Poezija

• Izmenjaj

četrtek, 6 november 2008 ob 02:01

http://netlog.com/fcenimotFrenk TominecTominecFrenkfcenimothttp://sl.netlogstatic.com/p/tt/002/204/2204278.jpgSlovenijaPostojna fcenimot

Ti

Ne zavedam se tega,kar se me sedaj dotika.
Ne sprejemam še sedaj vsega,kar me mika.

Prepuščam se srcu,prepuščam se občutku.
Prepuščam se tebi ves v tem trenutku.

Občutim,kako napaja me sreča.
Občutim,kot svetlobo.
Svetlobo,ki oddaja jo prelepa sveča.

Dotikaš se me,od daleč.
Dotikaš se me,naravnost v srce.

Iskrenost

Kako naj povem...kar čutim in kaj sem.
Iskren sem in iskreno ne vem...

A vem le to,da besede namenjene nekomu,
niso samo besede.

Besede izgovorjene so del nas.
Predstavnik so našega jaza,prihajajo iza našega obraza.

Zato se vedno sprašujem...
Zakaj je tako težko biti iskren...

Iskrenost je vse,kar nas predstavlja.
Iskrenost je naša.
Iskrenost se v sedanjosti oglaša.
Le Iskrenost se v prihodnost prenaša.

Life-Življenje

Kako preprosto je lahko življenje...
Le,če ima posluh za te...

Kako neznosno je lahko življenje...
Če vsi te samega puste...

A to vse so le misli v glavi !
Vse to so le prazne slike od nekje !

Življenje se ne konča mi v glavi!
Življenje se v glavi šele začne!

Ljubim to življenje!
Ljubim presenečenja!
Edino na tak način se mi življenje ne konča!

Človek ?

Pot,ta večna pot pod mojimi nogami.
Ko hodim vem,za hojo imam noge.

Misli,te večne polne sebe misli.
Ko mislim vem,za sito je moja pamet.

Ljubezen,ta večna enigma v mojem življenju.
A vem le temu je namenjeno moje srce.

Popolnost

Kako velik sem.
Kako daleč lahko razmišljam.
Koliko vem.

Je to dovolj?
Je to vse?

Vse to mi ne pomeni nič,če sebe ne poznam.
Vse to je zaman,če z življenjem ravnati ne znam.

Vsa vedenja in znanja so del tega sveta.
Vse to mi ne pomaga,ker to ni moja zmaga.

Zmaga je,da najdem v sebi se in nadaljujem pot.
Pot od tu do drugega sveta.

Želja

Moj pogled drsi po tebi, kot vodna kapljica...

Vedeš se, kot bi jo čutila...

Hočem, da jo čutiš!

Moje misli božajo te in odpenjajo obleko, hočejo te v resnici videti golo...

Ustnice gorijo v želji za tvojim mokrim poljubom, ki odrešil bi jih pekla poželenja.

Moje telo zavestno skriva krč poželenja po tebi.

In glej moj glas me izda in pravi:

Želim si te!

Nežna

Kot sončni žarek se rahlo te dotikam,nežno božam ti obraz.
Kot veter ohladim ti od božanja pregreto telo.

Želiš si me!
To vidim v očeh,ki poželjivo se svetlikajo.

Dovolj imaš nežnosti zato grobo me zajahaš,kot indijanec divjega konja.
Skupaj odjezdiva visoko v nebo,kjer si ga deliva le s soncem in vetrom.
Divjanje v ritmu galopa po nebu naju vseh misli oropa.

Srečna sva,ker lahko letiva...

Midva

Ustnice me tvoje vedno zvabijo v mokri objem.
Sprejmem izziv in že objemajo me tvoje radovedne roke.
Prepuščam se tvojemu raziskovanju in začenjam te posnemati.

Ne mine dosti časa,ko leživa eden pred drugim gola objeta,kot kača okrog veje drevesa.
Strast zamegli vse miselne zapore in že se ljubiva kot,da se ne bova nikoli več videla.
Vihar spremljava in umirjava se z njegovim odhodom.

Nežno se ujameta najina pogleda,ki povesta vse.

Brez nepotrebnih besed...

Tebi

Kako rad te vidim !
Želim te gledati in slišati tvoj glas...

Želim spoznati te bolje,da rekel lahko ti bom: Imam te rad.
Le kako naj ti tole povem...
Le s teboj življenje moje dobi spet pomen.

Globina želje

Globoko v sebi upam,
da čutiš toploto mojih čustev.
Poskušajo te objeti,
kot piš poletne sape.

Globoko v sebi upam,
da vidiš v meni isto,
kot vidim v tebi jaz.

Moč strasti,ki hladnokrvno čaka na izbruh,
kot zamašek na steklenici pretresenega šampanjca.

Globoko v sebi molim,
da zagledaš to,
kar gledam jaz že ves ta čas.

Rdeči rob

Rdeči rob,
zelena pot,
moder potok,
objokan otrok.

Sivo nebo,
suho drevo,
prazna struga,
zemlja ječi.

Stese se,
poplavi vse,
vse izgori,
življenje zamre.

Zlati rob neba,
zelena pot okrog sveta,
smaragdna reka,
svež veter z bregov.

Moški in ženska,
stoje objeta zreta v svet,
glas otroka,
ki ne joka.

Glej !

Nov je svet !

ENIM

Cum caliga audio ventulus,
conscius sum fui futurus deus.

Cum caliga inviso phoebus ferventer,
conscius sum fui futurus deus.

Cum caliga meus qui inviso tui,
conscius sum fui futurus deus.

Prevod: Dejstvo

Kadar slišim veter vem,
da je Bog.

Kadar vidim sonce toplo vem,
da je Bog.

Kadar moje oči zagledajo tvoje,
vem da je Bog.

Nizanje

Trta rodi grozdje.
Bolečina rodi veselje.
Zrno rodi klasje.
Žalost rodi radost.
Ženska rodi otroka in postane mama.
Iskrenost rodi ljubezen in postane sreča.
Znanje ustvari poklic.
Znanstvo ustvari prijatelja.
Ti si ustvarjena zame.
Ti in jaz lahko sva srečna.

Rime

Le kaj predrami v nas poeta ?

Da um mi zacveti in verze mi diktira,
kot roža k soncu se odpira.

Prelep je ta občutek,mogoče malce zadržan.
Uzburjen petelin jutro klicoč,prikličem rimo ven na plan.

Beroč počasi jo še enkrat,
nasmeh na ustih se mi vidi.
Veselje v očeh in upanje,da ljubljena enkrat v tejle rimi sebe vidi.

Jaz in ti

Divjajo čustva,kot nevihta.
Bliskajo pogledi...
Grmijo besede...

Ti kot zemlja mirno čakaš,da se vsuje dež.
Ti kot vedela bi,da grmenje,bliskanje prinesejo tebi,kar že dolgo,mirno čakaš.
Ti že ves ta čas veš,da prinašam tebi le potreben dež.

Dež novega začetka...

Pepel

Ko trosim sebe,kot pepel na zemljo.
Z željo oplemenititi jo.
Tako me veter že pred dežjem odpihne z nje visoko v nebo.

Ko trosim sebe iz neba,kot pepel nazaj na zemljo.
Nebo je oblačno.

Ko trosim sebe,kot pepel na zemljo.

Atlantida

Ljubezen...

Nekoč je obstajala, bila je zelo razvita in funkcionalna tvorba.
Nihče ne ve zakaj je doživela propad,mogoče naravna katastrofa,mogoče vrhunec razvoja.
Še danes jo iščejo znanstveniki,amaterji po celem svetu.
Vsi so prepričani,da je obstajala.
Našli so celo zapise o njej.
Celo skeptiki se nadejajo novih informacij.
Vsi upamo,da nekoč najdemo potrdilo o njenem obstoju.

A nihče ne pogleda več človeka v oči.
Nihče več ne vidi Atlantide.

Boj

Ne morem z mižanjem pred tvojim pogledom bežati.
Moram ti slediti...
Nemir se umirja s teboj,čeprav to je tvoj boj.
Nočem se skrivati pred sabo,nočem bežati,soočen sem s teboj.
Masaker čustev za oba...
Hočem to,želim si,čez trupla hodila bova bosa.
Rešil bi te pekla,ker oba si želiva konec trpljenja.
Želja je ista...
Nihče ne napada!
Nihče se prvi ne vda!
Bijeva najin boj,vsak posebej s samim seboj.

Pripravljen sem

Segrevam izkušnje,da z njimi kalim spomine današnjega dne.
Izdelujem meč življenja...
Pripravljam se na boj nemira.
Pripravljen na vse stopam na pot,kamor stopila ni še moja noga.
Kaos trenutka segreva mojo kri...
Ne mine dan brez boja,tukaj sedaj v miru.

Prah

V prah vsebina raztrešči moj nasmeh,
ko tvoj pogled izkleše kamen.
Le veter je sedaj poet,
ki prah raznaša mojega nasmeha.
Še dež počakam,mogoče sneg,
da izpere in zakrije sled.
Na zemlji,stopinjam tvojih neutrudnih korakov.

Toliko

Toliko sorodnih stvari sem opazil na tebi,da iskal bi jih lahko povsod in nosil na kup,ki nikoli te ne bi presegel.
Toliko strasti,želja,vprašanj me vleče k tebi,da z njimi bi premagal svet.
A ločuje naju le razdalja,ki omembe vredna ni,če isto čutiš tudi ti.

Koliko ?

Le koliko je potrebno za pogled v nebo.
Le koliko za čutiti veter in slišati petje ptic.
Potrebna je le želja.
Da opazim te,slišim tvoj glas in začutim tvoj dotik.
Vse to me spremlja.
Vem ,za vse to potrebna je le želja.

Tišina

Tišina noči njena gracioznost moči,nad menoj bedi.
Kje si,kje skrivaš se v temi in ko zdani se,nikjer več te ni!
Pridi na plan,ko se zdani!
Pridi,izkoči iz mojih sanj.

Vrtnica

Le kako naj besede obrnem,da zvenele bi,kot želja globoka v meni zveni.
Nežne besede,iskrene o roži cvetoči,vrtnici.

Primerjam jo s teboj dekle,si lepa dehteča,nežna,dišeča.
A znaš biti tudi bodeča,če skrben do tebe ne bom.

Želim te nežno od daleč opazovati,kako cvetiš in se spreminjaš v nasmeh na mojih ustnicah.
Želim te vonjati in občudovati te,ker veš,ko gledam te,trepeta mi srce.

Želim si te nežno dotakniti,te božati,ti iti z prsti skozi lase.
Želim si te imeti,te negovati in ravno tako,kot sedaj si obdržati.

Ti veš kaj potrebuješ,da vedno taka boš kot si.
A ne veš in dvomiš,da jaz sem tak,kot hočeš ti.

Prevzet sem od tvojih iskrenih besed,prevzet od lepote tvoje notranje.
Prevzet sem toliko,da ne najdem pravih več besed,besede ene same.
Besede: Ljubim te.

Danes

Danes sem doživel nekaj po čemer sem vse življenje hrepenel.
Našel sem pošteno srce...
Danes sem sreče se zavedel in danes sem živeti za srečo začel.
Našel sem iskreno srce...
Danes z nekom mi lepo bilo je.
Našel sem dekle...,ki našlo me je.

Utrinek

Kot zvezda naključna s pogledom si bila.
V meni pečat zapustila,začudenja.

Spoštjiv pogled v nebo mi je bil dan,
in tam te zagledalm,ves tebi predan.

Vedel sem nekako globoko v sebi,
da nekoč te le zagledam,spoznam.

Ti bila si in si utrinek iz mojih sanj.
Nežen od vseh zvezd svetlejši in na nebu
najhitreši blisk do mojega srca.

Ti zvezda vseh zvezd,edina.
Moje srce te resnično rado ima.

Daleč-blizu

Naključno,od nekje daleč si prišla,
dotaknila si mi srce.
Takrat,ko zgodilo se je,
se niti poznala nisva še.
Poslušal sem svoje dotaknjeno srce,
odšel sem daleč z namenom,
da vidim,spoznam,objamem te.
Ugotovil sem,da beseda "daleč" ni pomembna,
le če ujameta se dva.
Od daleč ali blizu le,da srečna skupaj sta.

Nekaj o tebi

Lepša od Toscane...
Svetlejša in toplejša od sonca...
Dišeča,kot Lavandina polja...
Večji čudež,kot sedem svetovnih čudes...
Nujna,kot žejnemu voda in lačnemu živež...
Zanimivejša,kod obisk iz vesolja...
Vse to si zame ti !
Zelenooka.

Pozitiva

Kot že dostikrat se v trenutku obupa vse izravna.
Kot že dostikrat se jok s smehom konča.
Kot tudi sedaj je sreča meni naklonjena.
Srečen sem,čeprav bi se lahko tudi jokal.

Oda življenju

Življenju pustimo se ujeti!
Živimo danes ne dovolimo si že jutri umreti.

Dajajmo vsem vsega,kar dušnega nam duša da.
Za moč notranjo le potrebna je dobrota.
Ne ta,ki jo dobimo ampak ta,ki jo razdamo.
Za prihodnost in srečo nam potreben je le dušni mir.
Ne pa denarja in blaginje nemir.
Živimo in razdajajmo dobroto,ki neusahljivo kipi v nas.
Pokažimo sami sebi svoj pošten obraz.
Nasmejmo se neznancu,opazujmo nebo in sonce,pobožajmo tujega otroka.
Veseli bodimo,da na svetu tem živimo.
Razdajajmo z veseljem vso svojo pozitivno energijo.
Le to je v življenju pomembno.
Le to je za življenje potrebno.

Mir

Ne grize veter...
Ne opeče morje...
Ne osveži mi sonce ustnic.
Ni občutka na cvetočem polju...
Sledi le mir.

Noč

Pokazala se je noč.
Zasijala je luna,spet videl sem lahko.
Bolj mirno,tiho vse še lepše je bilo.
Takrat sem se zavedel kaj spokoj je in čas,da človek razmišlja o večnosti.

Nikoli več ne bom čez dan razmišljal,
ker zmoti me preveč lepot,
ki vabijo me na čisto drugo pot.
Pot življenja polno hrepenenja a kaj,ko to je le en del sveta.

Kadar nastopi noč in luna jo razsveti,
se pokaže dimenzija v kateri se vse drugače sveti.
Drugače človek diha in razmišlja,
drugačen je svet od noči prevzet.

Tako kot svetloba, je pomembna tema.
Važno je le,da se vsak zaveda,
da sta nam potrebna oba.
Tako svetloba kot tema,
ker eden brez drugega očitno ne zmoreta.

K A O S

V mojem svetu razbita je preteklost....
Niham med zemljo in nebom,ker kot morje brez dna ne obstajam...
Vem,da prostor ne izgine kadar svetloba ugasne....
Zato v temi mirno čakam,da kaos bo ustvaril novi red.

Resnica

Krvava resnica je to,kar odteče.
Ostane samo rana s sledovi posušene krvi.
Sledovi krvi so del preteklosti,ki je bila.
Bila s teboj.
Bila si tako ostra,da si me ranila do krvi.
Ob enem pa tako topa,da sem te komaj čutil.

Tebi

Nasmejana vsa si v meni smeh nazaj obudila.
Predramila v meni si otroka, ki vesel je in ne joka.
Ni več obupa, stoka, ker tako je topla tvoja roka.
Ob tebi pozabil sem na vse, kar bilo je in kar je.

Nežnost

Noč zvesto skriva dan, kot ti pred mano svoja čustva.
Luna nežno obsijala je skrivnost na rahlo ravno prav, da vidim jo lahko.
Jaz zate dan sem v katerem videti je vse že pred temo v katero te z resnico spremim.

S toploto svojo stopila si ledeno goro, ki mogočno spala je ujeta sama vase.
Ravno ta voda ohladila ogenj tvoje je strasti do mere te, da pregorela ne bi.
Ravno prav stopila si ledu na meni, da ta dovolj te je osvežil.

Nastala je nežna, topla reka strasti, ki teče mirno proti cilju.
Teče večno v pričakovanju dotika tvojih ustnic, katere spremenile bi jo v podivjani tok, ki v morje večnosti se izliva.

Hočem Nočem

Nočem biti sam.
Pred spanjem hočem nekoga objeti.
Hočem nekomu stati ob strani.
Hočem nekoga poslušati,mu pomagati.
Hočem nežno ljubiti,poljubljati in božati.
Še dosti imam v sebi za razdati.
Hočem ljubezen negovati.
Ljubim ljubiti,samo to znam in
nočem ostati sam.

Metamorfoza

Trudim se spoznati svet okoli,spoznati tebe,
spoznati sebe.
Kot metulj radoveden.letam po travniku neskončnem,
polnem cvetja.
Čas mineva mojega poletja,spet gosenica postal
bom in se zabubil,da spet metulj še lepši,večji
v poletju novem letal bi,iskal.
Kar našel nisem,da našel bi prav vse bi dal

Nežnost-metaforika

Komu naj povem,kaj čutil rad bi in kaj sem.
Komu naj povem,kaj znam biti in kdo sem.
Komu naj povem.
Ptice vedo to in vedno te so z mano,
pojejo mi pesem vsem poznano.
Otroci tuji se me ne boje,gledajo me v oči
in srčno se smeje.
Živali vse do mene pridejo,dobrikajo se in
božati pustijo.
Le tebe ni,ki videla bi to,spoznala rada,še preden
bo postala siva moja brada.

Vprašanje

Vedno se sprašujem: Kje si,ali si osamljena,
ali kdo te ljubi?
Vedno se sprašujem: Ali sem to jaz,ki zjutraj s
poljubom nežnim te predrami in z ljubeznijo zvečer
uspava?
A me iščeš?
Jaz sem tebe našel že.

Jaz

Morje ni samo modro. Je tudi toplo ali hladno,
globoko ali plitvo, mirno ali vzvalovano.
Tako kot jaz.
Sonce ni samo toplo. Je tudi rumeno ali rdeče, ushaja ali zahaja,
Je vroče a včasih tudi hladno je.
Tako kot jaz.
A vedno moder, globok sem kot morje.
Sijoč in visok sem, kot sonce.
Kadar vidim tvoj obraz.

Mi dva

Ustnice me tvoje vedno zvabijo v mokri objem.
Sprejmem izziv in že objemajo me tvoje radovedne roke.
Prepuščam se tvojemu raziskovanju in začenjam te posnemati.
Ne mine dosti časa,ko leživa eden pred drugim gola objeta,kot kača okrog veje drevesa.
Strast zamegli vse miselne zapore in že se ljubiva kot,da se ne bova nikoli več videla.
Vihar spremljava in umirjava se z njegovim odhodom.
Nežno se ujameta najina pogleda,ki povesta vse.
Brez nepotrebnih besed...

Anno domini

Čustvena se vihra umirja,nešteto ranjenih in mrtvih želja leži pred menoj.
Bil je to težek boj,ki terjal je mnogo mojih vdanih želja.
Otožen zaradi izgub a zmagoslavno stojim in gledam žalost,ki krevsajoče zapušča bojišče.
Premagal sem zlo in nov svet pred menoj se sveti.


Norost

Kar iskreno rad bi je norost.
Na rokah tvojih zaspal bi in upal,
da ta čas nikoli ne mine.
Morje ustvarja valove in misli ustvarjajo
spomine.
Na dogodek,ki v nas nikoli zares ne mine