belaradirka
Zaupanje ženska - 43 let, Slovenija
- Prijatelji |
- Knjiga gostov
- | Slike
- | Blog
- | Video posnetki
- | Dogodki
- | Kriki
Blog 70
-
Jesenska pravljica
Vedno je hodil v isto trgovino. Tako, ki je imela pisano paleto izdelkov za vsakdanjo ali nevsakdanjo rabo. Tako, ki je obvezno prodajala tudi njemu priljubljene in edinstvene enobarvne obleke in srajce, kii se prilegajo zraven. Bil je torej urejen moški primerek, vedno pripravljen na vse, kar bi se mu lahko zgodilo. Morda pa tudi ne...
Bila je skupek zmot in naključij. V smislu tega je nosila vedno in zmeraj le čisto slučajno izbrane kose oblačil, ki so delovali kot neurejeno vesolje...dokler ni opazovalec spoznal, da je v navidezni brezskrbnosti in nametanosti vesolja vedno nek red...
Prišel je z dostojno natančnostjo in skoraj brezbrižno izbral nekaj sivih oblačilnih prekrivačev svoje golote.
Prišla je z viharjem in poplavo besed, opazna in spontana, nabirajoča vneto sebi ustrezne, drugim malce čudne bohotnosti iz blaga.
Srečala sta se nenadno in skoraj boleče zaradi silovitega trka njunih teles pred edino prosto probalnico. Na hitro izrekajoč opravičilne izraze sta se umaknila, prežeča na vsako kretnjo nedobrodošlega nasprotnika. Ona se je kot neizrazita pripadnica svojega podcenjenega spola hitreje odločila in mu prepustila prostor posvečeni.
On, nevajen pozornosti in prednosti mu skoraj vsiljene se je obotavljal, njo si ogledajoč. Videl je barve in nemogočnost, drznost in strahobrezvlado, hiteče veselje in brezkompromisno radost nad življenjem.
Ona, dajajoča in umikajoča, je za hip skoraj neopazni in neobstoječi zagledala sivino nekje tam vmes, prilagodljivost in neko kopitnost...ne bi vedela, staro ali mlado.
Zaprl se je tako školjčno v mali prostor ...skoraj obžalovaje... in začutil novo stvar, do takrat nedobrodošlo. Zanimanje in strast.
Razširila se je z oblačilnimi predmeti svojimi in pokukala radovedno skozi zaveso plahutajočo. Opazovala je nenavadno mirno moškega tega strogega, kako izgublja lastnosti svoje kameleonske.
Prišla je, prišla.
Ljubezen na prvi pogled.
-
Brez dotikov!
Spoznala sta se preko interneta in enoglasno ugotovila sorodnost svojih duš. Redno sta pisala o tem in onem, včasih sta vedela odgovor že pred postavljenim vprašanjem. Odlično sta dopolnjevala drug drugega, se ujemala v številnih interesih in posteljnih željah. Bila sta kot dvojčka...breztelesna seveda. Ker videla se še nista, nista resnično stala drug drugemu nasproti s svojimi hotenji in spolno slo.
Pa bi se rada. O, kako bi se rada!. Videla, da ne bo pomote. Ko je postajalo hrepenenje po bližnjem srečanju njune vrste že premočno, sta pametno sklenila udejaniti videnje. Končno se bosta srečala, se zagledala v internetno oboževano obličje in... Ja, in?? Zelo dobro sta vedela za velikansko možnost "kave" in ne samo kave. Ker sta pač to onadva, mokra in trda že od bolj ali manj konkretnih besed, kaj šele, ko se ta konkretnost končno materializira...za počit! Ampak oba sta poročena, doma si nekdo lasti ekskluzivno pravico za telovadbo določenih delov telesa v vzdihih in znoju, zato tistega lepega dne ne smeta...eksplodirat drug v drugemu.
Tako sta brez odvečnega modrovanja sklenila dogovor, našla salomonovo rešitev. Res se bosta srečala, res bosta končno v živo poklepetala in pila pijačo, morda šla še kam in počela še kaj...ne bosta pa se smela dotakniti drug drugega! Še roke si ne bosta dala vljudno v pozdrav, niti nežnega poljuba na lice ne bo ali še manj kam drugam. Nič dotikov in pika!
Neustavljivo je prišel dan d. Na dogovorjeni kraj je prišla ona prva peš, on se je nekaj minut zatem pripeljal z avtom. Poskočno je sedla v avto. Koprneče jo je pogledal, radovedno ga je požirala z očmi. Molče in glasno sta ugotavljala všečnost in privlačnost. Brez prenarejanja, saj tega nista poznala. A dotaknila se nista. Odpeljala sta se ven iz mesta, v naravo, našla primeren prostorček in sedla. Spretno sta se pogovarjala kot dva dobra prijatelja, duhovičila in dvoumno izzivala.
Opazoval jo je vso razigrano, prijetno zaobljeno. Zamišljal si je vročo čutnost njenega še neodkritega telesa, mehkobo kože, ki se vdaja pod njegovimi prsti in vabi naprej. V mislih se je izgubil v njenem bohotnem oprsju in se skoraj zagrizel v ponujajočo se dobroto. V nekem trenutku so njegove hlače nabrekle, želja po njej je postala vidna in boleča.
"Oh, naj gre vse k vragu!" je pomislil in si odpel zdaj pretesne in odvečne hlače. Z roko je zagrabil svoje trdo, a nemirno in zahtevno bogastvo in ga sunkovito miril zagledan še vedno v svojo oboževano.
Opazovala ga je, tega moškega. Zdel se ji je najmogočnejša stvaritev, poosebljen napev iz znane pesmi, več kot moški njenih sanj. Je lahko kdo še boljši kot njene najbolj drzne in pohotne predstave njega z njo v osamljenih trenutkih, ko se je vznemirjala? Lahko je!
"Briga me!" je pomislila, si z eno hitro potezo slekla majčko in tako razkrila svojo golo zgornjo plat. Potegnila je dol zadrgo na hlačah in jih nestrpno odstranila. S svojo roko v mokrih in vročih hlačkah se je spet zagledala vanj.
Gledala sta se vročično in ostajala razdvojena, držeč se dogovora. Brez dotikov sta si pokazala vse, razgalila telesi, se božala in ponujala, se obračala, da bi bila bolje videna, se zadovoljevala in s kriki kazala moč svojega užitka. Postavila se je tik nad njega, da jo je vonjal in vedel za kapljice. Pomolil ga je k njenim ustnicam, da bi lahko z jezikom dosegla tisto prvo kapljico slasti. Do trenutkov, ko sta doživljala vrhunec v ognjemetu sredi belega dne.
Odšla sta potešena, z obljubo ponovnega srečanja in z mislijo, kako bi šele bilo...
P.s.: Samo zgodba!
-
Sto hudičevih želja
Ležala je na mrzli postelji razprostrta tako kot že velikokrat in zavzeto sanjarila o možnosti doživeti tisto pravo ali ono nepravo...popolnoma vseeno, važno je čutenje. V sobi, ki nikakor in niti slučajno ni bila pravljica, je naredilo POK kot v pravljici in iz niča in prahu se je prikazal on, hudič.
V še morda edinem trenutku nezaposlene zavesti je vedela vse o hudobcu v črni njegovi pojavnosti. Brez odvečnega in čisto nepotrebnega ovinkarjenja ji je predlagal čudno zavezo. Hudičev pakt. Pogodbo krvavo zlobčevo brez prelite kapljice krvave.
"Bila si dobra služabnica moja, častila si vneto pregreho in druge dejavnosti meni všečne. V zahvalo ponujam ti izpolnitev želja tvojih najbolj skritih, želja okroglo sto."
Mrzlično je razmišljala, v sekundi imela kar nekaj, kar veliko misli gorečnih. Prekinjena je bila s pripombo.
"V času mogočnem, minutah izbranih za želje končno izpolnjene, bova midva občevala kot moški in ženska, počela tisto kot počnejo na veke ljubimci, ne glede na stan in vse drugo."
Kot odličen poznavalec nje je pristopil k njej vedoč za njen pristanek neogibni. Njeno krilo je zavihralo, njeno perilo zamigljalo in ovire so izginile v nepovrat. Stopil je v svetišče neposvečeno in ga osvojil čakajoč na želje hiteče in prehitevajoče.
Želela je zdravje za domače svoje, denarja dovolj za blagostanje in velikodušnost, samozavest in lepoto nežnim in pogum odločnim...želela je pamet v situacijah meglenih in nekaj kilogramov manj, če je potreba taka....želela srečo in sprejetje v skupinah, kamor se obrača ona in še kdo...želela to in ono še...kar bo obdarovani storil z novimi lastnostmi, pa bo odločitev njegova nesporna in edina in hudičevih prstov ne bo nikjer ne tam in ne tu...želela višek tak in drugačen, vedno ob pravem času...
Hudič je ril in suval, vtikal in se združeval, se spajal in imel. Ona pa omamljeno sopeča in podžgana še bolj od obljube njegove dajala se kot se njemu še ni nikoli. Do skupnega konca.
Ta črni je uresničil vseh sto njenih želja.
Ves dan naslednji je seznanjala sebe in okolico svojo s čudeži nenebeškimi.
Naslednjo noč je k postelji njeni novi svileni stopilo hudičev sto.
"Hočemo telo tvoje nepozabno!"
In ko je pogledala čudno malce in nejeverno, so spregovorili spet.
"Ali ne veš, da ima hudič mlade?"
-
Lakota
Rekel ji je, naj ji bodo sladkosti preteklosti opora v sedanjosti.
Lačnega telesa in duha je sedla pred prazen krožnik. Malce škrbast krožnik obledelih barv. Nihče umen ne bi zadel osnovnega vzorca. Preteklost? Pisana, bajna in lačna novih spoznanj tako kot ona. Grozna in čudovita. Naporna zaradi neverjetne obilice naenkrat nujnih del. Senzacionalna zaradi odkritij, ki so skakala na dan kot zajci iz čarovnikovega klobuka. Grda zaradi sajveškaterih dni grdega račka. Lepa zaradi vseh končno odvrženih prevelikih majic in večnih trenerk. Sladka zaradi nasmeha ozdravljenega otroka. Kisla zaradi vedno znova prežvečenih besed in dotikov.
Odpre oči in se vrne v sedanjost golega krožnika. Ga je njeno potovanje v preteklost obleklo? Napolnilo do mere, ki bi pomenila njeni lastnici potešitev obveznih želodčnih potreb? Nikakor!
Rekel ji je, naj upa v lepšo prihodnost.
Še vedno sedeča pred obupno razgaljenim krožnikom zagleda pred seboj dneve svoje obetavne. Vse puhasto in roza. Gibanje kot v počasnem posnetku nerodnega amaterja. Nekdo se na ogabno rjavih spolzkih tleh duši od količin čokolade, kapljajoče z nabuhlega, rahlo astmatičnega oblaka. Nekje na robu vsega izbirajo in si čakajoč pravega skoraj izpahnejo vratove. Še bolj na robu stoji ona, brezvratna in čuti globočino nepripadnosti. Pogumno stisne tistih nekaj zob, ki so ji ostali, zamlati okoli sebe s svojimi vedno nerodnimi rokami in zakoraka naprej. K svojemu junaku. V prihodnost.
Zave se, da nepremično bulji v še bolj nepremično stalnost praznine tega obupnega krožnika pred njo. Ga je sprehod v prihodnost oživil, dodal vsaj malenkost? Česarkoli? Nikakor!
Odločno odrine za zdaj odvečni krožnik, zagrabi najbližji lonec in se loti kuhanja svoje najljubše jedi. Končno bo sita!
-
Zrušila sem angela
... res je, kar piše v naslovu tega pisma!
... sediš?
... imaš res dobre in močne živce?
... si res pripravljen na vse, najmanj na krvavo slinasti boj v blatu?
... vidim, da pritrjujoče maješ z glavo ... da si dal vse okončine od sebe v pričakovanju mene zločeste ... da si zatemnil sobo, ker lahko žar svetlobe moti temna dogajanja ... da si se za primer dolgega pisma ali morebitne neprostovoljne nepremičnosti zaradi šoka oskrbel s precejšnjo količino energijske pijače ... da si izključil telefon, ker nočeš iznenadnih klicev v že tako srhljivi situaciji ...
... zato lahko začnem ...
... prišel je torej beli angel in najprej nisem niti spola prepoznala ... kako neki naj bi ga v njegovi dolgi beli obleki in tako nedolžno nenabreklega ... kasneje se je ta mehkoba pojasnila z ženskim spolom ... kaj za vraga ne pove takoj, da je ženska ... ups, morala bi napisati kaj za angela ...
... debata se je razvijala v smislu oh in ah ... buci buci ... debata med angelom in njenim ... kako naj se najboljše izrazim ... moškim angelom ...
... kako sta oba čudovita ... kako edina drug drugemu in prva in najboljša in najlepša in neprecenljiva in nenadomestljiva in zares nista še nikoli z nobenim drugim ... ampak res nikoli ... smetane posnela z mleka ... čeprav je moški angel trdil, da pozna hudiča ... tole se mi je zdelo malo v nasprotju z njegovimi prejšnjimi besedami ... ne pozna nobenega, hudiča pa ja?
... bila sem hudič v vsej hudičevi neusmiljeni iskrenosti ... nisem se skrivala pod belim oblačilom ... nisem se posipala s pocukranim pepelom ... ravno obratno ... jaz sem govorila, kako poznam naše edino nam dano življenje v vsaki njegovi tančini ... v dobrem in zlem in v neštetih variantah vmes ... seveda pa še zdaleč ne poznam vsega ... onadva pa, kako obstaja le dobrota, lepota in sijaj angelov ... večnih angelov ... oba angela sta zato lahko le poangljena čokolada, ki v vsakem zbudi le najboljše nagone ... ...
... zato sem naredila nekaj, kar sem pač želela ... prednost hudičev je tudi v tem, da si udejanjajo svoje take in drugačne želje ...
... z vso močjo sem brcnila ženskega angela v njegovo tazadnjo ... naj se končno zave, da jo ima ...
... konec te dogodivščine je bil tak, da si jo je ne več tako zelo nebesni angel šel hladit ... zrušil se je na zemljo in postal navadna vlažna, večbarvna, zrela, grešna,
... Eva!
... sem hudobna?
... seveda sem!
-
Mlajša ali starejša?
... no, tole bo pa malo provokativno ...
... vprašal si me za mojo mladost, pa kako smo kaj počeli takrat ... in jaz ne bi bila jaz, če bi ti odgovorila naravnost in po pričakovanjih ...
... zato ti pišem tole pismo na čisto moj način ...
... ampak, da ne boš preveč šokiran, ti bom vseeno nanizala nekaj opozoril ...
... seveda gre za MOJE gledanje stvari, z MOJEGA zornega kota ... in sicer bo to neka kombinacija stvari, ki sem jih sama (ne)počela, MOJE poznavanje današnjih razmer (pa figo me briga, če ti misliš, da je to bolj nepoznavanje), MOJE fantazije so pa tudi vmes v dobršni meri, prav tako kot logično razmišljanje in izpeljava določenih zaključkov ...
... seveda ne mislim, da so vsi "starejši" in vsi "mlajši" primerki takšni kot bom zapisala in njihovo vedenje obvezno vedno tako ...
... z "mlajšimi" in "starejšimi" seveda mislim ženske v določenih, bolj ali manj znanih letih ... glede na datum njihovega rojstva...
... če si pripravljen, beri naprej (pa upam, da sediš) ...
1. starejša se nikoli ne bo ulegla in mislila, da je partnerju dovolj njeno čvrsto telo ... pa da ji ni treba niti s prstom, kaj šele s čim drugim migat ...
2. s starejšo se lahko pogovarjaš, ne da bi imel občutek, da te posluša zgolj iz zanimanja za prazgodovinske zadeve ...
3. starejša ne bo nikoli zardela ob misli na to, kaj bi o določenih zadevah rekla njena mami ...
4. če bi rad "vmes" malo pavze, te starejša ne bo vprašala, če si pozabil doma viagro in te ne bo primerjala s sošolcem, ki zdrži dlje ...
5. starejša ima še dovolj lepo telo, dobro kondicijo in res veliko željo po odkrivanju, da ne bo zavrnila nobene tvoje bolj nenavadne ideje ...
6. starejša ti ne bo rekla, da tega še ni počela in nikoli ne bo ...
7. če starejše ne bo kdaj na zmenek, to ne bo zato, ker bi bila pri mami na kosilu ...
8. starejša je dovolj samozavestna, da te ne bo spraševala kar naprej za razne komplimente ... ker ve, da te sploh ne bi bilo tam, če si je ne bi poželel ...
9. starejše ne bo sram iti s tabo tudi kam ven brez strahu, da bi te kdo imel za njenega očeta ...
10. starejša ne bo nikoli pripomnila ob tvojih besedah, da so se te stvari zgodile še pred njenim rojstvom ...
11. starejša bo seveda tudi kdaj pa kdaj v kavbojkah, ne bo pa zahtevala od tebe, da si ti vedno v njih ...
12. če bo tvoje nekajmesečno navdušenje nad mlajšo začelo pojenjat, boš lahko s starejšo počel še veliko drugih stvari tudi po daljšem obdobju ... in boš ostal tako pri telesnih kot pri duševnih ( ne bo ti treba ponavljati kar naprej istih "otročjih" besed) močeh ...
... no tako ...
... če sem še kaj pozabila, pa mi povej, ko se naslednjič dobiva ...
... če se s čim ne strinjaš, pa mi dokaži z "mlajšim" primerkom ... seveda praktično ...
si upaš???
-
Rdeče in belo
Moja rdeča senca se potika po osamljenih ulicah,
vleče se po hišah nenavadne oblike,
poskakuje na meji vidnega in nevidnega.
Odraža se v mehkih predmetih,
posluša jo živalski otrok
in opazi sopotnik preteklega časa.
Rdeča, ker se vidim rdečo.
Tvoja bela misel kaže zobe nasprotniku sreče,
rjove na napravega gosta podnevi,
sprejema tipičen hlad ponoči.
Hoče jo tisti na vrhu slave,
otipava jo slepi prinašalec strahu
in okuša kritik zmagovalnega toka.
Bela, ker te čutim belo.
Kje si?
Kod te vodijo poti?
Si šel med ljudi?
Ali ti v samoti srce drhti in ječi...
-
Odhod
Prisvojila si bom
dobrine sladkoslastne,
da se lažje
odženem s tal
in odidem.
Odklonila bom
želje neznosne,
da me ne vleče
grobo nazaj
in šla.
Vzela bom
misli zlatonosne,
da bom vedela
ostati in ne le
oditi.
Pričakovala bom
vse, kar se da
in še vse, česar ni,
ker saj veš,
odhajam.
-
Poletna romanca
...dajva torej nekaj o romanci, ki jo lahko doživiš samo poleti...ker so takrat dane možnosti kot nikdar drugače...ker nekako vpliva slanost morja, vročina sonca, dan brez dela ali obratno - s preveč dela,
dolgi dnevi in vedno prekratke noči,... skratka nekaj je v nas in zunaj nas, kar nas sili, da poletje zares doživimo, ga čutimo...pri tem pa sploh ni pomembno, če se tega zavedamo ali ne ...in ali si priznamo...
poleti se spremeni naša zunanjost...spremenijo se naši gibi...vedenje je bolj sproščeno, čeprav manj določno... besede dvoumne in izrečene kot nehote, a s poudarkom...tako da predmet občudovanja morda ve, morda pa ne, da je to to...hehe...
...seveda vem, da ni vsako spogledovanje že romanca...pogledaš podrobno in večkrat pač nekoga, ki ustreza tvojim pojmom všečnosti...kot branjevka na tržnici pogleda posebno uspel primerek zelenjave...pogledaš in greš naprej lahko celo brez misli ali želje za kaj več...saj tudi branjevka ne bi pojedla čisto VSAKE zelenjave, ki ji je všeč...prodala sicer bi, ampak to je že druga zgodba...
...zamislim si en tak slučajen poletni parček, ki je v poletnih nebesih...kdo ve, če se zaveda minljivosti tega letnega časa...če se kje v srečnih mislih teh dveh poletnih omamljencev nahaja občutek, da bo vsega konec s poklicno resnostjo jeseni...če kljuva kje v najbolj skritem kotičku njunega zavedanja slutnja o dokončnosti osvežilnega poletja...kot kratkotrajnost svežine jutra, ki jo zamenja slepilna okrutnost polnega dneva...
...poletne romance se obvezno morajo končati poleti...nesmiselno je pogrevati staro, že drugače dišečo jed...ali še slabše...jesti iz že zdavnaj praznega lonca...lonca, ki smo ga podrgnili do dna z leseno žlico temeljitosti, se z goloto svoje desnice prepričali o dokončni praznini in z jezikom skušali ujeti še zadnje sokove...to je bolj podobno usmiljenju ali zaslepljenosti...in realen človek vendar ve, da bo naslednje leto novo poletje in z njim nova romanca...vsaj možnost zanjo no...samo kaj, ko je poleti realnost še najdlje...
...vsekakor pa uživaj z vsemi čuti v poletju in romanci, če jo doživljaš...zavidaj tistim, ki jo...in jo dopusti tako sebi kot drugim...
...pri tem pa ne pozabi, da je poleti spočetih še največ otrok v celem letu, zato paziiiiii...hehe...
-
Zase
Ti -
- zver v kletki,
ki ne pozna umika.
Dodatek v jedi,
ki ostane v očeh.
Pismo na tleh,
pozabljeno in odveč.
Prašna knjiga,
neodprta in stara.
Suha skala na plitvini,
ki želi valove.
Prebrala bom knjigo,
z lačnimi usti
potopila zver v vodo,
da špricne po skali in pismu.
Zase.
Blog oznake
Ni uporabljenih oznak
