asun1969

• Izmenjaj

ponedeljek, 12 maj 2008 ob 14:18

ŽIVETI IN PREŽIVETI

Našel se bo kdo, ki bo zavzdihnil, da je to samo še ena od življenjskih zgodb. Res je bilo že mnogo življenjskih zgodb napisanih.Takih in drugačnih, veselih ter žalostnih. Vendar ta zgodba je zgodba mojega življenja. Opisuje moje življenje, ki je bilo polno raznolikih dogodkov in trenutkov. Grdih in žalostnih, pa tudi lepih in veselih. Preteči je moralo kar nekaj časa, da to svojo življenjsko zgodbo prelijem na papir. K tej odločitvi je pripomoglo tudi spoznanje, da bom le tako ljudem pokazala kdo sem. Tistim, ki me še niso spoznali in tudi tistim, ki o meni že nekaj vedo. Zavedam se tega, da bo ta zgodba naletela na različne odzive. Nekatere bo navdala s pogumom ali optimizmom. Druge pa bo razžalostila ali prizadela. Vendar to sem jaz.

* * * * *

Pričela bi s spomini svoje mame, za katero bi lahko rekla, da ji je usoda zadala težko življenje. Če si je želela ali ne, je vso njeno življenje povezano z mojim. Marsičemu se je morala odreči in je z menoj doživela veliko grenkih, a k sreči tudi lepih doživetij. S pomočjo njenih besed bom opisala leta od mojega rojstva do vstopa v šolo v zavod za usposabljanje invalidne mladine v Vipavi. Kajti iz tega obdobja se spomnim le posameznih odlomkov.

* * * * *

Leta 1961 je bil enaindvajseti december običajen zimski dan, ko se je sredi opoldneva mali deklici v mojem telesu začelo muditi, da bi čimprej privekala na svet. In res, ni se dolgo obotavljala in malo, nebogljeno bitje z dolgimi kostanjevimi laski je zajokalo, kot bi slutilo, kakšne preizkušnje ga v življenju vse čakajo. Pa vendar so bili naslednji dnevi v porodnišnici povsem normalni, brez kakršnih koli slutenj ali diagnoz. Tako sva z malo princesko že četrti dan zapustili porodnišnico in začasno našli toplo zavetje pri moji sestri Franji, saj je bila skromna podnajemniška sobica v kleti stare hiše hladna in vlažna ter neprimerno domovanje za malo detece.

Svoji deklici sem dala ime Lučka, čeprav si je moja mama želela, da bi ji bilo ime Katka. Lučka je bila kot vsak drugi dojenček, včasih nasmejana, včasih pa tudi jokava ter nerazpoložena. Nihče ni slutil, da bi bilo kaj narobe. Le babica, ki je Lučko prihajala kopati, je enkrat opazila, da se ji trese levo oko. Posumila je, da bi bilo to lahko zaradi možganske krvavitve. Vendar pa zdravniki na to niso bili pozorni in so smatrali, da je vse v najlepšem redu. Tako so tekli dnevi in tedni. Počasi sva si opomogli in si poiskali novo, primernejše stanovanje. Hitro so minili trije meseci, ko sem morala nazaj v službo, moja deklica pa vsak dan v jasli.

Tedaj pa so se že pričele pojavljati prve težave. Lučka je bila nežna in občutljiva, čeprav v rasti ni bistveno zaostajala za svojimi vrstniki. Zelo težko se je vsak dan ločila od mene, veliko prejokala ter zelo pogosto obolevala za raznimi prehladi in podobno. Vse bolj pa je bilo opazno, da z Lučko ni vse tako, kot bi moralo biti, saj v tej starosti bi že morala sama sedeti, vendar njeno šibko telo tega ni zmoglo. In začela se je trnova pot od zdravnika do specialista in nazaj. Približno pri desetih mesecih so bile izrečene besede:
''Deklica ima težjo obliko cerebralne paralize. Vzrok – možganska krvavitev ob porodu, katero pa ob samem porodu niso ugotovili.''
Že med nosečnostjo sem želela, da bi rodila deklico. Ko se je Lučka rodila, sem ji podarila vso svojo ljubezen. Tudi v trenutku, ko sem spoznala in so mi povedali, da z Lučko ne bo vse v redu, moja ljubezen do nje ni bila nič manjša. Nasprotno, ravno zaradi tega sem vedela, da me še bolj potrebuje, da potrebuje še več nežnosti in ljubezni. Mogoče sem tu delala tudi napako, saj sem jo v določenih trenutkih verjetno kar preveč navezala nase in zato je bila vsaka ločitev – tudi, ko je šla vsak dan v vrtec – težka za obe. Jokala je ona, jokala sem jaz. Zato pa je bilo vsako snidenje toliko lepše.

Seveda so bili trenutki, posebno ponoči, ko nisem mogla spati in sem razmišljala, zakaj se je usoda tako poigrala ravno z nama. V takšnih trenutkih se me je velikokrat lotil obup ter malodušje. Toda že pogled na Lučko me je postavil nazaj v realnost. Kajti zavedala sem se, da ona potrebuje ob sebi močnega in ne labilnega človeka. Kljub neizprosni ter kruti usodi je življenje teklo naprej in potrebno se je bilo spopasti s problemom.

Poleg svoje službe in Lučkinega vrtca, mi je nekako uspelo, da sva vsaj dvakrat na teden hodili v otroško kliniko k fizioterapiji, da je malce razgibavala. Lučko je zaradi njene nežnosti in nebogljenosti okolica še bolj vzljubili. V vrtcu je Lučka imela eno izmed vzgojiteljic, po imenu Breda, še posebno rada. Kadar te vzgojiteljice ni bilo, je vedno jokala. Zaradi njenih pogostih obolenj dihal – bronhitisa sva v prvem letu kar nekaj tednov preživeli na morju. To je kar precej pripomoglo, da po prvem rojstnem dnevu ni več toliko obolevala za raznimi prehladi – vnetji. Bila je še vedno kar živahna deklica, le nerada je jedla in pri tem so bile vedno težave. Kajti, ko je opazila, da ji grem pripravljati hrano, je pričela na ves glas vpiti. Ponoči pa je zelo nemirno spala. Prebujala se je skoraj vsake pol ure in zato sem jo veliko prepestovala, da s svojim jokom ni zbujala drugih.

Pri približno dveh letih pa je zbolela za virusom gripe. Kar za par tednov je morala v bolnišnico. Bolezen, ki jo je spremljala zelo visoka vročina, zaradi katere ni prepoznala niti mene, je njeno že tako šibko in nemočno telo še bolj izčrpal. Njeno telesno stanje je precej nazadovalo. Spominjam se tudi tistih groznih prizorov, ob katerih me še danes spreletava srh, ko je zaradi take visoke vročine stiskala zobe in z njimi tako škrtala, da so se ji skoraj dobesedno drobili. Tega ne bom nikoli pozabila, kako je bilo to grozno za videti.

Skoraj dva meseca sta pretekla, da je vročina popolnoma popustila in, da se je stanje, vsaj glede prehlada, normaliziralo. Seveda pa fizično ni bilo isto. Skoraj ves trud fizioterapije v zadnjem letu dni se je izničil in potrebno je bilo vse znova. Prav zaradi tega so mi zdravniki svetovali, da razmislim o hospitalizaciji Lučke v Bolnico za predšolske invalidne otroke v Staro goro pri Novi Gorici. Odločitev ni bila lahka, saj sem vedela, kako težko bo slovo za Lučko in za mene. Zato sem s tem kar nekaj časa odlašala. Zdravniki pa so me še naprej prepričevali, da je to za Lučko najbolje, saj bo tako vključena v vsakodnevno fizioterapevtsko obravnavo in tudi drugače bo pod dnevnim nadzorom zdravniškega osebja. Tako je prišel 26. september leta 1964, ko je popustil razum pred čustvi in Lučko sem odpeljala v Staro goro. Tega slovesa ne bom najbrž nikoli pozabila, čeprav se ga raje ne bi spominjala, saj je bil preveč boleč. Neka medicinska sestra je Lučko držala na enem izmed oken glavne bolnišnične stavbe, da mi je lahko mahala v slovo, zraven pa je neutolažljivo ihtela. Še, ko je bolnišnična stavba že zdavnaj izginila za visokimi drevesi, mi je v ušesih odmeval njen jok.

Toda živeti je bilo potrebno naprej. Lučko sem obiskovala vsako nedeljo, čeprav je bilo zame kar naporno, saj sem poleg službe nadaljevala še s šolanjem. Vendar mi je bilo prehudo, da bi dopustila, da bi minila kakšna nedelja, ne da bi jo obiskala. Še posebno, ker je v začetku pogosto jokala tudi med tednom. Kasneje pa po zaslugi fizioterapevtke Marjetke in negovalke Inke med tednom ni več toliko jokala. Seveda pa ni bilo nedelje ter slovesa, ki bi minil brez solz. Bili so trenutki, ko bi jo najraje kar odpeljala s seboj domov. Še posebej, ko mi je po približno trimesečnem bivanju v Stari gori primarij bolnice dejal:
''Vaša Lučka je žal toliko prizadeta, da ne bo nikoli sposobna za kakršnokoli usposabljanje ali šolanje ter, da ne more nihče misliti in delati namesto nje.''
To je bil eden najhujših trenutkov v času Lučkine hospitalizacije. Vseeno pa sem v sebi čutila, da ne more biti vse tako črno, saj je Lučka prepoznala vse okrog sebe, vedno normalno čustveno reagirala in se tudi drugače normalno odzivala na okolico, le da ni mogla govoriti.

In tako so tekli tedni, meseci, leto. Lučka je bila vključena v fizioterapijo, delovno terapijo in logopedijo.

Poleti leta 1965 sva poskusili srečo z bioenergetikom v Napoliju v Italiji. Seveda ni bilo uspeha, a človek upa naprej. Ponovno sva v Napoli potovali poleti leta 1966. To drugo potovanje je bilo precej napornejše od prvega. Prvič sva namreč potovali z letalom, drugič pa v osebnem avtomobilu z nekim Italijanom, Napoli pa je skoraj na samem jugu Italije. Pri drugem poskusu bioenergije pa sem spoznala, da je to le metanje denarja proč in, da so vse velike besede o možnosti čudežnega ozdravljenja le izkoriščanje obupanih ljudi. Saj je bilo za potovanje v Napoli in nazaj, 14 dnevna nastanitev v hotelu in 10 dnevna terapija, ki ni vključevala sobot, nedelj in praznikov, potrebno celo premoženje. Tako je bilo po vrnitvi spet vse po starem, le da je bilo vse manj sanj o čudežu in realnost vse bolj neizprosna.

V začetku leta 1967 so ortopedi pri Lučki ugotovili izpah obeh kolkov. Devetindvajsetega maja so jo zato tudi operirali. Po sami operaciji pa je nastopilo kar nekaj težav. Ko so Lučki tako rekoč pri zaključku operacije nameščali oporo, so namreč enega izmed vijakov pritrdili tako, da je bil privit v rano samo. Zaradi tega je po tednu dni prišlo do okužbe in posledično do visoke vročine ter povišane sedimentacije. Posledica vsega tega je bila, da se je rehabilitacija zaradi operacije kolkov kar precej podaljšala in je bila Lučka v mavcu skoraj celo poletje in to od pet pa skoraj do podpazduhe. Bilo je kar vroče poletje in, ker ji koža pod mavcem ni mogla dihati, jo je vse srbelo. Revica se mi je zelo smilila. Ves ta čas tudi ni bilo možno izvajati aktivno fizioterapije in vse telo je bilo kasneje zaradi tega precej bolj mlahavo. Pred tem je vsaj ob opori malce stala na svojih nogicah, po tem pa je še to šlo. V jeseni istega leta so ortopedi predlagali še operacijo vezi na nogah. Fizioterapevtka mi je svetovala, naj tega ne dopustim in po razgovoru so tudi zdravniki odstopili od te zamisli, čeprav so rekli, da samo zaenkrat.

Počasi je prišla pomlad leta 1968, ko so strokovnjaki v Stari gori odločali o tem, ali je Lučka sposobna za šolanje ali ne. Po njihovem mnenju je bila primerna za vključitev v posebno osnovno šolo pod posebnimi pogoji v Vipavi. In tako je Lučka bila devetega junija 1968 odpuščena v domačo oskrbo do vstopa v šolo septembra istega leta.

* * * * *

Torej to so bile mamine besede in njeni spomini na moje otroštvo doma ter v Stari gori. Moje rojstvo ji res ni kaj dosti lepega prineslo, vendar je k sreči zbrala dovolj moči, da se je pogumno spopadla z življenjem.

Kakor sem že na začetku napisala, se iz svojega otroštva spomnim le posameznih odlomkov. Žal se nekako spomnim tudi tistega svojega joka v stari stavbi Stari gori, ki je bil tudi zame zelo boleč dogodek. V spominu imam samo okno, na katerem me je nekdo držal, in svoje krike. Še danes dobim tisti grozen občutek, ko sem hotela izkričati vso svojo notranjost in bolečino, ki je bila v njej, tja nekam v daljavo. Iz stare stavbe se spominjam samo tega, bolečega, dogodka ter njene avle.

Več dogodkov se spomnim iz tretjega paviljona, v katerem sem potem prebivala. Še zdaj imam v glavi, da je bil nekaj metrov za njim nekakšen prepad. Za moje takratne otroške oči je bil to kar precej velik in skrivnosten prepad in moram priznati, da še v današnjih časih kdaj pa kdaj ponoči sanjam o njem ter, da si ga želim raziskati. Na zadnji strani paviljona je bila tudi manjša terasa z igrali in s podobnimi stvarmi. Neki dan sem ležala v eni izmed dveh spalnic. Moja postelja je bila prva pri vratih in menda je bil to popoldanski počitek. Kar naenkrat sem zunaj pri oknu zagledala večjo žival. Po vsej verjetnosti je bil kakšen potepuški pes, vendar meni se je takrat zdelo, da je lev. Menda sem klicala in sestra, po imenu Silva, je hitro zaprla okno, da je žival, najbrž zaradi ropota, zbežala.

Kakor vsem otrokom, so tudi meni izpadali mlečni zobki.V spominu imam, da je mojim mlečnim zobkom, tako rekoč pomagala izpadati sestra Dunja. Sedela sem ji v naročju in, če se mi je kakšen zob že majal, mi ga je kar nežno izpulila.

... ...