Blog osebe Aldi

Tepe me

Pri2MRO6se — Mon, 23 Nov 2009 10:58:23 UT

Ja, je že tako v življenju, da nas nekatere stvari nikoli ne izučijo. čeprav pravijo, "da gre osel samo enkrat na led", za nas ljudi to ne velja. Večkrat, ko te "nategnejo", večkrat se pustiš "nategniti". Čudna so ta pota življenja, ena bolj, druga manj, a moja je vsekakor dober primerek starega osla.

Ničkolikokrat v življenju sem jih dobila po betici, pa se še vedno nisem naučila, da je dobrota sirota. Mama mi je že najmanj milijonkrat rekla, naj ne bom takšna dobrota, da me zaradi tega vsi v življenju izkoriščajo, tisočkart sem se zarekla, da več ne bom, a nekako ne gre. To ti je zapisano v srcu in možganih, ne da se odstraniti niti z zdravili, niti z operacijo. Živi in diha v tebi, hrani se s tabo. Včasih te napolnjuje z veseljem in energijo, spet drugič te izžame kot staro cunjo.

Tukaj naštevati, kaj te boli, ko se razdajaš in daješ, nima smisla. Kljub vsem slabim izkušnjam, pa še vedno ostajam preveč zaupljiva, preveč verjamem v dobro ljudi in njihovo čistost in iskrenost. Včasih sem zaradi tega jezna sama nase, a nič ne pomaga. V nekaterih trenutkih me popade sveta jeza in prav z užitkom bi kaj povedala nazaj. Nekako potlačim vase in grem z življenjem naprej.

Pa se nabira, nabira in nabira... Potem ni potrebno veliko, samo mala kapljica čez rob, pa izbruhnem. No, niti takrat ne povem vsega, le majhen delček, le toliko, da si malce olajšam dušo. In potem sem najbolj sitna in tečna, sploh nikomur ni jasno, kaj je z mano narobe in kaj se sploh razburjam?!

Raje grem, se umaknem, samo da ne poslušam vseh tistih očitkov. Tako je še najbolje. Delam dalje in delim kar lahko dobrega delim. Stisnem k svojim živalcam, one mi dajo moč in energijo, da preživim takšne dneve. Ne zahtevajo veliko, samo malo ljubezni in oskrbe, a obilno poplačajo s svojo brezpogojno ljubeznijo. In to je vredno več kot vse ostalo na tem svetu!

Pa hvalabogu za prijatelje, ki jih imam. Jih ni veliko, mi pa polepšajo takšne turobne dneve....

Ja, tepe me, ta moja dobrota!

In izleglo se je pišče

Pri2MRO6se — Sat, 07 Nov 2009 17:42:39 UT

Najprej je bila mama kokoška Grahica in ata petelin Dolgi Rado.

Zelo rada sta se imela, pa je mama kokoška z veseljem nesla jajca.

Potem se ji je zdelo, da bo dovolj, pa je sedla nanje, da jih pogreje, da se iz njune ljubezni izvalijo njuni mali piščančki.

Dolgih 21 dni je sedela na jajčkah, pet si jih izbrala. Skoraj ni jedla in pila, le tu in tam si je vzela kakšen trenutek za hranjenje.
Njen trud se je izplačal....izvalili so se trije mali drobceni puhasti piščančki. Pogleda in vidi, da sta dve jajčki še celi. Ponovno se namesti in sedi, sedi....Mine še cel dan, pa nič.

Gledam to Grahico in smili se mi, ko tako neumorno čaka, da se izvalita še zadnja dva. Mine ura, dve, tri...nič! Zdaj je pa dovolj! Uboga kura mi bo še ohromela, če se ne bosta izvalila. Vzamem prvo jajce in rahlo potrkam po njemu, nato malo močneje in kar naenkart se razpoči. Ufff, kakšen smrad me zalije!!! Uuuuauauuu smrdi! Na tem bi lahko sedela do smrti, pa se ne bi nič izvalilo!
Vzamem drugega, spet na rahlo potrkam, nato malo bolj, a previdno, da ne bo spet vse smrdelo. Lupina poči in glej zlomka, zasliši se slabotno čivkanje. Opa, tole bo treba pa malo bolj na nežno in fino naredit! Počasi luščim lupinico za lupinico in kar naenkar se pokažejo majcene drobne nožice. Čivkanje postaja za odtenek bolj glasno, a revež v tej trdi lupini sam vseeno ne bo mogel na svet. Še malce pomagam in glej jo glavico malo, pa kljunček in majcene očke. Hitro vse skupaj porinem koklji pod rit, da se ne prehladi in da to malo pišče Grahica osuši.
Kar hitro so rastli, saj je mama koklja lepo skrbela zanje.

Danes so že kar veliki. Dva petelinčka in dve piški. Mama Grahica že dolgo ne pazi več nanje, sami se kar dobro znajdejo. Picika, to je tista, ki sem ji pomagala na svet, je že prava mlada dama, čisto posebnih barv in čisto posebna piška. Ne vem, če ne ve, da sem ji pomagala na svet, ko tako rada hodi za mano?

Tudi Dolgega Radota ni več. Se je preselil k sosedovim kuram, mu je bilo domačih premalo. No, pa tam tudi ni dolgo ostal, že zdavnaj je pristal v loncu. Ampak podmladek je pa pustil, da se ve, da je nekoč živel... Grahica pa še naprej veselo nese jajčka...mmm, pa kako dobra so...

IN MEMORIAM Janez Rugelj

Pri2MRO6se — Wed, 04 Nov 2009 13:52:58 UT

Nekaj njegovih povzetih izjav:

»Ženska ki med seksom ne doživi vsaj pet orgazmov je aseksualna, nepotešena, histerična in sadistična nesrečnica.«

"Vsak študent bi moral imeti pravico ponavljati letnik samo enkrat! In to pred strokovno komisijo, po ustrezni psihoterapevtski proceduri. Vsak ki ponavlja letnik več kot enkrat je zabit in zato nesposoben za študij!"

"Vse ženske so frigidne, nadute, slepe, sadistične in poniževanja vredne. Moški pa so kilavi, lenobe, pijanci, impotentni, pederasti..."

"Na tem svetu so ostali samo še nevrotični faliranci, zato je skrajni čas da izumremo."

"Svojo ženo sem vedno peljal s sabo v hribe... zato, da mi je nahrbtnik nosila!"

"Vsi pacienti ki pridejo k meni so navadni kreteni, katerih ne mislim niti pod razno crkljati ali jim dajati potuho!"

"Homoseksualci so marginalci, zato ne morejo imeti pravice do uveljavitve s svojo neproduktivnostjo, pa tudi ne s svojo spolno nagnusnostjo! Treba je uporabljati natančne izraze, da se ve, kam homoseksualci spadajo. Drugače je z lezbijkami, saj se dvema dejavno lahko priključi en moški!"

"Vsak ki pri meni prestane zdravljenje, stopi v elito."

"Osnovna značilnost Slovencev je ta, da so pezdeti."

"Nemčija stoji tik pred pokopom! Vodilno vlogo v državi ima namreč ženska - in to celo takšna, ki ni sposobna roditi, kaj šele da bi bila erotično zanimiva!"

"Pravi moški počasi izumirajo! Kako pa naj ne bi, če jih vzgajajo čudne feministke, samske ali s pobeglim možem. Očetov enostavno več ni."

"Za vse partnerske, družinske in starševske probleme tega sveta so krive ženske! Zato ker izbirajo neustrezne oplojevalce!"

"Vse ženske so biološko, psihološko, sociološko in filozofsko inferiorne! Enostavno niso sposobne za moške zadeve. Sodoben in vsestransko razvit moški ima ženo, tajnico, prvo in drugo asistentko - in z vsemi lahko vzpostavlja "obetaven erotičen odnos". Jaz sem star 77 let, pa imam še vedno te možnosti! Vse delajo zame! Povejte mi kje lahko najdete 77 letno žensko, ki bi zanjo delal mož, tajnik in asistent?!"

"V cerkvi so samo zarukanci! Kakšni so to deci, ki morajo skrivat svojo spolnost. To so sami "drkadžije"!"

"Moški ne znajo seksati in pika! Imam žensko zdravnico, ki je seksala 2000 in vsakič brez orgazma! Moški bi morali biti umetniki seksa, v resnici pa so navadni luzerji, budale!"

"Vsi homoseksualci so navadni zarukanci, z zakrnelimi možgani. Samo heteroseksualen moški lahko zaplodi - vse drugo je izvržek. Ok, če smo natančni, ljudje. Sploh še ne vemo zakaj tudi homosekualec lahko zaplodi, vendar to ni estetsko!"

In kaj o tem menite vi?

Pa je zapadel...

Pri2MRO6se — Tue, 03 Nov 2009 09:20:44 UT

Zunaj je bila še tema, ko me je zbudila Tosca. Tisto njeno tiho, nežno mijavkanje, mi je povedalo, da je ura čas, da vstanem. Njena navada je, da me zbudi minutko ali dve prej, preden zapoje mobijeva budilka.

Nekam lahko in spočito sem se počutila, nekako mi ni bilo jasno zakaj.
Izredno dobre volje sem se odmajala do kopalnice...no, dvakrat sem morala pogledati stešno okno... Ali prav vidim? Sneg!!!! Uuuuuaaaauuu...bombaaaa...
Seveda...takoj na balkon, da se prepričam. Res je! Aleluja, uslišane so moje prošnje!!!
Ljubim sneg in zimo, večjega užitka zame ni, najlepši letni čas. Vse tako mirno, tiho, spočito...

Moji mačkoni so pomolili ven samo nosove, pa takoj nazaj na toplo. O, ti moje mevže, ti!!! "Dobro, dam vam zajtrk, potem pa gremo malo na sneg"...sem jim prigovarjala.. Moj običajni jutranji ritual..umivanje, kavica...navlečem nase še cunje, pa ven...na sneg...
Vespa in Vini sta me že poklicali.

Seveda sta prvi v verigi hranjenja, nato Maj, ki ne more dati miru in kateremu se baterije nikoli ne izpraznijo....pa piške, zajci. Oxa, dama srednjih let, bo počakala. Za njo je potrebno malce več časa. Odfrčim do Aldija, Brina in Samota.
Normalno...Samo me pozdravi s svojim rezgetom, Brin tolče in razbija, Aldi pa samo stoji in opazuje, kaj počneta. Nabašem jim sena in vsakodnevnih dobrot...priboljškov. Nato do štalske kuhinje pristavit lonček za kavo. Moj prijatelj Neđo bo vsak čas tu in zjutraj tako rada popijeva skupaj kavico in kakšno rečeva. O konjih seveda, kaj pa drugega. Včasih se nama pridruži še Ivek, ampak danes se mu očitno ni ljubilo iz postelje.

No, in končno je na vrsti še Oxa. Polarni pes, ki ljubi zimo, sneg in mraz, ki zna v vsem te uživati in se veseliti. Spustim jo iz boksa. Nori štart...nato dirka čez gozdič, čez travnik, čez njivo. Maj, žverca na baterije, dirka za njo. Ni mi jasno, kako lahko ta mali pes na baterije tako hitro dirka

Tudi Kekec se končno opogumi in zakoraka v sneg. Najprej čudo gleda, kako norita Oxa in Max, nato se še sam opogumi in se začne igrati s snegom.

Mimi raje varno čaka na podrtem hlodu,

Garfiju je pa čisto vseeno...on je doživel in preživel že veliko zim.

Stojim tam s svojimi živalmi in jih opazujem. Neverjetno jih je gledati, so pravi čudež narave. Cesta, ki je drugače polna prometa, danes sameva. Mir je zajel naše naselje....

Najboljše doslej

Pri2MRO6se — Mon, 02 Nov 2009 05:48:14 UT

Kot vsako jutro, pri svojem jutranjem obredu s kavico, sem pregledovala maile. In tale je eden redkih, ki mi je bil resnično všeč, zato ga moram deliti z vami.

http://vimeo.com/moogaloop.swf?clip_id=2539741

Pa lep dan še naprej in dober začetek delovnega tedna.

Aldi

Moj Samo

Pri2MRO6se — Fri, 30 Oct 2009 05:52:38 UT

Samo, ja Samo....

Samo je pa eden čisto poseben konj. Konj, ki ima dušo in srce, konj, ki ima pamet, ampak nima zavor. Konj, ki bi zate dal življenje, tank na terenu, mucek v boksu in pujs v izpustu. Ja, Samo...

Samo, navajen vsega, me je hitro sprejel za svojo, čeprav imam še danes občutek, da je v najini čredi dveh, on vedno glavni. Lahko mu zaupaš v tisoč procentih, nikoli te ne bo izdal. Ampak njegove zavore so pa vse obrabljene in zavorna pot je res dolga. Pa sva se vsega navadila. Je edini, ki me zjutraj, ko še vsa zacokana prikorakam do štale, pozdravi z veselim rezgetom. Ve, da bo dobil tisti jutranji priboljšek, nato zajtrk. Ve, da se bom stisnila k njemu, da ga bom pocrkljala in mu kaj zašepetala.

Je pa tisočprocentni pacek, hihihiii...Četudi ni nikjer blata, on bo že našel kakšen kup dreka, da se bo povaljal v njem. Njegova svilnata bela dlaka, ki se tako lepo lesketa, seveda, ko je čist, je vedno umazana. Res me je to nekaj časa motilo, pa me je na vse navadil. Vsekako sem bila jaz tista, ki je sprejela kompromis, on se nikakor ni vdal. Ja, še več kopromisov sem morala sprejeti, no, ampak navadil me pa je!!!

Jahanje z njim je čisti užitek, ampak samo, če sva sama. Bog ne daj, da za svojo ritjo sliši še kakšne druge korake! Njegovo srce mu ne da, da bi bil zadnji. No, Aldija še prenese, ker je naštudiral, da ga ne bo nikoli prehiteval. Celo tako dober je, da mu dovoli, da Aldi nasloni svojo glavo na njegovo rit.

Ujeti se z njim, pomeni, sprejeti njegove pogoje. In če jih sprejmeš, ti je neizmerno vdan in ljubezniv, zanesljiv in ljubeč. Zate bi naredil vse, šel bi skozi ogenj, dal bi ti dušo.
Tudi Samo je moja ljubezen. Velika. Je eden najboljših konjev, kar sem jih imela in imam. On je moj fotelj, v katerega sedem sproščeno, ker vem, da bo poskrbel in pazil name.
Vesela sem tudi, da sem mu našla še enega dobrega prijatelja.. Iveka. Zelo dobro sta se ujela in vesela sem, da je tako. Drug drugemu zaupata in se veselita, ko sta skupaj. S tem novim prijatelstvom pa mu je bilo omogočeno tudi veliko več gibanja in uživanja na terenu. Samo to potrebuje kot hrano in vodo, jaz pa vedno nimam časa.

Ja, Samo, moja lepota in moj pacek....ampak njegove pametne oči odtehtajo vse. In ko se stisnem k njemu, čutim njegovo moč in energijo, prevzame me občutek ugodja. Z visoko dvignjeno glavo stoji, kot bi me hotel zaščititi in čaka, da se pocrkljam. Nato mirno vzame seno, me še enkrat ošvrkne s pogledom in se posveti svojemu delu...

Vzel je moje srce in dušo

Pri2MRO6se — Fri, 30 Oct 2009 05:06:26 UT

Zelo težko sem prebolela izgubo svojega prvega konja. Nikakor se nisem mogla potolažiti, nisem ga mogla pozabiti, bil je kot prva ljubezen, nepozabna in neponovljiva. Dni, ki sva jih preživljala skupaj, ne bom nikoli pozabila...bili so čudoviti trenutki ljubezni in razumevanja, brez besed, samo z mislijo v glavi. Prepričana sem bila, da takšne ljubezni ne bom imela nikoli več v življenju, da se mi kaj takšnega ne bo nikoli več ponovilo...

Pogrešala sem dotike tiste svilene dlake, poljubčke na gobček, stiskanje in božanje. Čedalje huje je postajalo. V nekem trenutku je postalo nevzdržno. Takrat je padla odločitev , da si poiščem novega konja.
Vedela sem samo eno, da hočem kasača, dobrega in delovnega konja, ki bo vsaj malo podoben mojemu pokojnemu Amorju. A kje ga najti....Ko ga bom videla, bom vedela, sem bila prepričana.
Začela sem romanja od oglasov do ogledov...Morje konj se je prodajalo, ne vem koliko sem jih videla, bilo jih je ogromno. A nekako se mi nobeden od njih ni usedel v srce.
Pojma nimam kolika pot je že bila, naredila sem si cel seznam ogledov, pobasala še sestro in sina, pa smo šli proti Prlekiji. Od oglasa do oglasa, od hiše do hiše, dokler nisem pristala na hipodromu v Ljutomeru. In glej ga zlomka, naenkrat sem pred sabo zagledala konjsko dušo, ki me je že na daleč pritegnila. Ko pa sem se zazrla v njegove oči, sem bila prepričana, da bo ta lepota moja.

Seveda smo si malo želeli ogledati kaj zna, pa ga je lastnik hitro zapregel, da nam pokaže. Krog v kasu...oooo lepota, potem pa preklop v galop in jaz vsa vesela vriskam, kakšen lep prehod. Lastnik slabe volje, ker ni hotel kasati, jaz vsa vesela, ker zna galopirati, hihihiii...Pripičita nazaj do mene in mi izpolnita še eno željo...prvič v življenju sem se peljala z gigom. Bilo je krasno in neponovljivo. če me ne bi bilo sram, bi vriskala in se drla na ves glas!
Zdaj sem bila prepričana da bo ta lepota moja! Malo pregovarjanja sem in tja, ker to pač ob kupovanju konja mora biti, pa je bil moj.

V nekaj dneh mi ga je lastnik tudi pripeljal. Pričakovanje njegovega prihoda me je delalo neučakano, me navdajalo z veseljem in srečo. Končno je prispel in sedaj bil tudi ves moj.
No, naslednji meseci niso bili ravno najbolj rožnati. Pa ne po krivdi konja, za to sem bila kriva sama. Ko sva se spoznavala, sem bila še vedno pod vplivom žalosti in bolečine ob izgubi Amorja. Veliko, veliko preveč sem ga primerjala z njim. Namesto, da bi iskala njegove dobre lastnosti in jih nadgrajevala in izpopolnjevala, sem kar naprej delala neke primerjave. Čeprav se je Aldebaran trudil, nekako ni mogel do mojega srca. Mogoče je bila bolečina v meni še prevelika, mogoče mi je žalost zameglila um. Ampak Aldi se ni vdal. Nekako je vedel, da bo čas zacelil tudi to rano in da mora samo počakati.
Ko danes pogledam nazaj, vidim, da sem mu delala krivico. Njegova potrpežljivost in ljubezen sta končno le omehčala mojo dušo in srce, nekako mi je iz srca izrinil žalost. Nanj sem začela gledati drugače, iz dneva v dan sem se bolj navezala nanj, vse bolj spoznavala njegove dobre lastnosti, ki so počasi zabrisale vse pomanjklivosti. Končno sem ugotovila, da je zelo podoben mojemu pokojnemu Amorju, da je priden, ljubezniv in pameten konj. Kar prej ni znal, smo ga naučili. Navezala sva se drug na drugega in danes je to moj srček Aldebaran.

Posebno tesno vez pa sva stkala, ko sva se štiri dni skupaj potepala po Koroški. Biti z njim po ves dan, je bil čisti užitek. Takrat sem spoznala, da bi zame naredil vse, dal bi tudi dušo in življenje. Pogovarjati se z njim je čisti užitek. Vidim ga, kako posluša, čutim njegovo željo po moji bližini. Ko me pogleda s tistimi pametnimi očmi, vem, da me razume in on ve, da mi je ukradel srce in dušo, da sva sedaj povezana, da sva eno.

In ko sedem nanj, zaupam njemu in on zaupa meni. Kot nekoč z Amorjem, se sedaj z njim potepam po okolici, skupaj raziskujeva lepote, ki jih še nisva videla in iščeva poti, ki jih še nisva prehodila. Skupaj uživava življenje in ljubezen, ki nama je bila dana, čeprav je bila pot do nje dolga in težka.
Ampak, moj srček Aldebaran, ni obupal! Da bi se le še dolgo potepala skupaj....

Ja, in hvala vsem prijateljem, ki so nama pomagali, da sva se oba oba naučila vsega kar nisva znala in da sva danes to, kar sva....

Samo moje jutro

Pri2MRO6se — Wed, 21 Oct 2009 05:16:25 UT

Že zvečer, preden zaspim, se veselim naslednjega jutra. Tiste prve jutranje urice, ko odprem oči in vem, da je namenjena čisto meni, saj še vsi spijo, tako da jim riti ploskajo.
Malo preden na mobiju zaigra tista lepa, umirjena melodija za polepšanje dneva, moram ponavadi vstati, saj me mehur opominja, da je poln in ga bo resnično potrebno izprazniti. Izborim si pot mimo mojih štirih mačkonov, ki se raztegujejo ob meni in kar v temi odtavam do kopalnice.

Cap, cap, cap....se slišijo takoj za mano mačji koraki. Ko z olajšanjem sedem na WC, se vsi posedejo pred mano in čakajo, da opravim svoje. Za temeljito umivanje še ni časa, saj Kekec neusmiljeno mijavka in mi govori:"Mel, mel, mel..."- le kje se je to naučil?..., da so lačni. Dobro, grem do shrambe, vzamem tisto njihovo priljubljeno konzervo in jim nasujem hrane. Na štedilnik pristavim še lonček za kavo in se odpravim na jutranje pranje svojega telesa.
Dobro se zdrgnem, umijem še zobe in si naredim kavico. Mačkoni se še bašejo, kradejo drug drugemu najboljše kose iz posode, jaz pa si nalijem kavico in sedem za gepl, da v miru preberem, kaj je novega.

Mačje babe so se najedle in z nežnim mijavkanjem opozorijo, da bi rade ven. Odprem balkonska vrata in že ju ni več. Kekec in Bacio sta raje na toplem, zrineta se na moja kolena...sta pač moška...in čakata, da ju božam. Predeta, tako globoko in zadovoljno, da mi ni potrebno poslušati nobene muzike. Uživata, jaz pa tudi...

Počasi srkam priljubljeno kavico z mlekom in prebiram novice. Vsi smo popolnoma sproščeni.....uživamo....
V spodnjem štuku nekaj zaropota, slišim, kako se odpirajo rolete, jutranji obred v kopalnici, neko glasno razpravljanje...kaj čemo, sta pač že oba bolj naglušna....pogledam na uro. Aha...sta že vstala in ura je že toliko, da bo treba iti nakrmiti živali.
Navlečem nase tisto tono obleke, ker zunaj bo verjetno mrzlo, pobožam še Bacia, Kekec gre itak ven, njemu se pa ne da na mraz in odkorakam po stopnicah.
Spet je minilo eno jutro...mirno, tiho, samo moje....Odpira se dan, kdo ve, kaj vse se bo zgodilo.....ampak jutri bo spet novo jutro in spet urica samo zame....

Kako pa dan začnete vi?

Svetovni dan živali

Pri2MRO6se — Sun, 04 Oct 2009 18:53:55 UT

Spet je leto naokoli in minil je še eden dan živali. Preden sem začela pisati tale blog, sem malo pokukala med nove bloge, vendar pa nikjer nisem zasledila, da bi se danes kdo spomnil in kaj napisal o tem dnevu.

Lani sem vas morila s stvarmi, ki me motijo, ki me jezijo, danes o tem ne bom razpravljala. Raje vam bom povedala, kako je meni minil ta dan živali.

Muči me angina in neznosen nahod, zato je noč naporna in spanje ima veliko preknitev. Zjutraj se mi nekako ni dalo odpreti oči, saj mi je bilo tako prijetno toplo.Hotela sem se le malce obrniti, pa nekako ni šlo, sem se ob nekaj zataknila. Potipam in takoj se oglasi glasno mačje predenje. To je sigurno Kekec!

Rahlo dvignem glavo in glej jih ...moji štirje junaki so se po drevesu, skozi balkon, prikradli v mojo posteljo in se stlačili okoli mene.

Zato mi je pa bilo tako toplo. Tosca mi je tako prijetno grela mrzle noge,

Mimi hrbet, Kljukec je bil namesto kučme, Kekec pa mi je grel trebuh. Joj, prava sem mačja mati, ampak termoforke pa ni nobene tako tople, kot so moji mačkoni. Sem raje še malo zaprla očke, Kekčevo predenje me je prijetno zazibalo v dremež, pa smo vsi skupaj še malo potegnili. Zakaj pa ne, saj je vendar nedelja!

Ja, nič, ura ima svoj čas, moje živali potrebe, vstati je bilo treba. Mačja četica je z mijavkanjem korakala za mano in naznanjala, da je čas zajtrka.

Vedno so prvi, še preden se umijem in odtočim, dobijo svoje porcije, če ne ni miru. No, mačkoni so svoje dobili, umila sem se, oblekla tudi, kavico sem si pa tudi že skuhala. Zjutraj tako prijetno diši in meni tako paše tistih dvajset minut miru, da napolnim svoje baterije.
Pogledam skozi okno in prav lep dan se naznanja. Gremo na zrak...da se malo nadihamo....Spustim in nakrmim piške

ki so že veselo kokodakale in mi povedale, da danes malce zamujam in da so nekaj jajčk že znesle. Mimogrede nakrmim še zajčke

Iz boksa spustim Oxo in Maja...joj, ta Maj je res pravi porednež

v izpust še očetove kobilice Vespo in Vini,

ker je ata danes odšel spovedat grehe za vso družino.
Ni se mi dalo peš do soseda, pa sem se nabasala v avto in se odpeljala še do svojih konj. Res sem bila pozna, vsi so bili že zbrani in se veselo smejali, ko sem taka čisto zacmokana zlezla iz avta. Ivek je konjem že nasul zrnja, da niso stali čisto "na prazno", jaz pa sem v izpuste navozila seno. Danes je praznik živali, zato sem poiskala še posebej dobrega in kvalitetnega.Še sreča, da mi je Ivek pomagal, da je šlo malce hitreje...
Pokadimo čik, dva, pa se Ivek spomne in pravi, da gre jahat. "Jaz tudi!", sem bila takoj za akcijo. Osedlava Samota in Aldija, pa jo odpičimo mi štirje malce na potep.

Tri, štiri urice čistega užitka s konji po prelepi pokrajini. Nebeško jahanje po dolini Ponikve, čez Graško goro do Vodemlje proti domu.
Zadovoljna sva bila midva, konja pa tudi. Samo še v blatno kopel sta se vrgla in uživala do skrajnosti.

Kosilo..dobro staro nedeljsko, kot ga je navajena skuhati moja mama. Grem še malo počit, tako prijetno utrujena prilezem do postelje in ...lejo punco...Tosca me je že čakala. Ta babika točno ve, kdaj je potrebna popoldanska siesta!!! Poknem se z vsemi kostmi v tisto mehkobo od postelje, da malo pogledam televizijo, a moje roletnice niso zdržale pritiska. Pa še Tosca je tako prijetno predla. Me je zmanjkalo kot šus!!!
Ja ura je bila že kar veliko, ko sem se zbudila, ampak spočila sem se pa. Tosca še vedno na mojih kolenih, topla kot termofor. Se počasi zbaševa ven na sonce, takoj pritečejo še ostali štirje mačji komadi, pa gremo skupaj na obhod, da vidimo kako kaj naše ostale živalice. Zajci so zadovoljno poležavali v svojih apartmajih, piške smo spustili na pašo, psa sta se zabavala, torej je vse v redu.
Grem še pogledat svoje konjiče in jih malo očistit. Tudi sedaj se mi ni dalo peš, pa sem se gosposko odpeljala z avtom. Pa kaj, saj je danes nedelja, pa še praznik, torej lahko uživam!!!
Takoj ko sem stopila iz avta, me je prvi pozdravil Samo. To je njegova najlepša navada. Mi kar srce zaigra, ko ga zaslišim. Aldi že čaka, da ga malo pocrkljam. Tota moja pubeca imam pa res rada!
Kidanje, priprava večerje in krtačenje. S krtačenjem gre zelo dobro skupaj tudi božanje in crkljanje. Kakšen priboljšek tudi ni odveč, kakšen moker konjski poljubček pa je sploh dobrodošel.
[photo]3665923[/photo]

[photo]1414174[/photo]
Malo bolj dolgo sem se zadržala, ampak tako lepo je biti ob njiju in ju opazovati. Tema se je že delala, ko sem se vrnila domov. Vse ostalo je bilo poštimano, piške sem še zaprla in hajd malo na gepelček pogledat, če je kaj novega. No, moji kosmati mačji prijatelju so tudi tu z mano, vas vse lepo pozdravljajo in čakajo, da se zbašemo v posteljo.

Danes se kar nekako ne moremo ločiti od nje....Pa lepo preživite konec tega prazničnega živalskega dneva in ne pozabite na svoje kosmete in pernate prijatelje....

Mama na bolniški

Pri2MRO6se — Wed, 02 Sep 2009 04:51:49 UT

Tole pa moram deliti z vami, je tako resnično napisano!!!

Ko zboli moški, se svet ustavi. Nujno potrebuje domače medicinsko osebje, nenehno pozornost in nešteto besed, s katerimi ga pomilujemo. Načrt zdravljenja ima pripravljen ob prvi bolečini v grlu.

Ko pri nas zboli gospod oče, je zdravljenje jasno in načrtovano. Recimo, da gre za navaden prehlad. Teče iz nosu, boli grlo, boli glava. Gospod se ob prvih znakih zvali v posteljo, v spalnici, da ne bo pomote! V dnevni sobi bi otroški hrup škodoval njegovi prehlajeni glavi. Njegova teorija prehlada je tri dni potenja pod odejo in si ozdravljen. Seveda je moškega treba okrepiti z domačo govejo juho, vsako uro liter vročega čaja, da se njegovo telo lahko spoti. Ja, vsekakor je tako zdravljen prehlad v treh dneh mimo.
Kako pa je, ko zboli mama?
Že teden prej čutim, kako me praska po grlu, vsako jutro neprijetna bolečina v grlu in poln nos. Nekako se vlečem skozi teden in napade glavobola krotim z zmernimi analgetiki. Ko vse to preraste v resnejše težave, ko mi že lije iz nosu in me boli vse telo, se >>filam<< z vitamini, dodatki analgetiki ... a zraven še kuham, pospravljam, vozim otroke v vrtec in šolo - pa čeprav se zjutraj komaj sestavim.
Počitka ni, vlečem se kot sluzasta zmes, iz tedna v teden bolj slabotna.
Čaj in vitamine si pripravljam sama, mimogrede, če imam čas.
>>Bolniška<< na drugačen način
Ves teden me je glavobol opozarjal, da se nekaj >>kuha.<< Spet sem ga napadala s tabletami in upala, da je za vse >>krivo<< vreme. V četrtek me je povozilo. Že v službi strašen glavobol, ki se je doma nadaljeval. V petek sem otroke komaj spravila v vrtec, verjetno sem se puncama zasmilila, ker sem tako milo prosila: >>Prosim, oblecita se, prosim, obujta se, samo danes, prosim ...!<< Verjetno se jima je zdelo malce nenavadno, da imamo tako mirno jutro - ja, mama ne more kričati!!!
Dopoldan sem ležala na kavču in v mislih načrtovala, kaj bom skuhala, da bo hitro neboleče in nasitno. Hvala bogu je šel po otroke gospod oče. Ko so prišli domov, so me našli na kavču, obloženo z robčki, čajem, medom, sirupom, smrekovimi vršički ...
Od vsakega sem dobila kratek pozdrav, potem pa so vsi že sedeli za mizo in čakali ... halo?!
>>Mamica, a bomo kaj jedli?<<
... je vprašala najstarejša. Ja, seveda, takoj, saj nisem bolna, samo tako za zabavo malo poležavam na kavču! Polna ihte sem premetavala lonce in jim jezno stresla na krožnike špagete in tunino omako. Ulegla sem se nazaj na kavč in skovala načrt.
Bolniška
Zvečer sem moje drage sklicala na družinski sestanek. Povedala sem, da je moj prehlad napredoval do te mere, da potrebujem tridnevno potenje v postelji v spalnici.
Možu so oči skočile iz jamic, starejša hči je nekaj momljala, mali dve pa vojne napovedi nista razumeli. Oče mojih otrok je previdno in počasi vprašal, če sem prepričana, da je moj prehlad tako hud. A sem že s pogledom povedala, da je vprašanje nepotrebno.
Uf, sobota bo moja! Ves dan bom v pižami, v postelji z dobro knjigo, glasbo ali pa bom visela na Facebooku. Moji predragi mi bodo skuhali kosilo, mi stregli spredaj in zadaj. S temi lepimi mislimi sem zaspala ...

Sobota, ura 7 :15 zjutraj (še ptiči so spali) Iz otroške sobe se sliši: "Mamica......mamica....maaamiiicaaaaaa!" Jaz sem tiho, saj sem na bolniški, a ne?! Moj predragi se >>naredi<<, da trdno spi, a iz druge sobe punci vztrajata. Ko sta že čisto obupani, njun oče dojame, da sem z bolniško mislila resno. Ko odnese svojo še vedno seksi ritko iz spalnice, si privoščim vse razkošje velike postelje. Mmm, ravno zadremam, ko zaslišim:
>>Kaj naj jima pa oblečem?<<
>>Ja, kopalke pa rokavčke!<< se zaderem.
Predvidevam, da so se oblekli, upam, da v dolge hlače, ker je bil deževen in hladen dan. Spet se razkomotim in zadremam ... Sredi najlepšega dremuckanja spet pride mož:
>>Lubi, a paštete nimamo?<<
>>Ne vem, poglej v hladilnik!<<
>>Ja, saj sem!<<
>>In?"
>> Ja, ni je...<<
>>O, moj bog! Pogledaš v hladilnik, ugotoviš, da ni paštete, in potem
prehodiš 15 stopnic, da vprašaš bolno ženo, če imamo pašteto. Ja, verjetno jo imam v kopalnici med vložki še kaj za rezervo!!!<< Skušam ostati mirna, usedem se, ga pogledam v prelepe čokoladne oči in mu mirno povem, da je njegova žena na tridnevnem potenju v postelji, da sprejema samo zajtrk, kosilo, večerjo in vsako uro liter čaja. Da ne želi, da jo kdo moti, razen če gori hiša!
Z dolgim nosom se je pobral. Jaz pa sem spet zadremala. Prebudi me strašen hrup od spodaj ... poslušam. Mali dve se prepirata, gospod oče se nekaj dere, najstnica tudi ... nora hiša! Kar naenkrat vse utihne. Mislim, da jedo, ker so tiho ... to pa je le takrat, kadar jedo. Mmmm, diši po carskem pražencu, šmornu po domače. Se bo kdo spomnil na bolno mamo in ga prinesel?
Ne, ga je takoj zmanjkalo, ker ga je oči premalo naredil. Aha, kaj pa čaj?
Čaja pa nimamo. Aha, kaj pa ... oh, se bom pa postila, tudi to je del zdravljenja.
Okrog treh popoldan slišim ropot posod, loncev, skled. Predvidevam, da se kuha kosilo. .. Ne, ne, babica je prinesla kosilo, ker se ji je zet zasmilil. Revež, sam s tremi otroki, žena pa poležava, namesto da bi kuhala! Lačna kot volk čakam, če se bodo morda le spomnili name.
Nič ... Pokličem dostavo pic in naročim največjo pico vseh okusov in ledeni čaj. Čez dobre pol ure slišim moža, ki se pod oknom pregovarja z revežem, ki je pripeljal mojo pico.
>>Poslušajte, to je pomota, pri nas ni nihče naročil pice, mi smo ravno
pojedli kosilo!<<
Ko ubogi človek le pride do besede, reče: >>Mislim, da je pico naročila vaša gospa!<< BOINGGGGGG ... umirala sem od smeha, kako ga je zadelo, kako je prebledel, ko se je spomnil, da je pozabil na svojo >>staro<<! Pograbil je pico, plačal in me našel, kako se valjam od smeha. >>Ja, ljubi moj, lačna sem bila!<< Pojedla sem dva kosa pice, ostalo pa skrbno shranila za naslednji obrok. Saj bi pri taki negi v nekaj dneh umrla od lakote!
Zaključek moje bolniške je bil pred predvidenim datumom. Mama enostavno ne more ležati in pričakovati, da ji bo kdo stregel. Moški so nerodni, pa naj rečejo v bran kar hočejo. Če jim stvar, ki jo iščejo, ne skoči naravnost v glavo, je ne bodo našli. Logično razmišljanje je za domačo uporabo preveč zahtevno. Morda se nekoč lotim ustvarjanja žepnega priročnika za moške, ki naj bi izgledal takole:
Vprašanje: Kako obleči otroka, če je zunaj 10 stopinj Celzija, piha močan veter in dežuje?
a) v trenirko in topel pulover, v kratke hlače in majico brez rokavov,
c) v kopalni plašč.
Izberite odgovor a !
Mogoče bo pa še uspešnica!

S konjem po Koroški - Zahvala

Pri2MRO6se — Tue, 01 Sep 2009 10:53:08 UT

Tako, čisto nepričakovano in neorganizirano, sva se odločili, da greva na dopust s svojima konjičema. Malce težko se je bilo odločiti kam, ampak potem sva si bili edini, da po Koroški. Nekako sva vedeli, do kam morava priti prvi dan, da bova lahko prespali in da bosta tudi Aldi in Brin dobro nastanjena, vse ostalo je bila pa čista sreča. Kar bo pač bo! Nisva ne vem kako zahtevni, zato tudi nisva pričakovali ne vem kakšnega luksusa. S sabo sva imeli zase spalki, veliko bolj sva si želeli, da bi bilo dobro poskrbljeno za najina konjiča.

Zemljevid narisan z roko in označen z glavnimi kraji, naj bi nama zadostoval. Pa ni bilo čisto tako!
A že prvi večer se je malce sfižilo, ko sta Aldi in Brin merila moči. Nujno je bilo potrebno poiskati nekaj drugega. Tu so nama priskočili na pomoč na kmetiji Jevšnik, za kar se jim od srca zahvaljujemo, saj so dobro, strokovno in kvalitetno poskrbeli za oba najina razbojnika. Prav tako se zahvaljujeva Mojci Altbauer, ker je pod streho sprejela naju in nama stregla kot v hotelu z desetimi zvezdicami.
Naslednji dan sva se res velikokrat izgubili, a pomoč sva dobili kjerkoli sva zanjo vprašali. Zahvaljujeva se vsem, ki ste nama ta dan pomagali najti pravo pot!

Še posebej bi se za ta dan zahvalili sestrini sodelavki Andreji Belaj, ki je napela vse moči in nama priskrbela prenočišče. Povrhu vsega naju je še brezplačno nahranila.
Vsekakor se morava na tem mestu zahvaliti družini Šibovnik, komu vsemu, nima smisla naštevati, eh, pa jih bom vseeno: Zoranu, ker je bil takoj pripravljen ponuditi prenočišče za konje, Tatjani za družbo, Damjanu, ker nama je odstopil svojo spalnico, gospodarju, ker naju je prenašal, še posebej pa gospodinji ga. Šibovnik, ker je poskrbela za vse nas, kot da smo njeni najbližji družinski člani. Prav tako se zahvaljujeva vsem starostam, ki so nama krajšali dopoldne in z nama uživali na soncu.Vsekakor pa tudi Tevžu, ki naju je naučil, kako dresirati ose.
Pot naju je pripeljala tudi na Jelenov vrh, kjer sva si neznansko želeli prenočiti. Za to izpolnjeno željo se zahvaljujeva oskrbniku g. Jaku Močivnik in njegovemu sinu, ki sta nama je odklenila in priskrbela večerjo, pa še zabavala sta naju.

Na koncu želim v imenu obeh povedati še, da je bil to eden najinih najlepših dopustov, da sva spoznali veliko dobrih in pridnih ljudi, da se bova obe radi spominjali teh dni, ko sva se naužili dela lepote slovenske dežele, prijaznosti, dobrote in poštenosti ljudi in da upava, da bomo še dolgo ostali prijatelji ter da se bomo še kdaj srečali. Mogoče pa bova tudi midve kdaj povrnili vsaj delček tistega, kar ste nama nudili.

Kdor vesele pesmi poje
gre po svetu lahkih nog,
če mu kdo nastavi zanko,
ga užene v kozji rog.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Bistri potok, hitri veter,
bele zvezde vrh gora,
gredo z mano tja do konca
tega širnega sveta.

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

S konjem po Koroški - 4. dan popoldne

Pri2MRO6se — Tue, 01 Sep 2009 09:44:51 UT

... Dan se je počasi že prevešal v drugo polovico. Skozi oblake so skromno začeli kukati sončni žarki, ki so še bolj podžgali obade, težek zrak in sparina pa sta me pripravila do tega da sem morala sleči pulover. Pa še tisti težki nahrbtnik na ramah...mater, kaj le ima Slavica noter? Pa ravno danes sem spet jaz na vrsti da ga tovorim!!!
Uuufff, znak, kaj le piše na njem? ... Šoštanj 11...

No, potem smo pa že blizu doma!! Gremo naši...kar veselje smo dobili, Aldi in Brin pa kot da sta že zavohala domačo štalo, sta malce pospešila. Joj, kako bi fotkala, pa je bil mobi poln, sestrin tudi, samo na fotoaparatu je še ostalo nekaj posnetkov. Te je bilo pa potrebno prihraniti za pomembne trenutke!
Korakamo mi dalje, se tu in tam ustavimo ob potoku, da se vsi odžejamo, ko kar naenkrat pred nami tabla... Gaberke!!!!

Mater smo bili veseli!!! Zdaj smo že vsi vedeli, da smo zmagali! Prehodili smo dober del Koroške in zdaj se bližamo domu in prijateljem. Brin je postal že nestrpen in kot bi hotel reči, kaj stojim kot butasta pred tem znakom, me je z glavo potisnil, naj že prestavim te svoje krake proti domu.

Pojma nisem imela, da so Gaberke tako razvlečene. Ni in ni jim bilo konca....Zdaj bi mi pa prav prijal kakšen mrzel pir.... Ja, če si močno želiš, se ti tudi želja lahko izpolne! Trije vrli možaki so pred hišo debatirali vsak s svojim pivom v roki. A se bodo le spomnili in naju povabili zraven? Ma, ni bilo za reskirat, kdo ve, če bi se spomnili, sem jih raje kar sama ogovorila. Sva bili takoj povabljeni in tisto mrzlo pivo mi je z užitkom steklo po grlu. Tako, zdaj pa še kilometer, dva, pa smo že doma...
Tukajšnje bližnjice so nama pa dobro poznane. Čez hribček po senčnem gozdu, mimo KK Velenje čez cesto in v hrib...
Ko se je izza ovinka prikazala domača hiša, sva še enkrat na vse grlo zapeli: "Kdor vesele pesmi poje, gre po svetu lahkih nog...."
Prijatelji so nas pričakali.

Veseli, čeprav niso mogli verjeti, da nama je resnično uspelo.Še dobro, da sva naredili tooolikooo slik! Bili sva ponosi nase in na svoja konjiča Zmaga je bila naša!!!
Še do štalce, da poštimava konje, potem pa na žur do jutranjih ur...

S konjem po Koroški - 4. dan dopoldne

Pri2MRO6se — Mon, 31 Aug 2009 12:26:43 UT

...Marsikdo bi si mislil, da pastirska koča pa že ne more biti udobna. O, pa še kako udobna je bila! Pa jutranji mir in tišina, še krave so vedele, da spiva, pa sploh niso mukale. Sicer me je pogled skozi okno malce prestrašil, saj se sonce ni prikazalo, so se pa zato podili po nebu oblaki. Madonca, še opere naju lahko...kar tako mimogrede...No, saj enega bolj spodobnega tuširanja sva bili res potrebni, samo ni pa najbolj fajn, če te Bog malo preseneti.

Zrak je bil svež, jutro oprano z roso, sicer ni bilo mrzlo, samo če pa iz tople postelje zlezeš, ti pa vseeno paše kakšen pulover. Opraviva vse jutranje ceremonije, ooohh, kako bi sedaj pasala kavica... Grem jaz malo v pregled kuhinje in lej ga, šmenta,...kavica, sladkor, pa še kratkega sem našla. Je hitro zadišalo po kavici, kratki je bil pa verjetno premočen, ker ko sem ga povohala, me je že na rit pribilo, pa ga raje sploh nisva poskusili.

Aldi in Brin sta očitno vso noč uživala v sočni planinski paši. Tudi njima so se izpolnile želje, poznalo se jima je, da sta se dobro najedla.

Pogledam še proti vrhu Urške, je imela malo belo kapico, pa se nisem mogla spomniti, kako so že rekli...da bo dež ali da ne bo, če ima Urška kapo. Ma nič, osedlajmo pa gremo proti domu...No, prej se je treba še malo pofotkat pri tistem lepem starem drevesu, ker kakšna lepa slika vedno prav pride. Ko so krave ugledale fotoaparat, so se kar skrile, da ne bi še katero od njih preveč poslikale.
In že sva bili v sedlu. danes bi morali končati najino pustolovščino.

Kaj dosti se nisva mogli izgubiti. Samo ena makadamska cesta, po njej bova pa ja znali domov. Še na tistem osamljenem križišču je bil krasen smerokaz, nad njim pa tabla, da sva v Parku kralja Matjaža. Madona, pravi princeski, samo kralja Matjaža ni bilo, hihihii...

Pot se je vila po robu vrhov. Lepo je bilo, čeprav malo murkovo vreme, švic mi pa le ni tekel po riti. Samo petje ptic nas je spremljalo, ko smo prikorakali v dolinico Suhadolnice. Lep obnovljen stari mlin, na njem tabli, ki sta opisovali vse vrednote te tihe doline.

Pa spet po klancu navzgor, žive duše nikjer, samo kave so nas malo čudno gledale. Jih je močno zanimalo, kakšno čudo gre mimo.. Še do kužnega znamenja, pa smo spet na vrhu..

Koder seže pogled, s soncem obisjani vrhovi gora, doline pa so se sramežljivo skrivale v meglicah. Če tako zgledajo nebesa, potem ni čudno, da nihče noče nazaj na zemljo!

Tam v daljavi se je počasi iz meglenega spanja začela kazati Šaleška dolina. Uff, še dolga pot je pred nama, ni kaj!

Sva bili zgodnji, ampak eni so že pridno pobirali krompir in naju pozdravljali. Ti hribovci so res deloven narod!
Malce naprej sva zavili proti dolini Velunje. Čeprav strma pot navzdol je hitro minila ob najinem čvekanju in prepevanju. Toliko pa v življenju že dolgo nisem pela. Še dobro, da naju ni kdo slišal, kdo ve kako sva vlekli vsaka po svoje, ampak bilo je pa iz srca in od veselja...Mogoče se je ap zato vsa divjad poskrila???'
Po dolini Velunje se je pa asfaltna pot dobro vlekla. Ni in ni imela konca. Zdaj so se prebudili tudi že obadi in kar dobro je bilo treba mahati z vejami, da te niso pičili. Madonca, ta golazen je pa res nadležna!
Le kje je kak smerokaz, da vidimo, koliko še do doma???.... Mater, obadi pa muhe nas bojo požrli!!!!

S konjem po Koroški - 3. dan - zvečer

Pri2MRO6se — Sun, 30 Aug 2009 19:01:51 UT

...Na Jelenovem vrhu sem bila samo enkrat. Že takrat se mi je ta del naše dežele vtisnil v spomin. Kraj kjer bi lahko živela v miru in tišini, vse ravno prav veliko in urejeno. Ne, tu moram prespati in doživeti jutro, moram videti, kako sonce kuka izza gora, moram izsanjati te sanje...
Razsedlali sva,

potem pa sva si morali pomagati s tehnološkim napredkom civilizacije - mobitelom, da od prijateljev izveva, kje dobiti ključ pastirske koče.

No, preveč hitro ljub tehnologiji ni šlo, mi je pa uspelo priklicati oskrbnika in ga naprositi, da nama prinese še malo kruha. Voda je itak, kaj drugega pa tako ne rabiva.

Ni minilo veliko časa, pa se je pripeljal najin novi znanec s sinom.

Pa kruha je prinesel, domačega, pravkar pečenega, dobrega, da bi ga še angelci jedli, iz kleti vino, iz koče salamo, čebulo pa smo si nabrali kar na vrtu. In evo naše večerje!!!

Ja, krasno smo se imeli, smejali smo se lahko kolikor smo hoteli in na ves glas, krav tako ni motilo, okoli pa tudi ni nič drugega kot kakšna lisica, pa mogoče še zajec. Pa ti so pa itak vsi zbežali, ko smo se tako krohotali.
Dan se je že dobro prevesil v večer in sonce je že zahajalo. Čudovit pogled na okoliške gore in hribovje. V daljavi so pobliskovale strele, tistih nekaj oblakov pa je oblivala prekrasna sončna svetloba.

Tudi oskrbnik se je poslovil, midve pa hajd v posteljo. Bila je mehka ali pa se je samo meni tako zdelo, vsekakor mi je pasalo se zakopati pod odejo in skozi okno opazovati zvezde in nebo in tistih nekaj oblačkov, ki so naju hoteli malce postrašiti. pa jim ni uspelo....Veter pa je pel tako lepo, lahno uspavanko...

S konjem po Koroški - 3. dan - popoldne

Pri2MRO6se — Sun, 30 Aug 2009 12:35:18 UT

Ja, Zoran se je odločil, da se ne smeva spet izgubiti!!! To bi bilo pa že preveč! Že zato, ker sploh nisva vedeli do kam bova prišli in kje prespali, torej bi bila vsaka zabloda lahko usodna...se pravi, da bi se lahko zgodilo, da bi morali prespati kje v gozdu...pa še divji prašiči menda lazijo tod naokoli...
Divji prašiči so pa Slavici tudi dvignili vse kocine in vsekakor sva si potem obe želeli spremljevalca vsaj kakšen del poti... Priden in ustrežljiv Zoran nama je narisal še zemljevid z vsemi ovinki in odcepi, konji so bili že pripravljeni in poslovili smo se od teh prijaznih ljudi...O kakšnem plačilu ni bilo govora, pa čeprav sva jim ukradli ves dan! Saj sploh nisem mogla verjeti!!!
In..gremo konjenica!!! po bližnjici do do Smučarske koče

Ja, se je poznalo, da sta bila domačina z nama.... Zoran in Tatjana, pravi faci sta!!! Po gozdu in makadamu, mojih najljubših poteh, mimo samotne kapelice sredi travnika

smo mimogrede prijezdili do Smučarske koče. Tu bi se poslovili, a prej je bilo potrebno še zaliti naše novo prijateljstvo.

Moja sestra v gostilno po pijačo, pa zraven prinese še zemljevide, za njo pa še oskrbnica s kruhom, da dobita najina konjiča še malo posladka za moč.

Si obljubimo, da se pokličem in še srečamo, pa hajd dalje. Če se pa danes, pri vseh zemljevidih izgubiva...no, potem pa res ne vem???!!!
Nekako sva si zadale, da bova ta dan prijezdile do Slemena, kjer bi se utaborili, če pa bo kje drugje kaj fajnega, pa lahko tudi tam...ni sile...samo da nekaj bo...Šibamo mi, šibamo... napadi obadov so bili standardni, ponekod se je zbudil še kakšen velik roj muh, mušice so pa itak pikale kot nore. Sem ubogega Aldija obložila z bukovimi vejicami, da je izgledal kot kakšen komandos sredi boja...ampak pomagalo pa je...
Ooohhh, prvo razpotje... kam pa zdaj???' Proti Naravskim Ledinam bi morale...

Ufff. uspelo je ..našli sva pot...in evo, še nekaj korakov, pa sva prispeli...So se ravno pripravljali na nekakšno fešto in še dobro, da je bilo toliko ljudi, ker če ne bi povprašali za pot, bi se spet delai prazne kilometre in pristali bog ve kje. Tako pa nam je uspelo najti pravo cesto in marširati dalje.

Pot se je vila čisto pod vrhom Urške in imela sem občutek, da se bom lahko vsak hip dotaknila oblakov. Neverjeten občutek svobode, me je preplavil, kar vriskala bi..Nenadoma, sredi gozda, tabla "Dobrodošli v občini Črna na Koroškem!"

Joj, kako sva bili veseli, kar pelo se nama je...pa sva urezali eno Kekčevo, samo sva se pa spomnili samo ene kitice, pa sva jo zapeli vsaj 99-krat. In v vsem tistem veselem razpoloženju, ob vsem prepevanju, ko sva bili prepričani, da ni nikjer nikogar, se ob konjski riti pojavi kolesar. Madonca se je smejal... midve pa tudi...
Spust po gozdu proti jasi..nekam znano mi je postalo... Pa to je ja Jelenov vrh!!!!

Ooohh, kar tukaj bova prespali, v pastirski koči, konja pa na paši!!! Jupiii!!!

....

S konjem po Koroški - 3. dan - dopoldne

Pri2MRO6se — Sun, 30 Aug 2009 11:55:59 UT

...da je bil spanec res krepčilen, postelja pa mehka in udobna, sem spoznala zjutraj, ko sem se zbudila. Sonce je bilo že kar visoko in je veselo kukalo skozi okno. Ti mater, kako so me bolele kosti in mišice!! Sem morala najprej malo odtelovaditi, da se je vse poravnalo in da so se sklepi spet podmazali. Ko pa sem se primajala do kopalnice, sem se lahko na lastne oči prepričala, da sem se res spočila. V faco sem bila takšna, kot bi me opikal roj čebel in šele mrzla voda je naredila svoje. Malo boljše sem že izgledala...
Slavica se je še pretegovala v postelji, tudi njej se je poznalo, da je na svežem gorskem zraku dobro spala. Ko se je pa pogledala v ogledalo, se pa sama sebi ni mogla načuditi, kako zredila se je v eni noči, hihihii...
Končno sva se nekako primigali po tej čudoviti hiši do kuhinje.

Je gospodinja vedela, kaj bi nama pasalo, pa naju je že čakala kavica, zraven pa še domače mleko. Se ne spomnim več, kdaj sem ga nazadnje pila...spomnim pa se tistega dobrega kremastega okusa in debele smetane na njem.
Najina konjiča sta bila že zdavnaj poštimana. Pri tej hiši vedo, kako se stvarem streže! midve lenobi, pa sva jima rade volje prepustile skrb zanje.
Joj, kako je pasalo sedeti za mizo ob hiši, v senci in počasi prihajati k sebi... Pridružile so se nam še staroste domačije in skupaj smo kramljali in obujali spomine, se hecali in smejali. Gospodinja je prinesla še skledo zrelih sliv in tako mi kot ose smo se veselo zagnlali vanje. Samo smo bili mi malce hitrejši, pa zanje ni nič več ostalo...

Tevž je medtem z bičem treniral ose, ki pa se nekako niso dale ukrotiti in zdresirati, pravzaprav ga sploh niso ubogale. Se je fantič naveličal in odšel pospravljati svojo poletno rezidenco, če bi si midve mogoče le premislile in ostale še kakšno noč...

Ob klepetu sta se nam pridružila še gospodar in gospodinja in neumorno odgovarjala na najina vprašanja. V takšnem miru in med tako prijaznimi ljudmi je čas hitro bežal. Gospodar nama je razkazal kmetijo in potrpežljivo odgovarjalna vse tumarije, ki sva jih spraševali. Lepota pokrajine naju je čisto prevzela, pridnost in umirjenost teh ljudi pa očarala.

Prišla sta še Tatjana in Damjan - kdo ve, kje je siromak moral prespati, ker sva mu okupirali njegovo spalnico, skupaj smo podebatirali še o tem in onem. No, pa svoja prešvicana oblačila sva si oprali in jih z dovoljenjem Tevža posušili kar na strehi njegove hišice.

Okoli hiše se je širil omamni vonj kosila, ki ga je pripravljala pridna gospodinja. Kaj vse ta ženska zna...malo je takih!!!
Ja, kosilo je bilo božansko...domače dobrote, okusne in dobre, kako tudi ne, če so pripravljene z veseljem in ljubeznijo. Bi pofotkala, pa mi je bilo nerodno vprašati, če lahko...pa saj tudi nisem imela časa, ko sem se tako basala...
Še malo čveketa, malo počitka pod orehom in že je iz službe prišel Zoran. Še požirek domačega jabolčnega soka - kako jim ga le uspe pripraviti tako dobrega??? pa smo bili pripravljeni, da osedlamo konje...

S konjem po Koroški - 2. dan - pozno popoldne in zvečer

Pri2MRO6se — Sat, 29 Aug 2009 20:27:24 UT

... Popoldne se je že nagibalo v drugo polovico. Zdaj bi že zdavnaj morali ugledati to presneto Ivarčko jezero, pa se je pot navzdol kar vlekla in vlekla...Nenadoma vonj civilizacije in šumenje vode in Marija se nama je prikazala, ma ne Marija, Ivarčko je bilo pred nama! Zazvoni mobi in na drugi strani glas našega današnjega gostitelja Zorana Šibovnika: "Kje sta, da vaju pridem iskat?"
"Ma kaki iskat, ti samo pir pripravi, če ne bom umrla od žeje, smo že tu!!!"
In res...Ivarčko jezero se je v vsej svoji lepoti pokazalo izza dreves.Je bilo treba takoj naredit par fotk za dokaz, da smo uspeli! Pa pir naju je tudi že čakal...

Malce smo pokramljali in se spočili, nato nama je dal napotke kako in kam do njega. Pa bog ne daj po kaki bližnjici, da se spet ne izgubiva!!! No, pa smo jo spet mahnili naprej, proti Kotu pri Prevaljah.

Ko danes pogledam zemljevid in vidim vse ovinke sem in tja, mi je pa res žal, da sem se pri urah zemljepisa tolko zafrkavala in dolgočasila....Sem se pa dobro spoznala na Zoranov zemljevid!

Ampak pot je bila pa kar dolga in dan je bil res naporen...

Pivo in sonce sta naredila svoje, bolj sem bila utrujena, bolj mi je šlo na smeh...In ta moj smeh se je širil na vse, nekako smo zbirali zadnje atome moči in korakali, korakali...

Ja, konji so se nama že smilili, pa sva hodili ob njima in se režali, ko dve poknjeni slivi...
Še en vzpon skozi gozdiček in pred nami se je odprl prekrasen pogled na kmetijo Šibovnikovih.

Čudovita kmetija, čudovit kraj in super čudoviti ljudje!!! Sprejeli so nas odprtih rok in src, kot da se poznamo že sto let. Takoj so pomagali poskrbeti za najina konjiča, ki sta bila ta dan počitka že zelo potrebna, nato pa smo se zleknili v senco in si tudi mi privoščili počitek in klepet. O današnji poti in seveda - le o čem drugem kot o konjih.
Njihova gostoljubnost je bila brezmejna. Bilo mi je kar malce hudo, ker nama je sestrina sodelavka Andreja prinesla pice, gospa Šibovnikova pa nama je pripravila še večerjo, pa vsega nisva mogli pojesti.
Čeprav sva hoteli prespati v spalkah na senu, nama to ni uspelo. Čakala naju je čudovito mehka postelja v prekrasno urejeni hiši in pa kopalnica za izpolnitev užitkov po švica napornem dnevu.
Vsi pa smo si bili edini, da naslednji dan ne bova odšli zjutraj, ampak popoldne, da naju bosta del poti pospremila tudi Zoran in Tatjana na svojih konjičih, da se ne bi spet izgubili...
Ja, midve in najin zemljepis....

S konjem po Koroški - 2. dan - popoldne

Pri2MRO6se — Sat, 29 Aug 2009 19:45:24 UT

...Pravzaprav, sploh nisva vedeli, da sva se izgubili. Cesta je bila lepa, razgled čudovit in ljudje prijazni.

Pa sva rinili s svojima konjičema dalje... Pred nama se je na hribčku prikazala cerkvica sv. Roka.

Tam na ovinku tabla z zemljevidom. Obe pametni, ena bolj kot druga, sva strokovno ugotovili kje sva. Si ogledava še pot za naprej, na listek načečkava nekaj glavnih postaj, pa hajdi dalje. In kogarkoli sva vprašali za pot, vedno je bil odgovor, da ne smeva priti do Poštarskega doma, ampak je potrebno zaviti prej, pa bova prišli do Ivarčkega jezera. Pa kaj vem, a sem v šoli slabo poslušala ali pa je minilo že toliko časa, zemljevid in vsi odcepi so se mi pomešali, na orientacijo Slavice se ni bilo zanesti, pa sva se izgubile do kraja. Namesto proti Poštarskemu domu sva korakali mimo Meškove sobe proti ..Še sreča da je v vsej tisti brezmejnosti na travniku mlada gospodična grabila otavo. Vsa vesela nama je povedala, da še malo pa bova prišle v Sele. Ooo. ti bogca, gremo spet nazaj, spet po neki bližnjici, pa tam potem spet vprašajta, nama je še svetovala....
Kje in kod sva potem vandrali, pojma nimam, vem samo, da sva prispeli do Prežihovega muzeja. Sva bili prepričani, da zdaj je pa Ivarčko verjetno že blizu, ampak...
Tam za gozdom so se pasle lame in nas čudno pogledovale, ko sva ob robu njive rabutale koruzo za najina konjiča. Nahrbtnik, ki je bil ta dan dodeljen meni, je bil čedalje težji in na koncu sva si morali tudi midve priznati, da ne veva, kje sva. Končno spet kmetija in vodaaaa...
So bili prijazni, ja.. smo dobile vse kar smo želele, si tudi malce odpočile in tudi točno pot so nama opisali, vsak ovinek levo in desno, vse odcepe in še nasvet, da ne smeva do Poštarskega doma, da je treba prej zaviti... Saj sva zavile, Poštarskega doma res nisva videli, sva se pa spet izgubile pri vseh tistih ovinkih in stranpoteh, pri vseh bližnjicah, pojma nimam kako sva prišle do sv. Ane????'
Oooo Ivarčko, kje si???? Spet iskanje bližnjic, informacij....Ampak narava je bila pa lepa...

tišina, samo tu in tam krave, no, na enem pašniku se je pasel ogromen bik, pravzaprav je ležal, bil je videti kot gora in bog ne daj da bi vstal, ker ne vem, če bi mu lahko ušle...ja, no, pa obadov je bilo kolikor hočeš...so si nas dobro privoščili in mislim, da so že sedaj pripravljeni na prezimovanje.
Po kateri poti smo potem kolovratili, ne vem. Vem samo, da smo hodili po vrhovih, da so bila mesta v daljavi čisto majčkena, mi pa visoko nad njimi,

kot kakšne svobodne ptice, stran od mestnega direndaja, z možgani na paši - zato smo se pa tolikokrat izgubili, na svežem gorskem zraku, kljub vsemu še vedno veseli in nasmejani.

Končno smo spet prišli do obljudenega dela te dežele. Komunalci so nekaj kopali in pred nami na levi znak Ivarčko jezero...Aleluja!!!! Da je do jezera kakšne tri do štiri kilometre, so nama še povedali... Ma ja, so spustili še kakšno enko spredaj!!!
Zdaj se mi pa še jahat ni dalo več. Pa tako ali tako je navzdol prav lepo iti malo peš ...

S konjem po Koroški - 2. dan - dopoldne

Pri2MRO6se — Sat, 29 Aug 2009 18:56:13 UT

Ker je prejšnji dan opoldne vročina pritiskala in sonce neusmiljeno žgalo, sva se odločili, da bova naslednji dan na pot krenili prej. A budilka me ni imela časa zbuditi, saj me je mehur že pred njo močno opozarjal, da sem pri večerji spila malo preveč piva. No, pa Mojca tudi ne bi bila Mojca, če ne bi vstala in nama pripravila zajtrka, skuhala kavico in naju prisilila, da sva na pot vzeli tudi malico. Še en "na zdravje in srečno pot" z borovničevcem, pa sva odpeketali.

Pri Jevšnikovih so še vsi spali, ko sva še v temi osedlali konje. Njihovi islandski lepotci so se že veselo pasli naokoli, jutranji sveži zrak jim je očitno prijal. Hitro še čez cesto na kolesarsko stezo in že smo jo mahali mimo Vodriža in Podgorja proti Slovenj Gradcu.

Še dobro, da smo bili zgodnji in da smo ubrali eno bolj stransko cesto, pa malo čez travnike ter se s tem izognili jutranjemu prometu. Sicer moram priznati, da mi je bil ta del poti najbolj dolgočasen in da se je vlekel kot dobro prežvečen čigumi, a končno smo le prispeli do Starega trga.

Seveda, nikjer nobenega grma, da bi Slavica počepnila in odtočila, a njen a sreča je bila, da se je na vratih kmetije prikazala gospodinja.S tistim trpečim izrazom na obrazu se jo je pa res morala usmiliti in ji ponuditi WC. Mimogrede sta še malce poklepetali, gospodinja je hitro odprla zemljevid in evo jo... bližnjica do Kotelj!!!! Hvalabogu, samo da ni treba spet po cesti.
Pa ta dan se je nekako začel z izgubljanjem.... Že kar takoj sva sfalili odcep, spet sva se vrnili in spet od začetka... tam za cerkvico v Starem trgu, mimo križevega pota v gozd po peš poti.

Super!!! Mimogrede sva bili na vrhu hribčka. Prijazna stara gospa je konjema ponudila vodo, onadva pa sta ji v zahvalo popasla tratico, da se revi ni bilo potrebno mučiti s srpom. Vsi veseli in zadovoljni smo počasi prilezli do vrha. Že od daleč nas je pozdravil konjski rezget čudovitega črnobelega konja. Pozdrav najinih dveh, počasni spust proti dolinci in glej no glej...pri hiši so kovali konja. Trije vrli dedci so nama takoj ponudili pijačo in brezplačni nasvet kako in kam po bližnjici. "Dobro urco, največ dve, pa bosta na cilju!" so nama povedali. Pa da se morava držati oznake belega konja, tam na drugi strani pa desno....
Uff, pot sva našli takoj, belega konja tudi, super ježa po super poteh.... Na drugi strani se spustimo v dolinco, ki jo je sonce že prijetno grelo. Sredi polja traktor, na njem možakar. Ko naju je zagledal, nama je začel že od daleč prepevati. Tako veselega človeka, tako zgodaj zjutraj, pa še nisem nikoli videla!!!
Smo spet malce poklepetali, še enkrat sva se prepričali kod in kam , prečkali cesto, zavili v gozd in se ...spet izgubili!!! Pa smo spet nabirali prazne kilometre nazaj, spet iskali novo pot in končno uspeli!!! Za strmim vzponom se nam je odprl čudovit razgled na ogromno jaso. Pa še miza in klopi so bile, torej kaj hočeš lepšega, kot en dober, zaslužen počitek, pa malica, ki jo je dala za popotnico Mojca.

Pravi užitek je bilo pasti konja v tej zeleni idili in neizmerni planjavi.

Tudi Aldiju in Brinu se je videlo, da uživata. Valjala sta se in si nabirala novih moči.

Sočna trava jima je res teknila. Preden pa smo krenili dalje, je Aldi še veselo odtočil, saj nikoli ne veš, kje bo spet naslednji postanek....

No, pa gremo dalje...do naslednje oznake....belega konja...kaj so že rekli fantje, da je nekje treba zaviti desno...ah, najbolje da se drživa tega belega konja, ki kaže na levo....pa smo se že spet izgubile....

S konjem po Koroški - 1. dan - popoldne

Pri2MRO6se — Sat, 29 Aug 2009 10:43:22 UT

....končno pri Mojci!!!! Vročina je bila že res neznosna in če ne bi kmalu prišla do sence, bi me pobralo... ali pa ne, kaj se ve?!
Ko sva jahali proti hiši, sva se drli na ves glas, da se je slišalo po celih Dovžah, da sva prispeli do cilja tega dne.
Prvo konji, potem midve. V prekrasni štalci pri Švercovih sva ju parkirali,

da sva ju razsedlali in napojili, nato pa hitro na pašo pod senco starega oreha, ki je krasno odganjal ves mrčes, ki se je hotel poditi za nami. Uuuhh, kako je prijalo, meni senca in pijača, Aldiju pa sočna trava, enako Brin in Slavica. Čisti užitek, veselje v srcu, saj nam je prvi dan uspel zadani cilj.

Ko smo si vsi malce opomogli, smo se čez travnik odpravili do Dovžančice na kopanje. To je šele bila milina....Slavica in Brin sta pogumno zakorakala vanjo, jaz malo manj pogumno, Aldi pa je še študiral ali bi ali ne bi. Ampak, če sem šla jaz, potem ne more biti tako hudo, je verjetno pomislil, se odgnal, malo slabo premeril skok do drugega brega in pristal točno poleg mene na sredini Dovžančice. Pljusk mi je dobro opral ves švic in me osvežil. No, zdaj ni bilo ne meni ne njemu potrebnega več poguma, veselo sva se zmočila in med obadi čez travnik stekla nazaj, da obadi niso imeli niti časa pomisliti, da bi katerega pičili.
Konjički v štalco, midve spet pod oreh...malo počitka...

A glej ga zlomka..nista bila tako utrujena, da ne bi pokazala, da znata brcati...Kaj pa zdaj? Skupaj z ostalimi domačimi konji ne bosta mogla biti, torej ju je potrebno nastaniti drugje....
Se spomniva, da malce nižje stoji kmetija Jevšnik,

daleč naokoli poznana po svojih čudovitih islandskih konjih. Samo en klic in prijaznost ljudi je bilo potrebno, pa sta najina dva razbojnika dobila vsak svoj boks, ma kaj boks, apartma za konje...hrane v obilju in mir za počitek...
Velika ljubiteljica konj, gospa Jevšnik, nas je vse štiri prijazno sprejela na svoji čudoviti kmetiji. Kamor ti seže pogled...konji...Sanje vsakega ljubitelja konj...

Normalno je bilo, da smo se odpravile malo pogledat po pašnikih vso to konjsko lepoto...eden lepši od drugega, vsi nenormalno prijazni in crkljivi, komaj so čakali, da se jih dotaknemo in pobožamo...

In potem pridirja do svoje gospodarice lepota islandska, žrebec Stebbi fra Aertebjerg, se ustavi pred njo, sklone glavo in čaka, da mu nakloni svojo ljubezen... če ti pa ob takih prizorih srce ne igra, potem pa ...

No, tudi Mojca je že prišla iz službe in ker je bila prepričana, da se oglašajo že tudi najini želodci, smo se nabasale v avto in nazaj domov, da se podložimo. Uuufff, kakšen užitek.. pivo in pica!!!

Mmmmm... Kavica in potem ženski čveket....smeh, smeh, smeh....

Pojma nimam kako in kdaj samo tistih nekaj uric je minilo, kot bi trenil. Še enkrat se odpraviva pogledat kako kaj najini konjički, pa da se dogovorimo glede plačila. Ma kakšno plačilo?! Sprejeti smo bili in pogoščeni, denarja pa nisva smeli omeniti... Nas lastnica popelje še do naravnega ribnika, v katerem plavajo taaakoooo velike ribe....

Lepota kmetije je neizmerna, največji pečat pa ji dajejo konji...O, Bog, kako lepo je na tem koncu sveta.... in kako dobri in prijazni ljudje...
Mojca je medtem ustvarjala v kuhinji... Ker jo dobro poznam in vem da je odlična kuharica, sem z užitkom čakala na njeno čarovnijo. O, Marija, kakšna večerja!!! Da dol padeš... Se nisem branila repeteja, bi bila butasta, če bi se, ker dobrote izpod njenih rok so pa čisti užitek za želodec!!! Pa še svečke nam je prižgala za romantiko...
[photo]11724436[/photo]
Slavici je glava lezla čedalje niže, bila je kot uvela sončnica v vazi.
[photo]11724425[/photo]
Z obema rokama si jo je podpirala in se trudila imeti odprte oči. Pa ni šlo več...postelja se ji je začela prikazovati..no, tudi meni....
[photo]11724430[/photo]
Jutri bo spet nov dan in kdo ve kaj naju čaka...kje se bova potikali in kje pristali...

S konjem po Koroški - 1. dan - dopoldne

Pri2MRO6se — Sat, 29 Aug 2009 09:44:57 UT

Odkar imamo pri hiši konje in to je že zelo dolgo, sem si želela dopust preživeti na konjskem hrbtu, pa nas je bilo vedno preveč, konj pa premalo. Ko sem pred devetimi leti končno postala lastnica svojega konja, se je želja le še stopnjevala, poguma za tak nepredviden podvig pa nikoli dovolj.
Kar naprej sem iskala kakšne izgovor z začetkom:"Kaj pa če...?"
No, letos se je sestra razkurila, privlekla na dan zemljevid Koroške in v dveh, treh dneh sva spakirali tiste tangice in boksarice, pa ostala rezervna oblačila, spalko, denar v žep in gremo v neznano. Ker je sestra bolj eksplozivne narave, se še ugovarjati nisem upala, sprijaznila sem se, da ne smem uporabljati če-jev, čeprav mi je bilo kar malo tesno pri srcu. Še celo vrečici za pijačo mi je sešila, da sem ju lahko privezala na sedlo in vanjo postavila vodo, samo, da ne bi kokodakala, da ne morem, ker me žeja muči. Pravzaprav je ona poskrbela za vse. Jaz sem pakirala šele noč pred odhodom, saj sem še vedno pričakovala, da se bo premislila.
Eh, pa se ni! Hvalabogu!
V lepem jasnem sončnem jutru sva se tako odpravili dogodivščinam naproti. Bilo je tako lepo in sveže jutro, konji spočiti, nanje sva naložili vse torbe in opremo, čeprav jima ni bilo jasno, kaj se greva. Tako ju nisva še nikoli opicanili, zato sta čudno pogledovala proti svoji zadnji plati in si ogledovala, kaj vse obešava nanju. Prijatelj Ivek je osedlal še Samota, da naju pospremita del poti, nato hop na konja in:"Gremo naši!"

Krasno jutro in čudovita pot po dolini Ponikve do lovske koče na Završu. Malo na konju, malo peš, vmes smeh in veselje. Zdaj sem že vedela, da vrnitve ni in da se bo pot nadaljevala.

Pri lovski koči sta se Ivek in Samo poslovila. Brin in Aldi sta malo čudno pogledovala, ker se je prijatelj odpravil domov in z malce bolj počasnimi koraki in rezgetanjem nadaljevala pot.

A ni hudič!!! Pot se je šele začela, mi pa smo se že izgubili. Še dobro, da je bila kak kilometer nižje kmetija, kjer so nas po bližnjici usmerili nazaj na pravo pot. Pa dobro, en ovinek več ali manj, saj se nikamor ne mudi...
Po strmi makdamski cesti smo se spuščali v dolino. Potok, ki je šumel ob poti je menda zbudil vse obade, ki so nas neusmiljeno napadali. Celi roji so nas obletavali, tako, da je bilo nemogoče jahati in mlatiti okoli sebe. Gremo peš.. v rokah bukove veje s katerimi sva mahali en čas okoli konjev, en čas okoli sebe.

Mater so bili lačni, čez hlače so me pikali in si privoščili obilni zajtrk že samo na meni...
Končno dolina, obadi so se menda spravili nazaj spat ali pa čakat drugo žrtev, midve pa veselo nazaj v sedlo in proti Vodrižu, da obiščeva sestrino šefico. Super je bilo, po hribčku navzgor, pa navzdol, malo galopa...pa prispeva do neke kmetije. Vprašava za bližnjico, nama pol ure razlagajo, nato povedo, da se bova verjetno izgubile in da je najbolje, da jo mahnemo po cesti. Sonce pa se je ta dan odločilo, da bo malo bolj žgalo. Švic mi je tekel dol po riti, spet napad obadov in muh, pa se nismo dale. Malo pred ciljem sestra pokliče in ugotovi, da si šefica namaka ta zadnjo v Topolšici... Uhhh, kaj pa zdaj?
Dosti je bilo ceste, pa sva jo užgale kar počez čez travnike in gozdove. V senci velikih dreves je bilo prijetno hladno, pa še obadov ni bilo. Jo prišibamo ven tam nekje v Mislinjski dobravi pri bencinskem servisu. No, tankat ni bilo treba, ker sta naša dva šla čist na bio, pa smo jo mahnili po kolesarski stezi proti Dovžam....

Zdaj je bilo sonce že res neusmiljeno, tisto steklenico vode sem že zdavnaj spila, eno sem pa itak izgubila. Pojma nimam kdaj???
Končno na odcepu za Dovže... gremo čez glavno cesto, pa ni hudič ravno takrat so se našli vsi tovornjaki tega sveta... ni bilo sile, spet na konja pa še tisti kilometer do Mojce, do sence,do pijače...

Pičimo na dopust...

Pri2MRO6se — Tue, 18 Aug 2009 19:40:43 UT

No, jutri s sestro pičiva na dopust s konji po Koroški.....vse je prištimano in pripravljeno....čakamo, da odbije še ura....kmalu se spet vidimo... uživajte, pa skrijte se pred soncem, da ne bo katerega kap....

Na pot s konji

Pri2MRO6se — Sun, 16 Aug 2009 05:40:02 UT

Tako, pa smo se odločile, da bomo šle! Dve ali tri babnice, s konji malo po Koroški....ker je prvič, ker je kar na "blef", brez obveznosti do kam, bolj po nam poznani pokrajini.

Pa se spravimo k zemljevidu, da si malo ogledamo in začrtamo pot. Koliko bomo prehodili in do kam bomo prišle kateri dan, nam ni jasno. Edino štart je znan, pot čez Graško goro tudi, kaj pa nas čaka na oni strani, se nam niti ne sanja! Nas bodo sprejeli dobri ljudje in ponudili nam in konjem prenočišče ali ne? Do kam bomo kateri dan prišle, vemo še toliko manj.Me res zanima kako se bo vse skupaj izšlo...?????

No, prijatelji in prijateljice iz Koroške, kje ste, da vas obiščemo in kdo nam je pripravljen ponuditi prenočišče za konje, malo hrane zanje, nam pa senik, da prespimo in malo vode, da se umijemo?

Na travniku

Pri2MRO6se — Thu, 06 Aug 2009 11:10:08 UT

Počasi se zaključujejo letošnje košnje in spravilo krme za naše konje in moje zajce. Še zadnja dva travnika sta padla pod ostro nabrušenima kosilnicama, ki sta jih vneto priganjala ata in sestra, jaz pa sem mahala s koso in odkošavala, kjer s strojema nista mogla.

Vsi trije skupaj, smo vedno živa atrakcija za vse mimoidoče, ki bolj ali manj vneto tekajo in nabirajo svoje moči in mišice okoli velenjskega jezera.

Ga ni junaka, ki teka ne bi upočasnil, če ne celo ustavil in si nas ogledoval. Pripombe kot:" Ti mater, baba za kosilnico in baba s koso v roki...??!!!" so skoraj standardne. Včasih se moraš prav nasmejati, ko kdo od presenečenja tako zine, da mu vidim celo protezo ali pa še kosilo od prejšnjega dneva.
A mi se ne damo motiti. Šibamo dalje, se pri sebi smehljamo in si mislimo svoje. Pokošeno mora biti, pa če stoji sto firbcev in si nas ogleduje. Če pogledam z druge perspektive, potem lahko rečem, da mi ni potrebno v fitnes, ker imam razgibavanja preko glave dovolj, ni mi treba v solarij, ker me sonce brezplačno obarva, ni mi treba v savno, ker na travniku zastonj švicam, ni mi potreben tek, ker dirkam po travnikih z grabljami in vilami v rokah, ni mi treba v telovadnico, ker z nalaganjem in zlaganjem kock pridobim moč, praktično imam vse zastonj, narava mi sama da, pa nič evrčkov noče za to.

Potem sedem še na svojega konjiča in diči diča, pa si utrdim še ritne mišice in to je to!

Povrhu vsega mi ni treba poslušati takšne in drugačne muzike, mi ptički in črički prepevajo ves dan, hihihiii. Mimogrede me piči kak obad ali komar, no, tudi ose niso izjema, je pa to zato, da sem potem bolj odporna na strupe, ki jih proizvaja človeštvo. Proti revmi me opeče še kakšna kopriva, pa ni potrebno jemati umetnih zdravil. Mimo prileze tudi kakšna kača, da se malo ustrašim in da ne pozabim, da življenje le ni tako lagodno.

Tako je to! Življenje na travniku sploh ni slabo....vsega po malem, v zmernih in primernih količinah, pa je lahko dan lep...ma kaj lep... čudovit, če znaš uživati in spoštovati, kar nam je dano od in iz narave....