bedrun
Zaupanje moški - 55 let
- Prijatelji |
- Knjiga gostov
- | Slike
- | Blog
- | Skupine
- | Video posnetki
- | Dogodki
- | Glasba
- | Kriki
- | Povezave
- | Aplikacije
Blog 87
Pišem pesmi, ker se bojim, da ne bi pesmi pisale mene ...
-
Sredi puščave - ALETHEIA
Bil si v hišah, kjer kradejo sanje:
zdaj veš, da na nebu umira tisoč zvezd!
Zdaj veš, da tvoj ogenj ostaja brez toplote;
zdaj veš, da so pesmi le igre besed!
Sredi puščave stojiš – pazi, da se ne 'zgubiš ...
Vem, da si videl že luč sijati,
vem, da nekoč spoznaval si svet!
Vem, da življenju si se hotel predati:
zdaj veš, kakšno grenkost skriva v sebi med!
Sredi puščave stojiš – pazi, da se ne 'zgubiš ...
Videl si, kako ugaša sveča,
in gledal si, kako umira dan!
Spoznal si laž, ki ji pravijo sreča,
in moč, ki privre iz zaceljenih ran!
Sredi puščave stojiš – pazi, da se ne 'zgubiš!
-
Ikar
Nad mano kupola neba. Modrina.
V svetlobi dneva leno jadra ptič.
Čeprav pod njim odpira se globina,
se zdi, kot da ga ne zanima nič.
Le kaj bi dal, da zmogel bi (kot ptica)
z višine hladno gledati ljudi!
Morda mirnejši bil izraz bi lica,
morda jasnejše bi bile oči.
Lahko bi dvignil se tako visoko,
in vosek mojih kril bi to zdržal,
če le ne čutil bi tako globoko!
Čeprav kdaj po višinah hrepenim,
kot hrepeni po kopnem morski val,
sem radosten, ker med ljudmi živim.
-
Dotik lune
Na dnu korakov pot se vrača vase,
da v srcu (misel neizpeta!)
nabere moč za dan, ko bo spočeta
v novem ritmu za vse večne čase.
Kot da ne ve, da se v sencah pase
neznosna lakota! Skrivnost očesa
je vedno tam, kjer se spusti zavesa
nad težo, ki jo pesem jemlje nase.
Se zdi, da želja v nemoč zadiha,
ko se zlije mir ozadja z likom
v sožitje, ki na ustnicah usiha,
kadar merim smrt tišine s krikom,
zabitim v razočaranje prepiha,
ker odhajam - z luninim dotikom!
-
Mlin
Črn tolmun, deroča reka,
na očeh zelena mrena ...
Zlate ribe, smrt v drevesu:
siv, upognjen v svetem besu,
melje mlinar brez imena!
Modro čakajo doline
v prazni ječi med gorami:
slep se v noč prevesi dan,
lačna plane jata vran,
a vrag zaspi na trdi slami ...
Ko je dež umil poletje,
v črni vodi se predrami
nežnih prstov tanka svila,
da dobijo sanje krila,
da ugasne čas v omami ...
"Nisi duh in nisi vila,
v tvojih žilah teče kri,
moja žametna igrača!"
Pod lasmi živi krastača,
volk se plena veseli!
Vranci z grivami do tal,
konji s tihimi očmi
dirjajo po gladki koži:
mokri gobci, ostri noži
grizejo meso s kosti!
Hej vihar! Nemirna ptica ...
Smej se, mlinar, skrivaj greh!
Črvi spijo v rečnem blatu,
ustnice na belem vratu,
in venec v skuštranih laseh.
-
Čmrlj Miha
[photo]1358196[/photo]
Vsako jutro prisopiha
k mojim rožam čmrlj Miha.
Rilec stegne iz lobanje,
ves pohoten dreza vanje.
Nič se name ne ozira,
ko brezbrižno mi pozira:
srečno nateguje rožo,
in ji liže sladko kožo.
A med nama je razlika:
on ga le v rože vtika!
On ne poje in ne pije,
on ne piše poezije!
-
Pesem zanjo
Kupi si nov zemljevid,
preračunljiva prijateljica:
težko je namreč določiti uro,
ko me boš znova skušala opiti
s svojimi trepetajočimi boki
in z lahkotno molitvijo
iz grenkega medu.
Kupi si močnejše orožje,
s katerim boš morda kos
mojim živim ranam,
v katerih že desetletja
ubrano prepevajo
obglavljene ptice.
In vsak večer
preberi veliko knjigo,
v katero sem z okornimi črkami
zapisal mogočno in ponosno misel,
da me pravzaprav nikoli ni bilo strah
majhnih, vsakodnevnih smrti.
-
Z našega prvega albuma: Aletheia - NA DRUGI STRANI ...
FOOTPRINT IN THE SAND
I don't want to be a preacher
I don't need to be a saint.
I just want to spend my lifetime
Like a footprint in the sand!
Footprint in the sand,
Footprint in the sand:
With no reason, without meaning,
With no need to see the end,
With no need to see the end.
I don't need your stupid wisdom,
I don't need your empty fears!
I don't care for fame and money,
They are paid with human tears,
They are paid with human tears!
Footprint in the sand,
Footprint in the sand:
With no reason, without meaning,
With no need to see the end,
With no need to see the end.
***
THE LIGHT WILL REMAIN
There's no place to hide, and there's nowhere to run!
Is there any reason to live or to die?
Do we need to be winners, teachers or kings?
Or maybe some angels with invisible wings?
Why all those wishes, sorrow and pain?
They all will be lost like tears in the rain!
There's no need to believe in heaven or hell:
The shadows will be gone but the Light will remain!
-
Na straži
Veter maje list večera,
dež na nebu spi.
Zvok besed nekje umira:
v rokah srce kriči!
Ostajam sam na barikadah,
drugi so odšli:
na kopito stare puške
pišem novo kri.
Nikdar nisem vedel
in še zdaj ne vem, če znam
biti, kar želijo drugi,
zato sem raje sam.
In morda zato nikoli
ne zaprem oči:
nekaj v meni se upira
biti tak kot vi!
Le takrat ko sanja mesec
tisto, kar živim,
vsi bedijo: le na straži
jaz brezskrbno spim ...
Tule pa lahko poslušate, kako sem to lani zapel (Aletheia Live in Metropol, Celje, 2007) -
Sonet o staranju
Ostajam jaz, a vendar nisem isti.
V meni se borita dva svetova:
v prvem Cezar dol obrača palec,
v drugem nor pogan kriči: "Obnova!"
Opuščam verz in tiste drobne rime,
ki nizajo odsev sveta v lepoto.
Postajam star, pijan, puščoben, siv ...
V srcu strt - hvaležen za slepoto!
In zdaj vas gledam, šahovske figure:
kar čakate, da vas premakne roka,
ki tiho šteje vaše prazne ure!
In vem, da mi ne more biti huje,
kot takrat, ko v sebi zrem otroka,
ki se stara iz neznane nuje.
jebiga! 
-
Orfejev dež
V moje prsteno srce
si s svojimi mavričnimi prstani
vtisnil plimo blaženosti
in kaplje neizrekljive bolečine:
ti, nezmerni razuzdanec,
brezskrbno pojoči vedež!
V tej plimi in v teh drobnih kapljah,
v zanosu tvojih deževnih zrcal
skrivam prekletstvo, skrivam dvojnost sveta:
tistega, ki je,
tistega, ki bi lahko bil,
in tistega, ki ga nikoli ne bo.
Sem kamnita zvezda in puščavski veter,
rojen v lastni hromeči otopelosti.
Sem dež, ki prinaša
hlad težkih, motnih kapelj
in čipkasto prejo morja
naravnost pod roževinaste veke
vase zazrtih, vsakdanjih ljudi:
v njihove oglate šotore,
med njihove upognjene ljubice
in med svilene rjuhe,
polne minljivega udobja.
In ves čas zidam:
gradim oltar iz izpranega,
rahlo plesnivega mahu;
oltar iz praznih, sesirjenih besed,
ki se vračajo kot zamolkel odmev
iz otopelih src v zavetje
moje zlagane brezbrižnosti.
Na tem oltarju si bom dovolil,
da me bodo nekoč častili kot tistega,
katerega lira je od onkraj.
Le ob večerih se še vračam,
prevaran od samega sebe,
skozi trepetajoča, polmračna okna samote
v spokojno morje neubesedljivosti,
med srebrne lokvanje noči,
v prizanesljivost spogledljive lune,
kjer nemiren in objokan
prosim odpuščanja vse tiste besede,
ki jih nisem nikoli izrekel.
A prihaja dan:
tisti strašen, poslednji,
ko bom z jeklenimi očmi
opazoval masten črn dim,
ki se bo iz mojih izčrpanih ust
plazil pod zlato kupolo sonca
in si tam privzel podobo
slinastega, samozadostnega
in na veke vekov mrtvega boga.
Blog oznake
Ni uporabljenih oznak
