Blog osebe Dani Bedrač

Večer

bedrun — Thu, 12 Nov 2009 13:34:02 UT

Se črno kiti štrena njenih las,
in spijo prsi, v belo platno skrite ...
Le oči, v skrivnostni molk zavite,
mi lažejo: poglej me, to sem jaz!

Ne, nisi ti! Nekje šumijo breze
in besno laja pes v krvav večer.
Srce kriči, v ušesih ždi skovir,
in mrzel gnus navzgor po nožu leze.

Starec

bedrun — Mon, 02 Nov 2009 07:59:42 UT

V meni prebiva siv in utrujen dihur:
s krempeljci tiplje za strdki v ožilju srca,
lušči besede z ohišij pokvarjenih ur
(s črno prstjo razmejen od možganskega dna).

V meni vreščijo kitare minulih navdihov,
molčijo v ušesih, ko polja zasnubi večer,
se zjutraj ujamejo v mrežo izpraznjenih stihov,
in tiho poniknejo v jalov vsakdanji nemir.

V meni besnita neumna, pohabljena brata:
je prvi brez rok in mi čisti umazan oltar,
drugi mi jezno odpira zaklenjena vrata.

Cel dan se mi valjajo čuti v meglenem spominu,
onkraj otroštva, prtičkov, steklenih omar …
Klokotam kakor ribnik in rep mi smrdi po urinu.

U KURCU - P. F. Sloan Cover

bedrun — Thu, 08 Oct 2009 07:09:46 UT

Poglej mal naokrog, svet se z dneva v dan spreminja,
Učiri si bil frajer, dans si čist navadna svinja!
Enmal preveč si star za socijalno podporo,
Ki ti spreminja lajf v vsakodnevno moro …

Pa nje mi govort kr naprej, kr naprej, da ne veš,
Da je naša majhna državca u kurcu!

Šou si v Maribor in napiu si se v Ljubljani,
Še delavci čefurji so te gledal postrani!
Oni majo šiht in delavsko vizo,
Ti pa gledaš kje bi našu kakšno pouhno zizo …

Pa nje mi govort kr naprej, kr naprej, da ne veš,
Da je naša majhna država u kurcu!

Kupuješ si star kruh in sesirjeno mleko,
Na karitasu žicaš ponošeno obleko …
Te včasih frend povab na kakšn liter vina,
Ki ti ne spere več iz ust okus postanega pelina!

Pa nje mi govort kr naprej, kr naprej, da ne veš,
Da je naša majhna država u kurcu!

Na mejl vsak dan dobivaš forwardirana sporočila,
Da se nekje je ena majhna francoska punčka izgubila.
S tem si dneve krajšajo slaboumni bedaki,
Ki ne vejo, da stojijo do vratu v blatni mlaki!
Na TeVeju gledaš dolgočasne oddaje,
Ki povejo ti le to, da se svet v osnovi maje.
Pa še kr ne vidiš in si nočeš priznat,
Da en drug je šou s tvojo pouno ritjo srat!

Pa nje mi govort kr naprej, kr naprej, da ne veš,
Da je naša majhna državca u kurcu,
Pa nje mi govort kr naprej, kr naprej, da ne veš,
Da je naša majhna država u kurcu!

V gozdu

bedrun — Tue, 29 Sep 2009 08:45:34 UT

Ljubica, v gozdu je noč
lišajaste veke odprla:
na mojih nemirnih dlaneh
je v mrzlem, izpraznjenem srcu
tvoja beseda zamrla.

Ljubica, v gozdu je noč
zelene grobove postlala:
bleda polnočna žival
je z ostrim, ukrivljenim kljunom
v tvojem naročju zaspala.

Ljubica, v takšnih nočeh
dolgi rdeči jeziki
drhtijo v prividih spečih ljudi,
da gluho gozdno tišino
razkosajo njihovi kriki.

Ljubica, v takšnih nočeh
pošilja brezglave biriče
gozdna kraljica iz svojih oči
v mehke, vsakdanje možgane
sežigat ostanke resnice.

Ljubica, v gozdu je noč
pisala v najine sanje:
pod krošnjami žametnih zvezd
je s tankim, razbeljenim prstom
brez milosti segala vanje.

Gospod moj

bedrun — Wed, 02 Sep 2009 09:02:33 UT

Gospod moj,
nocoj bom tvoja žrebica:
na makovem zrnu uspavanka,
v tvoje srebrne lase
zamrznjena ptica.

Gospod moj,
zate bom spet devica:
pod belimi brezami sanj
v krošnjo minljivih spoznanj
ujeta tatica.

Gospod moj,
zate bom kapljica znoja:
vroča na tvojem zrcalu,
vreščeča v olju tvojih dlani.
Nora boginja razkroja.

Gospod moj,
nocoj bova bogata:
s silnimi šumi prežeta
bo butala najina kri
v mehurjasta vrata.

Gospod moj,
nocoj bom tvoja balada,
struna na tvoji kitari:
v utrujene verze ujeta,
nikoli več mlada.

Gospod moj,
nocoj se bova umila
v zmrznjeni mesečini,
v gosti, razpenjeni slini
in se zjutraj ubila.

Ko ugasne večer

bedrun — Sat, 15 Aug 2009 14:08:26 UT

ko ugasne večer
se za zavesami srca
prižge hlipajoča noč

ko ugasne večer
zapojejo v očeh
trpke bele sveče

in takrat
ko so sanje predaleč
in petelini spijo
v pričakovanju jutra
se drobna skoraj nevidna iskra
izvije iz objema
trpečega mesa
in se plašno pridruži
zmagoslavnim sestram
na brezmejnem mrzlem nebu

ODISEJA 2010

bedrun — Thu, 30 Jul 2009 15:44:31 UT

Polža sem položil
na rezilo noža.
Njegova mrzla koža,
slinasta od zvezd,
je zacvetela
kot kričeča roža,

kakor črna sled,
moji argonavti!
Zdaj je majhen svet
postal še manjši:
zlato runo so prodali
mlačni tihotapci.
Mi smo le še hlapci,
šibki od besed,
od praznih pesmi,

prazni do obisti:
s črno polžjo slino
zlepljeni v konglomerat,
izžeti v labirintu
brez luči, brez vrat
in brez izhoda.

Bogovi spijo,
sanjajo Sirene,
čas pa prede svojo
disharmonijo:
revščini v posmeh
kriče blagovne znamke
z neonskih reklam.

A strgana svoboda
se opoteka
kakor škilast škrat.
Nam diha glad za vrat,
moji poštenjaki!

A moja ladja čaka
in vroče so turbine:
mastne so od žolča,
od naše trpke sline.

Boste naostrili nože,
svoje tope bajonete?
Še pomnite, v katero klet
ste zakopali svoje puške
in skrhane mačete?
Še pomnite, kako se kolje,
kako se svinjo da iz kože,
in njena čreva
na najbližji plot?

Sodobni pirati,
pojdimo na pot!
Morda bo za nas
omrežje odstrlo
digitalne plitvine.

Morda je že čas
za smrt zgodovine.
Morda se vrnemo,
morda se ne …
A saj vse mine.

Morda pa le …
Morda bo naša odiseja
vzela tam, kjer je preveč
in dala tja, kjer je premalo:
dišeče, tople hlebce kruha
poštenim, obubožanim ljudem,
premaganim goljufom
pa beraško socialo.

Polž se plazi
po rezilu noža!
Mrzlo črna polžja kri
mezi v srce Zahoda.

Polž

bedrun — Wed, 22 Jul 2009 05:47:46 UT

v dimljah sopara
kapljice v kožnih porah
obračam preznojeno telo
v frekvenci
tvojega dihanja
drhtim
ko grem vate
zbežim vase
ko mi pride
sem polž
slinar
sem lutnja
samopozabe
sončna cesta
morda zadnjega
sivolasega poletja

Školjka

bedrun — Sat, 18 Jul 2009 06:27:39 UT

Mediš se v strupu
prosojnih meduz:
spojena v eno
z oseko in plimo,
bisernica.

Si okamenjeno srce
in drhteča živa sluz,
zamolčana v svoji lupini.
Pradavni spomin si,
školjka!

Varuješ svoj biser
v mrzlem drobovju,
škrlatnem od jedke soli
in grenkega joda.
Na pragu
pred modro globino,
ti, zevajoča.

Svoj hrapav, trd jezik
potapljaš med alge
v razbrazdanost skale.
Vztrajno molčiš,
ko okorno fukaš
mlačno plitvino obale,
razuzdanka.

Ko te sesam,
spremenjeno
v kuhano mrhovino,
spregovorim s tvojim jezikom;
in tvojo preluknjano lupino
si obesim
okoli rdečega vratu.
Biser pa prezirljivo
izpljunem tja
med mrtve zvezde
na svojem črnem
in še vedno barbarskem nebu.

Sonet o zdravljenju ;)

bedrun — Wed, 08 Jul 2009 16:27:53 UT

Sem zdravil tvojo obolelo dušo
s svojim v zrak štrlečim vitaminom.
Sem z njim namakal ti mednožja sušo,
in pridno spiral ven sledi spominov.

Sem zate hranil svojo jedko slino,
in besede, mehke kakor žamet.
Sem z njimi lizal tvojo bolečino
in namerno spravljal te ob pamet.

Bil sem tvoj bog, tlačan in spovednica,
tvoj zaupnik, dimnikar, dojilja …
Ob meni si bila kot nora psica:
drhtečih nog in vročega ožilja.

A čas po svoje nam usodo melje:
nek nov pizdun mi priskakljal je v zelje!

Stari mornar

bedrun — Mon, 06 Jul 2009 17:38:10 UT

Privid sledi prividu in tipaje
polzijo ribe zvezd tja za obzorje …
Jutro diha kot smrdljivo morje,
moj duh je dim in moje misli saje.

Sem kot parnik, ki trohni v plitvini
med algami zmečkanih besedil,
kjer zvok se je v sežgano prst strdil,
kjer pod palubo cvilijo spomini.

Po grlu žgejo zadnje kaplje ruma:
na trhlem drogu cunjasta zastava
je zadnja sled nekdanjega poguma.

Sem to še jaz? Ta trudna, siva glava,
to bitje brez strasti, ki kot brez uma
po izropanih kajutah tava ...

Stari mornar avtor Dani Bedrač

Upepeljenost

bedrun — Tue, 30 Jun 2009 13:03:48 UT

Gledam tvojo mrzlo svilo
in škrlat mesnatih nog ...
Ližem tvojo zlato žilo,
in na bokih sled ostrog.

Skozi tebe gledam vase,
skozi strgano perilo,
v davno pokopane čase:
v vse kar je in bo minilo.

Ko te božam, ljubim sebe!
Si le lutka refleksije,
drobna iskra, ki jo zebe
v pepelu moje domišljije.

Slovenska paranoja

bedrun — Sat, 13 Jun 2009 18:17:09 UT

Oj, ura žalosti: srd se v zlo nagiba!
V rokâh odzvanja mrzla mesečina.
In pust je kraj, kjer je zgostila slina
vse, kar žaluje v mrtvem miru giba.

Ni brez modrosti, kdor ne sme ujeti
brezupa ptic v razplajanju orkana.
Na veji lipe list: zelena rana
uči okostje Triglava bedeti!

V sencah pleše smrt. Obraz drevesa
se ne nagiba v poldne. Razodeta
je moč besed, ki v krčih ljudstvo stresa.

In kam zbežati? V revščini prekleta
sanja muza v mrežnici očesa
naslado hčerke v postelji očeta!

KLOŠAR PRI KURBI

bedrun — Sat, 06 Jun 2009 10:43:15 UT

Tema liže ulične svetilke,
iz kleti strmi ciganski stroj:
konjski hlapec z osmojenim repom,
povej mi, kje in s kom boš spal nocoj?

Veter vroče piha na ognjišče,
v dimljah tiho kinkajo obljube.
Jezik leze po nemirni koži,
pod mizo prsti štejejo poljube.

Pesem je kot hrast in kri kot vino,
oči so v srcu, v slanih ustih sanje.
Pod trebuhom tisoč tamburinov
odklepa vrata v vlažno stanovanje.

V mladem jutru spijo petelini,
rosa boža vneto krvavico.
Dan bo siv, konjušnica zaprta:
kosmata duša se spreminja v ptico.

Mož s srcem ptice

bedrun — Sat, 30 May 2009 11:03:17 UT

Pil si temno mleko zvezd,
neuslišani, skrivnostni starec
in na vlažna, prstena tla
tujih prenočišč
dan za dnem
in noč za nočjo
polagal utripajoče ožilje
svojega ptičjega srca.

V tisočerih templjih
si vedril z romarji in mornarji
in skupaj z njimi
dan za dnem
in noč za nočjo
preziral odsotnost
nikoli izrečenega.

Bival si v kamnu in šepetal vetru,
prežet z vonjem smole in mahu.
Hodil si po živem steklu,
ti, vrvohodec in zvezdogled!

In glej:
dan za dnem
in noč za nočjo
so ti vnetljive psice
pohlepno lizale ogenj
z nabreklih stopal.

Je morda že čas, da obmiruješ
in še zadnjič raztrosiš svoje zrnje
po brazdah tistih dišečih njiv,
ki jih nikoli nisi utegnil
povsem razočarati?

Delavci

bedrun — Tue, 19 May 2009 08:03:21 UT

Vreščeči pajki silijo v ušesa,
dan je osvetlil betonski hlev.
Sad ne pade daleč od drevesa:
v prazno glavo se je skril odmev.

Počasi se vali široka reka
oslov, vpreženih v vsakdanji voz:
kup papirja, delovna obleka,
mrtva teža, ki ji niso kos.

Zvečer zajezdijo poceni srečo
v posteljah oglodanih kosti.
Na podstrešju mrak prižiga svečo,
pregnan iz raja vrag v kotu spi.

Sanjaj, sanjaj, mamino veselje,
molzi svojo kravo, dan bo dolg …
Kolni tiho, fukaj na povelje:
bodi svinja, če že nisi volk!

Konec interneta kot ga poznamo?

bedrun — Thu, 14 May 2009 17:17:30 UT

hm ... zgleda, da G. Orwell s svojim romanom 1984 le ni pretiraval v tolikšni meri, kot smo pobožno upali! preberite si tole in se zamislite!
zadevo sem skopiral s spl. strani slo - tech:

Ste se danes zjutraj zbudili in kot običajno poslali mail svoji najljubši ukrajinski konkubini, nato pa pol ure preživeli na vroči telefonski liniji? Naj vas spomnimo, da od danes velja določba zakona o elektronskih komunikacijah, ki tudi spletnim ponudnikom nalaga hrambo podatkov. Operaterji govorne in mobilne telefonije so to doslej že počeli, zdaj se jim bodo pridružili tudi ISP-ji. Podatki, ki se bodo kopičili na njihovih diskih, so podatki o pošiljatelju in prejemniku, čas in trajanje komunikacije, o vrsti komunikacije in podatki o opremi, ki je bila uporabljena. Država bo tako lahko vsak trenutek izvedela, komu ste napisali e-mail, komu ste telefonirali (tudi prek IP telefonije) in s katerega računalnika ste to počeli.

Če torej kdaj v prihodnje računate kandidirati za predsednika ali pa vsaj na službo v državni upravi, potem vam svetujemo, da svoj jutranji ritual spremenite v prebiranje Družine in poglabljanje znanja o življenju pižmovk. Naša življenja bodo poslej morda postala malce bolj dolgočasna, a na drugi strani bolj varna. Ukrep je namreč namenjen zatiranju terorizma. Vsaj tako so zagotavljali pred tremi leti, ko so direktivo sprejeli, vmes pa je iz izjav našega notranjega ministra postalo jasno, da bodo po naših klikih in klicih brskali tudi pri preiskovanju povsem navadnih kaznivih dejanj. Ali pa kar iz srbeče zvedavosti za zatiranje političnih nasprotnikov. Kot se je v Sloveniji že pokazalo, so sicer zasebni ponudniki storitev telefonije državi nadvse pripravljeni razpreti ritna hlebca, ko je treba omogočiti nezakonit vpogled v hranjene podatke. Spomnimo se primera Ranc.

Kako bodo lovci na terorizem obšli razne VPN-je, anonymizerje, kriptiranje podatkov in javne računalnike v knjižnicah, ki se jih bodo teroristi zagotovo posluževali, ni znano. Važno je, da so prebivalci dobili topel občutek varnosti, proizvajalci diskov pa odličen posel, saj bo vse te podatke treba nekje skladiščiti. Sploh v Sloveniji, ki se je odločila za skrajni rok hranjenja kot ga dopušča direktiva, torej 24 mesecev. Vlada je daljšo hrambo v predlogu zakona obrazložila z več možnostmi za učinkovit in uspešen kazenski pregon in pri tem tudi suvereno ugotovila da, citiram:

... dodatni mediji za hrambo v tem pogledu ne predstavljajo večjega stroška.

Kakšne posebne raziskave na to temo ne navajajo, a če tako trdi vlada kot predlagatelj, potem bo že držalo. Vsekakor pa to pomeni, da bodo povsem tržno usmerjene zasebne družbe s kupljenimi in vendarle ne tako poceni terabajti, sponzorirale pregovorno počasno delo našega sodstva in policije. Uporaba besedne zveze »učinkovit kazenski pregon« se v tem kontekstu bere kar nekoliko perverzno.

Nov ukrep v boju proti terorizmu pa bo za vse nas lahko tudi poučen. V kratkem bomo volili evropske poslance in tokrat lahko poskrbimo, da med njimi ne bo več topoumnežev, ki v imenu varnosti zlahka žrtvujejo našo zasebnost.

napisal Dare Hriberšek, 15. marec 2009

lahko pa ukrepamo: Piratska stranka Slovenije

Sonet brez izhoda

bedrun — Thu, 14 May 2009 11:52:42 UT

Prikazen sanja v luninem očesu:
previdno, plaho božam spečo spako
z vzroki pesnika in s strastjo sejalca,
ki brizga vroče seme v mrzlo mlako.

Kako naprej? Otožne Parke
me srepo gledajo, ogoljufane
za drznost vonjev in okus svarila,
za lahko pot v jalovost nirvane.

Je kje mesar, ki bi mi brusil jezik
do kosti, do golega obraza,
do meje med lažjo in ironijo?

Sam pod drevjem ne praznujem zmage,
ne kurim ognja, ne priznam poraza
kljub nemim grožnjam, ki nad mano spijo.

Gledala me je z nasmehom!

bedrun — Sat, 02 May 2009 07:03:55 UT

Začel sem ponavljati iste besede,
vrtel sem se v krogu kakor pijan.
Iskal sem poti ven iz te zmede,
postajal sem norec - zaspan in bolan.

A gledala me je z nasmehom:
kot lovca, ki se njej na čast
ujel je v slabo skrito past.

Po cestah sem blodil podnevi, ponoči ...
Iskal sem pomen njenih praznih besed.
In njeni poljubi, nekdaj tako vroči,
postali so grenki in mrzli kot led.

A gledala me je z nasmehom:
kot lovca, ki se njej na čast
ujel je v slabo skrito past.

Odšel sem od nje in ostala je sama,
spomin na preteklost me več ne boli.
Pozabil sem vse, kar bilo je med nama,
le včasih spominjam se njenih oči,

ker gledala me je z nasmehom:
kot lovca, ki se njej na čast
ujel je v slabo skrito past.

Glej, Slovenija

bedrun — Mon, 06 Apr 2009 07:54:08 UT

Glej, Slovenija,
katekizem svojih mračnih besed
mečem smehljaje pod lemež
tvojega pluga.

A niso še tako daleč okna in strojnice
in gobci, ki si jim smehljaje odpuščala,
ko so pljuvali na tvoje preproste besede.
Mati,
čakam z ubijajočo pesmijo v ušesih
na previdno ljubezen
tvojih slabokrvnih otrok.

Znova začenjam odpirati svoja zverižena usta:
tja do Svarunovih sulic in Rupnikovih kamnov,
mimo prestreljenih harmonik in donečih kitar,
mimo talcev, zmagovalcev in tabujev
do tvojega ponižanega srca.
Z železnimi prsti pribit
na brižinske spomenike.

Bedim pred tvojim zelenim prestolom:
z nožem in s smrtno obsodbo
tvojemu predmestju!

Glej, Slovenija avtor Dani Bedrač

Nisva iz istega plemena!

bedrun — Tue, 31 Mar 2009 08:11:39 UT

Redkokdaj se mi zgodi, da objavim (enkrat ali večkrat) kako tujo pesem. Tokratna izjema je tole:

NISVA IZ ISTEGA PLEMENA

Tvoji so rahločutni,
do njih ne seže mraz ...
Moji nikdar ne božajo,
moji pljuvajo v obraz.

Častite čričke, tam pri vas,
in brenkate na lire ...
Za nas je svet modras,
mi brusimo sekire.

Za vsako klobko tvojega
mehkega prediva
moj rod že več sto let
svinec v vodo vliva.

Vašim blagim čarnicam
pri nas zažigajo polena ...
Hočem, da vnaprej že veš -
nisva iz istega plemena.

Jedrt Maležič - Yoyoba

na spletu:
http://www.pesem.si/clani.php?idc=544
http://www.rtvslo.si/blog/yoyoba
http://sl.netlog.com/yoyoba24

Dani Bedrač: Pleme (računalniška grafika, 2004)

Pomlad (sv. Jurij)

bedrun — Mon, 23 Mar 2009 09:53:06 UT

tiho se režijo
hladne cvetne čaše
pijan svetnik na belem konju
v naše mesto jaše

mlade preslice za okni
slutijo pomlad v kosteh
spolzke sanje živa voda
umetni nageljni v očeh

branjevke se križajo
to ni sveti jurij
mulčki tiho drkajo
v pozni nočni uri

misli so podobne
kozmičnim balonom
svetnik želi zajebati
folkloro z gramofonom

dim zelenega kadila
gre v obrezana ušesa
tam spreminja zimske sanje
v programirana nebesa

sveti jurij večni frik
brez žic brez telefona
krasi izložbe naših duš
z listjem iz kartona

na ražnjih se vrtijo
parafinske lutke
z gostim tičjim mlekom
si barvajo občutke

iz plehnatih kanglic
se širi čuden smrad
v naše malo mesto
je prišla pomlad

Ura uharic, ura medu

bedrun — Sat, 14 Mar 2009 12:17:59 UT

Preveč je vsega, kar je moč doumeti
in premalo vsega, kar je moč čutiti!

Prvič sem se najbrž srečal takrat,
ko sem si bil najmanj podoben:
skozi prosojna, rdeča ušesa
sem tipaje slutil vonj šmarnice
in tisto značilno šepetanje slovenskih njiv,
ki tako lahkotno oblizuje kmeticam spodnjice.

Drugič sem se srečal takrat,
ko je štirideset električnih kitar
do norosti razbičalo sosedove veke!
Od veselja sem tulil kot pes,
saj me je zanikanje ljubezni
brez besed pripeljalo v svetlobo denarja,
v pijansko vreščanje kupljive svobode.

Prvič sem umrl takrat,
ko sem sam sebi spolzel med prsti
s takšno čudovito naglico,
da so delavci pozabili v gobcih
svoje socialistične lopate.
Nič me ni moglo več zadržati,
da ne bi zgorel točno tam,
kjer buzeranti ob svečah
vljudno nazdravljajo
tihemu družinskemu udobju
in barvni televiziji.

Drugič sem umrl takrat,
ko so mi oči prebodli s tekočim kristalom
in sem začel v obupu plodno občevati z nadrealisti.
Ni bilo več senc, ki bi me zmogle razsekati,
kadar sem se namenil odpreti
svoja prevelika, zverižena usta.

Tretjič pa ne zmorem več umreti.
Prevečkrat poslušam radio
in poznam vse vrste škodljivcev!
Dolgo v noč sem sposoben prebirati
debele, žametne knjige
in na mrzlem hrbtu začarane princeske
na najmanjšo možno jakost
priviti nočno svetilko.
Še vedno in kljub vsemu
pa me skušajo zazidati
v šablonske domneve
letargičnih meščanov.
Mene: mrzlega in okornega prašiča,
s poslednjim krempljem zavozlanega
v črne strune usihajočih kitar!

Še vedno namreč sanjajo v drvarnicah
(daleč zadaj za urejenimi pročelji hiš)
s spermo osvinjane cunje
star, a še vedno dobro čitljiv rokopis
mastnega in zgrešenega fukanja!

Sprijaznjen sem z dejstvom,
da rast decimalnih števil
ne zmore čez vejico,
kajti le bog zmore
nekaznovano operirati
s celimi števili.

Pa ni še tako daleč čas,
ko sem enkrat za vselej dojel,
da je poezija zločin nad sanjami!
A obstajajo teorije na trhlih nogah
in obstajajo noge s plesnijo med prsti.
Je luna, ki jo je moč opiliti tako,
da postane štirioglata.

Spet, a tokrat zadnjič vam ponavljam:
ura uharic, ura medu!
Ura, ko po bledih bedrih
polzi meglena mesečina,
ko čutim luknjo za čelom,
ko se čas lepljivo sprime s prostorom
in odpovedo vsa literarna merila
in bedaste, primitivne zakonitosti;
ko niso prav nič več važna
zaporedja, oblike in rime.
Ko je navsezadnje važen
le še mrzel, črn dihur,
ki mi samogibno poščije obraz;
ko se raztaplja Jaz,
ko občutim stenice v ušesih,
ljubezen v srcu
in boleče, ognojene kraste na kolenih.
Čas, ko zrem skozi politike in psihiatre,
skozi poezijo in pravičnost
kot skozi prozorne, plahutajoče prikazni.
Čas, ko stvari imenujem
s pravimi imeni!

Ura uharic, ura medu.
Ura, ko je treba povedati tudi tisto,
kar največkrat skušam zamolčati
zaradi ljubezni do bližnjega,
ki jo vsekakor smatram
za višek dobrega okusa.

Jaz še zmorem postaviti
enačaj med življenje in pesem,
ljudje pa že dolgo ne več!

Edino to ločuje
bojevnike od sralcev.

Barbarska

bedrun — Thu, 19 Feb 2009 16:19:46 UT

Nadeni si zlato
bojno opravo,
opaši si meč,
daj rogovje na glavo!
Izkoplji kamenje
iz lukenj srca,
izkleši si ščit,
kliči ogenj z neba.

Naj tuli pod streho,
naj dihajo strune,
naj sope in hrope
v vejevju vihar!
Naj se v steklenem
odsvitanju lune
odstre nema večnost:
minevanja čar.

Naj plima napolni
negibne aleje,
naj sužnji trohnijo
ob bokih galeje!

Kaj ti to mar?

Ti jezdi dalje:
preklinjaj in skači,
izvleci gobana,
skritega v kači.

Slači z njim duše,
ga tlači v svetnice,
porivaj ga v grla
do krikov resnice!

In ko izprazniš
poslednje bokale,
oskruniš oltarje,
ponižaš cesarje,
odkloni pohvale,
plen in medalje!

Ostani barbar,
ki se koplje v krvi:
med modreci nem,
med bojevniki prvi!