asun1969
Zaupanje ženska - 39 let, Žalec, Slovenija
- Prijatelji |
- Knjiga gostov
- | Slike
- | Blog
- | Skupine
- | Video posnetki
- | Dogodki
- | Glasba
- | Kriki
- | Ankete
- | Povezave
- | Aplikacije
Blog 41
Jaz iščem samo eno - da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem. (Pablo Picasso)
Tu je nekaj mojega literarnega ustvarjanja in razmišljanj. 
-
POPLESAVANJE ČUTOV
Dotik jagodic,
stik dlanskih ploskev,
lava po brežinah
znotraj života.
Nevidno drsenje
raziskovanja sledi
s soljo prekritih por
na drhtečih oblinah.
Nepotrpežljivo
pogrezanje v vonjave
valovite povrhnjice
in zarivanje obraza
med obrežji
s poželjivimi stezami.
Gladka površina,
čez katero zlovešče visi
ukleščeno minevanje
brez vidne prizme.
Opaja se z nesmrtnostjo
in umirja čas hrepenenj.
Ples angelov oživi
plesišče sončnega zahoda,
sanje osvežijo zakrnelost
in prebudijo pravi jaz. -
PLAMTENJE
Hodim po poti
oblikovane neizrečenosti.
Oklep ljubezni
poplesuje v igri
brezpomembne resnice.
Peresno božanje senc
in odpiranje kril lahkotnosti.
Tesnobne zavore izginjajo
v možnosti klatenja zvezd.
Zlitje dveh plamenov
v neustavljivo moč ognjenika.
Odsev omamljene zavesti,
potopljene v svoje jedro,
ki z razprtimi krili plahuta
v brezmejno lavo občutij.
Z njo nasitita
svoja hrepenenja. -
MEŠANICA
Doživela sem vrhunec
skupaj z lastnim nazadovanjem.
Veselje z burko pod kapilarami.
Pod zaveso vidnega polja
lesketajoč sij mokrote
z nevednim izrazom.
Toliko zanosnih besed,
izsušenih na otrplem jeziku.
Vrnitve ni videti.
Le sprejeti spočetja
obdobnega zaletavanja
te mešane nedorečenosti
v zidovju nespokoja.
Na trenutke ne vem, kdo sem,
ne verjamem v smisel
tlakovanih prehodov
pod samodejnimi koraki,
ki me vlečejo naprej.
Odmevi minevanja
s sencami rišejo
obrise gladkega poda
na temeljih telesa,
s svetlečimi sledovi
vrtečih plesalcev,
onemelosti in krika. -
ZMAZEK
Razmazan obris na steklu,
oblit s solzami dneva,
drseč po gladini minevanja.
Njegova čustva drvijo mimo.
Niti odsev ulične luči,
ki žari v vdolbine,
niti miselna trdnost
v ožinah razuma
ne zadrži njihovih sunkov.
Tihotapsko spremstvo
občutka plesnivosti
veča razmazanost obrisa
do nerazpoznavnosti potez,
spreminjajočih se v leden vetrobran.
Nemočna nedotakljivost
nekega zmazka,
brez živega jedra. -
Razmišljanje 3 - UJETOST
Kaj stori človek, ki se počuti ujetega? Ujetega v svetu, v nekem njegovem nekako domačem, a hkrati tako tujem svetu, iz katerega nikakor ne more pobegniti. Želi si, da bi se lahko vsaj občasno iztrgal iz njega. Obenem pa ga obdaja stoodstotno zavedanje, da sploh nima pravice jamrati. Da se ne sme smiliti samemu sebi, ker mu pravzaprav sploh ne gre tako hudičevo slabo, kakor včasih čuti, da je nekaterim še hujše. Da niti slučajno nima pravice težiti drugim ter od njih zahtevati ne vem kaj. Vrti se okrog svoje osi, v svetu polnem ujetosti ter takšnih in drugačnih zavedanj.
-
PRIPROŠNJA
Tesen stik dveh dlani
in pogled, ki stopa
po sledi mlečne ceste.
Spremlja ga preperel šepet
iz votline tresočih ustnic,
namenjen neki nevidni neskončnosti
stotih nazivov in zaznav.
V dovzetnosti klečanja
vse prekrije
s perutnicami iluzije.
V igri neznane resnice
povede strmeče oči
v obseg čakanja.
Moč verjetnega uslišanja
rojeva neznatno upanje
v votlinah izpraznjenosti
in s pričakovanjem polni
zastekljena očesna zrkla. -
POTONIKA
S steblom segaš
v bližino nebes.
Visokorasla krasotica,
tvojo cvetočo krono
krasijo žive barve.
Tvoja čarobnost
ustvari materin nasmeh.
Trudno se skloniš k zemlji,
ko te kaplje neba obtežijo,
kakor bi se hotela
potopiti k svojim koreninam.
Žalost v materinih očeh
se zlije v moje srce. -
VPRAŠANJA PRIJATELJSTVA
Zakaj so nekateri ljudje skoraj nekako užaljeni, če se jih vpraša za razlog, zakaj želijo biti nekomu prijatelj?
Je pravično, da kar sprejemaš in si nabiraš prijatelje, čeprav na koncu težko z vsemi komuniciraš?
Zakaj precej ljudi, predvsem moških, prosi za prijateljstvo zlasti na podlagi luštnega obraza na fotki in da si na takšen način daljša seznam prijateljstev, ostalega profila pa skoraj ne pogleda, če ga sploh?
-
ČUTIM
Čutim te,
čeprav za zidovi
zamegljene daljave.
Čutim tvoje dihanje,
svilnato se ovija
okrog moje kože.
Toplina jezika
drsi po gladini
sleherne pore.
Čutim prelivanje ustnic
z njihovim sokom.
Valovito me obliješ
s šepetanjem mehkobe
in tvoja koža
me docela prekrije.
Čutim prepletanje
najinih bokov
in njihovo drsenje
v brezno ednine.
Sence z obrisi
izginejo z milje,
skupaj z njenimi toni.
V prijemu viharja
vklenem svojo bit k tvoji
in v dotiku čutnosti
spolziva na pročelje
prostranosti. -
RESNIČNOST
Vlažno bičanje brazd
v trepetu trepalnic.
V korakih pod nogami
se zlagoma ugreza utrip,
odhajajoč k počitku.
S kapljo bičanja
bi sprala tesnobo,
ždečo med vejami
dihalnega okrilja.
Ostrine zobovja
češejo zareze ustnic.
V ožinah možganov
kljuva zapuščenost.
Lebdeče hotenje
zvitega telesa
odvzema upornost
prodirati naprej
v prisotnost,
s priokusom razočaranja,
ki nenehno potiska
v resničnost.
Blog oznake
Ni uporabljenih oznak
