elavesela
Zaupanje ženska - 40 let
- Prijatelji |
- Knjiga gostov
- | Slike
- | Blog
- | Skupine
- | Video posnetki
- | Dogodki
- | Glasba
- | Kriki
- | Povezave
- | Aplikacije
Blog 473
-
s tabo si upam ...
Brez tebe,
kot da me ni,
kot da bi živa
več ne bila,
le s tabo življenje
smisel dobi,
le s tabo upam
si do neba.
Poletiva do mavrice,
do svetlih zvezd,
poletiva na kraj sveta,
do nebes in še čez,
s tabo si upam,
narediti vse,
s tabo si upam,
iti čez vse …
-
ne verjemi ....
Ne verjemi tistemu,
ki na ves glas kriči,
kako mu ljubezen
pomeni vse,
verjemi njemu,
ki molče jo deli,
ki ni mu pomembno,
da nazaj vrne se.
Tistemu verjemi,
ki srečen je,
da lahko nesebično
osrečuje ljudi,
umakni pa se temu,
ki neskončno uživa,
ki nad nesrečo drugega
se smeji.
Ne verjemi tistemu,
ki sladko govori
in umika se proč,
da obraz ne pokaže.
čeprav ves meden,
ta ni iskren,
ta samo
v obraz se ti laže.
Njemu verjemi,
ki nikdar ne bo,
razglašal okoli,
da rad te ima,
čisto potiho
bo tebi samo,
priznal, da te ljubi
in dal ključ do srca. -
Z BESEDO MED LJUDI
Literarno društvo
GNEZDO Slovenske Konjice
VABI
'' Z BESEDO MED LJUDI''
v četrtek
26.11..2009
ob 20,00
v MC PATRIOT, Žička cesta 4, Slov. Konjice
gost večera
VALENTINA CESTAR
na kitari
GREGA SLEMENJAK
Poje
NINA JAKOP
VABLJENI!!!
-
poglej me v oči ...
Poglej me v oči,
morda boš priznal,
da sem drugačna,
od drugih ljudi.
Poglej me v oči,
morda v njih boš razbral,
da sem ta,
ki ljubiti te zna.
Poglej me v oči,
morda boš prepoznal,
plamen, ki
v meni zate gori.
Poglej me v oči,
morda boš v njih poiskal,
košček srca,
ki izgubil si ga.
-
cirkusantska ...
Življenje moje
cirkusantska arena,
in jaz klovn,
ki izvablja smeh iz ljudi,
plesalka brez nog,
ki bi rada plesala,
divja zver,
ki v majhni kletki živi.
Glavni artist sem,
ki hodi po žici,
ki hodi po
napetih vrveh,
visoko v zraku
sem nad vsemi,
drugič,
kot zmazek
razpacana po tleh. -
ne zapiraj pred mano srca ...
Ne zapiraj pred mano srca,
ne boj se, ne bom vanj vstopila,
ne kar tako, kar sama,
brez tvojega povabila.
Čakala bom tu pred vrati,
mirno, kot sem doslej,
morda me opaziš čakati
in me povabiš naprej.
Morda mi bo dano ljubiti,
morda boš le spoznal,
da želim s tabo deliti,
del poti, ki nama je ostal. -
ne reci ...
Ne reci prosim mi nikdar,
da nisem znala te ljubiti,
da ni bilo mi zate mar,
da nisem znala dobro ti vrniti.
Saj niti sam ne verjameš,
tega, kar zdaj očitaš mi,
veš, da nimaš, če ne vzameš,
kar srce ponuja ti.
Vsaj na koncu bi lahko,
priznal, da ti si se zbal,
brž, ko ni več šlo gladko,
si se obrnil in zbežal. -
Z OKNA SVOJE SOBE
Bil sem še fantič, kratkohlačnik, kot mi je oče vedno govoril. Kaj je to ljubezen, seveda še nisem vedel, vedel pa sem, da mi je sosedova Polonca všeč.
Bila je kakšno leto, dve starejša od mene. Resno dekle za svoja leta. Kaj dosti nisem vedel o njej, vedel pa sem, kdaj je hodila k uri klavirja in h gimnastiki in takrat me ni nič ustavilo, da bi ji ne sledil. Cele ure sem presedel na kašnem skrivnem mestu, da bi me ne opazila. In potem sem jo pospremil tudi domov. Seveda ne tik ob njej, a pripravljen sem bil, če bi se ji kdo samo približal, da mu pokažem, da ga naučim kozjih molitvic.
Včasih sem ponoči odplazil do hiše, kjer je stanovala, in kar z njihovega domačega vrta natrgal rož, jih zataknil za kljuko in nemudoma zbežal.
Enkrat me je skorajda zalotil njen oče, ki se je bil bolj pozno, kot po navadi vrnil domov. Ravno sem plezal preko betonske ograje, ko me je zaslepil žaromet avtomobilskih luči. Izgubil sem ravnotežje in padel naravnost med maline, ki so rasle na zunanji strani.
Ves opraskan, z odrtimi koleni sem naslednji dan samo z okna svoje sobe pogledoval k sosednji hiši. Še dobro, da je bila sobota in je bila običajno doma. Lahko sem jo mirno opazoval, saj takšen, kot sem bil nisem mogel stopiti pred njo. Sram me je bilo, pa tudi njenega očeta sem bal.
Bil je to strog, visok, temnolas mož srednjih let, profesor na sosednji gimnaziji in splošno znano je bilo, da so se ga vsi dijaki bali. Še posebej strog je znal biti, kadar je šlo za Polonco. Bila je edinka in varoval jo je strožje, kot najlepši zaklad sveta.
Pa saj je bila najlepši zaklad sveta, tudi zame, le da tega nisem upal priznati nikomur.
Vedel sem, da bi se mi posmehovali. Majhen, skuštran , suhljat, z veliko predolgim nosom,…le komu bi bil všeč. Tako sem raje obdržal skrivnost samo zase, in kadar sem jo opazoval z okna svoje sobe, je bila samo moja.
Pa so leta tekla in moja Polonca je odšla na študij v Ljubljano. Od takrat sem jo le poredko videval, a vsakokrat, ko je prišla preko vikenda domov, sem jo še vedno opazoval z okna svoje sobe. Toda zdaj ni bila več Polonca, deklica svetlih dolgih las spetih v čop, postala je najlepše dekle, kar sem jih bil do takrat videl. Lase je imela sicer nekoliko krajše, a nič manj lepša ni bila zaradi tega, in kadar sva se srečala na ulici, je tako omamno dišala.
Potem pa je nekaj časa nisem več videl. Od pogreba svojega očeta je še redkeje zahajala domov. Včasih me je imelo, da bi kar stekel do hiše, pozvonil in povprašal gospo Rozman, tako so se namreč pisali, kako je z njo, z mojo Polonco, pa nisem upal.
Bilo je malo pred Božičem, temno že pred peto popoldne.
Pričelo je snežiti in kmalu je bila vsa ulica prebarvana z belo, prava zimska idila. Skorajda nobenega avtomobila ni bilo slišati., le smeh otrok, ki so se veselili prvega snega. Stal sem pri oknu svoje sobe in spremljal dogajanje na ulici, ko me je zmotilo trkanje po vratih. '' Samo'', obisk imaš, a prideš dol '', me je nagovorila mama. '' Pridem'', sem odgovoril in se še nekaj obiral v sobi. Pustila je priprta vrata in odšla. Kmalu pa tudi jaz za njo. Nisem še stopil v kuhinjo, že sem prepoznal glas. Otrpnil sem, ''nemogoče, ne slišim prav'', mi je blodilo po glavi. Pa sem slišal prav, bila je ona, moja Polonca, lepša, kot kdajkoli poprej.
'' Pozdravljen Samo'', mi je ponudila roko. Samo pokimal sem, kot, da bi ne znal več govoriti. Gledal sem jo, in kar nisem mogel verjeti, da pred mano stoji ona. '' Bi šel prosim z mano, nekaj je narobe z ogrevanjem '', je rekla. Brez besed sem pograbil plašč, ga ogrnil in capljal za njo.
Tisti Božič sva s Polono preživela skupaj, pa naslednjega in še naslednjega tudi.
Nič več nisem stal pri oknu svoje sobe, da bi lahko pogledoval k njej, ne, zdaj sem bil ob njej, tik ob njej. Držal sem jo v svojem naročju. Bila je končno moja in samo moja. -
nad zvezdami ...
Prišel bo
čas za najino slovo,
in če jaz odšla bom pred teboj,
prosim te,
nikar ne jokaj nad menoj,
saj znova si zrla bova v oči,
nekoč, nekje
nad zvezdami …
-
veš kaj je zame?
Veš kaj je zame najlepša pesem?
Kadar zaslišim tvoj nežen glas …
In kaj je zame najlepša slika?
Kadar zagledam se v tvoj obraz …
Veš kdaj je zame najlepši trenutek?
Kadar me stisneš v svoj topel objem …
In kaj je zame najlepši občutek?
Da tako zelo varno počutim se v njem …
Veš kdaj sem kakor ptica v letu?
Kadar mi ''ljubim te'' zašepetaš …
In veš kdaj sem najbolj srečna na svetu?
Da brez mene več ne moreš, ko to mi priznaš …
Blog oznake
Ni uporabljenih oznak
