/watch?v=FRvV1SKmZSU

Se na veliko smejim...
http://www.youtube.com/watch?v=CdRu6zQM2mc

Lepo, počas - na grobo tud včas...
http://www.youtube.com/watch?v=GCCS5fixC70

A tribute to you my ...
http://www.youtube.com/watch?v=vyqgjCKm9nQ

CVIČEK

inca1975 — Wed, 13 May 2009 09:53:20 UT

Srticu Gustlu gremo po vinček slastni, midva in še dva prijatelja popeljeva s seboj. Ja, po očetu sem dolenjka, sam šmarnice pač ne pijem, kod bi sprva kdo pomislil.
V gorci nas pričaka še vroča pečenka, domači kruhek, kumare, paprika in seveda sveža čebula. Degustacija to ni bila, saj smo imeli favorita izbranega, še predno smo odšli iz Celja: cviček. V današnjem času bi mu rekla lahko De Augustin, ker bi se bolj fancy slišalo.
Soseda, ki je kupila vikend od Lojza, mojega drugega strica v neposredni soseščini (zgovorna upokojena novinarka, bivša poveljnica gasilske brigade - zelo pomembno , mati dveh otrok, ločena na pokušnji, ker se on ni spremenil seveda , ona je zato šla naprej , malček zapita, a zelo duhovita) se nam pridruži. Čeprav ona najraje v kozarček gleda, opazi vse napake svojega soseda. Kako tipično slovensko. Sedimo, jemo, pijemo in se zabavamo, ko po kakšni uri, dam idejo, da lahko nekaj koristnega neredimo stricu v pomoč, da ne bomo kar sedeli, saj mora revež vse opraviti sam. Nasmešek se na njegovemu licu, se je dupliciral. Ja, imel bi res divjake za potrgat po celem vinogradu, če se vam da? Seveda, jaz vem kako to gre, tem trem juncem ti pokaži, se mu nasmejem in bomo vse zrihtali. Vmes ga potremljam po trebuhu, ki se je od novembra dokaj zmanšal, ugotavljam. Ne čuti krize ne, ne, ampak je bil na operaciji kolka in ker je vse za nekaj dobro, je moral shujšat. Plunili smo v roke in v slabih treh urah je bilo nared, za kar bi njemu vzelo namanj tri popoldneve in še kak dopoldan zraven. Naložimo kanistre v moj avto, ki bodo veselje vlivali na prhodnjih žurkah. Okljukov, ki so kasneje sledili teža tudi ni ovirala pri premagovanju, ker moj avto nima sam enga konja, številka je trimestna. Že Đingiskan je vedel, da je dobri konj osnova z osvajanje sveta ( aha in btw njegovih 500 žena je tudi obvaladalo jahanje ha, ha, ha...)
Sledila je spet malica, nato še kavica in počasi se odpravimo nazaj na štajersko. Vsak je šel na svoj konec (moj na en ojstni dan, ki je v moški domeni in to spoštujem, četudi si kdaj kako striptizeto pršvercajo , onadva pa k babici po otroke.
Ostanem sama na sobotni večer v mestu, ki se pripravlja na zabavo. Srebam kavico in opazujem popedenane punčare v visokih petkah, pripravljene na vse - od greha do odrešitve, da krenejo v lokal, ki je ta hip najbolj vroč po dogajanju. O moških z opazno dihalo aritmijo, zaradi vroče podlage ne bi razpravljala. Zagledam lepotico, ki se slini okrog enga, ki ma dost pod palcem, sam zgleda pa bog pomagi. Resno tako ga vidijo moje oči in ne morem si pomagat, sej mogoče je čist ok po duši.
No, vsekakor mu predlagam eno manj vpadljivo.
[
Če si samo pretresen, še ne pomeni da si zmešan, si rečem. Hmm... Jaz bitje z rokami in nogami in jaz bitje na katerega ne morem pokazati z prstom in vedno sem v paru, tako da dolgčas mi ni nikoli.

http://www.youtube.com/watch?v=IJgBZjVgi70

SOL IN SLADKOR

inca1975 — Mon, 11 May 2009 14:34:12 UT

Vročina popustila,
iz sebe sem sol dol umila,
se temeljito pobrila,
in zdaj bi te najrajš' naskočila.

Beseda kasneje,
me od srca nasmeje,
misel dam na pozneje,
ko se luna, skrila bo za veje.

Humor mojega pastirja,
je sladkor razmerja,
skoraj vse težave umirja.
Je kralj medenice,
vsebolj žgeče me,
navgor do leve ledvice

DOBROTA

inca1975 — Wed, 06 May 2009 15:32:46 UT

Moja dobrota ne pozna meja včasih. Hlače nesem celo na dom, da jih probajo, jih pridem drug dan iskat, da jih še zastonj skrajšam in pripeljem še nazaj. Se dogaja ja, ampak vse bolj poredko in h redkim.
Tokrat je to pri družini, kjer je gospod precej pobožen, celo tako da je v svoji hiši naredil pravcato kapelo z oltarjem in notri moli. Da bo sine še letos župnik postal, je menda že jasno in nitreba posebej povdarjat, če po svoji volji, to nisem povsem prepričana, no saj me tudi nič ne briga v končni fazi.
Ves vzhičen mi kaže prospekt, ker da gresta za 5 dni na romanje in razloži mi cel potek potovanja, katere hrame bodo vse obiskali ipd v detajle. Takega entuziazma že dolgo ne, zato sva ga pustili z gospo, da se je izpihal, čeprav je malček potrajalo. Preveč potrajalo za moje pojme.
Potem debatiramo malo bolj o posvetnih stvareh, gospa je nakajlala dobrote domače, vključno z vloženimi štorovkami in ob parih glažekih (kapljice so preskromne) rujnega, pridemo celo do istospolnosti. Ne vem že kako, ampak ja ahaaaa.. na TV je bil baje zadnjič neki poba, ki bi rad spremenil spol. Ja in? Naj ga, pihnem v eni sapi. Dec u luft in se totalka razjezi, ker da take vsebine natolcujejo in vzpodbujajo k posnemanju in amorali. Začne pluvat po ljudeh, da so to izmečki, gnusobe in da niso normalni, zraven pa dobi tak preveč poznan žugajoč ksiht , ki meji že na blaznost.
Hej, hej, hej samo malo, ga prekinem. Sodiš, pa tako globok duhovn si? Poznamo se namreč že dolgo in smo na ti. Povesi pogled (ona me začne nervozno spraševat, če bom kavo, pa še pojedla nisem ) in jaz nadaljujem: Sojeno ti bo in ta stavek si verjetno spregledal v svetem pismu al bibliji al nekje že, ker se spomnim da sem slišla zanj? Ne, nisem ampak to ni po redu in pravilih.
Kakšnem redu neki? Božjem? Ja, po božjem načrtu to ni prav, še vedno vztraja. Misliš načrtu ljudi, ki se imajo za božje odposlance in že od nekdaj ropajo poguma rajo in jo filajo z klajo (ne vsi ampak njih večina, velika), ga prekinem in obenem prešine me tisto; kdor se zgraža ma slabe misli, zatorej se zgražala ne bom, (ker men se pa res fučka kak se kdo natika, saj je le 5 centimeterska razlika , no to nisem naglas povedala, ker bi ga kap verjetno in ni za razkirat). Ne vem no men ni nič tuje in me ne moti, ne barva ne oblika dokler me pustijo pr mir in mi ne serejo po glavi in slučajno še ne vlivajo vanjo.
Če me hočjo nekam ukalupit, pol pa ne poznam več šale in ker vem da cerkveno pravo temelji na tem kar je naravno in primerno, mi je vse jasno, ker kaj je za koga primerno in naravno lahko modrujemo v nedogled in vsak svoja merila. Si že vidla v naravi homoseksualnost? Vpraša gospod. Ja seveda sem vidla in to večkrat, še celo moj pes ma sosedovega tak rad, da ga nonstop nažigava . Nemogoče, je še vedno trdno odločen branit svoja stališča, a men se ga ne da prepričevat, niti najmanj.
Ni važno v katero sluznično nadstropje udejanjamo svojo ljubezen, bi reku Šaleharjev poba in stavek mi je všeč, a ga tud rajš zamolčim he he. Mater res drži, da se moraš najbolj bat unih ko u cerkvo preveč hodijo, no tale jo ma celo doma in na koncu izveš še, da ženo na polno buta u steno namreč, ko bi jo kako drugače verjetno ne bi bil tako zapet. Pravim verjetno, ker nikol se ne ve, stene pač ne znajo govorit.

Hja, me zanima če bi bil tvoj sin peder, a bi ga ubil? Ostane brez besed za par sekund in izreče eno cvetko, ki je ne bom nikoli pozabila: Ne, nebi ga ubil, molil bi zanj tako dolgo, da se bi spreobrnil. Hahahahahaha... Od smeha silnega me je skoraj pobralo, gospa se je že ta petič vstala, zavijala z očmi in se mu rogala za hrbtom, češ pusti ga, ta je itak mal prmakjen, sem ji prebrala iz oči. Pristavila je le še; seveda bi ga sprejela oba, pa četudi bi bil, saj je vendar lasna kri, čeprav prej na začetku se je tudi sama zgrozila ob teh gnuskih , ki jih dajejo na javno TV. Zaploskam ji, on ostane zevajoč in brez besed, ker ga je lastna žena za njegove pojme tako rekoč izdala. Preleti mi čez mozak ono; uspehe vedno pripisujemo sebi, neuspehe pa situacijam, drugim... Ehhh... Nato doda še eno rožico: Jezus je tud sicer mel več ženskih genov kakor moških in vseeno ni bil peder. Nisem se upala še enkra narežat od srca.
Ob temle cirkusu, sem se jaz namreč noro zabavala u smislu, saj ne veste kaj delate (pa ne da sem najbolj pametna, še zdaleč ne, sam tole je mal preveč no, molil bi on, da bi se preobrnil sine he, he) a spremenim temo, ker tukaj je on v temi in vem, da zmedenost ponavad traja dokler ne ugotovimo nje namena . Ksenofobija je jeba ja in to velikanska.
Ne vem sicer, kako štalo sta imela potem ko sem ju zapustila, mislim da jih je precej poslušala in upam da je uporabil bolj ta desno polovico možgan, da je samo pri besedah tudi ostalo.

Ja seveda, bom kruha domačega za s seboj vzela, hvala in če me rabiš kar pokliči, ji pomežiknem in odvihram, medtem ko mi ona z neko žalostjo v očeh pomaha, se kislo nasmehne in mi je za obisk hvaležna, jaz pa njej, ker je kupila hlače in bom lahko plačala spet eno položnco.

Da se dobrota poplača, to sem prepričana, sam je včasih malček dlje za počakat, eno par hčerk rodi se še vmes imenovanih Sirota, pa tud kak vnuk že pade...

http://www.youtube.com/watch?v=DUgw90mr6Vk

VIZIJA

inca1975 — Tue, 28 Apr 2009 15:15:01 UT

Moja silhueta je o.k.
nevroni dobro delujoči,
jeziki zlobni prepareli,
slabo so mi hoteli,
mah, so se ušteli
in ni ga dnarja,
da bili bi del mojega repertuarja.

Gledam vence slovenskih hribov,
nimam nekih posebnih vzgibov,
prizori se sami vrstijo,
zelene razdalije vabijo moje oko,
navdajo z vizijo, da vse še dobro bo.

Lepoto divjine sem okusila,
ponujala se je domišljiji,
kapljica iz lista je padla,
v zeleno reko na preriji.

V rosi noge sem umila,
bilo je blazno mi všeč,
pela, ploskala se veselila,
kot da bi hotela več.

Vedno sta dva pola
in sloji kulture spola,
oh, te skrajno nevidne niti,
od zobov do riti,
ki povdarijo namen naš: Biti...

Sreča da nimam prostate
http://www.youtube.com/watch?v=xHKTE75dgE4

DOLINA MED BEDRAMI

inca1975 — Wed, 22 Apr 2009 14:06:18 UT

Prvič v mesečini njej on piše,
pride že drug dan, pismo do njene hiše.

Prihajam k tebi draga,
upam da si že naga,
sproščena v rajski podobi,
kot se zate to spodobi.

Preleti njo misel:

Lejga teren si je pripravil,
tip celo se je najavil,
samo da predolgo ne bo hodil,
slučajno kje drugje še vmes zablodil.

Pride on še predno sonce je zašlo,
pomenljivo pomežikne ji njega oko,
češ ljuba danes atomska disperzija bo.

Sivi golobi so v modrino leteli,
so jih konji loviti hoteli,
bil je to švic brez zadrege,
vseh vaj, na vse pretege,
odpiralo se je nebo,
dejansko vse je gladko šlo.

Goli entuziazem,
vse, sam ne narazen,
argument je bil dovolj močan,
da se zunaj je delal že dan.

Zbudi se gol in bos, sredi tuje hiše,
zadovoljen, da do ušes nasmeh se mu nariše,
na listu bere, ona piše:
Naj se tvoj romar čimprej spet nariše,
pod predpražnikom so ključi od hiše.

ROŽICA

inca1975 — Tue, 21 Apr 2009 15:06:36 UT

Tale pesem moja je poklon prelepim kukavicam, kako se jim pravilno reče res ne vem , baje da so zaščitene in neke vrste orhidej...

Zagledam rožco, ki ni precej velika,
pritegne k njej me barva in oblika.
Počepnem, da bi se je dotaknila,
a se mi rožca je izmaknila.
Njen vonj je tako sladek in svež,
če ne probaš, sploh ne veš.
Stegnem roko spet do cveta,
voljna je, torej dobro se mi obeta.
Narahlo po listih jo pobožam,
res ni podobna ostalim rožam.
Joj, če doma bi takšno imela,
nikoli ne bi uvenela.
Zanjo bi lepo skrbela,
s svojim žarom, ona bi me grela.
Ne, utrgala je ne bom,
da bi lepši bil moj dom,
rajši jo tu pustim
in vsako prosto uro k njej hitim.

Pri nas doma je najlepše

Optimist-ka

inca1975 — Fri, 17 Apr 2009 09:02:14 UT

Čeprav na kmetiji je u bistvu nastala,
se Inča včeraj popoldan ni smejala,
ko po dreku je pacala,
vrt gnojila in urejevala,
sejala, flancala, vse okopala
zraven pela si in zvižgala.
Žalostno kremžila svoj obraz,
se tresla, kakor da bil bi mraz
ko je stopila na gnojno gaz.
Je brzdala svoj temperament
in kaj je ugotovila?
Da drek sestavni je element .
Kot da na te lepe dni,
kaj bolj pametnega ji za početi ni,
treba je mislit na prihodnje dni,
kaj v piskre bomo devali
in soočiti s problemi,
četudi si v temi in te vse boli,
naj nasmeh ti iz ust ne zleti
in če se ti drek na šuhe prlima,
vesela boš, če ne prej, ko bo jesen/zima ...
http://www.youtube.com/watch?v=kSn6NJgAjCk
in še ena ker sem farmerjeva hči
http://www.youtube.com/watch?v=OSQ4Sb-Z1P8

Regrat

inca1975 — Tue, 14 Apr 2009 15:38:09 UT

Na Vipoto se podam in razmišljam, kje bi našla primerno lokacijo, da naberem regrat, saj pri nas že pošteno cveti jaz pa bi še onega deviškega, malček manj grenkega.
Ob cesti rastem in sem poln prahu, mi šepeta zagledani ha, ha...

Najlepši je res tam in na britofu tudi , a se odpeljem na neki kolovoz, daleč stran od ceste (kakšnih 300 metrov od kmetije), kjer ga skorajda ni in ni mi jasno zakaj ne. Po petnajstih minutah obupam in se vrnem k avtu, ki sem ga parkirala pri stari jablani. Še vedno gledam po tleh in ko dvignem pogled, zagledam pred sabo koščeno kreaturo zapitega kmeta, ki živčno kadi cigaret. Dober dan, pozdravim prijazno in že hočem mimo, ko me z predirljivo neprijaznim glasom ustavi in vpraša; Kaj počnete tukaj? Ops, a je travnik vaš? Mogoče je mislu da iščem mine, kaj veš On zadirčno, že skoraj z zajedljivim cinizmom in privihanim nosom: Ja moj je, ja! Postavil se je tako kot da bi hotel zakriti celega, kr rampo je naredu z rokami. Oh, pardon gospod, sem si šla regrad nabrat, ker se mi je zdelo da ni gnojeno, a ga ni veliko, sicer evo, vam ga dam, poglejte saj ga skoraj nič ni, še za malco ne bo (jaz v smehu, mu prijazno odprem vrečko v svoj bran in mu jo skor nalimam na nos, da bo ja vidu kolk ga je).
Dedu je postalo nerodno na svojo povprejšnjo reakcijo in se mi je že hitel skoraj opravičevati, češ da ni tako mislil. Ne, ne gospod, vam ga dam in se vam globoko opravičujem, da sem se pasla na vaši zemlji. Ah, dajte no, gospodična, lahko bi prej vprašali in bi vam ga še sam nabral (je postal kar naenkrat potem že skoraj poniževalno prijazen on, ker sem ga razorožila s smehom in prijaznostjo, celo ponujat se je začel lejga no ). Nisem tako mislil, veste potem bi lahko dnevno imel tukaj po 200 ljudi, če bi se vsakdo sprehajal po mili volji, še doda. No, še enkrat oprostite ponovim že s skorajda naveličanim tonom, obrnem se na peti, se vsedem v avto, pržgem si čik z veseljem in odpeljem, tako da se je za menoj kadilo.
Od razočaranja, da se pri nas dogaja isto kak v Nemčiji in ne samo v Nemčiji, v večini zapadnih dežel je tako, da ne smeš še travnika prečkat več (ker je privatno zemljišče in te lahko celo tožijo!). Spomne me na tisti napis; Sprehajalci bodo ustreljeni, preživeli bodo ustreljeni še enkrat - seveda kje drugje kot u Ameriki. Začela bom počasi simpatizirati z klerikalci, ki naj bi dobili v last skoraj polovico naši gozdov in pripadajočih travnikov, kjer se bomo lahko mirno zadrževali. Če verjameš, heh, navijam za to da jih ne dobijo nikol v last. , ker bodo vse posvetne prireditve ukinili z travnkov in gozdov tak kot sem napisala tukajle naprimer v primeru Terrafolka:
http://sl.netlog.com/inca1975/blog/blogid=28976...
Gospa, ki je stala malo nižje, tam kjer sem parkirala avto in očitno slišala najin dialog in še bolj očitno je bilo da ni njegova žena (tud soseda ne), nad mojim zgražanjem ni bla nič kaj presenečena, ker da, ko je bil ona mlada, se je to že dogajalo. Čaki to je nahitro zračunano: 40 let nazaj, če ne več. Neki zdaj že pokojni posestnik, je namreč z šibrovko stražil svoje tri kostanje v gozdu, katere je njena družina nabirala za eno čunko, ki so jo redili in seveda zase, ker je bilo ga veliko preveč in za vse dovolj, je povedala. Saj ni res, pa je...

In to isto sem ponovila tudi prejle, sicer z regratom nima veze, moram pač povedat...
Gospod pri šestdesetih, (mož mamine prijateljice) ki je pri meni kupil dvojne hlače pravi, da mu ga dvignejo samo še ženske stare od 30 do 45 let, zdej se pali na eno z imenom Lucija.
http://www.youtube.com/watch?v=myktnPirJNg
Stari babi štrik za vrat, naši novici prstan zlat... poje Vesna v enem drugem komadu, katerega naslov sem pozabla. Iz zanesljivih virov vem, da ga muči prostata, tako da je le še eden pes, ki predvsem veliko laja in se kiti z novci, potem pa pokaže 10 prstov in reče; Zberi si enega draga . Andropavza tudi je, seveda, ne samo menopavza...

Človeka zemlja

inca1975 — Fri, 03 Apr 2009 16:03:30 UT

V službo se peljem za avtomobilom, ki je prelepljen z napisom: Doživite orgazem - Modra tabletka Bayer Pharma d.o.o. O.K. roko na srce, ko beseda nanes na sex vsi zastrižejmo z ušesi eni ker ga imamo radi, drugi, ker so to obrt že dol dali, tretji ki jim je neznanka itd. no skratka, mene je tole nasmejalo do ušes in čez . Še hujša reklama (ma res nas posiljujejo z njimi bemu jarca )je bila tista zadnjič, ko kadim na pragu trgovine: Klobasa Fiesta, za napete trenutke! Nedefinirana čreva, ki je nekak res spominjala na k**** - krempljčka. Stotinka humorja, na temo svinjam ne gre metati biserov, mene spet nasmeje . No, na srečo je bil napis v nemščini. Zakaj? Kaj sem sploh misla povedat Aha, na srečo pravim zato, ker bi se cerkev ziher oglasla in prepovedala propagando, tako kot je prepovedala koncert meni ljubgega benda Terrafolk, ker baje da širijo poganstvo po ne vem sicer katerem evangeliju in katerega boga volji. Nima veze, ker je res brez veze
http://24ur.com/ekskluziv/glasba/rimskokatoliskacerkev-proti-skupini-terrafolk.html
Ejjjjjjjjjjjjjj stotinka ko sem to prebrala (tud beseda svinja je bla umes ja, sam v množini), mi je usta namestila na staro mesto - beri smeh je izginil - in kotički so se dol obrnal. Je to mogoče??? Očitno res. Prej so me cerkve pritegnale kvečjemu še iz arhitekturnih vzgibov, danes me definitivno v nobenem kontekstu več ne. Basta! Ma kaka kaplja čez rob, vsa voda je povrela. Lako reče kdo mi, da sem nestrpna , pa naj...
http://www.youtube.com/watch?v=aFI9CpxdeAA
http://www.youtube.com/watch?v=lVp2EYGpHRY

Rose Mary

inca1975 — Wed, 01 Apr 2009 15:05:56 UT

Očke so mi švigale naokoli, srebala sem svojo jutranjo kavico, ko se mi je naenkrat preblisknilo; Ne bom na večno, res škoda pa kaj bi vse še rada naredila... Ne vem zakaj ampak taka zla slutnja me je obšla, da ne bom več dolgo. Eh odmislim črne misli in se sama sebi nasmejim.
Pogled se mi je ustavil na priletni gospej, ki si je z izrednim zadovoljstvom prižgala cigareto. Koliko let ima? Joj, ko bom tako hitro stara, spet pomislim. Kaj za hudiča mi je danes? Ehhhh...
Kakšnih 70, bi rekla. Pri teh letih, kakšna bom kaj jaz, če sploh še bom? Super da ne vem naprej, kaj me še čaka. Upam, da bo vsaj drama, če že ne veselo- igra, samo da ne bo tragedija ali pač grozljivka. Za zdaj mi dobro kaže.
Gospa je čutila moj pogled, ki v bistvu to sploh ni bil, saj sem videla skoznjo, ker sem se tako globoko zamislila. Hudomušno, se mi je nasmejala in me pozdravila z rahlim nihljajem glave. V njenih očeh sem prebrala: joj kako si mlada, polna življenja, srečna in vesela, vse je še pred teboj. Poglej mene, stara, gubasta, bolana in naveličana...
Kaj hitro, sem jo speljala na drugo razmišljanje, ko sem jo vprašala, če ima mogoče vžigalnik.
Prisedi, prisedi dekle ali se ti mudi?
Ne, imam še pol ure časa pred službo, glih za eno kavico ne? In se prisedem. Dobr parfum uporablja.
Seveda, po kavi se dan pozna, se je nasmejala in mi ponudila Eve cigareto, kot prava dama - slim line. Prižgala, pa mi je z Ronson-ovim srebrnim vžigalnikom. Ha, prava dama, stare šole. Na roki, se je svetil briljant, uhani seveda v stilu.
Sem Ines, kako je pa vam ime?
Rose-Mary, me veseli. Sem vas takoj opazila, mi je rekla. Imate nekaj, kar pritegne pogled na vas. Niste neka lepotica, kakršnih so polne ceste, imate notranjo lepoto, me je hitro okarakterizirala.
Ja, me veseli, tudi jaz sem vas takoj opazila, ko ste tako zadovoljno potegnila prvi dim in sem si rekla: poglej jo lady, kako dobra je, da bi le dočakala njena leta.
Ha, ha, ha iz srca se nasmeje, koliko mislite, da sem stara?
Kakšnih 70 let, bi rekla.
Kolk'? Pravite 70? Ja pred 22. leti.
Kaj imate jih 92? Nemogoče! Sem osupnila in tako dobro izgledate, nisem mogla skrit navdušenja. Dobro nekaj gubic se je nabralo, ampak ženske so že pri 50. letih bolj gubaste kot vi. Madona, vsaka čast! Ostanem malček zaprepadena in presenečena obenem. Pokaže mi osebno in res je ta letnik. Ja, punčka moja, v življenju res nisem garala, saj veste gospodinje smo bile, mož je bil direktor, da ne pozabim dodati pravi play-boy, no po domače 'skurban' je bil veste. Nisem se preveč sekirala, ker sem tudi jaz imela ljubimce, ki so popravljali stvari za njim. Hja,... pa takšen 'lover', ki se na sredi vsega lepega, gre gledat v ogledalo. Šel je že tako daleč, da je na strop nalepil ogledala,... me je spet presenetila, z svojim globokim glasom in radoživostjo. Narcisa, ti povem, mi pomenljivo pomežikne.
Gospod, še živi? Sem rajši vprašala, ker sodeč po njenem hitrem opisu moža, je že dolga leta vdova.
Ah, kje pa, rakom je šel žvižgat že pred 30. leti. Rekli so, da je imel raka, saj veste, da ti 'dohterji' še danes v svetu demokracije ne povedo, kaj ti gre. Eno samo ovinkanje, je to bilo. No, na koncu hvala bogu, je sin bil tako tečen, da so mi povedali diagnozo. Aids je imel!
Pogledala me je z svojimi živo plavimi očmi, prav v center mojih možgan, tako da me je kr streslo.
Jaaa... tako je to bilo. Mene ni okužil, no, ne vem mogoče sem tudi imuna, kajti seksala sva do zadnjih njegovih dni. Žvet začneš šele, ko otroc grejo in flikne tastar, se nasmeje.
Se mogoče, vam zdim vam, kaj bolana? V glavi ja, se zasmeji, ampak nikol nobenih tablet nism jedla. Sej se vidi da ne rabite razno raznih Barbi Turatov v bližini, primaknem jaz in potem se smejeva obe. Kemija ni za telo, to si zapomni deklica, vsaka tableta ti bo dala bumerang.
Ne, ne, kje pa, prav fenomenalna ste, daleč od bolane. Presenečena nad njenimi bistrimi možgani in slengom, ki, ga je verjetno pobrala od vnukov, no predvidevam, sem jo poslušala naprej.
Imam tri sinove, od katerih je eden potnik za neke 'žaube'. Drugi je bil profesor na gimnaziji, tretji pa je žal že pokojni. Ni ga večjega dreka, kot, da ti otrok umre pred teboj. Lepo smo živeli, res se ne morem pritoževati in na srečo mi tud na starost nič en manjka. Mogoče kakšna roka ki bime počohala kdaj pa kdaj. Spet mi uide smeh, ker ona to tako dobro pove, da ne moreš ostat resen.
Sicer, sploh ne vem, zakaj sem zdaj povedala mojo zgodbo, saj vas sploh ne poznam. Ker, se mi zdite sorodna duša, naj bo. Sorodna duša, od mene starejša 62 let. Možno.
OK bejba si, me je enkrat tikala drugič vikala, tako da sem jo prekinila.
Ne me vikati, saj bi vam lahko bila vnukinja. Ne, ne pravnukinja. Jaz stara 30, tako, da prosim vas resnično mi vikanje ni všeč, gospa Rose-Mary.
Imate krasno ime. Od kod sploh ste?
Uuuhhhh.. dolga zgodba. Ata anglež, mama francozinja po očetu Slovenka, živeli smo povsod. Nomadi. Na koncu, sem pristala v temle vašem Celju, kjer je moj možek delal za neko firmo... Imeli smo hišo na Ljubečni, potem, ko sem ostala sama, sem jo prodala in si kupila stanovanje v mestu. Stanujem, na glavnem trgu in za soseda imam nekega moškega, ki non-stop masturbira. 12 let sem že tam, po mojem jih ima kakšnih 37. Še nikoli nisem videla nobene ženske, da bi prišla, ubogi revež, je spet postala živahna. Mogoče je buzi, kdo bi vedel. Nimam nič proti istospolno usmirjenim. Jaz tudi ne, odkimam.
Po mojem, ji je v življenju, res največ pomenil sex. Edino pravilno, kaj nas še potem drugega lahko tako poplno zadovoljuje, če ne spolni odnosi? Mislim, da je še dandanes kdaj pa kdaj aktivna, ker moram priznati, izgleda res odlično.
Škoda, da moram v službo, ker bi se lahko pomenili še marsikaj. Plačam! Ni govora, ljubica malada jaz bom plačala ti tole kavico, ti pa se lepo mej, me je materinsko pogladila po roki.
Gospa, res mi je bilo prijetno v vaši družbi in hvala za kavico. Pridete večkrat, v ta lokal? Seveda, skoraj vsako jutro, kaj nisi opazila natakarja? Tako dobro izgleda da, mi polepša dan in požene kri po žilah. Ja, mogoče je on pravi vzrok, da še živim, ha, ha... Škoda, da nisem vsaj kakšnih 40 let mlajša joj, joj se je spet hudomušno zasmejala.
Me veseli, da sva poklepetali in ste danes mi polepšali dan, se zahvali in rečem ji kontra. Se še vidimo kaj, pridem na kavo.
Resnično prava korenina, sem se zamislila, pri 92. letih, še tako vitalna. No ja se je pač pazila in ji na srečo ni blo treba velik delat, mislim za goli kruhek, kar pa je veliko vredno, če ne že največ in malo jih je takih srečnic oz. so bolj nesrečnice, ki si izberejo zlato kletko.
Boljša je kot marsikatera 30. letnica, ki je že naveličana vsega in tečna, skratka tale gospa je ena takšnih, ki si jo lahko vzamemo za vzgled vse ženske in veseli me da sem jo spoznala.

Ko zazvoni telefon

inca1975 — Wed, 01 Apr 2009 09:51:03 UT

Zvečer ko grem iz službe in mi zvoni telefon ravno ko zavijem na avtocesto. Seveda se oglasim, ker ta klic čakam že celi dan in na drugi strani ona vsa vzhičena zavpije: Ines, sina imam!!!
V tistem trenutku njenega veselja in moje radosti, hop loparček pred očmi in me ustavi policaj. Bemu jarca. Dokumente... bla, bla, bla... Telefonirati med vožnjo ni dovoljeno gospodična, mi prav v očitajočem tonu z velikomero moje neodgovornosti skoraj zažuga. Vem ja in razložim mu, da je dolgoletna prijateljica rodila in seveda sem se morala javiti, da se opravičujem in skratka najbolj bi bil vesel če bi mu še noge oprala, uniformiranec neprijazni. On mrtvo-hladno: Torej, ne bo nikamor odšla, ta vaša kolegica in bo še kakšna dva do tri dni v bolnici, kar počasi. Ne, ne jaz zdajle drvim k njej, zato sem se pač javila in bi se v vsakem primeru, ker to ni vsak dan. Aha, a res? Veste zakon je tak in flafl, flafl on še kr ne popušča. Skratka, tip, ki nima posluha za take reči, čeprav mu dokazujem in celo dovolim da preveri in kliče na tole številko nazaj. Vsak normalen, bi se raznežil in mi zaželel srečno vožnjo. O.K. ta si pač piše položnico, mi vzame dragoceni čas in še kazen bom morala plačati . Gospod, a mate vi otroke? Men še kr ne da miru. Ja, imam. Zakaj? Zato, ker se mi smilijo. Ste bili zraven, ko so se rodili? Ne, nisem odseka.Tip je v hipu postal zaripel tja v glavo (po mojem je to osebek, ki ga vsake par let zagrabi družinski čut in se spomne da pa ja za hudiča je fotr ) in me je še bolj grdo pogledal.Tukaj podpišite, mi pomoli predme list popisan. Ne bom in imam vse pravice da tega ne storim, če se ne strinjam, ker nisem nikogar ogrožala, sem že dodobra jezna in brada se pomika v ravnino nosu. Jeze nam manjka (une ta kreativne), sem včeri komentirala Natalijo in zdejle bom sprostila svoj ventil. Človeški naravi lahko nataknemo uzde, če le ta ni preveč prizadeta in je prepozno. Tale je zamudil. Lahko mi rečete, da sem nestrpna gor ali dol, sočutje je treba met. Ker jeza prinaša nesrečo, jezna več ne bom, zato ker sem u biti srečna in sreča je krhka milost, ki mi je naklonjena. Treba se je boriti zanjo. Nasmejem se mu z stisnjenimi zobmi, kot Madžari ko bruhajo ; Vino dam, ribe ne dam
On še kr stoji in me zabodeno gleda, ko men u hipu čez glavo od jeze leti vse sorte ( pred parimi leti bi mu tole v faco zabrusla, danes se brzdam, ker ne bi rada mela z njim še kakih sodnih poti, kot je to bilo že u praksi mnogih);
Združitev spermijev je najmanjši problem, vendar, ko spermij ta zraste in pridrvi na svetlo, rabi očeta z srcem in ne donatorja, kot je očitno tale - z gobcom, ritjo in sapo. Bolje bi bilo, da jih ne bi imel. Obsodim in upam da mi ne bo sojeno. Uboga žena, kar je pač že povsem druga zgodba, za katero epilog ni potreben. Tud ona se mi smili, ker živi z čustveno osiromašenim tipom.
Odtrga list in mi ga da v roke. Hvala lepa in nasvidenje, sem mu pomahala, se nasmejala in v hipu pozabila, da sem ga srečala, ker me je kr samo neslo proti bolnici.
Nima veze, glavno da je z njima vse v najlepšem redu (pob je velik, na srečo zdrav) in da imamo novega člana naše vesele družbe.

Kadilska

inca1975 — Thu, 26 Mar 2009 15:41:50 UT

Prekleti bodite žreblji,
ki mi tičite v podzavesti
in ne morem se vas otresti.
Dim sivi vleče se počasi,
tako v mestu, kot na vasi
in nisem mož beseda,
ker sem ženska,
seveda, seveda...
Naj vsak vase gleda,
da bo manjša zmeda,
naj bo ponedeljek al sreda,
seveda, seveda...
Puham oblačke sivine
in želim si...
Eh, hočem, da me enkrat tega mine...
Seveda, seveda...
Ime mi je Zmeda...
jao, ne nisem iz Bleda...

http://www.youtube.com/watch?v=nHbuTtGg5aU
http://www.youtube.com/watch?v=gZWXDyX5Yfk

Preveč dobrega

inca1975 — Thu, 26 Mar 2009 15:31:02 UT

Ma je lejp in vesel svejt, kjub mrazu in snegu, si rečem. Kaj mi pa manjka. Nič, popolnoma nič mi ne manjka (seveda če odmislim na kup položnic, ki čakajo... Sej denar ni vse, pomirja pa, reče moja teta, ki ji ga na srečo dodobra viška hodi in še meni kdaj stisne kak pedesetak, če je dobre volje tud na sto šalta).
Tako si je verjetno rekla tudi Gaberska lokalna - 130 kilska matrona s pivom v roki, katera se je že pred kakšnimi 30 leti vdala v usodo alkoholizma nažalost in danes ko gre mimo mene, nosi majico z napisom (tudi tile napisi me zelo fascinirajo): Vesele kosti praznovanja (seveda v angleščini, da jo razume še druga polovica sveta).
Naprimer :

[photo]9145131[/photo]

[photo]9145135[/photo]

Razmišljam; uboga ženska, ki je od popitega dosegla že zgornjo mejo sentimentalnosti in si nežno mrmra u brk nekaj, kar si lahko tolmači le ona. Mogoče si govori; vem da alkohol škodi, a utehe ni v vodi...
Hja, pitje alkohola ima vedno dva obraza: veselega in žalostnega, tako kot ljudje, ki obvladamo cele zbirke svojega obraza. Na zdravje je tudi protislovno (sploh tisti mi grejo na nerve, ki porečejo, da se z sokom pač ne nazdravlja), saj se miljoni po svetu zapijejo do smrti. Preveč dobrega je natanko to - preveč.
Ker trenutno živim med herojskimi vinogradi , to so tisti ki so posejani po hribovitih predelih, se upravičeno štejem med heroje .
Aha, postane mi jasno, zakaj se je moj polznanec, nenasitljivih apetitov rujne kapljice in žensk, po smrti dal v znanstvene namene; končno bo plaval v alkoholu.
Naj mu bo lahka zemlja, tudi ne morem rečti, ker nimam pojma, kje se vse on zdaj nahaja.
http://www.youtube.com/watch?v=5A7jetS6Zcw
http://www.youtube.com/watch?v=4aqqAG_fIgQ

Fascinacija reklamnih sporočil

inca1975 — Thu, 26 Mar 2009 10:28:39 UT

Sinoči sem mela na obisku fanta, ki je po videzu mlada reinkarnacija Klausa Kinskega in je ves vesel priletel iz potepanja po Srbiji, da je pod levo perutjo mencal mekano rakijo ni treba posebaj povdarjat . Mojega ni blo doma in medtem ko sva ga čakala, sva midva se noro nasmejala ob prigodah njegovih in pljuckala, da se grlo ne bi zasušilo .
Svojo proizvodnjo širi na južne trge in seveda se ustaviva pri marketingu.
Ja, mene res neskončno zabavajo določeni slogani (o enem sem že razlagala v enem blogu in začnema kr med seboj tekmovat, katerega si je kdo zapomnil, nekateri so že kar grozeči kot naprimer tale; če boste zamudili tole, boste zamudili vse. Mi ni všeč , ampak doseže pa svoj namen, kot vse slabe reklame. In spomnem se lanskega junija, ko so na lokalnem radiu talali zastonj vinjete in takrat sem napisala sledeče dve prigodi, ki sta se nama zares zgodili;

Dan je vstal in nadel si najlepši obraz. Vikend je in v hosto jo mahnemo, tja proti savinjski je prva misel in res me vedno vleče tja, ker sem doma, čeprav zdaj živim v drugi dolini. Luna je v ovnu, vstali boste zamorjeni, napetosti bodo, pa nenadzorovane energije na cesti in najraje bi ostali doma...To med drugim preberem ob kavici, še predno odrineva. Ne, ne sonce sije in treba je migat, papir itak vse prenese. Peljeva se po avtocesti, pred in za nama sami vozniki s težkimi nogami. Pomislim; tale cesta je legalizirana za samomor, smrt je pičla dva metra vstran. Pogovarjava se o tekočih rečeh, ki so nas in nas še bodo doletele, noge moje na armaturki in možgani na off ob poslušanju http://www.youtube.com/watch?v=p_zGuU2KNMY
Višek smeha nama namenijo nune na begu v čisto novem Fordu Fokusu, ki drvele so mimo naju dobrih 140 na uro, ne meneč se za zakone. Kaj je zakon? Skupnost dveh ki rešujeta probleme, ki jih ne bi imela, če bi ostala samska . Zame najpomembnejši je zakon akcija - reakcija.
Proti Krvavici voziva po mahkadamski cesti, mimo prve jase po cesti malček navzdol, ko naenkrat za ovinkom zagledava na cesti, prav na sredi, negibno telo, nedvomno človek. Srce mi je zastalo za hip, on je takoj ročno potegnil. Oba planeva ven, da bi mu pomagala (če seveda sploh še ta varianta obstaja). Po parih minutah groze, da je pred nama mrlič (kaj storiti?, se je le ta premaknil. Vsede se in se začne na naju dreti, zakaj za vraga sva ga zbudila? Samo spogledva se in se tiho umaknema, on pa še kar ni odnehal. Dobrota - sirota, ja včasih res.
Hja, dva vrhunca v enem dnevu, propagira veliki Jumbo plakat ob cesti ko peljeva se nazaj z parimi jurčki v košari, ki kosilo bodo postali
Glava moja je tako sita reklame, da še resnici včasih ne verjame...

Smrt

inca1975 — Sat, 21 Mar 2009 10:21:20 UT

Na današnje lepo jutro, me prebudi http://www.youtube.com/watch?v=hRsrToGoit4 sledi ji.. http://www.youtube.com/watch?v=p-Hb0p27LbU ker je prvi jutranji ritual mojega G. priklopit muzikalno komponento in čeprav je blo mrzlo za popi... , kjlub temu grem ven spiti kavico, kjer sem se nasmejala do solz njemu, ki se je spravil avto čistit. Res so to moške igračke in nisem ga še nikoli tako podrobno opazovala pri tem (pila sem kavo na klopci pod magnolijo, evo tukajle),
http://sl.netlog.com/inca1975/photo/photoid=772...
ker njegovo lice je bilo vedro in nasmejano, zraven si je prepeval http://www.youtube.com/watch?v=FVxo6ppfJbg in tako naprej, celi cd je preposlušal , ter prav z veseljem se je loteval košček po košček avtomobila, kot bi meditiral. Da to opaziš ni potrebno šolano psihološko oko. Jaz naprimer zmečem vse ven, vklopim mašino in nimam nekega nasmeška prešernega na ksihtu ob tem početju. Cak-cak in gotovo v 10 minutah. Reda radi so rekli naši bratje.
Pridem v službo prižgem računalnik in preverim ko naletim na blog: Ali verjamete v nebesa?
Napišem kratek komentar, da raj je zame na zemlji in pekel tudi včasih... ampak tko pač mora biti. Potem razmišljam globje in evo kaj ugotavljam:
Krasno mi je tukaj, zdaj, lepo mi je in rada se izognem nevarnosti največje izgube – lastne umrljivosti, šeprav sodim med samomorilce. Ja, zato ker kadim ubijam sebe in še druge okoli pa dobro, vsaj eno hibo moram imet nooooo...
Smrt je samo loša navika, če spet povzamem meni ljube 'brate'. Res se mi ne zdi prijetno pomisliti nanjo, obide me nekakšen blagi strah, ker prerada živim in tako kot večina mislim, da bom na večnost. Smrt bližnjega je alarm, ki se sproži na budilki lastnega življenja. Nenadoma se zbudiš in opaziš, da v osmrtnicah niso več neznani ljudje. Žalostno ampak resnično je dejstvo, da se je naša družba prijateljev prav močno skrčila, ker so nekateri živeli prehitro in prenevarno... Ja, za marsikoga je smrt rešitev, ker ubije tudi upanje, sem prebrala nekoč, nekje. Pride trenutek, ko ne moreš več in položiš orožje, še sreča da sem zelo optimističen osebek .
Slava jim, kjerkoli že so in še posebaj enemu, za katerega sem od župnika komaj izborila, da mu je na njegovi 'zadnji poti' igrala tale glasba, potem so mi še ukradli venec in ga meni nič tebi nič postavili na oltar, ker da jih mi imamo že tako preveč. Ejjjjjjjjj .............
http://www.youtube.com/watch?v=qd7vwA9kXEM
Razlika med sekretom in smrtjo? Je ni. Ko moraš iti, moraš pač iti. Pehanje za tisti kanček sreče, ki je nekateri ne izkusijo niti do smrti, ali pa so zanjo pripravljeni umreti? Hja, na smrtni postelji šteje le, koliko si bil ljubljen in koliko si se znal ljubiti sam, vsekakor ne štejejo etikete in nazivi.Včasih me popade želja, da bi inscenirala lastno smrt, le zato da bi videla frise, ki me danes 'pljuvajo' in imajo nasplošno veliko za povedati o drugih, potem pa na pogrebu capljajo in jočejo najbolj.
Če nebesa so, mene ne bodo vzeli, sicer raje grem v pekel kjer je zbrana že pisana vesela druščina , ki jo zelo pogrešam... no samo enih 60 let bodo še počakali .
Bom nehala z tmurnimi mislimi in bolečimi spomini, danes je sobota in čez eno uro se zame začne vikend, ki bo krasen, špasen, jasen, muzičko glasen, gurmanski itd... in odprajo se nebesa .....
http://www.youtube.com/watch?v=rrTC2ROEYqQ

Mik obetov

inca1975 — Fri, 20 Mar 2009 09:51:25 UT

Obeta se slast,
izgovor za strast
mik nenavadnih obetov,
čutnih potepov,
potreba po prizoru,
nazaj k izvoru,
raziskovanja planeta sreče,
na omarici lučka senco meče,
senice na okenski polici so stale,
veselile se z mano in smejale,
noč slasti prežene morale,
vodovja v meni žlobodrajo,
v imenu sreče telo je plapotalo,
je močno zaropotalo,
ko padla sem z police ...
Hvalnica seksu, kot edini odrešitvi, ki jo bog ponudil svoji čredi...

Prijatelji

inca1975 — Thu, 19 Mar 2009 16:23:13 UT

Te dni vidim, da veliko ljudi razmišlja kaj nam pomeni tole prijateljstvo na Luna je v taki pozičiji in zato se čist preveč sprašujemo . No mene pa je odpeljalo malo dlje in sicer do ljudi ki dejansko so moji prijatelji.
Že ob rojstvu, mi je bilo pokazano, da je malo ljudi, ki bi storil kaj zame ali namesto mene.
Dajte me za noge potegnat, ker je tema tu v predsobi, sem se drla vkleščena v medenici, babica me je pa čohala po nosu in se pogovarjala z dohterjem . V trenutku, ko so mi prerezali popkovino, sem mislila, da je vesoljni potop. Vsa ta živčnost in dretje okoli mene, češ kako lepa je, tako debela, da ima tri brade, so vpili, vsepovprek. Moteče, zelo moteče je bilo, priznam. Namesto, da bi spoštovali mojo zasebnost in pravkar rojeno osebnost, pa ves ta krik (kako sem velika in predvsem, kako sem debela). Totalni kaos.
http://www.youtube.com/watch?v=uEbDn8eqOGY
Resnično, sem bila najbolj debeli novorojenček meseca z 4,5 kg in dolžine 56 . Debela, velika in vesela.
http://www.youtube.com/watch?v=5P6UU6m3cqk
Praviš, da prvo leto in pol sploh nisi 'vedela', da me imaš, ker sem bila vzorni dojenček.
Jaz sem vedela, da sem. Eno samo spanje, hranjenje in razvajanje. To je life! Samo na žalost, ni dolgo trajalo.
Potem, kar naenkrat, streznitev. Mleka ni več, eh, saj ni čudno, če mi je bratec, vse izpil. Pri 4. letih je vedno delal gužvo, kadar sem se jaz priklopila na zizo. Rivalstvo je terjalo rezultate. Povešene in totalno izmolzene prsi, ki si jih revica, potem komaj spravila v red. Tako je moj najboljši vir beljakovin usahnil in če pomislim, je bilo tudi prav tako. Ne moreš biti debel, že kot otrok. Pričelo se je privajanje na normalno hrano in v parih mesecih sem bila 'fit'. Nobenih problemov z odvečnimi kilogrami nisem imela več. Začela sem Živeti in prdeti. Kot realist imam prdenje za normalni pojav. Enkrat je prijateljica povedala da ona ne prdi, ampak punka (smeha mojega, se še prav dobro spomnem). Fina dama ni kaj, le kako potem reče kakanju oziroma odvajanju blata? Blatkanje?

Sam živiš, tako kot sam hočeš in za vse na svetu, spet si sam. Meni je veliko lažje, ker imam dandanes, okoli sebe odlične ljudi, ki mi večkrat prihranijo kakšne muke, storijo kaj zame in včasih mogoče, namesto mene. Takšnih ljudi je čedalje manj, vem, zato pravo prijateljstvo negujem po vseh svojih močeh. Sem enkrat pisala zahvale vsakemu posebaj, a sem pri selitvi založila nekam tisto mapo, srčno upam da jo najdem (in dam v roke vsakemu ki mu pripada), ker takrat mi je še bolj ropotalo po betici kakor danes
Veliko jih je bilo 'kvazi' in sem vesela, da jih danes ni več, vsi poznamo ono ko si dober samo dokler daješ, ko pa rabiš ti rečejo nimam časa in podobno. Žal sem ostala tudi brez brata in močno pogrešam njegovo rivalstvo. Joj kaj vse bi mu odstopila
http://www.youtube.com/watch?v=IPZzWYkdS6Y
Verjamem v prijateljstvo in pristno ljubezen ki jo vez ta prinaša................
http://www.youtube.com/watch?v=4YYc3I5siaM

Lahko jih razumem, strinjat se ne morem

inca1975 — Wed, 18 Mar 2009 15:46:04 UT

Za naslov me je nadahnil en komentar, sicer čisto v drugem kontekstu, pa vendar...paše v mojega.
Da sem razočarana sem nad nevestnostjo zemljanov, ne bi posebaj povdarjala.
Pogosto nemočna ob soočenju z občutki, ki jih ne zmorem razumeti ali nadzirati, četudi jih razumem, mi ne dajo miru. Takšni smo, če česar še ne razumemo, pač obsodimo in jaz nisem neka svetla izjema, ampak se trudim, res in to zelo, ker obsodba ni v moji domeni. Včasih ko me kaj iz tira vrže in bi obsodila in to jedrnato, slišim zadaj v glavi stavek, mislim da je iz svetega pisma celo, sej ne vem ker ne berem tovrstne literature (sem jih prebrala eno par, tako da vem kakšna je katera vera ampak nobeni ne podajam roke); ne sodi - ker ti bo sojeno in se ugriznem v spodnjo čeljust . Tokrat pač ne morem biti tiho. Vsak dan grem v gozd v moji neposredni bližini, vse poti in stran poti sem že obredla, ker je kar nekaj sto hektarjev in pred parimi dnevi zagledam pri eni kmetiji velik kup smeti, od omar do avtomobila, ki jih je še pred kratkim služil za premikanje. Halo!!! Težko razumem ljudi, ki smetijo tuje okolje , razno razno metanje skozi okno avtomobila in podobno (danes sem na parkirišču opazovala neko ženičko, ki je hladnokrvno čez okno zalučala pločevinko, mah me je melo da bi šla do nje, pa sem mela druge obveznosti z dacarji ), da pa smetijo svoj teritorij in to z stvarmi ki jih bodo še njihovi vnuki videvali, tu pa moj razum odpove, strinjanje dobi predpono - ne.
Prizor me spomne na Zenico v Bosni, leta 2002 kjer so prebivalci blokov enostavno smeti metali dol in zgledalo je na dvorišču kot naš Bukovžlak v Celju - lokalno smetišče, ki se je zelo očistilo z leti . Upam da zdaj ni več tako tam, srčno upam. Kup odloženih smeti ne paše v tak prostor in tako se radi hvalimo z našo 'neokrnjeno' naravo, zakar marsikdaj sploh nimamo stvarne podlage. Ne razumem ljudi, ki ne mečejo smeti v zato namenjene zabojnike in ti verjetno nikoli ne bodo dojeli, zakaj so postavljeni tisti rumeni, zeleni in rdeči kontejnerji, katerih je po mojem mnenju itak premalo in ker jih jaz v bližini nimam, se poslužujem teh, ki pač so in zadnjič me je neki mož skoraj na gobec, ko me je zagledal, ker kaj; on mora plačevati, jaz bom pa kr not metala , tip se je tako razhudil, da me je postalo upravičeno strah za njegov krvni pritisk in ko ni odnehal z lajanjem, bi skorajda še moj pritisk začutil. Na njegovem zobovju namreč, ker ni odnehal za hudiča ne.
Zakaj? Šlo se je za 4 kg papirja, katerega zbiram za otroke v šoli, ampak so ble počitnice. Joj, joj... Takoj preverim pri podjetju zadolženemu za te bokse in kaj mi povedo: 46 al 64 neki takega centov pride na gospodinjstvo v bloku ta dajatev ( v naseljih je menda zastonj??? pri nas je bilo) a so jih ukinili zarad nekaterih, ki ne razumejo kaj kam spada. Majke mi, ko naslednjič srečam tistega moža, mu bom stisnila en evro tja v zobe, lepo brez pretiranega pritiska .
Mimo ene kmetije se je prav rizično peljati, ker imajo vse okoli tako nametano, da ne veš kdaj bo kak žleb se zvalil ti pred kolesje, fasade nimajo že več let a imajo pa vsake dve novi avtomobil.
Tipično, ampak zdaj že obsojam in bom nehala...

Recepti

inca1975 — Wed, 11 Mar 2009 10:44:39 UT

Danes zjutraj je bilo prvo, ko je prišla prijateljica k meni na kavo in smo potem vse tri (ena je šla z mano v gozd ) jo z veseljem srebale, sledilo vprašanje; A si že našla čemaž?
Zame je hrana spoj kemije, biologije, botanike in zoologije. Zelo pomemben del življenja je in intimnega pomena, ampak vpletanje filozofije me pa moti. Zelo. Dobro lahko je afrodizijak to poznam sem se že nažrla šparglov, črne čokolade in še česa takega in bila sladostrastna ohoho , ampak da iz navadne repe naredijo kraljevske bele resice in iz šmorna carski praženec, da gre bolje v uho in da je polenta zdaj posteljica, to mi je pa noro. Kulinarične stvaritve chiefov kuhinj, kateri je za borih dva 'pajsa' ampak so tako umetniško dekorirane, seveda temu primerno pregrešno vrednotene, mene pustijo lačno in še žepe mi spraznejo. 1x je bilo dovolj, da vem...
Hja vrnili so časi samoupravnega socializma, ko se je ljudstvo pehalo za ljubim kruhekom, hitra hrana je bla namenjena sam tistim ki hitijo, poznali so testo za dražjo in testo za ta pocen potico (razlika v količini jajc, sladkorja in masla). Toliko se žal še niso vrnili, da bilo ljudstvo vljudno, odstopilo prostor starejšim, bili največ dvakrat u življenju pri zdravniku, pa še tisti drugič bi bil mrliški oglednik , nebi rabili antidepresivov in bi se meli radi.... No da ne zaidem ostajam pri hrani in kaj mene najbolj zbode: Recepture moderne sem rekla;
Večerja najina včeraj regrat v solati z rdečim zeljem in krompir popečen na čebuli, papriki in česnu z zvezdico - kurje črevce, v večini jih vestne gospodinje pridno pipajo iz vrtov, ker spadajo med zeli. Res škoda, da ljudje ne vedo kaj vse raste v njihovi okolici in da današnja zelenjava izpeljanka le teh... Posladek; Domači štrudl tete Bože ( včeraj mi ga je spekla) z medom jabolkami, skuto in veliko cimeta.
Moderno bi se tole bralo; da je bil krompirček zlato rumeno zapečen, narahlo položen v stajco od čebule, na zvezdni posteljici in bla, bla, bljak...
Izvrstna hrana je še večje kulinarično doživetje ob dobrem vinčku, danes za spremembo belo vino zraven, tisto ki ga pijejo gospod. Oče mi je prinesel ga res od enega farja in nej slabo je rejk gaspod .
Če vino nima najmanj imena De Augustin ni iz ne vem kod... ga moderni gastronomi sploh ne povohajo...ker ni tržen...Še enkrat - res škoda...

Včasih mi od jeze in žalosti, zakaj morajo ljudje po našem ljubem planetu umirati od lakote (za kar vzrokov ni in jih ne sme biti, ker je hrane dovolj, samo apetiti so preveliki iz strani velikih in vodečih!!!) iz nosnic uhaja para, a se umirim, ker bolje je krotiti samega sebe, kot postati hrana drugim. Dan hrane tudi praznujemo 16 oktobra, jaz ga vsak dan, ker če hruhek pade ti na tla... Hvala mama!
Hrana je naše najboljše zdravilo in ko na zdravje ležejo sence tegob, se predstave o užitnosti in učinkih drastično spremenijo. Jejmo zdravo, jejmo z glavo, po njo v naravo! Komaj čakam, čemaža, česnovke, smrdljivke , šnitlih že poganja po obronkih, pa špargljev ob morju in že mnogo tega .
Po receptih kuham zelo redko, ker ne maram enoličnosti...

Pravljica

inca1975 — Fri, 06 Mar 2009 16:25:37 UT

Pravljica podobna miljonim na tej obli in je postala malodane stereotipna. Zakaj se je končala? Zato ker ne toleriram verbalnega nasilja v odnosu med partnerjema, kaj šele fizičnega.
Tipična dogajane nekega para: Srečata se in zagledata v očeh tisti blisk. Kakor strela iz jasnega ju doleti zaljubljenost (ko ne more miniti niti minute, brez da ne bi sanjala ona o njem in obratno). Ali verjameš v ljubezen na prvi pogled ali moram še enkrat vstopiti? Ne, ni ti treba vstopiti še enkrat, le ostani z menoj. Uhhh in ahhhh... Pogleda jo v oči in ujame njene sanje. Spet uhhh in ahhh romantika... http://www.youtube.com/watch?v=hBudwMXhtyc
Svet je lep, cedita se med in mleko, temu rečemo pogovorno. On je neizmerni junak, ona pepelka, ki nazaj dobi (najde ga kajpak njen princ, ki ga je čakala, namesto da bi šla sama v akcijo ha, ha, ha...) čeveljček, a nekako v podzavesti jo vseeno kljuva: Ne verjemi obljubam in gradovom v oblakih. Ne, ne on ni tak... da ne bi, če ni ha, ha, ha... V tistem obdobju, ju ne motijo napake (lahko mu smrdijo noge, nima zob in ne sčisti za seboj školjke, no, kar v mojem primeru nič od naštetega ni bilo prisotno, a vendar sva spregledala manjše napake, ki sčasoma postanejo velike).
Pravljica se začne... polna čustev in strasti... vsedokler... ne sledi prvo nesoglasje oz. povedano domače: Ko se med že malo poliže, se spregledamo pobliže. Začnejo se prepiri, katere uspešno zglajujeta. Enkrat je žrtev ona, nato se stvar obrne. Bit enakosti se skriva v drugačnosti in ja zagotovo vsi grešimo, kar se po parih dneh nekako pozabi in odpusti, ampak nič se ne zareže globje v dušo, kakor grde besede, sploh zavoljo napak, ki jih sploh ni storila. Hja, ni volja tista z katero izpolnjujemo zakone, ampak je to strah pred kaznijo, ki zagotovo pride in predvsem vzojna je. Če je mislil, da jo bo tako kaznoval, za nekaj kar sploh ni naredila, (ampak je bilo plod njegove zares bujne domišljije) se je motil. Motil se je še v eni stvari – mislil je da je njena samozavest veliko manjša in da bo lahko z njo manipuliral. Ma hej princ, a si mogoče hotel napol mrtvega konja, ali živahnega, samozavsetnega in veselega? Odgovora ni, ker je bilo vprašanje preveč direktno. Vsak zase poizkušata razvozlati uganko, ki je nastala, saj skupnega jezika nikakor ne najdeta. Preveč sta vzkipljiva oba in ko je ona začela žaliti nazaj, je bila to kaplja čez rob. Dokler je bla še nekako tiho in mirila situacije, je še šlo. Začneta se oddaljevati, se spet zbližata in začneta znova. Sreča žal ni dolgotrajna in srce postaja grob ljubezni.
Priča sta paradoksalnemu obratu, ko se tok sprevrže v protitok, na poti uresničevanja ideje o skupnem življenju. Prav imajo tisti, ki trdijo da nihče ni popoln, vse dokler se vanj ne zaljubimo. Mogoče sta se prehitro zbližala, saj se poznata iz 15 letne prijateljske plati, a vendarle partnerstvo je povsem nekaj drugega razmišlja ona. Naučila se je iz izkušenj podobnih parov, kakor tudi iz njene. Pove mu, kaj je dognala, a se ne strinja z njo in pravi, da ona pač za resno zvezo ni zrela in podobne obtožbe.Ona res ne ve zakaj ne, odrasla je, ima redno službo, avto tudi če že hočete, ker je pač danes nuja, poštena je, zabavna, sposobnost globoko ljubiti tudi pozna in tudi ljubi z srcem... Aha, mogoče je tu catch – z glavo bi morala misliti. On spet znori, ob tej izjavi... Ona obmolkne in je v trenutku nesposobna odgovoriti, kar si on razlaga, da je zabil glavico na žebljico. Molk ni vedno pritrditev, ampak je premor za nov razmislek. On je tako pameten.... Žal, na škodo drugim. Ne more mu povedati, ker ne najde primernega časa, da bi lahko v miru izrazila mišljenje. Preveč napetosti je prisotne in težavam nikakor ni videti konca. Postane stoična kot ulična svetilka in se ji solze posušijo. Ponoči, ko je resnično čisto sama doma, v svoji sobi, se joče po mili volji, tako da se začne že sama sebi smiliti.
In lepega deževnega dne, se sreča zabuhla v ogledalu in si reče dosti! Ko upanje umre, umre tudi veza in čas je novo. Preprosto se razideta, kar ni tako lahko, saj sta zelo navezana drug na drugega in kar nekaj časa preteče (vmes on-off), da realizirata razhod... This is the end, beautiful friend, the end... Morrisonov Jimmy, ki je tudi žalostno končal...http://www.youtube.com/watch?v=VMK51m64UWE
Tako se je končala še ena pravljica, za katero si vsakdo v svoji globoki biti, želi da bi se končala srečno, a se tudi tale ni. Na žalost. Neki znanec mi je enkrat rekel, da sta se razšla, ker je bilo potrebno narediti napredek in da ga je vegetiranje ubijalo.
Staro se umika novemu in novega je vse več, le odpreti je treba oči, ker za srečo je potrebno živeti. Nasprotja se privlačijo le do neke mere, potrebno je več enakosti, vsekakor...

Dekliščina

inca1975 — Tue, 24 Feb 2009 10:47:45 UT

Pred parimi leti, na eni zadnjih dekliščin ki sem se jih udeležila...

Masaža celi dve uri in pol, ki mi jo je privoščila moja mati. Ja, vem ja da nekaj vozličev obstaja...
Potem zavijeva v savno, od koder me že priganjajo, naj vendar pridem. Pridem kmalu. Kam? Na dekliščino v Trbovlje. O.K. Pridem za pol ure po vaju.
Grem po babe in že jo pihamo čez ovinke na Mrzlici, v Trbovlje. Napotki nas pripeljejo prav pred izbrano stavbo. Nisem vedela, kako se bo tole razvilo, saj so bile same nekako bolj umijene, večnoma poročene ženske tam, nekatere že srečno ločene , ki so nam namenjale sumljive poglede. Ne vem zakaj mogoče so nam zavidale veselje???
Prvo se moram podkrepiti, da bom lažje komunikativna, ker sama vem da sem lačna neznosna. Francoska solata je odlična, njam. Avtorica le te, mi prišepne, da pride čez pol ure slači-fant in če bomo me tri kaj primaknile. Normalno da bomo primaknile, vedno smo za akcijo. Slavljenko je treba zamotiti, zato predlagajo naj bi šle plesat in naviti muziko zelo naglas. Vse se vstanejo in ker sva še edini sedeli, se že iz vzroka asimilacije vstaneva in začneva poplesavati. Kar nekako se vživiva v kontekst. Naenkrat vstopi policist. Tipično. Glupa moška glava misli, da je v uniformi celo privlačna. No ja mogoče pa res, en del je viden, drugi pod vprašajem, če je kaj spoštljivega znotraj. Pogledam pod noge, na katerih so obuti raverski čeveljčki in vse mi je jasno. S slavljenko se začneta prerekati, da glasba pač ni prenaglas in da nismo storile nikakeršnega prekrška. No, dobro če ga niste, vam bom za darilo zaplesal en striptiz. V sobi nastane nemir in iz mirnih zdolgočasenih gospodinj, se jih večina spremeni v prave kričeče prešuštnice. Ja, res je: ko usta kričijo, pamet molči. Tip začne migati s svojo res malo ritko, ampak toliko bolj mozolasto in deliti pohotne poglede, da bi nas vznemiril. Mali, platin blond pobarvan dečko, skrbno negovanega teleščka (to je imel, ampak prsa pobrita in namazana z oljem so mi odurna), ki se zvija pred nami, mi je smešen. Vesna Milek je na isto temo zapisala: Vsi kriki, vzdihovanja z veliko samoironije in distance, erotike niti za ščepec. Ženske iz čistega inata vreščijo, žvižgajo kot na nogometni tekmi, drsijo z rokami po njihovi goli koži in jim zatikajo bankovce za roza ali tigraste tangice. Plosknejo jih po zadnjici in s prizanesljivim nasmeškom opazujejo njihove nič kaj pokončne penise in vendar vedo, da gre za smešen erotični privid, neusoden kot metin čaj... Bravo Vesna, rada te mam.
Naš dečko se po desetih minutah gre preoblečti v tigra in v roki ima olje, s katerim naj bi ga dve mazali. In so ga naoljile. Slavljenka se mu ni pustila voditi, ker je bil njen žur in tudi ko jo je priklenil z lisicami se je snela. Dobrih pol urce je vse skupaj trajalo in ko sem opazovala izraze na licih ostalih deklet oz. žena je navdušenje sicer bilo, ampak o kakšni seksualni vznemirjenosti, nekako ni bilo duha. Ni katarze in brez nje ni niti zadovoljstva, kaj šele zadovoljenosti. Ko smo plačale, sem se zamislila, čemu se je tipček tako veselo nasmihal. 30.000 tolarjev v pol urce je pobasal v žep, pomežiknil in še konkretno pomigal z ritko (poznam mnogo boljših) v pozdrav. A-ja, prej je še razdelil vizitke, za mogoče-še-kdaj. Tudi tipično. Prijateljica me pogleda in složno se strinjava. Greva med striptizete? Samo dva dni na teden bi delali, ah, dve urci največ in vseh finančnih problemov naenkrat ne bi bilo več. Ni za zavrečti, samo 10 kg moram prej še shujšati in se naučiti pohotno šobiti ustnice, ti obvladaš pomade in me boš namalala ha, ha, ha... Takoj po polnoči, pridejo notri trije moški. Eden je njen bodoči mož, drugi njen brat, tretji je le prijatelj. Ja, potem je konec dekliščine? Ne, ne pri nas imamo takšno navado, hitijo razlagat domačinke.Za kaj takega še nisem slišala, a mi se tako al tako tudi odpravljamo, smo se hitro znašle v situaciji, ki je nastala. THC - Trboveljski Hard Core. Ni mi šla muzika v uho, sploh ne...