bedrun
Zaupanje moški - 55 let
- Prijatelji |
- Knjiga gostov
- | Slike
- | Blog
- | Skupine
- | Video posnetki
- | Dogodki
- | Glasba
- | Kriki
- | Povezave
- | Aplikacije
Blog 84
Pišem pesmi, ker se bojim, da ne bi pesmi pisale mene ...
-
Starec
V meni prebiva siv in utrujen dihur:
s krempeljci tiplje za strdki v ožilju srca,
lušči besede z ohišij pokvarjenih ur
(s črno prstjo razmejen od možganskega dna).
V meni vreščijo kitare minulih navdihov,
molčijo v ušesih, ko polja zasnubi večer,
se zjutraj ujamejo v mrežo izpraznjenih stihov,
in tiho poniknejo v jalov vsakdanji nemir.
V meni besnita neumna, pohabljena brata:
je prvi brez rok in mi čisti umazan oltar,
drugi mi jezno odpira zaklenjena vrata.
Cel dan se mi valjajo čuti v meglenem spominu,
onkraj otroštva, prtičkov, steklenih omar …
Klokotam kakor ribnik in rep mi smrdi po urinu.
-
U KURCU - P. F. Sloan Cover
Poglej mal naokrog, svet se z dneva v dan spreminja,
Učiri si bil frajer, dans si čist navadna svinja!
Enmal preveč si star za socijalno podporo,
Ki ti spreminja lajf v vsakodnevno moro …
Pa nje mi govort kr naprej, kr naprej, da ne veš,
Da je naša majhna državca u kurcu!
Šou si v Maribor in napiu si se v Ljubljani,
Še delavci čefurji so te gledal postrani!
Oni majo šiht in delavsko vizo,
Ti pa gledaš kje bi našu kakšno pouhno zizo …
Pa nje mi govort kr naprej, kr naprej, da ne veš,
Da je naša majhna država u kurcu!
Kupuješ si star kruh in sesirjeno mleko,
Na karitasu žicaš ponošeno obleko …
Te včasih frend povab na kakšn liter vina,
Ki ti ne spere več iz ust okus postanega pelina!
Pa nje mi govort kr naprej, kr naprej, da ne veš,
Da je naša majhna država u kurcu!
Na mejl vsak dan dobivaš forwardirana sporočila,
Da se nekje je ena majhna francoska punčka izgubila.
S tem si dneve krajšajo slaboumni bedaki,
Ki ne vejo, da stojijo do vratu v blatni mlaki!
Na TeVeju gledaš dolgočasne oddaje,
Ki povejo ti le to, da se svet v osnovi maje.
Pa še kr ne vidiš in si nočeš priznat,
Da en drug je šou s tvojo pouno ritjo srat!
Pa nje mi govort kr naprej, kr naprej, da ne veš,
Da je naša majhna državca u kurcu,
Pa nje mi govort kr naprej, kr naprej, da ne veš,
Da je naša majhna država u kurcu! -
V gozdu
Ljubica, v gozdu je noč
lišajaste veke odprla:
na mojih nemirnih dlaneh
je v mrzlem, izpraznjenem srcu
tvoja beseda zamrla.
Ljubica, v gozdu je noč
zelene grobove postlala:
bleda polnočna žival
je z ostrim, ukrivljenim kljunom
v tvojem naročju zaspala.
Ljubica, v takšnih nočeh
dolgi rdeči jeziki
drhtijo v prividih spečih ljudi,
da gluho gozdno tišino
razkosajo njihovi kriki.
Ljubica, v takšnih nočeh
pošilja brezglave biriče
gozdna kraljica iz svojih oči
v mehke, vsakdanje možgane
sežigat ostanke resnice.
Ljubica, v gozdu je noč
pisala v najine sanje:
pod krošnjami žametnih zvezd
je s tankim, razbeljenim prstom
brez milosti segala vanje.
-
Gospod moj
Gospod moj,
nocoj bom tvoja žrebica:
na makovem zrnu uspavanka,
v tvoje srebrne lase
zamrznjena ptica.
Gospod moj,
zate bom spet devica:
pod belimi brezami sanj
v krošnjo minljivih spoznanj
ujeta tatica.
Gospod moj,
zate bom kapljica znoja:
vroča na tvojem zrcalu,
vreščeča v olju tvojih dlani.
Nora boginja razkroja.
Gospod moj,
nocoj bova bogata:
s silnimi šumi prežeta
bo butala najina kri
v mehurjasta vrata.
Gospod moj,
nocoj bom tvoja balada,
struna na tvoji kitari:
v utrujene verze ujeta,
nikoli več mlada.
Gospod moj,
nocoj se bova umila
v zmrznjeni mesečini,
v gosti, razpenjeni slini
in se zjutraj ubila.
-
Ko ugasne večer
ko ugasne večer
se za zavesami srca
prižge hlipajoča noč
ko ugasne večer
zapojejo v očeh
trpke bele sveče
in takrat
ko so sanje predaleč
in petelini spijo
v pričakovanju jutra
se drobna skoraj nevidna iskra
izvije iz objema
trpečega mesa
in se plašno pridruži
zmagoslavnim sestram
na brezmejnem mrzlem nebu
-
ODISEJA 2010
Polža sem položil
na rezilo noža.
Njegova mrzla koža,
slinasta od zvezd,
je zacvetela
kot kričeča roža,
kakor črna sled,
moji argonavti!
Zdaj je majhen svet
postal še manjši:
zlato runo so prodali
mlačni tihotapci.
Mi smo le še hlapci,
šibki od besed,
od praznih pesmi,
prazni do obisti:
s črno polžjo slino
zlepljeni v konglomerat,
izžeti v labirintu
brez luči, brez vrat
in brez izhoda.
Bogovi spijo,
sanjajo Sirene,
čas pa prede svojo
disharmonijo:
revščini v posmeh
kriče blagovne znamke
z neonskih reklam.
A strgana svoboda
se opoteka
kakor škilast škrat.
Nam diha glad za vrat,
moji poštenjaki!
A moja ladja čaka
in vroče so turbine:
mastne so od žolča,
od naše trpke sline.
Boste naostrili nože,
svoje tope bajonete?
Še pomnite, v katero klet
ste zakopali svoje puške
in skrhane mačete?
Še pomnite, kako se kolje,
kako se svinjo da iz kože,
in njena čreva
na najbližji plot?
Sodobni pirati,
pojdimo na pot!
Morda bo za nas
omrežje odstrlo
digitalne plitvine.
Morda je že čas
za smrt zgodovine.
Morda se vrnemo,
morda se ne …
A saj vse mine.
Morda pa le …
Morda bo naša odiseja
vzela tam, kjer je preveč
in dala tja, kjer je premalo:
dišeče, tople hlebce kruha
poštenim, obubožanim ljudem,
premaganim goljufom
pa beraško socialo.
Polž se plazi
po rezilu noža!
Mrzlo črna polžja kri
mezi v srce Zahoda.
-
Polž
v dimljah sopara
kapljice v kožnih porah
obračam preznojeno telo
v frekvenci
tvojega dihanja
drhtim
ko grem vate
zbežim vase
ko mi pride
sem polž
slinar
sem lutnja
samopozabe
sončna cesta
morda zadnjega
sivolasega poletja
-
Školjka
Mediš se v strupu
prosojnih meduz:
spojena v eno
z oseko in plimo,
bisernica.
Si okamenjeno srce
in drhteča živa sluz,
zamolčana v svoji lupini.
Pradavni spomin si,
školjka!
Varuješ svoj biser
v mrzlem drobovju,
škrlatnem od jedke soli
in grenkega joda.
Na pragu
pred modro globino,
ti, zevajoča.
Svoj hrapav, trd jezik
potapljaš med alge
v razbrazdanost skale.
Vztrajno molčiš,
ko okorno fukaš
mlačno plitvino obale,
razuzdanka.
Ko te sesam,
spremenjeno
v kuhano mrhovino,
spregovorim s tvojim jezikom;
in tvojo preluknjano lupino
si obesim
okoli rdečega vratu.
Biser pa prezirljivo
izpljunem tja
med mrtve zvezde
na svojem črnem
in še vedno barbarskem nebu. -
Sonet o zdravljenju ;)
Sem zdravil tvojo obolelo dušo
s svojim v zrak štrlečim vitaminom.
Sem z njim namakal ti mednožja sušo,
in pridno spiral ven sledi spominov.
Sem zate hranil svojo jedko slino,
in besede, mehke kakor žamet.
Sem z njimi lizal tvojo bolečino
in namerno spravljal te ob pamet.
Bil sem tvoj bog, tlačan in spovednica,
tvoj zaupnik, dimnikar, dojilja …
Ob meni si bila kot nora psica:
drhtečih nog in vročega ožilja.
A čas po svoje nam usodo melje:
nek nov pizdun mi priskakljal je v zelje! -
Stari mornar
Privid sledi prividu in tipaje
polzijo ribe zvezd tja za obzorje …
Jutro diha kot smrdljivo morje,
moj duh je dim in moje misli saje.
Sem kot parnik, ki trohni v plitvini
med algami zmečkanih besedil,
kjer zvok se je v sežgano prst strdil,
kjer pod palubo cvilijo spomini.
Po grlu žgejo zadnje kaplje ruma:
na trhlem drogu cunjasta zastava
je zadnja sled nekdanjega poguma.
Sem to še jaz? Ta trudna, siva glava,
to bitje brez strasti, ki kot brez uma
po izropanih kajutah tava ...
Stari mornar avtor Dani Bedrač
Blog oznake
Ni uporabljenih oznak
