Stran s profilom osebe __admiral_k__

__admiral_k__

moški - 38 let, Slovenija
7.621 Obiskovalci

Blog / Junak s tisoč obrazi.. In Naši fantje - mitološke lekcije

petek, 3 avgust 2012 ob 17:40

Joseph Campbell - Junak s tisoč obrazi ... in; Naši fantje in mitološke lekcije - arhetipi itd.

No, pupi, mirno nočko, če ajamo :) :) .. in lep dan, ko se bomo prebujčkali ..
ane :) .. sevede!
Tukaj izkoristimo luknjo in si zopet poglejmo eno kulsko mitološko lekcijo .. kul!
To je Joseph Campbell - Junak s tisoč obrazi .. In o vzgoji fantov - brez mitol. in arhetipov!
Ker vse kaže, da bo naslednja o veri Rimljanov šele jutri ..kul! Poglejmo;

Uvod naj bo:
Naši fantje in mitološke lekcije - arhetipi (Ljubimci, Junaki itd.), ali stereotipi?
Človeški rod si že od nekdaj pomaga z zgodbami, s katerimi poskuša mladim vcepiti
vrednote in moralnost, zato smo prepričani, da zgodbe tudi dandanes ostajajo eden
od najmočnejših tovrstnih pripomočkov. Poučnih zgodbic kar mrgoli .. ane, pupi..

Mitološke zgodbe ne ponujajo enostavnih odgovorov, in ne poznajo izjem.
Sposoben jih je doumeti sleherni deček, četudi ne pripada nobenemu verskemu sistemu
ali nobeni od svetovnih religij. Iste osnovne pripovedi razumejo celo ljudje z različnih
koncev sveta, ključ za to pa so arhetipi, ki jih lahko odkrijemo v sleherni mitološki zgodbi.

Arhetipi, ti bogati in lahko prepoznavni liki (herojev, ljubimcev, angelov, prerokov, kraljev,
čarovnikov, zalih mladenk in junakinj) so namreč isti, ne glede na to, kateri kulturi pripadajo.
Eden izmed prvih je to opazil Carl Jung, kaj kmalu pa je njegovim spoznanjem sledil mitolog Joseph Campbell.

Poudariti velja, da arhetipi niso stereotipi. Stereotipi obsegajo le en del arhetipa, ta košček
povečajo in mu vtisnejo pečat sodobne družbe!

Ker je naša kultura skoraj oropana arhetipskih zgodb, se fantje po modrost zatekajo
k stereotipom, a ti jim lahko ponudijo le mnogo podatkov, modrosti nikoli.
Modrost namreč zahteva arhetipsko domišljijo, poglobljeno razmišljanje in domiselno
oblikovan pristop, ki fanta popelje na neskončno popotovanje.
Nikoli tudi ne daje enostranskih odgovorov, ne ponuja veliko pozitivnih vzornikov, poudarja
pa pogum, sočutje in cilje z neko duhovno, moralno, predvsem pa vrednot polno vsebino.

Zgodbe torej lahko fante vodijo k prepoznavanju nekaterih arhetipskih elementov!;
Zakaj je junak storil to, kar je storil?
Je tudi v tebi kaj takega, kar je podobno Ljubimcu? Ali med opazovanjem čudovitega sončnega
zahoda ne začutiš popolne, vseobsegajoče slasti? itd..
Na ta način se fantova domišljija poveže z arhetipskim elementom in oblikuje njegovo življenje ...
(.. to je to, zaenkrat ..)

Odlično, ane!
Ali ... kot pravi naš admiral pupam;
Komu je namenjena lepota narave brez tvoje prisotnosti? (Tolle) ... ane! :)

:)

..dalje..

Lekcija:
J. Campbell - Junak s tisoč obrazi
Mit in sanje
Najsi z navdušenjem poslušamo zasanjano žlobudranje rdečeokega vrača iz Konga ali pa z omikano očaranostjo beremo razvodenele prevode sonetov mističnega Laozija; se vsake toliko lotimo trde orehove lupine argumentov sv. Tomaža Akvinskega ali pa nenadoma ujamemo sijoč pomen bizarne eskimske pravljice: vedno bo to taista, spreminjajoča se, vendar čudežno stanovitna zgodba, ki jo najdemo skupaj z izzivajoče trmastim namigom, da je ostalo še mnogo več od tistega, kar smo izkusili in bo kdaj koli znano ali povedano.

Na vsem poseljenem svetu so v vseh časih in okoliščinah cveteli človeški miti; bili so živ navdih
za vse, kar je nastajalo iz dejavnosti človeškega telesa in uma. Ne bi bilo pretirano, če rečemo,
da je mit skrivni prehod, skozi katerega se neizčrpna energija kozmosa izliva v človeško kulturno manifestacijo. Religije, filozofije, umetnosti, družbene forme primitivnega in zgodovinskega človeka, prva odkritja v znanosti in tehnologiji, same sanje, ki brbotajo v snu, vse to privre iz temeljnega, magičnega obroča mita.

Čudež je, da značilna sposobnost dotakniti se in navdihniti globoka ustvarjalna središča, biva v najpreprostejših otroških pravljicah, kot sta okus oceana, vsebovan v kapljici, ali celotna skrivnost življenja v bolšjem jajčecu. Mitološki simboli niso ustvarjeni, zato ne morejo biti urejeni, izmišljeni ali trajno potlačeni. To so spontane stvaritve psihe in vsaka od teh v sebi nosi nepoškodovano klico moči svojega izvora.

Kaj je skrivnost brezčasne vizije? Iz kakšnih globin uma izhaja? Zakaj je mitologija pod pestrostjo navad povsod enaka? Česa nas uči?
Danes številne vede prispevajo k rešitvi te uganke. Arheologi raziskujejo razvaline Iraka, Hunana, Krete in Jukatana. Etnologi raziskujejo Ostiake iz porečja reke Ob in Boobije z otoka Fernando Poo. Generacija orientalistov nam je nedavno razkrila svete spise Vzhoda, kot tudi predhebrejske izvore biblijskih spisov. Medtem pa druga veja učenjakov, pomembne raziskave na polju ljudske psihologije so se začele v prejšnjem stoletju, skuša odkriti psihološke temelje jezika, mita, religije, razvoja umetnosti in moralnih kodov.

Najizrednejša pa so odkritja, ki so se pojavila na klinikah za duševne bolezni.
Drzni in epohalni spisi psihoanalitikov so za študenta mitologije nepogrešljivi; kakršna koli že so mnenja o podrobnih in včasih protislovnih razlagah specifičnih primerov in problemov, so Freud, Jung in njuni nasledniki nesporno pokazali, da so logika mita, junaki in mitska dejanja preživeli do današnjega časa. V odsotnosti učinkovite splošne mitologije ima vsak od nas svoj lasten, nespoznan, rudimentaren, pa vendar skrivnostno močan panteon sanj.

Najnovejše Ojdipovo utelešenje, neprekinjena romanca o Lepotici in Zveri, to popoldne stoji na vogalu Dvainštiridesete ulice in Pete avenije ter čaka, da se zamenja luč na semaforju.
"Sanjal sem," je pisal ameriški mladenič piscu časopisne kolumne, "da sem pokrival našo streho. Nenadoma sem od spodaj zaslišal očetov glas, ki me je klical. Hitro sem se obrnil, da bi ga bolje slišal, in v tem mi je iz rok spolzelo kladivo, zdrsnilo navzdol po strehi in izginilo za robom. Slišal sem zamolkel udarec, kot bi padlo telo."

"Na smrt prestrašen sem splezal po lestvi na tla. Tam je z glavo v mlaki krvi mrtev ležal moj
oče. Bil sem strt in v solzah sem začel klicati mamo. Prišla je iz hiše in me objela.
'Nič zato sin, bila je nesreča,'je rekla. 'Vem, da boš ti skrbel zame, četudi njega ni več.'
Ko me je poljubljala, sem se zbudil."
"Sem najstarejši otrok v naši družini, star sem triindvajset let. Z ženo sva se ločila pred enim
letom, skupaj nama nekako ni uspevalo. Oba starša imam izjemno rad in z očetom nikoli
nisem imel težav, razen tega, da je vztrajal, da se vrnem k svoji ženi, a z njo ne bi mogel biti
srečen. In nikoli ne bom."1

(1 Clement Wood, Dreams: Their Meaning and Practical Application, Greenberg: Publisher,
New York 1931, "Sanjski material v tej knjigi," pravi avtor "je v glavnem črpan iz tisoč in več
sanj, ki so mi vsak teden predložene v analizo, v zvezi z mojimi dnevnimi kolumnami
v časopisih po državi. To je bilo dopolnjeno s sanjami, ki sem jih analiziral v svoji zasebni praksi." V nasprotju z večino sanj, prikazanih v standardnih delih o tem predmetu, tiste v popularni predstavitvi Freuda prihajajo od ljudi, ki niso prestali analize. So izredno bistroumne.)

Neuspešen soprog tu s čudovito nedolžnostjo razodeva, da je, namesto da bi usmeril svojo duhovno energijo k ljubezni in zakonskim težavam, počival v tajnem skrivališču svoje domišljije, v zdaj prav smešno anahronističnem dramatičnem položaju svoje prve in edine čustvene vpletenosti, tragikomičnega trikotnika iz otroške sobe - sin proti očetu za mamino ljubezen.

Očitno so najtrajnejša nagnjenja človeške psihe tista, ki izhajajo iz dejstva, da od vseh živali mi najdlje ostajamo pri materinih prsih. Človeška bitja se rodijo prezgodaj; so nedokončana, nepripravljena na srečanje s svetom. Posledično je vsa njihova obramba pred svetom nevarnosti njihova mati, pod njeno zaščito se podaljšuje znotraj maternično obdobje.

2 Zato nebogljeni otrok in njegova mati mesece po katastrofi rojstva tvorita dvodelno enoto,
ne le fizično, temveč tudi psihološko.
3 Vsaka daljša odsotnost mame povzroča v otroku napetost in posledično agresivne impulze;
tudi ko je mama prisiljena otroka omejevati, se vzbudijo agresivni odzivi.
Tako je torej prvi objekt otrokove sovražnosti identičen s prvim objektom njegove ljubezni
in prvi ideal (ki je nato ohranjen kot nezaveden temelj vseh podob blaženosti, resnice, lepote
in popolnosti) je ta o dualni enosti Marije in Otroka.

4 Nesrečni oče je prvo skrajno vsiljevanje neke druge vrste realnosti v blaženost zemeljske ponovitve odličnosti položaja znotraj maternice; on je torej doživljan predvsem kot sovražnik. Nanj se prenaša agresivni naboj, kije bil prvotno vezan na "slabo", odsotno mater, medtem ko hrepenenje, vezano na "dobro", na prisotno mater, ki hrani in ščiti, mati (navadno) zadrži zase.

Ta usodna otroška razdelitev impulzov smrti (thanatos, destrudo) in ljubezni (eros, libido) vzpostavlja temelj zdaj slavnega Ojdipovega kompleksa, na katerega je pred slabim stoletjem opozoril Sigmund Freud kot na glavni vzrok našega neuspeha, da bi se v odrasli dobi vedli kot razumna bitja.

Kot je izjavil dr. Freud:
"Kralj Ojdip, ki je ubil očeta Laija in se poročil z materjo Jokasto, je le izpolnitev želje iz našega otroštva. Vendar smo srečnejši kot on, saj se nam je - razen, če smo postali psihonevrotiki - posrečilo ločiti svoje prve seksualne vzgibe od matere in pozabiti na ljubosumje na očeta."5 Ali, kakor vnovič piše:
"Vse bolezenske motnje spolnega življenja upravičeno obravnavamo kot razvojne zavore."


[b]A kar zadeva zakon z materjo: že marsikdo je združil z njo se v sanjah! Zato pa, komur teh reči[/b] ni mar, Življenja breme še najlažje nosi.

Izpostavljeno je bilo, daje tudi oče lahko doživljen kot zaščitnik in mati, torej zapeljivka.
To je pot od Ojdipa do Hamleta. "O Bog, v orehovi lupini bi se štel za kralja brezmejnega prostorja - ko le ne bi imel slabih sanj." (W. Shakespeare: Hamlet, Klasiki Kondorja). "Vsi nevrotiki," piše Freud, "so bodisi Ojdipi ali Hamleti."

In kot bo v primeru hčere (ki je za stopnjo bolj zapleten) naslednji odlomek zadostil pričujoči zgoščeni razlagi. "Preteklo noč sem sanjala, daje moj oče v srce zabodel mojo mamo. Umrla je. Čeprav sem vedela, da ga nihče ne krivi za to, kar je storil, sem bridko jokala. Zdelo se je, da so se sanje spremenile, skupaj sva odšla na izlet in bila sem zelo vesela." To so sanje neporočene mlade ženske štiriindvajsetih let (Wood).


Žalostno stanje soproge ljubimca, katerega čustva so, namesto da bi dozorela, ostala
zaklenjena v romanci otroštva, lahko presodimo iz očitnega nesmisla še enih modernih sanj; in tu začnemo resnično čutiti, da vstopamo v področje starodavnega mita, toda s čudnim preobratom.
"Sanjala sem," je pisala zaskrbljena ženska, "da mi je velik bel konj sledil kamor koli sem šla. Bala sem se ga in ga potiskala stran. Pogledala sem nazaj, da vidim, če mi še vedno sledi, in zdelo seje, daje postal človek. Rekla sem mu, naj gre k brivcu in si obrije grivo, in to je tudi storil. Ko je prišel ven, je bil videti kot človek, le da je imel konjska kopita in obraz in sledil mi je, kamor koli sem šla. Približal se mi je in jaz sem se zbudila."

"Sem poročena ženska petintridesetih let z dvema otrokoma. Poročena sem že štirinajst let, in prepričana sem, da mi je mož zvest."

Nezavedno v naš um pošilja vse mogoče vrste utvar, nenavadnih bitij, strahov in varljivih
podob - najsi bo v sanjah, podnevi ali v norosti; saj se človeško kraljestvo pod tlemi relativno
urejenega malega bivališča, ki mu pravimo zavest, spusti v neslutene Aladinove jame.

Tam ne bivajo le dragulji, temveč tudi nevarni duhovi: neudobne in uporne psihološke sile,
o katerih nismo razmišljali, niti sijih nismo drznih vključiti v naše življenje. In te lahko
ostanejo neslutene, lahko pa se, na drugi strani, naključna beseda, vonj pokrajine, okus čaja, bežen pogled dotakne magičnega studenca in v možganih se začnejo pojavljati nevarni sli. Ti so nevarni zato, ker ogrožajo tkanino zaščite, v katero smo ovili sebe in družino. A so tudi prijateljsko očarljivi, ker nosijo ključe, ki odpirajo celotno pustolovščino odkrivanja samega sebe, po kateri hrepenimo in se je hkrati bojimo.

Uničenje sveta, ki smo si ga zgradili in v katerem živimo, in nas samih v njem; potem pa, čudovita obnova, pogumnejšega, čistejšega, odprtejšega in pol­nejšega človeškega življenja - ki je vaba, obljuba in grožnja teh motečih nočnih obiskovalcev iz mitološkega področja, ki ga nosimo v sebi.

Psihoanaliza, moderna znanost branja sanj, nas je naučila upoštevati te nestvarne podobe.
Prav tako pa je našla pot, da jim pustimo delovati. Nevarne krize samorazvoja se lahko zgodijo pod zaščitniškim očesom izkušenega vpelja­nega v tradiciji in jeziku sanj, ki nato odigra vlogo in značaj mistagoga ali vodiča duš, vrača vpeljevalca iz primitivnih gozdnih svetišč preizkušenj in iniciacij.

Zdravnik je moderni gospodar mitološkega področja, poznavalec vseh skrivnih poti in izrazov moči. Igra natančno tisto vlogo starega modreca iz mitov in pravljic, katerega besede pomagajo junaku skozi preizkušnje in grozote skriv­nostnih pustolovščin. On je tisti, ki se pojavi in pokaže na blesteči meč, ki bo ubil strašnega zmaja, pove o čakajoči nevesti in gradu s številnimi zakladi, nanese zdravilni balzam na skoraj usodne rane in končno odpravi zmagovalca nazaj v svet normalnega življenja, sledeč veliki pustolovščini v začarano noč.

Ko se zdaj s to podobo v mislih obrnemo nazaj, da bi pretehtali številne rituale, po katerih so slovela primitivna plemena in velike civilizacije preteklosti, postane očitno, daje bil njihov namen in dejanski učinek vodenje ljudi čez težavni prag preobrazbe, kar zahteva spremembe v vzorcih ne le zavestnega, temveč tudi nezavednega življenja.

Tako imenovani obredi prehoda, ki v življenju primi­tivnih družb zasedajo tako pomembno mesto (ceremonije rojstev, poimenovanj, pubertete, porok, pogrebov itd.), se odlikujejo po formalnih, ponavadi zelo strogih praksah, s katerimi je um skrajno odrezan od vedenj, navezanosti in življenjskih vzorcev stopnje, ki jo pušča za seboj.9 Nato sledi interval bolj ali manj dolgega umika v samoto, med katerim so uprizorjeni rituali namenjeni temu, da se pustolovec življenja seznani z oblikami in ustreznimi občutki njegovega novega stanja, tako da bo, takrat, ko napoči čas za vrnitev v normalni svet, vpeljanec praktično vnovič rojen.

Najbolj osupljivo pa je dejstvo, da veliko število obrednih preizkusov in podob ustreza tistim,
ki se avtomatično pojavljajo v sanjah v trenutku, ko pacient v psihoanalizi začne opuščati
svoje otročje fiksacije in napreduje v prihodnost.

Med avstralskimi aborigini, na primer, je ena osnovnih potez iniciacijske preizkušnje
(v kateri je deček v puberteti odrezan od matere in vpeljan v družbo in tajno tradicijo moških)
obred obrezovanja.
"Ko je deček plemena Murngin tik pred obrezovanjem, mu očetje in starci rečejo:
"Veliki Oče Kača vonja tvojo kožico in kliče po njej.'

Dečki verjamejo, daje to dobesedno res in so skrajno prestrašeni. Ponavadi se zatečejo
k materi, materini materi ali kaki drugi priljubljeni sorodnici, saj vedo, da so se moški zbrali
zato, da jih odpeljejo na področje moških, kjer rjove velika kača.
Ženske ceremonialno jočejo za dečki; s tem zadržujejo veliko kačo, da jih ne požre."
...zakon! :)

...nadalj. lekcije, nekje tukaj;

http://www.dlib.si/results/?query='contributor=Joseph+Campbell'&pageSize=25
http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SIDOC-GW9QX...


:) :) :)


Ocenjevanje ni dovoljeno