Blog osebe Nuša

POPLESAVANJE ČUTOV

asun1969 — Tue, 24 Nov 2009 10:13:55 UT

Dotik jagodic,
stik dlanskih ploskev,
lava po brežinah
znotraj života.
Nevidno drsenje
raziskovanja sledi
s soljo prekritih por
na drhtečih oblinah.
Nepotrpežljivo
pogrezanje v vonjave
valovite povrhnjice
in zarivanje obraza
med obrežji
s poželjivimi stezami.
Gladka površina,
čez katero zlovešče visi
ukleščeno minevanje
brez vidne prizme.
Opaja se z nesmrtnostjo
in umirja čas hrepenenj.
Ples angelov oživi
plesišče sončnega zahoda,
sanje osvežijo zakrnelost
in prebudijo pravi jaz.

PLAMTENJE

asun1969 — Thu, 15 Oct 2009 19:39:25 UT

Hodim po poti
oblikovane neizrečenosti.
Oklep ljubezni
poplesuje v igri
brezpomembne resnice.
Peresno božanje senc
in odpiranje kril lahkotnosti.
Tesnobne zavore izginjajo
v možnosti klatenja zvezd.
Zlitje dveh plamenov
v neustavljivo moč ognjenika.
Odsev omamljene zavesti,
potopljene v svoje jedro,
ki z razprtimi krili plahuta
v brezmejno lavo občutij.
Z njo nasitita
svoja hrepenenja.

MEŠANICA

asun1969 — Thu, 08 Oct 2009 20:33:16 UT

Doživela sem vrhunec
skupaj z lastnim nazadovanjem.
Veselje z burko pod kapilarami.
Pod zaveso vidnega polja
lesketajoč sij mokrote
z nevednim izrazom.
Toliko zanosnih besed,
izsušenih na otrplem jeziku.
Vrnitve ni videti.
Le sprejeti spočetja
obdobnega zaletavanja
te mešane nedorečenosti
v zidovju nespokoja.
Na trenutke ne vem, kdo sem,
ne verjamem v smisel
tlakovanih prehodov
pod samodejnimi koraki,
ki me vlečejo naprej.
Odmevi minevanja
s sencami rišejo
obrise gladkega poda
na temeljih telesa,
s svetlečimi sledovi
vrtečih plesalcev,
onemelosti in krika.

ZMAZEK

asun1969 — Wed, 26 Aug 2009 20:30:42 UT

Razmazan obris na steklu,
oblit s solzami dneva,
drseč po gladini minevanja.
Njegova čustva drvijo mimo.
Niti odsev ulične luči,
ki žari v vdolbine,
niti miselna trdnost
v ožinah razuma
ne zadrži njihovih sunkov.
Tihotapsko spremstvo
občutka plesnivosti
veča razmazanost obrisa
do nerazpoznavnosti potez,
spreminjajočih se v leden vetrobran.
Nemočna nedotakljivost
nekega zmazka,
brez živega jedra.

Razmišljanje 3 - UJETOST

asun1969 — Wed, 05 Aug 2009 20:29:06 UT

Kaj stori človek, ki se počuti ujetega? Ujetega v svetu, v nekem njegovem nekako domačem, a hkrati tako tujem svetu, iz katerega nikakor ne more pobegniti. Želi si, da bi se lahko vsaj občasno iztrgal iz njega. Obenem pa ga obdaja stoodstotno zavedanje, da sploh nima pravice jamrati. Da se ne sme smiliti samemu sebi, ker mu pravzaprav sploh ne gre tako hudičevo slabo, kakor včasih čuti, da je nekaterim še hujše. Da niti slučajno nima pravice težiti drugim ter od njih zahtevati ne vem kaj. Vrti se okrog svoje osi, v svetu polnem ujetosti ter takšnih in drugačnih zavedanj.

PRIPROŠNJA

asun1969 — Sun, 26 Jul 2009 18:43:31 UT

Tesen stik dveh dlani
in pogled, ki stopa
po sledi mlečne ceste.
Spremlja ga preperel šepet
iz votline tresočih ustnic,
namenjen neki nevidni neskončnosti
stotih nazivov in zaznav.
V dovzetnosti klečanja
vse prekrije
s perutnicami iluzije.
V igri neznane resnice
povede strmeče oči
v obseg čakanja.
Moč verjetnega uslišanja
rojeva neznatno upanje
v votlinah izpraznjenosti
in s pričakovanjem polni
zastekljena očesna zrkla.

POTONIKA

asun1969 — Wed, 24 Jun 2009 14:41:32 UT

S steblom segaš
v bližino nebes.
Visokorasla krasotica,
tvojo cvetočo krono
krasijo žive barve.
Tvoja čarobnost
ustvari materin nasmeh.
Trudno se skloniš k zemlji,
ko te kaplje neba obtežijo,
kakor bi se hotela
potopiti k svojim koreninam.
Žalost v materinih očeh
se zlije v moje srce.

VPRAŠANJA PRIJATELJSTVA

asun1969 — Thu, 30 Apr 2009 19:03:43 UT

Zakaj so nekateri ljudje skoraj nekako užaljeni, če se jih vpraša za razlog, zakaj želijo biti nekomu prijatelj?

Je pravično, da kar sprejemaš in si nabiraš prijatelje, čeprav na koncu težko z vsemi komuniciraš?

Zakaj precej ljudi, predvsem moških, prosi za prijateljstvo zlasti na podlagi luštnega obraza na fotki in da si na takšen način daljša seznam prijateljstev, ostalega profila pa skoraj ne pogleda, če ga sploh?

ČUTIM

asun1969 — Thu, 02 Apr 2009 22:31:57 UT

Čutim te,
čeprav za zidovi
zamegljene daljave.
Čutim tvoje dihanje,
svilnato se ovija
okrog moje kože.
Toplina jezika
drsi po gladini
sleherne pore.
Čutim prelivanje ustnic
z njihovim sokom.
Valovito me obliješ
s šepetanjem mehkobe
in tvoja koža
me docela prekrije.
Čutim prepletanje
najinih bokov
in njihovo drsenje
v brezno ednine.
Sence z obrisi
izginejo z milje,
skupaj z njenimi toni.
V prijemu viharja
vklenem svojo bit k tvoji
in v dotiku čutnosti
spolziva na pročelje
prostranosti.

RESNIČNOST

asun1969 — Sun, 08 Mar 2009 19:32:35 UT

Vlažno bičanje brazd
v trepetu trepalnic.
V korakih pod nogami
se zlagoma ugreza utrip,
odhajajoč k počitku.
S kapljo bičanja
bi sprala tesnobo,
ždečo med vejami
dihalnega okrilja.
Ostrine zobovja
češejo zareze ustnic.
V ožinah možganov
kljuva zapuščenost.
Lebdeče hotenje
zvitega telesa
odvzema upornost
prodirati naprej
v prisotnost,
s priokusom razočaranja,
ki nenehno potiska
v resničnost.

VALOVANJE TIŠINE

asun1969 — Thu, 26 Feb 2009 10:49:18 UT

Ujeta v ocean.
Kjer valovi tišina.
Okus pelina se valja po ustih.
Razpotegnjena maska namesto obraza.
Posušena luskasta steza se vije od odprtine vida.
Zaznavanje tankega stekla pod nabreklimi nogami.
Z roko v roki drgetanje trupla in šepeta,
ki prihaja iz mesenega rudnika.
Prepuščeno jadranje v precepu viharja.
Posipanje izluščenih vzdihljajev po krvavih brazdah.
Negibni čas zatira utripanje jedra.
Podporniki še vedno držijo obzidje iluzij.

POGLED PRAZNINE

asun1969 — Tue, 10 Feb 2009 13:30:12 UT

Ostrina rezila groma
raztrga notranje uho.
Divje drveče luči,
prepletene z roko v roki
plešejo v soju teme,
ki hinavsko oblizne
srž nekega dna.
Brezkrajno sama,
sama nekje v svojem
brezčasnem breznu.
Ne njega, ne nje
ne dosegajo njeni
valovi turbulence.
Neustavljiv tok
pljuskne mimo nje
svoj trohneči zadah.
Lovljenje njegovega zadka
s konico mezinca.
Premetavanje vreščeče poti,
ki trga prepoteno sapo
v globinah izžetih prsi
in bičanje stotih besed
nenehnih tujih zahtev
dajati iz trenutne praznine.

VEDNO TI

asun1969 — Mon, 05 Jan 2009 11:22:17 UT

Ti, v soju svetlih tipalnic,
ki ožarijo izsesana človeška telesa.
Ti, v steklenem odsevu barvne palete,
ki je tako živa v odreveneli duši.
Ti, v zlovešči temi z zastrto luno,
ki liže izmučene zareze pričakovanj.
Ti, v prevzetnem dvoru debla,
ki zibaje sega domala do tal.
Ti, v obledelo gluhih pročeljih,
ki so nasičeni z utripom humanega blodnjaka.
Ti, v pajčevinastih brazdah sten,
ki s sončno bližino rišejo silhuete trenutkov.
Ti, v drvečih obrazih vsakdana,
ki nosijo izsušene nasmehe pod pritiskom večnosti.

Ti, vsepovsod ti!
Samo ti!
Prekleto, vedno ti,
a hkrati te nikjer ni!

VESELJE S PETARDAMI

asun1969 — Mon, 29 Dec 2008 13:43:49 UT

Ravno ta trenutek poslušam pokanje petard v bližini naše hiše. Pa sem začela razmišljati, kaj vam, netlogovcem, pomenijo petarde.
Jih radi uporabljate na praznovanjih in zakaj?
Ali jih ne uporabljate, ker sovražite njihovo pokanje in zakaj?

Članek iz Nedeljca, 2005

asun1969 — Wed, 03 Dec 2008 09:51:21 UT

UJETA V LASTNO TELO, A TAKO POLNA ŽIVLJENJA

Nuša Ilovar, 35-letna pesnica in pisateljica iz Žalca, je posebna ženska. Ne zaradi svojega telesa, priklenjenega na invalidski voziček, temveč zaradi neuničljivega optimizma, zaradi topline in iskrenega veselja, ki se ji zrcali očeh, ko ji sežem v dlan in se dotaknem njenih zaradi bolezni ukrivljenih prst. Čeprav je stisk njenih rok šibak, mi s pogledom govori: »Pridi in me spoznaj. Ujeta sem v svoje nepopolno telo, pa vendarle takšna kot ti. Ženska s čustvi in razumom, ženska, ki ljubi in joče, ki se radosti in kuje načrte.«

Nuša ima že od malega težjo obliko cerebralne paralize, zaradi katere niso prizadete samo njene roke in noge, temveč tudi govor. Njene besede razumejo samo domači in kadar je Nuša v družbi, vlogo prevajalke prevzame mama Anica. Drugače pač ne gre. Toda ko Nuša sede za računalnik, planejo iz nje vse nerazumljene besede, vse tisto, kar nosi v sebi in želi deliti z drugimi. S členkom sredinca previdno išče po tipkovnici. Prvo črko, drugo in tretjo in tako počasi in vztrajno piše stavek za stavkom.

--------------------------------------------------------------------------------

Zlata mama, za vse ti hvala

--------------------------------------------------------------------------------

»Rodila sem se z ritko naprej. Vse ostalo je bilo pri porodu čisto običajno, vsaj na videz. Tudi nekaj naslednjih dni je teklo običajno in mirno. Nihče ni slutil, da bi bilo kaj narobe. Le babica, ki me je prihajala kopati, je enkrat opazila, da se mi trese levo oko. Posumila je, da bi bilo to lahko zaradi možganske krvavitve. Vendar pa zdravniki na to niso bili pozorni in so menili, da je vse v najlepšem redu«, pripoveduje Nuša . »Hitro so minili trije meseci. Mami je morala nazaj v službo, jaz pa vsak dan v jasli. Tedaj pa so se že pričele pojavljati prve težave. Bila sem nežna in občutljiva, čeprav v rasti nisem bistveno zaostajala za svojimi vrstniki. Vse bolj pa je bilo opazno, da z menoj ni vse tako, kot bi moralo biti, saj bi v tej starosti že morala sama sedeti, vendar moje šibko telo tega ni zmoglo. In začela se je trnova pot od zdravnika do specialista in nazaj. Približno pri desetih mesecih so mami dejali: ''Deklica ima težjo obliko cerebralne paralize. Vzrok je možganska krvavitev ob porodu, katero pa ob samem porodu niso ugotovili.''

Takrat je mami morala zbrati ogromno poguma in moči, da je šla naprej, kljub težki usodi. Ljubezni pa je bila vedno polna in to ji je pomagalo, da je sprejela nov način življenja. Marsičemu se je morala odreči, saj je poleg službe z mano hodila na fizioterapije, z mano je doma telovadila, in veliko noči je prebedela, saj menda ponoči skoraj nisem spala.«

Ko je bila Nuša stara tri leta, so jo odpeljali v Bolnišnico za invalidno predšolsko mladino v Staro goro pri Novi gorici. Ko je bila malo večja, je morala še v Zavod za invalidno mladino v Vipavo. Osnovno šolo s prilagojenim programom je končala brez težav. Že takrat je bilo jasno, da je cerebralna paraliza prizadela samo telo in da je Nuša sicer bistro in zelo radovedno dekle. To pa je seveda pomenilo, da je kasneje hotela od življenja več, da je hotela ustvarjati in dokazati, da zmore premagati še tako težke ovire.

--------------------------------------------------------------------------------

Drugačna od invalidov

--------------------------------------------------------------------------------

Pri petnajstih se je vrnila domov, v Žalec, kjer sta mama Anica in očim Rudi zgradila hišo. Bivalne prostore sta uredila v pritličju in s tem Nuši in sebi olajšala življenje. Nuša vedno rada poudari, kako hvaležna je svoji mami in kako veliko ji pomeni njena ljubezen. »Marsikdo misli, da sem preveč navezana nanjo, a to me ne moti. Mami je moje zaledje in ko vsi odpovedo, mi ona vedno stoji ob strani, čeprav ji včasih ni lahko.«

Zaradi invalidnosti se Nuša nikoli ni počutila bistveno drugačne. »Razliko med zdravim in invalidnim življenjem sem v zgodnjih otroških letih občutila predvsem v tem, da ko sem hodila v šolo, nisem mogla vsak dan domov, ampak le ob vikendih. Takrat se svoje invalidnosti sploh še nisem tako zavedala.

Bolj se bojim, da se počutim drugačno od invalidov, ne od zdravih ljudi. To mi bo najbrž marsikdo zameril in dejal, da sem napihnjena, vendar včasih imam res takšen občutek. Nikakor ne boljša, ampak drugačna. Obenem se nikoli docela ne smatram za invalida, navkljub vsem omejitvam ter oviram. Sicer sem res fizično invalid, vendar pa o tem ne razmišljam in poskušam svojo nemoč ignorirati.«

In zato piše. Že kot najstnica je z okorno pisavo na liste papirja prenašala svoje misli. Ko je dobila pisalni stroj, je bilo lažje, ko pa so na njeno pisalno mizo v njeni sobi postavili računalnik in uredili spletno povezavo, se ji je zdelo, da bi lahko objela ves svet. Svoj prvi roman z naslovom Strah pred samoto, ki obsega celih 283 strani, je pisala kar deset let. V samozaložbi ga je izdala za svoj trideseti rojstni dan in tako sama sebi podarilo najlepše darilo. Knjigi sta sledili še pesniški zbirki Klovnom življenja in Slike v mislih.

--------------------------------------------------------------------------------

Razočaranje v ljubezni

--------------------------------------------------------------------------------

V eni svojih pesmi je zapisala: »V enem samem trenutku bi hotela vse.Prisesala bi se v tvoje naročje,kakor pajek bi ovila roke okrog tvojega toplega telesa in kot vampir pila tvoje sokove. Konice prstov bi zarila v kožo, da bi krvavo pordela. Z ustnicami bi izsesala tvojo bit, da bi v sebi čutila tvoj utrip; zastokal bi od sladke bolečine.«

Se je Nuša zaljubila? Si je tudi ona zaželela spolnosti? »Seveda imam tudi jaz svoje sanje ter želje, tudi po ljubezni in spolnosti, saj sem ženska z normalnimi čustvi«, odvrne odkrito, brez vseh zadržkov. »Sem zelo romantičen tip človeka. Hkrati sem zelo realna in držim se načela, da nimam pravice kogar koli privezati nase.
Kajti vsak si zasluži več, kot mu lahko dam. Jaz mu zaradi svoje telesne omejenosti lahko dam le obilo čustev. Pa vendar sem pred časom vseeno mislila, da bo morda le uspelo in sem se z nekom čustveno globlje zapletla. Na žalost sem na koncu ugotovila, da sem se opekla, da me je samo vlekel za nos. Zato sem se odločila, da se bom vsekakor držala svojega načela in da bom rajši samo dobra prijateljica. Seveda se bom najbrž še zaljubila, vendar bo to ostalo skrito v meni. Sicer pa nisem človek, ki bi preveč sanjaril. Realno razmišljam o stvareh, ki se mi trenutno dogajajo ali ki jih počnem«.

--------------------------------------------------------------------------------

Knjige je treba tudi prodati

--------------------------------------------------------------------------------

»Pišem za dušo, mojo in ostalih ljudi. Kajti vse, kar pišem, izhaja iz moje notranjosti. Vsa moja čustva, vsi moji pogledi na življenjsko dogajanje. Ljudje me tako lahko spoznajo. Spoznajo moj način razmišljanja. Nekaterim je všeč, nekaterim ne. To je povsem normalno. Ker sem do sedaj svoja dela izdajala v samozaložbi, jih moram v glavnem tudi sama prodajati. V knjigarnah se knjige še neznanih piscev slabo prodajajo, zato je najbolje, da zadevo vzameš v svoje roke. Če imaš doma kup knjig, ki jih moraš prodati, iščeš možnosti, kje in kako. Knjige ponudim vsem knjižnicam in nekaterim šolam, največ pa s pomočjo mame prodajam po sejmih in ob raznih prireditvah. Res je, da morda nekateri ljudje kupujejo iz usmiljenja, kupijo pa le in me tako spoznavajo.«

Nuša je javnost opozorila nase že leta 2002, ko je na Ustavno sodišče vložila oceno ustavnosti šestih členov, povezanimi z volitvami in volilno pravico. Ves čas je namreč opozarjala, kako krivično je, da invalidni ljudje, ki niso duševno bolni, vendar ne morejo sami skrbeti zase, nimajo volilne pravice. Ko je bila Nuša stara osemnajst let, so se namreč v družini dogovorili, da bo mama postala njena uradna skrbnica, ker bo tako lažje urejala uradne zadeve namesto nje. Zaradi skrbništva je bila Nuši odvzeta opravilna sposobnost. Dejstvo, da ne more voliti, jo je prizadela in ujezilo. Slovenske časnike so takrat preplavili njeni članki, v katerih je opozarjala, da niso vsi stoodstotni invalidi duševno bolni in da je popolni odvzem opravilne sposobnosti zanje velika sramota in žalitev. Ko je Ustavno sodišče objavilo v Uradnem listu, da se lahko vsi, ki jim je bila opravilna sposobnost odvzeta zaradi fizične prizadetosti, vpišejo v volilni imenik, je Nuša slavila veliko zmago. Zase in za vse ostale invalide, ki so bili v enakem položaju. Kasneje sta z mamo na sodišču prosili še za preklic podaljšanja starševstva. Tudi to jima je uspelo. Nuši so znova priznali opravilno sposobnost. Želela si jo je za kasneje, za čas, ko njene mame ne bo več, in bo lahko s priznano opravilno sposobnostjo sama odločala o svojem življenju

»Položaj invalidov v Sloveniji se zadnja leta precej izboljšuje, čeprav nikoli ne bo možno zadovoljiti vseh potreb. Tu mislim predvsem o možnostih samostojnega življenja. Precej se je sicer naredilo na področju ustanavljanja VDC centrov. Vendar pa je po mojem mnenju največja pomanjkljivost v tem, da so v teh centrih preveč mešane družbe invalidov in zato nekateri inteligentno nazadujejo in ne morejo izraziti vseh svojih sposobnosti«, je prepričana Nuša.

--------------------------------------------------------------------------------

Obnašajo se, kot da bi govorili z otrokom

--------------------------------------------------------------------------------
» Morali bi stopiti korak naprej in invalide v centrih razdeliti v skupine glede na njihove inteligentnih sposobnosti, jim pomagati izražati njihove sposobnosti in jih podpirati. Prav to je največji razlog, da sama nisem vključena v takšne delav-nice.«
Če Nuša ne bi imela težav z govorom, bi bila zagotovo zelo zgovorna ženska.

»Okoli sebe imam rada predvsem iskrene in optimistične ljudi. Ogromno mi pomeni iskreno prijateljstvo. Je že res, da se neposredno težje sporazumevam, vendar pa mi je v tem v veliko pomoč računalnik oziroma pogovori preko SMS sporočil. Zelo me prizadene, kadar ljudje mislijo, da jih ne pišem sama. Mogoče res pišem bolj počasi, vendar brez tuje pomoči. Večina ljudi napačno razmišlja o težjih invalidih in se tudi napačno obnaša do njih.Večkrat se pogovarjajo kar mimo njih. Če pa se že pogovarjajo z njimi, se obnašajo, kot da imajo invalidi komaj pet let, četudi so že odrasli. Vzrok je verjetno v tem, da takoj mislijo, da je težji invalid tudi duševno bolan, kar pa sploh ni pogojeno. Predvsem pa bi bilo dobro, da ljudje ne bi »bulili« v invalide, kakor da so le-ti padli z Marsa, in da jih ne bi pomilovali.«

Tudi Nuša ne mara pomilovanja. Potrebuje samo oporo, razumevanje in vzpodbudo. Kadar sliši, zaradi kako drobnih in nepomembnih stvari si ljudje grenijo življenje, se samo nasmehne. »Ljudem bi rada povedala, naj se nikar ne smilijo sami sebi in naj na življenje gledajo pozitivno. Lepota človeka ni samo v zunanjem izgledu. Lepota mora izžarevati od znotraj.«

(ČLANEK ZA NEDELJSKI DNEVNIK JE LETA 2005 NAPISALA NOVINARKA MOJCA GRUŠOVNIK)

REŠPEKT PRED INVALIDI (dodatek k anketi)

asun1969 — Wed, 19 Nov 2008 11:02:20 UT

Mislite, da obstaja rešpek pred invalidi?
In, če, zakaj in do katerih?
Zakaj nekateri bulijo v invalide, nekateri pa raje za sto stopinj obrnejo glavo stran?
Čutite usmiljenje do invalidov?
Če vam uspe pristopiti k invalidu, komunicirate z njim ali raje z njegovim spremljevalcem ob njem?
Kaj pomislite, ko kakšnega invalida na vozičku vidite prvič, če odvzamamo paraplegige, tetraplegike?
Kako bi se vi počutili, če bi vas nekateri ljudje jemali kot večnega otroka?

KDO JI DAJE PRAVICO?

asun1969 — Wed, 12 Nov 2008 12:21:38 UT

Kdo ji daje pravico
polniti pogled s poželenjem
in se z njim nasloniti na njegovo telo?

Kdo ji daje pravico
toniti v vzdihovanju
ob šepetu njegovega glasu?

Kdo ji daje pravico
okušati v sebi vzburjenje
in se vdajati drgetu rastoče naslade
ob dotiku njegovih dlani?

Kdo ji daje pravico
maziliti se v nevidni prizmi
z njegovim sokom?

Kdo ji daje pravico,
da v svojem negibnem telesu
drami kri in hoče občutiti
njegovo toplo polt?

KOMU

asun1969 — Sat, 01 Nov 2008 22:58:45 UT

Komu odpiram vrata?

Njej, ki je v razburljivi prisotnosti
razprostrla poslušnost,
da sem razkrila razklanost
svojih globočin?

Njemu, ki mi je z mirom tišine,
podaril občutje tople bližine
in vročico modre sivine
pod podlago svojih vek?

V prizmi neznane medsebojne povezanosti
gladita zmečkanine moje tesnobe
in jo polnita z žarko energijo,
s katero se dvigam z dna temin.

ODRAZ

asun1969 — Tue, 14 Oct 2008 20:16:52 UT

Strmi v sliko.
Išče sled poti
v razmišljanje podobe.
Jagodica drsi
po izklesanem izrazu.
Vdolbine in izbokline
brez čutne toplote.
Pomenljiv pogled
in tajanstven smehljaj.
Svila zdrsne s telesa
z neizmernimi slutnjami
želje v okvirju posmeha.
Znotraj potisnjene bojazni
še vedno poželjiv dotik jagodice
na ustnicah nedotakljivosti.
Občutek ljubkovanja sape
na golem zatilju.

Intervju, ki ga je imel Dani Bedrač 'bedrun' z menoj

asun1969 — Sat, 27 Sep 2008 15:31:05 UT

Nuška , kdaj si pravzaprav zaznala potrebo po pisanju, kako so nastali tvoji prvi poetični zapisi in čemu si kot svojo prvo edicijo izdala prozno delo, roman Strah pred samoto?

Hja, v osnovni šoli sem pri slovenščini zelo rada pisala spise, kar mi je tudi pomagalo pri ocenah in po mojem mnenju se je že takrat vse skupaj začelo.

Prvi zapisi so najprej nastajali v moji glavi . Takrat so to bili predvsem prosti spisi oziroma kratke zgodbe, katere sem kasneje komu povedala, da jih je zapisal na papir, ali pa sem jih kar sama načečkala. Nekaj od tega je bilo tudi objavljeno v šolskem časopisu. Poetičnih zapiskov je bilo v tistem obdobju bolj malo, čeprav je tudi kakšen nastal.
Najbolj mi je v spominu ostala ena bolj »partizanska pesem«. Takrat smo bili najbrž bolj nagnjeni k takim zadevam, vendar ta pesem ni bila nikoli objavljena. Malo bolj resno pisati sem začela čez nekaj časa – po končani šoli.

Tista prva leta se mi je nekako zdelo lažje pisati prozo kot pa poezijo, čeprav je danes ravno obratno. Počasi sem začela pisati eno zgodbo, iz katere pa je po nekaj letih nastal roman. Vmes pa sem občasno tudi že takrat napisala kakšen verz, čeprav bolj zase.

Skozi tvoje tri zbirke (Klovnom življenja, Slike v mislih, Igra usod) raste in se postopno oblikuje tvoj pesniški izraz, saj je vsaka naslednja zbirka nekako bolj pretanjena in dorečena. kako ti vidiš ta napredek in katera so (bila) tista gibala, ki so ga pogojevala?

Seveda je najbrž nekakšen napredek, čeprav ga verjetno sama ne zaznavam dovolj. Ko sem začela bolj resno razmišljati o pisanju, sem ugotovila, da se moram o tem še veliko naučiti. Vključila sem se v literarno društvo, se udeleževala delavnic, se družila z enako mislečimi, poslušala njihove nasvete in predvsem začela več brati. Na ta način skušam izoblikovati svoj stil pisanja.

V zadnjih pesnitvah segaš čedalje bolj v temnejše globine srca; v snov, pred katero se večina "vedrejših" piscev rado umika v stereotipe in leporečja ...; ti pa, kot da nalašč seciraš in odgrinjaš tiste plasti občutenja, ki niso ravno prijetne in lahko berljive. Kam meniš, te bo to pripeljalo, oziroma kako vidiš nadgradnjo te temnejše in subtilnejše poetike v prihodnje?

Morda res nalašč pišem poezijo z bolj temačno tematiko. Na splošno me imajo ljudje za nekakega »sončka«. Najbrž zato, ker se velikokrat držim na smeh in sem načeloma pozitivna. Ne pomislijo pa, da se na trenutke v sebi utapljam v pravi temi. Predvsem to leto, ko sem prava nihalka v razpoloženju. To vedo le redki. Najbolj tisti, ki jih pogosto posiljujem s SMS sporočili.
Po drugi strani pa ljudje res pišejo žalostne pesmi, ampak redko kdo gre najgloblje, v tiste skrite delčke, zlasti temačne. Jaz rada rijem globlje po takih delčkih občutij, svojih in drugih in s tem skušam zadet bistvo tiste človekove temačnosti, ki jo ima vsak nekje globoko v sebi. Za v bodoče ne vem do katere mere bom nadaljevala v tej smeri, vsekakor pa sem bom skušala nadgrajevat in odkrivat še globlje detajlčke.

Zate je pisanje nedvomno temeljna oblika sporočanja, medčloveškega sporazumevanja. V kolikšni meri tvoje pesmi prevevajo tvojo vsakdanjo govorico in obratno? Je zate poezija le igra prefinjeno izbranih besed ali pa morda svojevrsten način zaznavanja in bivanja?

Ja, pisanje je pri meni do neke mere oblika sporočanja in sporazumevanja. Če misliš z vsakdanjo govorico moje občutke, potem je moj odgovor, da v pretežni meri. Tudi obratno – s pisanjem prenesem svoje misli in občutke na papir. Kar pomeni, da mi pisanje v veliki meri pomeni tudi način zaznavanja, sporočanja in bivanja.

(Pogovor je nastal v okviru večera poezije in glasbe, dne 26. septembra 2008 v Gotovljah pri Žalcu)

STOPNJA NIČA

asun1969 — Wed, 10 Sep 2008 22:00:49 UT

Čustvena potrošnja duha,
sprevračanja teženj v obsesijo.
Teža zamegljenega vida,
strgane sanje izginule
v prahu zablode.
Sajasto nebo
zatira sledi diha
v norem plesu utripa.

(Ta sestavek vzemite, kakor vam je volja. Je direktno iz glave na Netlog, brez kakršnih popravkov.)

Drugi delček še ne obdelanega romana ŽIVLJENJE NA KOCKI

asun1969 — Sat, 30 Aug 2008 10:37:27 UT

* * * * *

Trojica, ki jih je Pamela najprej spoznala prvi šolski dan, so počasi šli proti domu in veselo klepetali.
»Tista samotarka ti je pa všeč. Tista, kateri si se prvi dan tako lepo potrudil povedati, kje je ravnateljičina pisarna. Čisto ti je zmešala glavo, pa še take modre oči ima, kakor ti, Gary,« je hihitajoče dejal fant, ki se je rad šalil.
»Pusti ga no, Steven. Zakaj ga zbadaš tam, kjer ni treba in ga ne pustiš pri miru?« je nekoliko očitajoče reklo dekle, ki je hodilo med njima.
»Če pa je res, Teri. Tvoj brat hodi v oblakih. Poglej ga no, sploh naju ne sliši, pa sva ob njem,« se je smeje branil Steven ter pokazal na Garyja, ki je res zasanjano hodil poleg njiju.
Njegov prijatelj je imel prav. Res je mislil na Pamelo. Na njeno postavo, na njene vranje črne lase in na njene prelepe modre oči, ki so imele neki čuden izraz, katerega si ni znal razložiti. Včasih so bile polne topline, a hkrati nekam žalostne. Včasih pa so bile te modre oči hladne. Zdelo se je, da vidijo skozi človeka. Ni razumel, kaj se dogaja z njo. Čeprav se ni dosti družila z gimnazijci, je bila z vsemi prijazna. Vendar se mu je zdelo, da je hkrati nekako oprezna.
»Hej, Gary!« je zaslišal svojega prijatelja Stevena, ki ga je butnil ter nadaljeval:
»Ti toliko sanjariš o tej punci, da boš na koncu še napisal pesem in začel peti o njej.«
»Oh, bodi tiho! Pa kaj, če bi napisal pesem o njej. Drugič pa bi napisal pesem o najboljšem prijatelju, ki je pravi zafrkant,« je odvrnil Gary ter se s kotičkom ustnic nasmehnil.
»Huraaa! Po tvoji pesmi bom postal znan,« je smeje vzkliknil Steven.
»Vidva pa sta res za skupaj,« je hihitajoče dejala Teri.
»Seveda. S tvojim bratcem sva za skupaj, vendar pa ljubim tebe,« se je spet pobalinsko zarežal Steven in jo požgečkal po rebrih, da je zavrisnila ter se smeje branila njegovih rok. Na koncu jo je še cmoknil z ustnicami na lice in vesela druščina je odšla naprej.

* * * * *
Pamela se je nekako privadila na novo življenje, oziroma na okolico in na gimnazijo. Bila je že od prej navajena živeti skromno in zato je ni motilo, da je prebivala v kampu. Čez nekaj tednov pa je ugotovila, da je za to zvedela njena razredničarka in da jo to moti, saj jo je začela spraševati stvari, ob katerih je Pameli postalo nekoliko vroče:
»Gospodična Thomas, kje stanujeta vaša starša?«
»Moja starša veliko potujeta. Zakaj?« je stoje tiho vprašala Pamela.
»Ker sem zvedela, da stanujete kar v kampu in to sami,« je odvrnila razredničarka in jo prodorno gledala. Pamela je samo nedolžno skomignila z rameni in ni nič rekla, zato je razredničarka nadaljevala:
»Meni se ne zdi prav. Saj vem, da ste v današnjih časih mladi radi hitro samostojni, a to vseeno ne gre. Ne bo več dolgo, ko bo november tu in z njim bo prišla zima. Boste ja zmrznili. Ne, ne, to boste morali nekako urediti. Morali boste poklicati svoja starša, da ......«
»Moja starša ne moreta kar tako priti, ker, kot sem že povedala, veliko potujeta,« je Pamela prekinila razredničarko.
»Potem pa bomo morali to nekako drugače organizirati, ker v kampu ne morete ostati,« je odločno dejala razredničarka.
Nekoliko bolj zadaj na levi strani, je sedel Gary, ki je dogajanje opazoval. Zdelo se mu je, da je Pamela nekoliko v zadregi in da ne ve, kaj naj stori. Zato je vstal in dejal razredničarki:
»Mogoče pa jaz lahko pomagam. Pri nas doma imamo še eno sobo s kopalnico in straniščem, ki je prosta. Ima pa tudi ločen vhod. Tako, da bi se lahko priselila in bi nemoteno živela tam, če želi. Moja starša ne bi imela nič proti.«
»To je čudovita zamisel, Gary. Pamela, predlagam, da sprejmete to krasno ponudbo, ker sem prepričana, da bi se pri njih dobro počutili,« se je razredničarka obrnila nazaj k Pameli.
Pamela v tistem trenutku res ni vedela, kaj naj stori. Vendar se je hkrati tudi zavedala, da bo morala sprejeti Garyjevo ponudbo, da bo imela mir pred razredničarko. Kako bo živela tam, bo razmišljala kasneje.

In po pouku se je to tudi zgodilo. Gary se je šel domov dogovoriti s svojima staršema. Pamela pa je odšla v kamp pospraviti svoje stvari, dokler je ni po mobilnem telefonu poklical Gary, da lahko pride. Telefonsko številko mu je povedala preden sta odšla iz šole.
Z Freelanderjem se je pripeljala na dvorišče, na katerem je stala srednje velika hiša z prizidkom, ki je res imel svoj vhod. Kakor do glavnega vhoda, so tudi do tega vodile stopnice, ki so bile nekoliko bolj strme. Pred hišo, ki je bila že na zunaj videti prijetna, jo je čakal Gary, ki ji je prijazno dejal:
»Najprej ti bom predstavil svojo družino, da jih boš vse spoznala. Potem pa se boš lahko namestila kakor boš želela.«
Pamela je prikimala ter odšla za njim v notranjost hiše. Popeljal jo je v dnevno sobo, kjer je spoznala ter pozdravila vso družino Donner. Garyjevega očeta Williama, mamo Sarah, sestro Teri, s katero sta se že prej poznali, in štirinajstletnega brata Juliana, ki ji je nemo dal roko in že izginil. Čez kakšno minuto je v dnevno sobo pricapljala majhna deklica, ki je bila stara približno pet let ter z desno ročico prijela mamino roko. Videti je bilo, da ji je nerodno. Pamela je počepnila pred njo, jo nežno pobožala po ličku in jo prijazno vprašala:
»Kako je pa tebi ime?«
»Stephanie,« je tiho odgovorila deklica.
»Stephanie? Kako lepo ime imaš. Jaz sem pa Pamela,« ji je narahlo stisnila ročico ter jo znova vprašala:
»Koliko pa si stara, Stephanie?«
»Štiri pa pol,« je bil odgovor male Stephanie.
»Tvoj brat Gary je rekel, da lahko nekaj časa stanujem pri vas. Kaj pa ti praviš, ali lahko stanujem pri tebi doma? Mi dovoliš?« je Pamela poslednjič vprašala deklico in le-ta je sramežljivo prikimala. Vsi so se nasmehnili temu, nato pa je gospa Sarah Pameli pokazala sobo, v kateri bi prebivala.
Soba je bila srednje velika in lično ter skrbno opremljena, da je dajala topel in domači občutek. Najbolj primerna je bila za enega človeka in le v sili bi lahko še kdo prespal v njej. Pameli je bila soba takoj všeč in svoje zadovoljstvo je pokazala gospe Sarah, ki je bila vesela, da je dobila podnajemnico. Dogovorili sta se še o plačilu in nato je Pamela pričela nositi svoje stvari iz avta, katerih ni imela veliko. Gary ji je pomagal. Proti koncu je hotel dvigniti nekoliko večji kovček srebrne barve, vendar ga je komaj za kakšen milimeter premaknil.
»Za boga! Imaš kamne tu notri ali kaj, da je tako težko?« je začudeno vprašal.
»Pusti. To bom jaz nesla,« je bil Pamelin odgovor. Prijela je kovček in ga z lahkoto dvignila ter nesla, da je Gary skoraj z odprtimi usti gledal za njo. Ni si mogel predstavljati, kako je lahko čisto brez težav odnesla kovček, če ga on ni mogel niti dvigniti. Zmajal je z glavo in v avto pogledal, če je še kaj takšnega za v sobo. Pamela je v sobi kovček srebrne barve hitro porinila v kot omare in ga zakrila z drugimi stvarmi, da ne bi več pritegnil pozornosti. Ko sta z Garyjem znosila vse stvari iz Freelanderja, jo je pustil samo, da je lahko pospravila in uredila stvari. Kasneje ji je gospa Sarah predlagala, da bi glavne obroke jedla v glavnem z njimi. Pamela je ugovarjala, saj ni želela, da bi gospa morala še za njo kuhati. Vendar se gospa ni dala pregovoriti. Na koncu je obveljala njena, da bo Pamela jedla z njimi kakor, da bi bila članica njihove družine.
Tako je Pamela zaživela pri družini Donner. Vsak dan so se bolj razumeli. Vedeli so, da se ne smejo preveč vpletati v njeno življenje, čeprav so počasi vzpostavili prijateljski odnos. Včasih je šla ven z Garyjem, Teri in njunim prijateljem Stevenom. Vendar se ni hotela preveč globoko navezati na njih, zato se je izogibala temu kolikor se je le mogla. Le mali Stephanie je najbolj uspelo ogreti njeno srce. Večkrat se je namreč z njo igrala.
Tudi v šoli je bilo vse v redu. Po dobrem premisleku se je vključila v šolsko skupino plesov, ker ni hotela biti edina, ki se ni vključila v noben krožek. To pa jo je veselilo, pa že prej se je ukvarjala z jazz-baletom, tudi zaradi kondicije, ki jo je potrebovala. Učiteljici je izrazila željo, da bi vadila predvsem jazz-balet in le-ta je v to privolila. V skupini je bil tudi Gary in učiteljica ju je postavila kot par. Gary ji ni delal težav in počasi se ujela, ker sta dobro sodelovala drug z drugim.

* * * * *

Pamelino življenje se je nekako ustalilo in potekalo mirno. Gary jo je včasih opazoval, saj se mu je še vedno zdelo, da se v njej nekaj dogaja, četudi je to dobro skrivala. Največkrat jo je opazoval, ko se je igrala z Stephanie. Takrat se mu je namreč zdela najbolj zamišljena in nekako otožna, hkrati pa najbolj. Kdaj pa kdaj je celo med igro kar tako objela Stephanie in jo poljubila ter jo ljubkovala. Tega si nikakor ni znal razlagati. Vedno bolj si je želel, da bi mu zaupala, da bi ji lahko pomagal. Kajti zavedal se je, da se je njegovo srce ogrelo zanjo, čeprav jo pozna komaj dva meseca. Tega se ji ni upal povedati. Vsaj zaenkrat še ne. Nekako je namreč vedel, da bi ga odbila. Vseeno pa je upal, da ji bo nekoč lahko povedal in da ga takrat ne bo zavrnila.

* * * * *

Nekega dne, v začetku novembra, je ravno pri kosilu Pameli pozvonil mobilni telefon. Vendar ne tisti, ki ga je vsakodnevno uporabljala, ampak je iz žepa izvlekla manjši mobilni telefon.
»Ja?« se je kratko in hladno oglasila ter se trenutek za tem na enak način poslovila in dala mobilni telefon nazaj v žep. Vstala je od mize ter navzočim z resnobnim glasom dejala:
»Oprostite mi. Nujno moram nekam oditi. En prijatelj me potrebuje.« ko je bila že pri vratih, se je obrnila ter še dodala:
»Žal ne vem kdaj se bom vrnila, zato nikar ne skrbite. Prišla bom, ko bom le mogla.« Na kar je odhitela. Družina se je spogledala, predvsem pa sta se spogledala Gary in Teri. Slišalo se je, kako je šla Pamela v svojo sobo ter se nato z naglico z Freelanderjem odpeljala.

»Kje je pa Pamela?« je Steven vprašal Garyja, ko je zvečer prišel po njegovo sestro.
»Ni je doma. Ko smo bili pri kosilu, jo je nekdo poklical na en drug mobilni telefon, ki ga ima tudi pri sebi in v naglici je odšla neznano kam, k nekemu prijatelju, kakor je rekla« je Gary odgovoril na prijateljevo vprašanje.
»Kdaj se pa vrne?« ga je znova vprašal Steven in poljubil Teri, ki je medtem časom prišla.
»Nimam pojma, ker še sama ni vedela, kdaj se vrne. Samo to je rekla, naj ne skrbimo,« je bil Garyjev odgovor. Steven pa se mu je nasmejal in mu dejal:
»Tebe pa že zdaj skrbi.«
»Ti se smejiš, ampak mene res skrbi, ker vse to je tako prekleto čudno,« je odvrnil Gary.
»Mogoče si pa ljubosumen na tega tako imenovanega prijatelja« je v šali dejal Steven.
»Ma nehaj me zajebavati s takimi butastimi!« ga je ostro zavrnil Gary.
»Hej bratec, nekaj se moraš zavedati in si zapomniti. Ne smemo se vtikati v njeno življenje, če nam tega ne dopusti. Ona nam mora to sama dovoliti,« mu je pomirjujoče dejala Teri in ga potrepljala po rami. Gary je s kislim obrazom samo prikimal.
Garyja je res skrbelo za Pamelo. Še bolj pa naslednji dan, ko je ugotovil, da je še vedno ni. K sreči je bila sobota in pouka ni bil. Čeprav ga je skrbelo, s tem ni obremenjeval starša, saj je vedel, da tudi njima ni vseeno. Vedel je, da ne more nič ukreniti in da lahko samo čaka. Tako je minevala sobota in prišla je nedelja, ki je tudi počasi minila. Nje pa še vedno ni bilo.
Drugo jutro, ko so bili že vsi v razredu in tik pred prihodom razredničarke, je Pamela prišla ter se usedla na svoj prostor. Pouk in dopoldan nasploh sta minila povsem mirno. Tudi v domu Donnerjevih Pamele ni nihče spraševal, kje je bila zadnje dni, čeprav jo je še posebno Gary želel vprašati, a ni zbral dovolj poguma. Le mala Stephanie ga je zbrala dovolj in po kosilu pocukala Pamelo za rokav, da je le-ta počepnila k njej ter jo vprašala:
»Kje si bila v soboto in nedeljo? Jaz sem te čakala, da se bova spet igrali, pa te ni in ni bilo.«
»Oprosti, ljubica. Vendar sem imela delo in se nisem mogla priti s teboj igrati. Se bova zato pa danes več igrali,« je odgovorila Pamela in se z zadnjim stavkom hotela izmotati ter si pridobiti dekličino odpuščanje. A ni šlo tako enostavno.
»Kaj si delala?« je mala še vedno vrtala v njo.
Pamela je nekaj sekund razmišljala, kaj naj ji odgovori, potem pa nekoliko tišje dejala:
»Recimo, da sem se nekako šla angela varuha enemu dobremu prijatelju, ki me je potreboval in sem mogla za nekaj časa zamenjati nekega drugega angela.«
»Kakšna butasta razlaga pa je to,« se je posmehljivo oglasil Garyjev brat Julian.
Gospa Sarah je svojega mlajšega sina grdo pogledala, mala Stephanie pa je svojemu bratu zabrusila:
»Kaj pa ti veš! Angeli varuhi so dobri ljudje in meni so všeč.«
Nakar je prijela Pamelo za roko, jo nekoliko povlekla ter ji dejala:
»Pridi, greva se igrati.«
In s tem je zaključila poizvedovanje o tem, kje je Pamela bila zadnji vikend, pa tudi drugi niso drezali v le-to.

Naslednji dnevi so tekli kakor, da se ni nič zgodilo. Le pri plesu je Gary imel občutek, da si Pamela nekako še bolj hoče dati duška, kakor, da bi želela izgnati nekaj iz sebe. Ker se mu je zdelo, da potrebuje malo sprostitve, jo je čez dva tedna za vikend povabil, naj gre z njim v njihovo hribovsko kočo, ki jo je bilo potrebno počistiti in pripraviti za bližajoče praznike. Pamela je potrebovala čas za premislek. Vendar na koncu se je le odločila in šla z njim. Kajti vedela je, da ji bo malce mirnega okolja ter svežega zraka prav prišlo, da si bo lahko malo nabrala novih moči.

VPRAŠANJA NORMALNOSTI

asun1969 — Fri, 15 Aug 2008 16:10:52 UT

Kaj je normalno in kaj ni?
Kako lahko presodimo kaj je in kaj ni normalno?
Kako si posameznik, oziroma ljudje sploh lahko jemljemo pravico, da odločamo o tem kaj je normalno in kaj ni?
Kako smo lahko v svojem bistvu prepričani, da imamo prav?
Kaj, če smo preveč ozkogledni, da bi odločali glede normalnosti?

ZAVEDANJE

asun1969 — Fri, 08 Aug 2008 19:58:26 UT

Zavedanje, da
ji ne pripada.
Hotenje, da
bi zatrla
željo po njem
Istočasno objem
pogrešanja.
Pritisk na dnu,
hlad in toplina,
besede brez izhodišča.
Ujetost zavedanja,
sij mokre trepalnice.
Prisotno potrpljenje
neznanih travm.
V naročju opojnosti
pribito občutje
polne praznine.