[ Glasba ] Čuki

O osebi Čuki

O ČLANIH

CANKAR VINCENCIJ
Staršema Dori – mama, Vinko – oče, se je dne 13. 01. daljnega leta 1957 v domači hiši v Smrečju številka 34 rodilo zvedavo, zgubano, krmežljavo dete, ki se je ob rojstvu tako drlo, da mu tudi imena niso mogli takoj dati. Šele ko mu je mama v usta porinila svojo dojko, je utihnil in je ata lahko rekel : »Vincencij naj bo!«.
Nato je pridno pil materino mleko in pridno rastel. Z očetom je že zelo zgodaj hodil v hlev, na njivo ga je seboj jemala mama, kjer se je v razorih igral z metulji, poslušal ptičje petje in v usta pogosto tlačil svojo rodno grudo. Ko je shodil, je večkrat ušel k stari mami, še raje pa k staremu atu, mlinarju, da se je tam igral s pšeničnim zrnjem in moko, ter njemu tako ljubo merico . Njegova prva vsakodnevna naloga je bila, starima staršema nesti kanglico mleka, katero je z veseljem opravljal. To nalogo je za njim kmalu prevzel njegov mlajši brat Janez, kajti kmetija je potrebovala pomoč, čeprav še šibkega fanta. Ob kidanju gnoja in nastiljanju in krmljenju živine, si je nabiral prve pevske iskušnje. Nato so za Janezom privekali še: Marta, Matija, Silvo, Mihaela in Kristina. Poleg dela na kmetiji je moral hoditi tudi v osnovno šolo. Njegove ocene so se z višanjem razredov sorazmerno zniževale, tako, da je osnovno šolo komaj končal, ampak jo je.
Nekega dne je oče pograbil fanta in sta šla z avtobusom v mesto. Med potjo mu je oče rekel, da je njihova hiša potrebna obnove, da bi bilo dobro če bi se izučil za zidarja. Zidarskemu mojstru je rekel: «Naredte nekaj iz tega fanta, delat zna!« njemu od blizu na uho pa: »Mulc, če se neboš učil boš moral pa delat!« kar se je kasneje iskazalo, da temu ni tako. Tako je z malo boljšimi ocenami končal poklicno šolo, in pri tem mojstru opravljal zidarska dela devet let. Med tem je vrgel oko, ne na kako dekle, ampak na glasbo. Pri osemnajstih se je ob gramofonu sam začel učiti igranja bas kitare. Ko je prišel raz šiht je dolga leta vsak dan vadil pol ure bas kitaro, potlej je šel pa na kosilo.
Ko je imel dvajset let je smel iti v Jugoslovansko narodno armijo. Tam ga kot glasbenika z malo kilometri niso marali, je pa smel svoj prosti čas posvetiti slikanju na platno. Tako je nastalo devet olj, katere je pošenkal kar v vojski med oficirje in med prjatle. Želja postati glasbenik je bila tako močna, da je kmalu ustanovil svoj trio Maj, in kasneje ansambel Čuki. V teh zasedbah so poročili mnogo parov in popestrili mnogo veselic.
Leta 1980 je zapustil prvo službo ter tako zamenjal firmo. V tej drugi službi je izrazil željo po izobraževanju, katero so mu predstojniki kmalu omogočili. V dveh letih je postal gradbeni delovodja. Med šolanjem mu je umrl oče. Leta 1981 je zopet vrgel oko, a tokrat na svojo bodočo ženo Slavko, s katero sta začela počasi graditi gnezdo in ga hkrati tudi polniti. Najprej je prišla Neža, sedaj študentka akademije za glasbo na violini, nato Urša, sedaj študentka fakultete na predšolski vzgoji, potem Špela, sedaj dijakinja srednje kmetijske šole v Novem mestu, nato Petra, sedaj dijakinja srednje vzgojiteljske šole v Ljubljani in po sedmih letih še Johan, sedaj osnovnošolec vdrugem razredu. Vsled obilice dela z gradnjo in polnjenjem gnezda, zadji dve leti ni imel časa še za glasbo. Šele oktobra leta 1989 je zopet nadaljeval z igranjem in to v triu z Marjanom Malovrhom in Jožetom Potrebuješem, pod enakim imenom Čuki.
Naslednje leto se jim pridruži še Marko Vozelj, nato pa pod šefovstvom Jožeta uspešno zaorjejo v slovensko estradno njivo. Ko se napiše leto 1990, zamenja varno službo v gradbeništvu za negotovo službo kmeta na ženini kmetiji. Negotovo zato, ker je bil tako na kmetiji, kakor tudi pri Čukih na samem začetku. Ampak on se za pridne ljudi nikoli ni bal. Da bi mu kdaj zmanjkalo dela pa Bog ne daj. Z pridno ženo in otroki so prišli do uspešne ovčjerejske kmetije na kateri imajo od 40 do 50 odraslih živali jezerskosolčavskromanovske pasme. Akvarela se je lotil leta 1998, ter takrat razvil svojevrstno tehniko obarvanja papirja pri svojih akvarelih. Čez eno leto se je vpisal v šolo uporabnih umetnosti Famul Stuart smer grafika v Ljubljani, in imel par uspešnih slikarskih razstav. Za božič 2003 je napisal svojo prvo pesem z naslovom « Mama«. Toliko o njemu.
V Smrečju , 13. 06. 2005 zapisal njegov najboljši prijatelj Vincencij Cankar

MATJAŽ KONČAN
Matjaž se je rodil 26.1.1976 na Vrhniki v glasbeni družini. Oče igra harmoniko in klaviature in ima svoj ansambel, v katerem igrata še stric in očetov bratranec. Kot pravi ljudski godci razveseljujejo ljudi že več kot 40 let. Brat prepeva v vrhniškem oktetu Raskovec, mama pa je včasih prepevala v ženskem pevskem zboru. Zato ni čudno, če so tudi Matjaža že v prvem razredu osnovne šole vpisali v glasbeno šolo, kjer je po vzoru starejšega brata začel igrati klarinet.
Vendar pa ga v otroških letih glasbena šola ni preveč zanimala, saj ni bilo hujšega kot popoldansko obiskovanje glasbene šole in nato vadenje doma, medtem ko so se prijatelji igrali na ulici. Zato je vsak prosti trenutek izkoristil za druženje z njimi in uganjanje raznih norčij. Predvsem so ga zanimali športi, še posebno neobičajni. Tako so pogosto igrali hokej na kotalkah ali se vozili z doma izdelanimi gokardi, pozimi pa so na vseh bližnjih hribih postavljali skakalnice in se preizkušali v skokih na smučeh. Doma so imeli na balkonu postavljen koš za igranje košarke, zato so se okoliški otroci pogosto zadrževali na njihovem dvorišču. Nič kaj navdušena nad tem pa ni bila Matjaževa mama, saj od rož, ki jih je tako skrbno negovala, pogosto ni ostalo prav dosti. Matjaž pa je bil tudi navdušen ribič in zato nekaj časa celo član ribiške družine. Ribolovu je zvest še danes, vendar bolj zaradi miru, ki ga potrebuje po dnevih igranja, kot pa zaradi ulova.
Matjaž je od nekdaj tudi velik ljubitelj živali, saj je imel doma skoraj vse male živali. Najraje se spominja ovce, ki so mu jo starši kupili, ko je bila še čisto majhna, stara komaj en dan, tako da jo je moral hraniti po steklenički, kasneje pa je na veselje sosedov pokosil vse bližnje travnike, da jo je lahko nahranil. Njegova ljubezen do ovce se je nadaljevala tako dolgo, da je skotila mladička, potem pa so se doma skupaj odločili, da za dve ovci nimajo dovolj prostora. Poleg tega pa se je Matjaž navdušil nad diatonično harmoniko, kateri je posvečal vedno več časa. Po začetnem spoznavanju inštrumenta s pomočjo očeta je ugotovil, da želi več, zato se je po nova znanja podal k zdaj žal pokojnemu Niku Zajcu. Poleg harmonike je hodil tudi na ure klavirja, za zabavo pa je večkrat prijel tudi za kitaro. Kmalu je sestavil tudi svojo skupino, s katero so igrali na ohcetih in raznih zabavah. Sprva ga je na nastope vozil oče, takoj ko je dopolnil 18 let, pa je naredil šoferski izpit in si kupil svoj prvi avto, na katerega je bil zelo ponosen, saj ga je zaslužil sam s počitniškim raznašanjem pošte.
Njegov prvi nastop s Čuki se je zgodil že veliko prej, preden je postal njihov član, saj ga je Jože na veselicah večkrat povabil, da z njimi zaigra kakšno skladbo. Ko se je konec leta 1997 vrnil iz vojske, je začel zbirati prijatelje – glasbenike okoli sebe, da bi ponovno sestavili glasbeno skupino. Toda še preden se je skupina formirala, ga je Jože povabil k Čukom. Čeprav je bilo to povabilo, kot bi si ga želel verjetno vsak mlad glasbenik, odločitev ni bila lahka, saj je vedel, kaj pomeni življenje glasbenika. No nekajdnevnem premisleku je povabilo sprejel in začeli so se meseci vsakodnevnih vaj. S Čuki se je javnosti prvič predstavil februarja 1998 v oddaji ZOOM.
Vendar pa Matjaž, sicer po izobrazbi lesni tehnik in komercialist, potrebuje vedno nove izzive, zato po nekaj letih druženja s harmoniko ni bil več zadovoljen le z igranjem, ampak je želel raziskati tudi njeno notranjost. Zato je že pred leti razstavil svojo harmoniko in začel raziskovati njeno bistvo. Sčasoma je začel razmišljati o izdelavi lastne harmonike. Po večmesečnem nabiranju znanja pri raznih uveljavljenih izdelovalcih harmonik, je pred tremi leti izdelal prvo svojo harmoniko, ki jo je poimenoval po svojem priimku »Končan«. (www.koncan.si). Ker je v svojem življenju preizkusil že veliko harmonik zelo hitro prepozna kvalitetno izdelano harmoniko, zato je tudi pri izdelavi svojih harmonik pozoren predvsem na kvaliteto, ponosen pa je tudi na njen izgled. Harmoniko »Končan« sedaj pozna in ji zaupa že veliko glasbenikov.


JOŽE POTREBUJEŠ
Čuk Jože Potrebuješ se je izvalil 20.1.1968 v Ljubljani očetu Janezu in mami Francki. Prvih nekaj mesecev je kalil nočni mir v Horjulu, od prvega do petega leta starosti pa v Podolnici. Večina otroškega časa je preživel kot Indijanec in že takrat je sklenil, da če bo kdaj minister za delo, bo poklic Indijanca ne samo možen, ampak celo zelo cenjen. Loki in sulice so bile seveda samo za okras, saj Jože še ni pohodil niti mravljinca, da bi vedel za to.
Prvo harmoniko mu je prinesel sveti Miklavž in pri petih letih je na krušni peči nastopal ure in ure, samo da ni bilo treba delat na njivi, kot je že takrat ugotovil oče.
Osnovno šolo je obiskoval na Dobrovi, kjer je bil kar priden učenec, najbolj seveda pri telovadbi in pri likovnem pouku, saj je bil takrat eden boljših risarjev v Sloveniji. Vsaj trikrat je bil tudi » za poročit« zaljubljen in če bo kdaj minister za socialo ali za družino, bodo poroke možne že po dopolnjenem sedmem letu starosti.
V nižji glasbeni šoli se je skupaj s 96 basno harmoniko (ki bi jo v vsakem trenutku zamenjal za katero koli žogo) učil vse živo, samo tisto ne, kar bi fant rad znal zaigrati pred prijatelji in starši. Zato je sklenil , da če bo kdaj minister za šolstvo, bodo morali vsi učenci znati vsaj eno poskočno polko, takšno, ki jo pozna vsak Slovenec. In to na pamet, brez not in z spontanim nasmeškom na ustnicah.
Do prve kitare je prišel, ko je sestri Magdi kupoval darilo za birmo. Ona pa je v resnici prišla do nje šele, ko se je poročila in odletela v svoje gnezdo. Ampak takrat je Jože že imel svojo, električno, črno, Melodija kitaro, ki si jo je kupil za prvo štipendijo. Kmalu za tem je skupaj s prijateljema Mariom Mlakar in Francijem Rus ustanovil skupino Alcotest. Skupaj so imeli okrog 10 nastopov in vsaj desetkrat toliko po deset ur vaj.
Vpoklic v vojsko je mladega strojnika Jožeta osvobodil dolgih las na glavi, v glavi pa prepričanja, da je čas vojaškega roka največja izguba časa. V Ulcinju je namreč spoznal Marka, s katerim sta že tedaj napisala nekaj pesmi (Na licu bela solza, Vso srečo ti želim, Poslednji rod..), prepevala in kovala načrte o skupni glasbeni prihodnosti in uživala pod tropskim soncem …. dokler niso nekega dne jezni strici v uniformah Jožeta odpeljali v zapor, kjer je zaradi domnevnih proti jugoslovanskih načel preživel skoraj do konca vojaškega roka. Že tedaj je sklenil, da če bo kdaj minister za obrambo, bo vojska imela pralni stroj, ne pa, da zaporniki perejo gate na roko.
Po srečni vrnitvi iz JLA sta Jože in Marko v zahvalo, da se je vse nekako srečno izteklo imela prvi skupni nastop v Dobrovski cerkvi. Takrat sta dobila tudi prvi skupni aplavz.
Jeseni 1988 se je Jože zaposlil v Agrostroju in pridružil se Marjanu in Vinku pri skupini Čuki. Toda ni minilo leto dni, ko je Jože povabil za pevca še Marka. Ostalo se ve. Ali se pa prebere pod rubriko…
Jože je zagret športnik. Nogomet, košarka, smučanje, rolanje, ples. Ni da ni – samo da se miga.
Rad tudi potuje. Tajska ,Barcelona, Pariz, Kanarski otoki, Argentina, Čile, Berlin, Rim…Njegov največji kompleks je, da ne zna tekoče niti enega svetovnega jezika. Zato bo, ko bo minister za…Nič ne bo- ministri morajo znat vsaj jezike! Tudi Jože bo menda enkrat znal tekoče Angleško. Takrat bo naredil velik piknik!
Je velik zbiratelj in ljubitelj kitar. Njegova osebna zbirka je verjetno najprestižnejša pri nas.
Od leta 1998 z ženo Andrejo živita v Gabrju pri Dobrovi. Poročila sta se na valentinovo istega leta v takšni tajnosti, da so celo njuni najtesnejši prijatelji še danes rdeči od nerodnosti, ko pogovor nanese na to, kako smešni so izpadli, ko so v karirastih srajcah in sopergah misleč, da so prišli na Jožetov 30. rojstni dan, stopali pred ženina in nevesto.
Čeprav sta bila Jože in Andreja sošolca že v osnovni šoli, Andreja takrat ni bila ena od tistih treh, zaradi katerih bi se Jože poročil že tedaj, tako, da še dobro, da tisti zakon ni veljal.
Hčerki Petra in Eva sta dva sončka, ki ju Jože vsakič, ko pride še tako pozno in utrujen z nastopa, poljubi in Boga zahvali, da mu je dano vse to. Vse to in še mnogo več, česar se zdravi in srečni ljudje prevečkrat niti ne zavedajo. Juhuhu!

JERNEJ TOZON
Jernej Tozon se je rodil 27.01.1980 (ja, prav vsi člani Čukov so izvaljeni v mesecu januarju) in od takrat dalje tudi prepeva, saj kot radi pravimo, mu je bila glasba položena v zibelko. Imel je izpolnjene vse pogoje, da postane tudi on močno povezan z glasbo. Njegov oče, Tomaž Tozon (ki tudi izhaja iz glasbene družine) je priznani zborovodja ter bivši član Slovenskega okteta in kvarteta Do. Malokdo sicer ve, da je on tisti fantič, ki je prepeval v Kekcu. Prepotoval je skoraj cel svet in svojim otrokom iz daljnih dežel prinašal darila ter jim pripovedoval zanimivosti iz svojih popotovanj.
Tudi Jernejeva mati, Zdenka Anžur Tozon je uspešna profesionalna pevka v slovenskem komornem zboru. Njen oče Anton je Jerneju vzbudil zanimanje za igranje na orglice. Ko je bil Jernej na obisku pri svojem starem očetu, je ta večkrat vzel v roke orglice in odigral Jerneju najljubši pesmici Lisička je prav zvita zver in Mi se imamo radi.
Jerneja že od nekdaj obdaja mnogoštevilna družina. Ima dve sestri in tri brate. Vsi so zelo povezani med seboj. Že lep čas je njihov družinski član tudi muca Pika, katero imajo vsi zelo radi in pogosto prevzame vlogo glavne gospe v družini Tozon.
Jernej je svoje otroštvo preživel v Škofji Loki (kjer živi še danes). V vrtec ni hodil nikoli, saj je mama Zdenka skrbela za svoje otroke do odhoda v šolo. Jerneju je ta čas ostal v zelo lepem spominu, saj so skupaj z materjo in brati veliko hodili na sprehode v naravo in v bližnji gozd. Mogoče je ravno zato Jernej vzljubil les in njegovo obdelovanje. Že takrat je namreč s sprehoda vedno prinesel kakšen kos lesa ali korenine in ga doma poskušal obdelovati.
Seveda se je veliko družil tudi s prijatelji iz soseščine. Zanimivo je, da so njegovi prijatelji iz tega obdobja, še vedno njegovi najboljši prijatelji, na katere se vedno lahko zanese. Jerneju zelo veliko pomeni iskreno prijateljstvo.
Po brezskrbnem predšolskem obdobju je iz varnega materinega zavetja moral oditi v šolo. Jernej se je zelo veselil vstopa v šolo. Že veliko pred pričetkom pouka si je pripravil svojo prvo šolsko torbo ter zvezke in knjige. V šoli je imel poleg telovadbe najraje glasbeno in likovno vzgojo. Malo manj pa je bil navdušen nad matematiko. Z vstopom v šolo je začel obiskovati tudi glasbeno šolo. Začel je s teorijo glasbe in nadaljeval z igranjem klavirja. Kasneje se je lotil še igranja kitare, saj je kitara inštrument, ki ga lahko kamorkoli vzameš s seboj. To njegovo znanje igranja na kitaro se mu je še posebno obrestovalo kasneje, ko so z družbo začeli zahajati na morje in s svojim igranjem in petjem privabljali pozornost deklet.
Šport v Jernejevem življenju že od nekdaj igra zelo pomembno vlogo. Ukvarjal se je z atletiko, rokometom, nogometom, proti koncu osnovne šole pa je pričel z igranjem hokeja na rolerjih. Začelo se je z igro na igrišču pred blokom z doma narejeno palico (bil je namreč golman), tudi ščitniki so bili na začetku narejeni kar iz kartona in pene. Bil je zelo ponosen, ko mu je oče s službene poti prinesel pravo golmansko opremo za street hockey. Jernejeva skupina »Loka Tigers« je bila iz igre v igro boljša in tako postala ena boljših tako v gorenjski regiji, kot tudi v ostalih regijah.
Ko je bil Jernej star 11 let, je dobil sestrico Urško, na katero se je zelo navezal. Kadar sta bila oče in mati odsotna, je Jernej z velikim veseljem skrbel za svojo malo varovanko. Naučil se je celo previjanja in hranjenja po steklenički. Jerneju nikoli ni bilo težko,ko je bilo potrebno vstati sredi noči in Urško potolažiti ter ji zapeti kakšno uspavanko.
Jernej ni imel težkega dela pri odločitvi, na katero srednjo šolo naj se vpiše. Veselje do obdelovanja lesa ga je pripeljalo do Srednje Lesarske šole, ki jo je obiskoval v domačem kraju. Tudi v njegovih najstniških letih ni pozabil na šport. Skupaj s svojimi prijatelji iz osnovne šole so pričeli s treniranjem hokeja na travi pri Ljubljanskem klubu Svoboda. Tudi tukaj je bil Jernej v vlogi golmana. Kasneje je postal član mladinske hokejske reprezentance.
Tudi na glasbo Jernej ni pozabil. Skupaj s svojim bratom Urbanom in prijateljem Aljažem (Ž'la) so ustanovili glasbeni ansambel, ki se je imenoval »Štrudl band«. Imeli so celo en in edini nastop v srednji šoli. Že takrat je imel Jernej težave pri premagovanju treme pred in med nastopom. Da ne bi videl občinstva, si je žaromete reflektorjev usmeril naravnost v oči. Očitno to ni kaj dosti pomagalo in zgodilo se je, da mu je med koncertom kitara skoraj padla na tla. Zaradi dobrih refleksov (igranje hokeja se je obrestovalo) jo je ujel nekje pri kolenih in uspešno nadaljeval z igranjem ter petjem. Punce so bile kljub temu spodrsljaju navdušene in že takrat je imel kar nekaj obeževalk. Takoj z osemnajstimi leti je Jernej tudi opravil vozniški izpit, svoj prvi avto pa je kupil šele sedaj, ko je postal najmlajši čukec.
Po kočani srednji šoli se je Jernej vpisal na fakulteto Požarna varnost in varnost pri delu. Študija na žalost ni dokončal, ker je ugotovil, da ga take vrste študij ne zanima.
Jernej je opravljal raznorazna priložnostna dela. Nikoli mu ni bilo težko prijeti za kakršnokoli delo. Najbolj je bil navdušen nad tem, da si je lahko nabral izkušnje pri restavriranju starih klavirjev.
Pri svojih dvajsetih letih je pričel sodelovati pri mešanem pevskem zboru Glasbena matica, katerega je vodil njegov oče. Kasneje je postal tudi član moškega pevskega zbora Glasbena matica.
Jernej je s tremi svojim prijatelji ustanovil kvartet Rož'ca, katerega vodja je njegov brat Urban, ki je končal študij na Akademiji za glasbo. S kvartetom še vedno uspešno delujejo in prepevajo slovenske narodne ter tudi dalmatinske pesmi. Velikokrat so se fantje znašli tudi pod okni deklet, katerim so odpeli podoknice.
Ja, Jernej je bil nekaj časa celo poklicni vojak. Bil je zaposlen v Slovenski vojski v pehoti 10 bataljona v Mostah. V vojski je preživel približno dve leti. Naučil se je reda in discipline, ter spoznal veliko novih prijateljev. Toda v vojski Jernej ni našel svojega zadovoljstva. Zato se je že med zaposlitvijo v vojski vpisal na Srednjo vzgojiteljsko šolo v Škofji Loki, ter jo uspešno končal. Med opravljanjem obveznega praktičnega dela je vedel, da je to delo, katerega želi opravljati. Delo z otroki ga neizmerno veseli. Zato si tudi želi zaposliti v vrtcu kot pomočnik vzgojitelja. Ker mu trenutne obveznosti, ki jih ima s Čuki, tega ne dopuščajo, je iskanje zaposlitve v vrtcu preložil na malce kasnejši čas.
Še pred mesecem dni si niti v svojih najlepših sanjah ni mogel predstavljati, kaj se mu bo zgodilo. Nekega popoldneva ga je klical njegov brat Miha, ki je režiral kar nekaj Čukovih videospotih. Bil je tudi režiser spota Levinje (Saška Lendero), kjer je Jernej odigral vlogo njenega ljubimca. Miha je Jerneju predlagal, da se prijavi na avdicijo, ki jo imajo Čuki za novega pevca. Jernej je Miha prosil, naj raje sam prvi pokliče Jožeta in se dogovori za morebitno srečanje. Tako je Miha prebil led, že čez nekaj minut pa je Jernej poklical Jožeta. Po njunem telefonskem pogovoru sta naslednji dan dobila in poklepetala, kasneje pa se je Jernej tudi oglasil pri Jožetu doma, da bi preizkusila še njegovo pevsko znanje. Ker Jernej ni znal nobene Čukove pesmi, je Jožetu odigral in odpel pesem Poletna noč. Ko mu je Jože sporočil, da je izbran, je Jernej pričel dvomiti v sebe in se spraševati, ali bo kos vsem zahtevam in spremembam, ki ga čakajo kot novega člana Čukov. Jože si je vzel čas in se z Jernejem pogovoril. Ta pogovor je Jerneju zelo veliko pomenil. Za nasvet je povprašal še svoje bližnje. Ker so ga pri tem vsi podpirali, je častno mesto najmlajšega Čuka z veseljem sprejel. Zelo je vesel, da sta ga ostala člana tako dobro prejela medse. Pri Čukih se je že takoj počutil domače: ata čuk Jože mu vedno stoji ob strani s svojimi bogatimi izkušnjami in tudi bratca čuka Matjaž in Vinko mu nudita vso podporo. Zaveda se, da bo s to svojo odločitvijo doživel veliko lepih trenutkov in si pridobil tudi bogate izkušnje, istočasno pa tudi ve, da bo treba vložiti še veliko truda.
Da pa bi bil kos vsem naporom, ki jih prinašajo nastopi skupine, bo Jernej še vedno ostal zvest športu tako kot sedaj, saj si rad obuje planinske čevlje in odide »gor u hribe«, zajaha svoje kolo, da skupaj osvajata okoliške hribe. Še vedno rad obuje tudi rolerje, pozimi pa drsalke. Zelo rad ima tudi poletne dni in se že veseli, ko bo spet lahko zaplaval v morju. Ko pa je bolj na tesnem s časom, pa preprosto obuje tekaške copate in oddirja na Križno goro.
Ja, res je lepo biti Čuk!
UUU čukec Jernej

NEKAJ O ZGODOVINI
Čuki so nočne ptice in ker ima noč svojo moč, se večina njihovih idej rodi ponoči. Izvalili so se leta 1989. Ponoči seveda. V gnezdu so bili štirje. Vsak je pograbil svoj inštrument in da v gnezdu ne bi bilo pretesno, so največji inštrument - bobne - pustili pred vrati. Ko so jih prvič povabili na televizijsko oddajo Zdravo, so fantje presenetili še s svojim imidžem - v poplavi usnjenih jaken in dolgih las na takratni glasbeni sceni, so se pojavili v belih srajcah in kravatah. Kravata in urejenost je še danes poleg odlične glasbe njihov zaščitni znak .

Člani ustanovne zasedbe so bili: Jože Potrebuješ (kitarist in vodja skupine), Marko Vozelj (ritem kitarist, glavni vokalist), Vinko Cankar (bas kitarist) in Marjan Malovrh (klaviaturist in harmonikar). Vsi štirje fantje pa obenem ubrano štiriglasno pojejo. Edina menjava člana se je zgodila leta 1998, ko se jim je pridružil najmlajši Čuk Matjaž Končan – Jožetov bratranec, ki je zamenjal ustanovnega člana Marjana Malovrha.

USPEŠNICE IN PROJEKTI

Čuki so svojo prvo kaseto z naslovom “Na licu bela solza” izdali konec leta 1990. Poleg naslovne pesmi je največji uspeh dosegla skladba “Vso srečo ti želim”. To je pesem dr. Franceta Prešerna, ki jo je uglasbil Jože Potrebuješ. Kaseta se je prodala v zlati nakladi. Naslednja kaseta z naslovom “Rdeča mašna” je izšla leta 1991. Tudi ta je dosegla zlato naklado. Poleg Jožeta in Marka, sta v prvih letih največ svojih neponovljivih idej v pesmi Čukov vnesla kitarist Marino Mrčela in klaviaturist Dušan Zore.

Poleti 1992 so Čuki igrali na neki modni reviji in Jožetu se je porodila ideja za danes že skoraj ponarodelo skladbo “Krokodilčki”. To leto je bilo za skupino prav gotovo prelomno, saj so s skladbo “Krokodilčki”, za katero so posneli tudi svoj prvi video spot, osvojili mlado in staro. Video spot je bil za takratne produkcijske razmere prava bomba. Tudi na tem področju so fantje pokazali profesionalni pristop, saj so vsi njihovi spoti prava paša za oči. Kaseta “Krokodilčki” se je prodala v platinasti nakladi (48.000) in le malokdo je verjel, da bodo fantje z naslednjim projektom še lahko presenetili. Vendar se je zgodilo natanko to.

Težko bi našli Slovenca, ki ne pozna skladb “Zanzibar”, “Ta vlak”, “Krka” in “Črne oči”; vse štiri se nahajajo na kaseti “Zanzibar” (1993), ki je prav tako dosegla platinasto naklado. Ta projekt sta spremljala dva video spota: “Ta vlak”- za mnoge še vedno najlepši slovenski video-spot in “Zanzibar”.Režiser Vojko Anzeljc in snemalec Ubald Trnkotzy sta skupaj s prizadevnimi Čuki orala ledino naše video produkcije.

Zaradi velikega povpraševanja po prvi kaseti “Na licu bela solza” so se Čuki odločili za ponatis. Nosilna skladba te izdaje je bila pesem “Vsepovsod ljubezen”, ki so jo pospremili z video spotom, v katerem so uporabljeni odlomki iz angleške komedije “Štiri poroke in pogreb”. Ta spot zaznamuje prepoznavna in zanimiva kostumografija, kar je eden izmed zaščitnih znakov skupine.

V predvolilnem letu 1995 se je Jožetu porodila iskriva ideja za pesem “Kavboji in indijanci”, ki je simpatična politična satira. Istoimenski projekt sta spremljala dva nova spota: “Kavboji in indijanci”, ki ga je režiral Branko Đurič Đuro in “Sonce”.

Njihova naslednja uspešnica “Zobar” je himna vseh pogumnih in manj pogumnih, ki vestno skrbijo za svoje zobe. Tudi video spota “Zobar” in “Poletna” sta se dolgo uvrščala na najvišja mesta video lestvic. Kaseta in CD “Zobar” sta izšla leta 1997.

Sledila je kompilacija največjih uspešnic “Hozentregarji in vsi tahitri hiti” (1998). V videospotu za nosilno skladbo so Čuki skupaj s Plesnim studiem M in režiserjem Izidorjem Faričem predstavili tudi takoimenovani “hozentregar dance”, ki je v hipu osvojil staro in mlado širom Slovenije.

Leta 1998 so Čuki posneli tudi svojo prvo oddajo z naslovom »Čuk TV – veliki šov«, ki vsebuje vse dotedanje video-spote in veliko humorističnega igranega programa, ki so ga odigrali kar člani skupine sam in s tem dokazali, da so tudi zelo dobri igralci.

Pri založbi DZS so istega leta izdali slikanico z naslovom Deklica, za katero je ilustracije narisal sam mojster stripa Miki Muster.

Leto dni kasneje je izšel nov projekt, tokrat pri založbi Dallas Records, (vse dotedanje izdaje so izšle pri ZKP RTV Slovenija) z naslovom “Čuki in Štorklje“, na katerem je kar pet uspešnic (Sončni žarek, Esmeralda, Rock and Roll za zmeraj, Štorklje ter Ljubi me, ljubi). Prvič je pri pripravi naslovnice plošče sodeloval Igor Ribič, ki je od tedaj njihov stalni sodelovec in svetovalec.

Leto 2000 so Čuki znova presenetili slovensko javnost. S pesmijo Kraljestvo naše sreče so prepričljivo zmagali na festivalu Slovenska polka in valček. Projekt z naslovom Narodni Čuki je bil skupaj z istoimensko oddajo in video kaseto prodajna uspešnica. Pesem S kitaro po stari Ljubljani pa je postala največkrat predvajan instrumentalen valček pri nas. Projekt Narodni Čuki je s številnimi uspešnicami ne le najbolje prodajan narodnozabaven projekt zadnjih nekaj let, pač pa so Čuki s tem ponovno vzbudili zanimanje številnih ljubiteljev tovrstne glasbe, prav tako so sprožili plaz novih ansamblov narodnozabavne glasbe.

Ferrari polka je obnorela Slovence ravno v času ko je Ferrari žel največje uspehe. Dinamičen video-spot v značilno rdeči barvi in še bolj dinamične plesalke iz Plesnega mesta, so popularnost harmonike v Sloveniji še povečale in ni čudno, da je harmonikaš Matjaž prav tega leta začel z izdelovanjem svojih freitonaric. K imenitni prodaji tega albuma pa je pripomogla tudi naslovna pesem iz filma Dvojne počitnice, katere avtor je Čuk Jože, ki je tudi komponist celotne glasbene opreme tega filma.

Leta 2003 so Čuki posneli super uspešnico Komar, v kateri je prepevala tudi seksi Pika Božič. Novim uspešnicam kot so Liza, Bosa, Avtoštop in Eo, so se na CD-ju pridružile še mnoge druge že znane pesmi Čukov v različnih plesnih ritmih, saj je bil to prvi slovenski plesni projekt kakšne zabavne zasedbe, ki ga je podprla Plesna zveza Slovenije. Skladbe so bile v večini posnete skupaj z glasbenim producentom Martinom Štibernikom, s katerim je Jože posnel poleg že omenjenega Filma Dvojne počitnice še dva filma in sicer Pozabljeni zaklad leta 2003 z nosilno pesmijo Gospod Mercy in film Zvesti prijatelji leta 2004. Tudi album Komar je bil prodan v dvakrat platinasti nakladi.

Na božični večer 2003 se je na POP TV premierno predvajala oddaja Božič s Čuki, ki so jo Čuki s številno ekipo posneli v Postojnski jami. To je simpatična in skrivnostna zgodba o dečku Jaki, ki medtem, ko čaka starše na božični večer , odvija jaslice, ki mu pripovedujejo zanimive zgodbe. Zgodbe popestrijo številne uspešnice Čukov in njihovih gostov v stilu musicala. Med njimi je tudi velika uspešnica Sankaška polka, ki so jo Čuki prvič predstavili na Bledu ob 50. obletnici Avsenikove glasbe. Oddaja je zaradi odlične gledanosti izšla tudi na video-kaseti in DVD-ju.
Leta 2008 se je odšel Marko Vozelj in se pridružil Jernej Tozon. Posneli so pesem Pesem za prijateljstvo. Kasneje pa še uspešnico UUU. Za nastop na emi so posneli pesem Mal naprej pa mal nazaj.
Najnovejši hit pa je pesem Zvočnik na pločnik...

NASTOPI, PRIZNANJA, TURNEJE...

Že leta 1990 so se udeležili festivala Slovenska popevka in s skladbo “Poslednji rod” osvojili prvo nagrado strokovne žirije. Leto kasneje so se prvič predstavili na festivalu Melodije morja in sonca in osvojili nagrado za najboljšega debitanta. Leta 1993 so si na tem festivalu prislužili tudi prvo nagrado občinstva, in sicer s skladbo “Črne oči”. Čuki so bili kar petkrat zapored med tremi nominiranci za glasbenega Viktorja, za projekta “Zanzibar” leta 1994 in “Kavboji in indijanci” leta 1996 pa so zlata kipca tudi dobili. Leta 1994 so na podelitvi nagrad “Zlata nota” - to je bila takrat najbolj prestižna nagrada za glasbenike - prejeli Zlato noto za najboljšo priredbo tuje skladbe “Vsepovsod ljubezen” in najbolj laskavo nagrado “Zlato noto popularnosti”. Slednjo je izglasovala slovenska glasbena publika. Tudi zlati petelin kikirika v njihovem gnezdu. Dobili so ga leta 1996 za najbolj priljubljeno in popularno pop skupino. Zmaga na festivalu Slovenska polka in valček in še in še nagrad se nahaja na policah Čukov.
V akciji Nedeljskega dnevnika so Čuki osvojili prestižno nagrado za “najbolj popularen ansambel desetletja”, skladba “Krokodilčki” pa se je uvrstila med deseterico najpopularnejših slovenskih pesmi zadnjih petdesetih let.

Vsi ti dosežki, nagrade, pohvale in priznanja so plod iskrenega in marljivega dela vseh članov skupine in pronicljivih idej vodje Čukov Jožeta Potrebuješa in Markota Vozlja. V dosedanji karieri so prodali blizu 300.000 nosilcev zvoka, kar pomeni, da imajo v vsakem tretjem gospodinjstvu v Sloveniji vsaj eno kaseto ali ploščo Čukov in to, da so v samostojni Sloveniji prav Čuki prodali največ nosilcev zvoka.

Njihova publika je zelo raznolika-od malčkov, do mladine in starejše populacije.. Ključ je prav v njihovem repertoarju, saj Čuki na svojih številnih nastopih, ki jih je bilo že krepko čez dva tisoč (rekord: šest v enem dnevu!) igrajo vse od popa, rocka do narodno-zabavne glasbe. Takšne so seveda tudi njihove avtorske skladbe, katerih avtorja sta večinoma Jože Potrebuješ in Marko Vozelj.

Čuki pa ne godejo samo po Sloveniji, saj so v vseh teh letih nastopali tudi v Nemčiji in Italiji,Švici, Argentini, v Čilah… Pregovor “dober glas seže v deveto vas” za Čuke prav gotovo velja.

Zaradi vsega tega so Čuki ne le glasbena skupina za vse priložnosti, pač pa tudi pomemben družbenopolitični subjekt, ki na svojevrsten način sooblikuje in ustvarja javno mnenje.

Ob vsem povedanem pa je najpomembnejše to, da so fantje kljub vsem dosežkom in popularnosti ostali takšni, kot so bili tisti dan, ko so pokukali iz gnezda. Skromni, pošteni in iskreni do sebe in svoje publike.

Leta 2008 je skupino zapustil Marko Vozelj in se podal na samostojno glasbeno pot, najmlajši in najnovejši Čuk pa je Jernej Tozon.

Administratorji

• http://netlog.com/Bjoondy♥•¸Moni¸•♥♥•¸Moni¸•♥Bjoondyhttp://sl.netlogstatic.com/p/tt/012/745/12745587.jpg?1SlovenijaLjubljana
  ♥•¸Moni¸• ...