Blog osebe anima (duša)

NOGOMETNA / Football

arsanima7 — Thu, 19 Nov 2009 14:26:25 UT

Kar ni uspelo Napoleonu in Hitlerju,
je uspelo Slovencem..
Premagati Ruse!

Which failed to Napoleon and Hitler,
Slovenes succeeded ..
To overcome the Russians!

ŠE SAMO ENA PESEM ZA DANES.. Z MOJE STRANI..

arsanima7 — Wed, 20 May 2009 18:03:53 UT

Severina.. (bikica)

Zanimiv mi je citat med pesmijo...:
"..ajde brže ostari,
da te niko više ne voli,
ni žene,.
osim mene..."

(prev.:
..daj hitreje ostari, da si te nihče več ne poželi,
niti ženske..
razen mene..)

http://www.youtube.com/watch?v=ryKtUrwJBzE

DOVOLITE, DA VAM PODARIM DANAŠNJO PESEM...

arsanima7 — Wed, 20 May 2009 17:01:33 UT

... V TREH VARIANTAH.. JESEN STIŽE DUNJO MOJA

1. OLIVER
http://www.youtube.com/watch?v=84zqIhCs4yo

2. BALAŠEVIČ
http://www.youtube.com/watch?v=8CFAS6DlgdY&feature=related

3. TUDI KRASNA IZVEDBA
http://www.youtube.com/watch?v=99FW83mRgK0&feature=related

Lep večer vsem,
ArsAnima7

ANIMA 08: my soul

arsanima7 — Thu, 30 Apr 2009 08:41:38 UT

Dež dežuje
sneg sneguje
voda vodi…

sonce sonči
veter vetri
duša snuje...

(ArsAnima7)

ALI BO SLO NETLOG RES UKINJEN V TEDNU ALI DVEH ???

arsanima7 — Wed, 01 Apr 2009 20:25:03 UT

DOBILA SEM TOLE POSREDOVANO SPOROČILO.
ZA PRVOAPRILSKO JE ZVEČER ŽE MALO POZNO...,
PA VENDAR VAS SPRAŠUJEM,
ČE JE KDO PREBRAL TO NA KAKEM JAVNEM MESTU
S STRANI GOSTITELJA...

Spoštovane uporabnice, spoštovani uporabniki NETLOGA!

Recesija je udarila tudi na spletno platformo (portal) NETLOG,
zaradi pomanjkanja sredstev, odpovedi donatorjev za vzdrževanje portala
je skupina NETLOG NV, s svojim sedežem v E. Braunplein 18, B-9000 Gent, Belgium
zaradi zgoraj navedenih dejstev v prisiljena in zato se je le-ta odločila,
da bo NETLOG v tednu, dveh na slovenski strani ukinjen.

Čeprav so raziskave podjetja ComScore so pokazale,
da je NETLOG po številu ogledov strani vodilni na belgijskem,
italijanskem, avstrijskem, švicarskem, romunskem in turškem trgu.
Na Nizozemskem, v Nemčiji, Franciji in na Portugalskem pa Netlog zaseda drugo mesto.
Če upoštevamo celotno Evropo, je NETLOG vodilni na trgu.
Z več kot 150 milijonov obiskovalcev na mesec se število ogledov strani povzpne na več kot 4 milijarde, je slovensko tržišče premajhno za pokrivanje stroškov vzdrževanja.

Zavedamo se posledic, da bomo nekaterim uporabnikom, še posebej pripadnicam nežnejšega spola,
prizadejali veliko gorja, negodovanja in slabe volje, ker bodo izgubile veliko prijateljev,
podobno mislečih »duš« in še kaj.

Vemo, da bo deževalo poslovilnih pisem, prelito bo kar nekaj solz,
ampak tej resnici se ne moremo izogniti.

Prosimo Vas za razumevanje,

skupina NETLOG NV.

ANIMA 07

arsanima7 — Thu, 26 Mar 2009 12:00:48 UT

OUR BIG LIFE IS SO MUCH SMALL,
BUT
OUR LITTLE LIFES ARE SO GREAT !

(ArsAnima7)

ANIMA 06: POGAČA ALI KOLAČ 2009

arsanima7 — Thu, 01 Jan 2009 10:58:41 UT

Pozdrav tebi ob novem kosu pogače!

tale je začetek nečesa zopet novega in še ji ne poznaš imena...
ne veš, kakšen je njen okus in vonj je čista neznanka -
prijetna, zaenkrat... ne spominja na nič znanega,

nenačeta doooolgo obeta...

vzbuja mistično radovednost, a obenem, si je ne želiš takoj odkriti...
puščaš si možnost za domišljijo in ljuba presenečenja... naj traja.. ta nestrpnost...
morda je to najslajši del, preden narahlo zagrizeš v neznanko...
bodo notri rozine... oreški... kakšna lupinica, ki se je pritajila in skrita čaka na neprevidni ugriz...??
Ah, kaj me briga, kar bo- bo; kar je namenjeno v izziv bomo izzivali in morda izzvali ali pa bomo izzvani...., vile in škrati že vedo, kaj vajenec še potrebuje...

pričakovanja pa bodo po vsej verjetnosti vedno znova pisana...;
enkrat jim bo malo mar... spet drugič bodo trepetala od navdušenja..
otroško vznemirjena... , erotično vznemirjena... ali le kar tako,
ker je pač prijetno biti rahlo/živ...

ArsAnima

ANIMA 05 - KAČA KAČI KAČA

arsanima7 — Fri, 19 Dec 2008 02:53:12 UT

(Nasilje, blef… strah pred kakršnokoli vrsto ogroženosti, strah pred seboj….)

Nauk nekega modreca je sporočal nekaj približno takega:
…tudi strune na lutnji zvenijo vsaka na svoj način, pa vendarle skupaj odzvanjajo čudovite melodije…
In stebri v svetišču stoje vsak k sebi in niso senca drug drugemu; vsak zase pa hkrati skupaj, dobro igrajo svoje vloge…

Živeti in delovati bi morali v stilu brezpogojne darežljivosti, brez ocenjevanj, brez pričakovanj - niti želja po za/hvala-h…, drug drugemu; enostavno tako, kot cvetoče češnje dišijo za vse enako, ne glede na to ali je popotnik, ki gre mimo tega vreden ali ne…
Z dajanjem ne bi smeli bremeniti, kakor s sprejemanjem ne bi smeli čutiti pretirane hvaležnosti…, saj s tem kvarimo čistost darovaja samega…

Velikokrat se bojimo biti mi sami, se sprejeti, take kot smo.. ali pa se uslišati, kakšni bi želeli biti; ne maramo lastnih padcev, niti ne svoje nesmelosti in nepoguma; bojimo se sprememb radi neslutenih odzivov ali neuspehov.. in potem smo podobni stari kači, ki ne more veš slečt svoje kože pa godrnja, moralizira in se zgraža nad nespodobnostjo in mladostjo poskočne srne…, nad smelostjo orla ali igrivostjo opice…

Ja, taki smo, kadar nas je strah…

Bojimo se lastnih čustev in bojimo se prizadetosti, kaj šele tujih in tuje … in zato je nič lažje kot - odeti se z obleko, obzidati telo še z večjim telesom, vse to še oviti z živo mejo, močnimi požarnimi zidovi; se premikati z dobrimi in hitrimi prevoznimi sredstvi, oddrveti in drveti čim hitreje drug mimo drugega, hitreje mimo življenja, ta pravega življenja…. da prispemo na cilj, ko spet žvenketajo ključi ali pa nespodobno zapiskamo okolici v opozorilo, da smo pravkar zavarovali svojo vrednoto.
Obvladovano, nadzorovano…

..in ko stopimo iz teh naših oklepov, se počutimo nezavarovane in spet ranljive; seveda si takoj nataknemo očala, ker se bojimo jasnih pogledov, ker si ne upamo kar tako pogledati iz oči v oči, ker bi videli ali zaslutili, kaj je za temi pogledi… morda strah, žalost, zavist, obup; ker bi se razkrili, da smo pogledali, pa vendarle odšli dalje svojo pot? Česa nas je tako zelo strah? Videti, kakšno je življenje, da je pisano, zelo pisano v sivinah? Da nas kdo vidi, prepozna, kdo pravzaprav smo? In ko snamemo očala, je pod njimi vsaj spodoben make-up, ali izsiljena poza samozavestnega nasmeška. Ali pa je to naš imidž, ki večinoma ni v sozvočju z našo dušo…
Blef, koliko blefa… komu, zakaj? Zakaj strah svetu pokazati sebe, unikatnega ? Čemu se kazati v luči izkrivljene identitete, čemu vse to služi? Saj je vendar vse skupaj preveč kratkega roka. In kako dolgo naj pod vodo zdržimo? Če ne že to, je vsaj miselno sila naporno vzdrževati lažne karakteristike; slej, ko prej trknemo drug ob drugega, ko padejo maske, in so naše duše in telesa drug drugemu na oglede. Dane v presojo in obsojene in potem se čudimo… kdo, kdaj, zakaj… s pogledom bližje opazimo… le dobro fasado ali pa odpadajoč omet… in oh joj, vsega tega se iz drvečih avtomobilov vendarle ni videlo, soj barskih luči ni dal slutiti resnic in lepe ikone z portalov so nenadoma izgubile svoj šarm… puf in iluzija je izginila… lepe vile so se zverižile, muze so postale podobne naši sosedi, kerlci spominjajo na že znane zgodbe…

Zakaj navzven tako idealizirati same sebe? Čemu tendenca k idealom, s katerimi nas frustrirajo dobička željni? Čemu nasedanje, da moraš izgledati tipi topi, da si in, da si le tako tudi sprejemljiv? Ker se cenimo? Tako, da nanašamo nase vso možno pregrešno drago one, ker gube menda niso več v modi…? . ..a slišite, kaj nam / si sporočamo, starost ni več v modi?
Kot bi med vsemi letnimi časi priznavali le pomlad in še kvečjemu zgodnje poletje ???
In moje gube so moje, krepko prislužene in so mi všeč, le da so na pravem mestu; tiste, ki so narisane z nasmehi, ne z grdimi pogledi.
Ne vem, kam drvi ta svet, prav gotovo pa ne v pravo smer. Slabo dejstvo je to, da se ravnotežje ruši, da ni več tiste nežne in normalne ozmoze med starim in mladim, med naravo in tehniko, med mano in tabo, med dnevom in nočjo…

Brez sonca ni sence in brez slabih trenutkov ne bi nikoli vedeli, kdaj nam je zelo, zelo lepo.
In kot tudi planinec vidi goro jasneje iz doline, tako se včasih tudi boga najlepše vidi iz pekla.

Radi se imejte in spoštujte se; tako krave in sloni in srne in kačjaki…
meni je po volji pisan svet, ne le določena eksotika; tudi ta, ki živi le skozi besedo.

vaša ArsAnima

naslikala: ArsAnima

ANIMA 04

arsanima7 — Wed, 19 Nov 2008 01:28:03 UT

Življenje je pravzaprav v tem, kar nosiš v svojem srcu.
In to je edini ogenj, ki iskreno greje.
Vse ostalo so le iluzije v prahu.

(arsanima)

ANIMA 03

arsanima7 — Wed, 19 Nov 2008 01:20:27 UT

Z vsakim novim dnem je odmik v vse večjo praznino...
Z vsakim novim dnem je slišati bolj glasno tišino..
Z vsakim novim dnem te bolj pogrešam -

- in, ko žalost zrase čez vse meje,
v duši čudna hlad zaveje - nič je vsepovsod.

Misel nate znova me ogreje;
spet rišejo se stare slike, sprva neme - počasi oživljajo oblike ...
Razum molči.

Pa v srcu me objame znani, tolažeči glas -
ne skrbi, tu bom s tabo večno, dokler se znova snideva, a dotlej
srečno!

(arsanima)

ANIMA 02

arsanima7 — Wed, 19 Nov 2008 01:05:41 UT

Če je življenje živopisan travnik, po katerem hodimo, ga opazujemo,
ga raziskujemo, ga spoznavamo, se mu čudimo;
kjer se razposajeno lovimo, kdaj le nemo poležimo in -
si nabiramo raznovrstnih bilk, da bi jih ob koncu povezali v -
harmoničen, nam in bogu všečen šopek, potem pomislim...
- lahko bi si utrgala še kakšen cvet...

(arsanima)

ANIMA 01

arsanima7 — Wed, 19 Nov 2008 00:30:32 UT

Ko se ozrem nazaj, je beseda,
ko se zazrem naprej, je misel.

Ko se ozrem nazaj, je korak,
ko se zazrem naprej, je pot.

Ko se ozrem nazaj, je otroštvo,
ko se zazrem naprej, je hrepenenje.

Ko se ozrem nazaj, je ljubezen,
ko se zazrem naprej, je odmev.

Ko se ozrem nazaj, je upanje,
ko se zazrem naprej, si ti.

(arsanima)