Pri2MRO6se
dosegljiv/a Zaupanje ženska - 47 let, Velenje, Slovenija
- Prijatelji |
- Knjiga gostov
- | Slike
- | Blog
- | Skupine
- | Video posnetki
- | Dogodki
- | Glasba
- | Kriki
- | Ankete
- | Aplikacije
Blog 69
-
Tepe me
Ja, je že tako v življenju, da nas nekatere stvari nikoli ne izučijo. čeprav pravijo, "da gre osel samo enkrat na led", za nas ljudi to ne velja. Večkrat, ko te "nategnejo", večkrat se pustiš "nategniti". Čudna so ta pota življenja, ena bolj, druga manj, a moja je vsekakor dober primerek starega osla.
Ničkolikokrat v življenju sem jih dobila po betici, pa se še vedno nisem naučila, da je dobrota sirota. Mama mi je že najmanj milijonkrat rekla, naj ne bom takšna dobrota, da me zaradi tega vsi v življenju izkoriščajo, tisočkart sem se zarekla, da več ne bom, a nekako ne gre. To ti je zapisano v srcu in možganih, ne da se odstraniti niti z zdravili, niti z operacijo. Živi in diha v tebi, hrani se s tabo. Včasih te napolnjuje z veseljem in energijo, spet drugič te izžame kot staro cunjo.
Tukaj naštevati, kaj te boli, ko se razdajaš in daješ, nima smisla. Kljub vsem slabim izkušnjam, pa še vedno ostajam preveč zaupljiva, preveč verjamem v dobro ljudi in njihovo čistost in iskrenost. Včasih sem zaradi tega jezna sama nase, a nič ne pomaga. V nekaterih trenutkih me popade sveta jeza in prav z užitkom bi kaj povedala nazaj. Nekako potlačim vase in grem z življenjem naprej.
Pa se nabira, nabira in nabira... Potem ni potrebno veliko, samo mala kapljica čez rob, pa izbruhnem. No, niti takrat ne povem vsega, le majhen delček, le toliko, da si malce olajšam dušo. In potem sem najbolj sitna in tečna, sploh nikomur ni jasno, kaj je z mano narobe in kaj se sploh razburjam?!
Raje grem, se umaknem, samo da ne poslušam vseh tistih očitkov. Tako je še najbolje. Delam dalje in delim kar lahko dobrega delim. Stisnem k svojim živalcam, one mi dajo moč in energijo, da preživim takšne dneve. Ne zahtevajo veliko, samo malo ljubezni in oskrbe, a obilno poplačajo s svojo brezpogojno ljubeznijo. In to je vredno več kot vse ostalo na tem svetu!
Pa hvalabogu za prijatelje, ki jih imam. Jih ni veliko, mi pa polepšajo takšne turobne dneve....
Ja, tepe me, ta moja dobrota! -
In izleglo se je pišče
Najprej je bila mama kokoška Grahica in ata petelin Dolgi Rado.
Zelo rada sta se imela, pa je mama kokoška z veseljem nesla jajca.
Potem se ji je zdelo, da bo dovolj, pa je sedla nanje, da jih pogreje, da se iz njune ljubezni izvalijo njuni mali piščančki.
Dolgih 21 dni je sedela na jajčkah, pet si jih izbrala. Skoraj ni jedla in pila, le tu in tam si je vzela kakšen trenutek za hranjenje.
Njen trud se je izplačal....izvalili so se trije mali drobceni puhasti piščančki. Pogleda in vidi, da sta dve jajčki še celi. Ponovno se namesti in sedi, sedi....Mine še cel dan, pa nič.
Gledam to Grahico in smili se mi, ko tako neumorno čaka, da se izvalita še zadnja dva. Mine ura, dve, tri...nič! Zdaj je pa dovolj! Uboga kura mi bo še ohromela, če se ne bosta izvalila. Vzamem prvo jajce in rahlo potrkam po njemu, nato malo močneje in kar naenkart se razpoči. Ufff, kakšen smrad me zalije!!! Uuuuauauuu smrdi! Na tem bi lahko sedela do smrti, pa se ne bi nič izvalilo!
Vzamem drugega, spet na rahlo potrkam, nato malo bolj, a previdno, da ne bo spet vse smrdelo. Lupina poči in glej zlomka, zasliši se slabotno čivkanje. Opa, tole bo treba pa malo bolj na nežno in fino naredit! Počasi luščim lupinico za lupinico in kar naenkar se pokažejo majcene drobne nožice. Čivkanje postaja za odtenek bolj glasno, a revež v tej trdi lupini sam vseeno ne bo mogel na svet. Še malce pomagam in glej jo glavico malo, pa kljunček in majcene očke. Hitro vse skupaj porinem koklji pod rit, da se ne prehladi in da to malo pišče Grahica osuši.
Kar hitro so rastli, saj je mama koklja lepo skrbela zanje.
Danes so že kar veliki. Dva petelinčka in dve piški. Mama Grahica že dolgo ne pazi več nanje, sami se kar dobro znajdejo. Picika, to je tista, ki sem ji pomagala na svet, je že prava mlada dama, čisto posebnih barv in čisto posebna piška. Ne vem, če ne ve, da sem ji pomagala na svet, ko tako rada hodi za mano?
Tudi Dolgega Radota ni več. Se je preselil k sosedovim kuram, mu je bilo domačih premalo. No, pa tam tudi ni dolgo ostal, že zdavnaj je pristal v loncu. Ampak podmladek je pa pustil, da se ve, da je nekoč živel... Grahica pa še naprej veselo nese jajčka...mmm, pa kako dobra so... -
IN MEMORIAM Janez Rugelj
Nekaj njegovih povzetih izjav:
»Ženska ki med seksom ne doživi vsaj pet orgazmov je aseksualna, nepotešena, histerična in sadistična nesrečnica.«
"Vsak študent bi moral imeti pravico ponavljati letnik samo enkrat! In to pred strokovno komisijo, po ustrezni psihoterapevtski proceduri. Vsak ki ponavlja letnik več kot enkrat je zabit in zato nesposoben za študij!"
"Vse ženske so frigidne, nadute, slepe, sadistične in poniževanja vredne. Moški pa so kilavi, lenobe, pijanci, impotentni, pederasti..."
"Na tem svetu so ostali samo še nevrotični faliranci, zato je skrajni čas da izumremo."
"Svojo ženo sem vedno peljal s sabo v hribe... zato, da mi je nahrbtnik nosila!"
"Vsi pacienti ki pridejo k meni so navadni kreteni, katerih ne mislim niti pod razno crkljati ali jim dajati potuho!"
"Homoseksualci so marginalci, zato ne morejo imeti pravice do uveljavitve s svojo neproduktivnostjo, pa tudi ne s svojo spolno nagnusnostjo! Treba je uporabljati natančne izraze, da se ve, kam homoseksualci spadajo. Drugače je z lezbijkami, saj se dvema dejavno lahko priključi en moški!"
"Vsak ki pri meni prestane zdravljenje, stopi v elito."
"Osnovna značilnost Slovencev je ta, da so pezdeti."
"Nemčija stoji tik pred pokopom! Vodilno vlogo v državi ima namreč ženska - in to celo takšna, ki ni sposobna roditi, kaj šele da bi bila erotično zanimiva!"
"Pravi moški počasi izumirajo! Kako pa naj ne bi, če jih vzgajajo čudne feministke, samske ali s pobeglim možem. Očetov enostavno več ni."
"Za vse partnerske, družinske in starševske probleme tega sveta so krive ženske! Zato ker izbirajo neustrezne oplojevalce!"
"Vse ženske so biološko, psihološko, sociološko in filozofsko inferiorne! Enostavno niso sposobne za moške zadeve. Sodoben in vsestransko razvit moški ima ženo, tajnico, prvo in drugo asistentko - in z vsemi lahko vzpostavlja "obetaven erotičen odnos". Jaz sem star 77 let, pa imam še vedno te možnosti! Vse delajo zame! Povejte mi kje lahko najdete 77 letno žensko, ki bi zanjo delal mož, tajnik in asistent?!"
"V cerkvi so samo zarukanci! Kakšni so to deci, ki morajo skrivat svojo spolnost. To so sami "drkadžije"!"
"Moški ne znajo seksati in pika! Imam žensko zdravnico, ki je seksala 2000 in vsakič brez orgazma! Moški bi morali biti umetniki seksa, v resnici pa so navadni luzerji, budale!"
"Vsi homoseksualci so navadni zarukanci, z zakrnelimi možgani. Samo heteroseksualen moški lahko zaplodi - vse drugo je izvržek. Ok, če smo natančni, ljudje. Sploh še ne vemo zakaj tudi homosekualec lahko zaplodi, vendar to ni estetsko!"
In kaj o tem menite vi? -
Pa je zapadel...
Zunaj je bila še tema, ko me je zbudila Tosca. Tisto njeno tiho, nežno mijavkanje, mi je povedalo, da je ura čas, da vstanem. Njena navada je, da me zbudi minutko ali dve prej, preden zapoje mobijeva budilka.
Nekam lahko in spočito sem se počutila, nekako mi ni bilo jasno zakaj.
Izredno dobre volje sem se odmajala do kopalnice...no, dvakrat sem morala pogledati stešno okno... Ali prav vidim? Sneg!!!! Uuuuuaaaauuu...bombaaaa...
Seveda...takoj na balkon, da se prepričam. Res je! Aleluja, uslišane so moje prošnje!!!
Ljubim sneg in zimo, večjega užitka zame ni, najlepši letni čas. Vse tako mirno, tiho, spočito...
Moji mačkoni so pomolili ven samo nosove, pa takoj nazaj na toplo. O, ti moje mevže, ti!!! "Dobro, dam vam zajtrk, potem pa gremo malo na sneg"...sem jim prigovarjala.. Moj običajni jutranji ritual..umivanje, kavica...navlečem nase še cunje, pa ven...na sneg...
Vespa in Vini sta me že poklicali.
Seveda sta prvi v verigi hranjenja, nato Maj, ki ne more dati miru in kateremu se baterije nikoli ne izpraznijo....pa piške, zajci. Oxa, dama srednjih let, bo počakala. Za njo je potrebno malce več časa. Odfrčim do Aldija, Brina in Samota.
Normalno...Samo me pozdravi s svojim rezgetom, Brin tolče in razbija, Aldi pa samo stoji in opazuje, kaj počneta. Nabašem jim sena in vsakodnevnih dobrot...priboljškov. Nato do štalske kuhinje pristavit lonček za kavo. Moj prijatelj Neđo bo vsak čas tu in zjutraj tako rada popijeva skupaj kavico in kakšno rečeva. O konjih seveda, kaj pa drugega. Včasih se nama pridruži še Ivek, ampak danes se mu očitno ni ljubilo iz postelje.
No, in končno je na vrsti še Oxa. Polarni pes, ki ljubi zimo, sneg in mraz, ki zna v vsem te uživati in se veseliti. Spustim jo iz boksa. Nori štart...nato dirka čez gozdič, čez travnik, čez njivo. Maj, žverca na baterije, dirka za njo. Ni mi jasno, kako lahko ta mali pes na baterije tako hitro dirka
Tudi Kekec se končno opogumi in zakoraka v sneg. Najprej čudo gleda, kako norita Oxa in Max, nato se še sam opogumi in se začne igrati s snegom.
Mimi raje varno čaka na podrtem hlodu,
Garfiju je pa čisto vseeno...on je doživel in preživel že veliko zim.
Stojim tam s svojimi živalmi in jih opazujem. Neverjetno jih je gledati, so pravi čudež narave. Cesta, ki je drugače polna prometa, danes sameva. Mir je zajel naše naselje.... -
Najboljše doslej
Kot vsako jutro, pri svojem jutranjem obredu s kavico, sem pregledovala maile. In tale je eden redkih, ki mi je bil resnično všeč, zato ga moram deliti z vami.
http://vimeo.com/moogaloop.swf?clip_id=2539741
Pa lep dan še naprej in dober začetek delovnega tedna.
Aldi -
Moj Samo
Samo, ja Samo....
Samo je pa eden čisto poseben konj. Konj, ki ima dušo in srce, konj, ki ima pamet, ampak nima zavor. Konj, ki bi zate dal življenje, tank na terenu, mucek v boksu in pujs v izpustu. Ja, Samo...
Samo, navajen vsega, me je hitro sprejel za svojo, čeprav imam še danes občutek, da je v najini čredi dveh, on vedno glavni. Lahko mu zaupaš v tisoč procentih, nikoli te ne bo izdal. Ampak njegove zavore so pa vse obrabljene in zavorna pot je res dolga. Pa sva se vsega navadila. Je edini, ki me zjutraj, ko še vsa zacokana prikorakam do štale, pozdravi z veselim rezgetom. Ve, da bo dobil tisti jutranji priboljšek, nato zajtrk. Ve, da se bom stisnila k njemu, da ga bom pocrkljala in mu kaj zašepetala.
Je pa tisočprocentni pacek, hihihiii...Četudi ni nikjer blata, on bo že našel kakšen kup dreka, da se bo povaljal v njem. Njegova svilnata bela dlaka, ki se tako lepo lesketa, seveda, ko je čist, je vedno umazana. Res me je to nekaj časa motilo, pa me je na vse navadil. Vsekako sem bila jaz tista, ki je sprejela kompromis, on se nikakor ni vdal. Ja, še več kopromisov sem morala sprejeti, no, ampak navadil me pa je!!!
Jahanje z njim je čisti užitek, ampak samo, če sva sama. Bog ne daj, da za svojo ritjo sliši še kakšne druge korake! Njegovo srce mu ne da, da bi bil zadnji. No, Aldija še prenese, ker je naštudiral, da ga ne bo nikoli prehiteval. Celo tako dober je, da mu dovoli, da Aldi nasloni svojo glavo na njegovo rit.
Ujeti se z njim, pomeni, sprejeti njegove pogoje. In če jih sprejmeš, ti je neizmerno vdan in ljubezniv, zanesljiv in ljubeč. Zate bi naredil vse, šel bi skozi ogenj, dal bi ti dušo.
Tudi Samo je moja ljubezen. Velika. Je eden najboljših konjev, kar sem jih imela in imam. On je moj fotelj, v katerega sedem sproščeno, ker vem, da bo poskrbel in pazil name.
Vesela sem tudi, da sem mu našla še enega dobrega prijatelja.. Iveka. Zelo dobro sta se ujela in vesela sem, da je tako. Drug drugemu zaupata in se veselita, ko sta skupaj. S tem novim prijatelstvom pa mu je bilo omogočeno tudi veliko več gibanja in uživanja na terenu. Samo to potrebuje kot hrano in vodo, jaz pa vedno nimam časa.
Ja, Samo, moja lepota in moj pacek....ampak njegove pametne oči odtehtajo vse. In ko se stisnem k njemu, čutim njegovo moč in energijo, prevzame me občutek ugodja. Z visoko dvignjeno glavo stoji, kot bi me hotel zaščititi in čaka, da se pocrkljam. Nato mirno vzame seno, me še enkrat ošvrkne s pogledom in se posveti svojemu delu... -
Vzel je moje srce in dušo
Zelo težko sem prebolela izgubo svojega prvega konja. Nikakor se nisem mogla potolažiti, nisem ga mogla pozabiti, bil je kot prva ljubezen, nepozabna in neponovljiva. Dni, ki sva jih preživljala skupaj, ne bom nikoli pozabila...bili so čudoviti trenutki ljubezni in razumevanja, brez besed, samo z mislijo v glavi. Prepričana sem bila, da takšne ljubezni ne bom imela nikoli več v življenju, da se mi kaj takšnega ne bo nikoli več ponovilo...
Pogrešala sem dotike tiste svilene dlake, poljubčke na gobček, stiskanje in božanje. Čedalje huje je postajalo. V nekem trenutku je postalo nevzdržno. Takrat je padla odločitev , da si poiščem novega konja.
Vedela sem samo eno, da hočem kasača, dobrega in delovnega konja, ki bo vsaj malo podoben mojemu pokojnemu Amorju. A kje ga najti....Ko ga bom videla, bom vedela, sem bila prepričana.
Začela sem romanja od oglasov do ogledov...Morje konj se je prodajalo, ne vem koliko sem jih videla, bilo jih je ogromno. A nekako se mi nobeden od njih ni usedel v srce.
Pojma nimam kolika pot je že bila, naredila sem si cel seznam ogledov, pobasala še sestro in sina, pa smo šli proti Prlekiji. Od oglasa do oglasa, od hiše do hiše, dokler nisem pristala na hipodromu v Ljutomeru. In glej ga zlomka, naenkrat sem pred sabo zagledala konjsko dušo, ki me je že na daleč pritegnila. Ko pa sem se zazrla v njegove oči, sem bila prepričana, da bo ta lepota moja.
Seveda smo si malo želeli ogledati kaj zna, pa ga je lastnik hitro zapregel, da nam pokaže. Krog v kasu...oooo lepota, potem pa preklop v galop in jaz vsa vesela vriskam, kakšen lep prehod. Lastnik slabe volje, ker ni hotel kasati, jaz vsa vesela, ker zna galopirati, hihihiii...Pripičita nazaj do mene in mi izpolnita še eno željo...prvič v življenju sem se peljala z gigom. Bilo je krasno in neponovljivo. če me ne bi bilo sram, bi vriskala in se drla na ves glas!
Zdaj sem bila prepričana da bo ta lepota moja! Malo pregovarjanja sem in tja, ker to pač ob kupovanju konja mora biti, pa je bil moj.
V nekaj dneh mi ga je lastnik tudi pripeljal. Pričakovanje njegovega prihoda me je delalo neučakano, me navdajalo z veseljem in srečo. Končno je prispel in sedaj bil tudi ves moj.
No, naslednji meseci niso bili ravno najbolj rožnati. Pa ne po krivdi konja, za to sem bila kriva sama. Ko sva se spoznavala, sem bila še vedno pod vplivom žalosti in bolečine ob izgubi Amorja. Veliko, veliko preveč sem ga primerjala z njim. Namesto, da bi iskala njegove dobre lastnosti in jih nadgrajevala in izpopolnjevala, sem kar naprej delala neke primerjave. Čeprav se je Aldebaran trudil, nekako ni mogel do mojega srca. Mogoče je bila bolečina v meni še prevelika, mogoče mi je žalost zameglila um. Ampak Aldi se ni vdal. Nekako je vedel, da bo čas zacelil tudi to rano in da mora samo počakati.
Ko danes pogledam nazaj, vidim, da sem mu delala krivico. Njegova potrpežljivost in ljubezen sta končno le omehčala mojo dušo in srce, nekako mi je iz srca izrinil žalost. Nanj sem začela gledati drugače, iz dneva v dan sem se bolj navezala nanj, vse bolj spoznavala njegove dobre lastnosti, ki so počasi zabrisale vse pomanjklivosti. Končno sem ugotovila, da je zelo podoben mojemu pokojnemu Amorju, da je priden, ljubezniv in pameten konj. Kar prej ni znal, smo ga naučili. Navezala sva se drug na drugega in danes je to moj srček Aldebaran.
Posebno tesno vez pa sva stkala, ko sva se štiri dni skupaj potepala po Koroški. Biti z njim po ves dan, je bil čisti užitek. Takrat sem spoznala, da bi zame naredil vse, dal bi tudi dušo in življenje. Pogovarjati se z njim je čisti užitek. Vidim ga, kako posluša, čutim njegovo željo po moji bližini. Ko me pogleda s tistimi pametnimi očmi, vem, da me razume in on ve, da mi je ukradel srce in dušo, da sva sedaj povezana, da sva eno.
In ko sedem nanj, zaupam njemu in on zaupa meni. Kot nekoč z Amorjem, se sedaj z njim potepam po okolici, skupaj raziskujeva lepote, ki jih še nisva videla in iščeva poti, ki jih še nisva prehodila. Skupaj uživava življenje in ljubezen, ki nama je bila dana, čeprav je bila pot do nje dolga in težka.
Ampak, moj srček Aldebaran, ni obupal! Da bi se le še dolgo potepala skupaj....
Ja, in hvala vsem prijateljem, ki so nama pomagali, da sva se oba oba naučila vsega kar nisva znala in da sva danes to, kar sva.... -
Samo moje jutro
Že zvečer, preden zaspim, se veselim naslednjega jutra. Tiste prve jutranje urice, ko odprem oči in vem, da je namenjena čisto meni, saj še vsi spijo, tako da jim riti ploskajo.
Malo preden na mobiju zaigra tista lepa, umirjena melodija za polepšanje dneva, moram ponavadi vstati, saj me mehur opominja, da je poln in ga bo resnično potrebno izprazniti. Izborim si pot mimo mojih štirih mačkonov, ki se raztegujejo ob meni in kar v temi odtavam do kopalnice.
Cap, cap, cap....se slišijo takoj za mano mačji koraki. Ko z olajšanjem sedem na WC, se vsi posedejo pred mano in čakajo, da opravim svoje. Za temeljito umivanje še ni časa, saj Kekec neusmiljeno mijavka in mi govori:"Mel, mel, mel..."- le kje se je to naučil?..., da so lačni. Dobro, grem do shrambe, vzamem tisto njihovo priljubljeno konzervo in jim nasujem hrane. Na štedilnik pristavim še lonček za kavo in se odpravim na jutranje pranje svojega telesa.
Dobro se zdrgnem, umijem še zobe in si naredim kavico. Mačkoni se še bašejo, kradejo drug drugemu najboljše kose iz posode, jaz pa si nalijem kavico in sedem za gepl, da v miru preberem, kaj je novega.
Mačje babe so se najedle in z nežnim mijavkanjem opozorijo, da bi rade ven. Odprem balkonska vrata in že ju ni več. Kekec in Bacio sta raje na toplem, zrineta se na moja kolena...sta pač moška...in čakata, da ju božam. Predeta, tako globoko in zadovoljno, da mi ni potrebno poslušati nobene muzike. Uživata, jaz pa tudi...
Počasi srkam priljubljeno kavico z mlekom in prebiram novice. Vsi smo popolnoma sproščeni.....uživamo....
V spodnjem štuku nekaj zaropota, slišim, kako se odpirajo rolete, jutranji obred v kopalnici, neko glasno razpravljanje...kaj čemo, sta pač že oba bolj naglušna....pogledam na uro. Aha...sta že vstala in ura je že toliko, da bo treba iti nakrmiti živali.
Navlečem nase tisto tono obleke, ker zunaj bo verjetno mrzlo, pobožam še Bacia, Kekec gre itak ven, njemu se pa ne da na mraz in odkorakam po stopnicah.
Spet je minilo eno jutro...mirno, tiho, samo moje....Odpira se dan, kdo ve, kaj vse se bo zgodilo.....ampak jutri bo spet novo jutro in spet urica samo zame....
Kako pa dan začnete vi? -
Svetovni dan živali
Spet je leto naokoli in minil je še eden dan živali. Preden sem začela pisati tale blog, sem malo pokukala med nove bloge, vendar pa nikjer nisem zasledila, da bi se danes kdo spomnil in kaj napisal o tem dnevu.
Lani sem vas morila s stvarmi, ki me motijo, ki me jezijo, danes o tem ne bom razpravljala. Raje vam bom povedala, kako je meni minil ta dan živali.
Muči me angina in neznosen nahod, zato je noč naporna in spanje ima veliko preknitev. Zjutraj se mi nekako ni dalo odpreti oči, saj mi je bilo tako prijetno toplo.Hotela sem se le malce obrniti, pa nekako ni šlo, sem se ob nekaj zataknila. Potipam in takoj se oglasi glasno mačje predenje. To je sigurno Kekec!
Rahlo dvignem glavo in glej jih ...moji štirje junaki so se po drevesu, skozi balkon, prikradli v mojo posteljo in se stlačili okoli mene.
Zato mi je pa bilo tako toplo. Tosca mi je tako prijetno grela mrzle noge,
Mimi hrbet, Kljukec je bil namesto kučme, Kekec pa mi je grel trebuh. Joj, prava sem mačja mati, ampak termoforke pa ni nobene tako tople, kot so moji mačkoni. Sem raje še malo zaprla očke, Kekčevo predenje me je prijetno zazibalo v dremež, pa smo vsi skupaj še malo potegnili. Zakaj pa ne, saj je vendar nedelja!
Ja, nič, ura ima svoj čas, moje živali potrebe, vstati je bilo treba. Mačja četica je z mijavkanjem korakala za mano in naznanjala, da je čas zajtrka.
Vedno so prvi, še preden se umijem in odtočim, dobijo svoje porcije, če ne ni miru. No, mačkoni so svoje dobili, umila sem se, oblekla tudi, kavico sem si pa tudi že skuhala. Zjutraj tako prijetno diši in meni tako paše tistih dvajset minut miru, da napolnim svoje baterije.
Pogledam skozi okno in prav lep dan se naznanja. Gremo na zrak...da se malo nadihamo....Spustim in nakrmim piške
ki so že veselo kokodakale in mi povedale, da danes malce zamujam in da so nekaj jajčk že znesle. Mimogrede nakrmim še zajčke
Iz boksa spustim Oxo in Maja...joj, ta Maj je res pravi porednež
v izpust še očetove kobilice Vespo in Vini,
ker je ata danes odšel spovedat grehe za vso družino.
Ni se mi dalo peš do soseda, pa sem se nabasala v avto in se odpeljala še do svojih konj. Res sem bila pozna, vsi so bili že zbrani in se veselo smejali, ko sem taka čisto zacmokana zlezla iz avta. Ivek je konjem že nasul zrnja, da niso stali čisto "na prazno", jaz pa sem v izpuste navozila seno. Danes je praznik živali, zato sem poiskala še posebej dobrega in kvalitetnega.Še sreča, da mi je Ivek pomagal, da je šlo malce hitreje...
Pokadimo čik, dva, pa se Ivek spomne in pravi, da gre jahat. "Jaz tudi!", sem bila takoj za akcijo. Osedlava Samota in Aldija, pa jo odpičimo mi štirje malce na potep.
Tri, štiri urice čistega užitka s konji po prelepi pokrajini. Nebeško jahanje po dolini Ponikve, čez Graško goro do Vodemlje proti domu.
Zadovoljna sva bila midva, konja pa tudi. Samo še v blatno kopel sta se vrgla in uživala do skrajnosti.
Kosilo..dobro staro nedeljsko, kot ga je navajena skuhati moja mama. Grem še malo počit, tako prijetno utrujena prilezem do postelje in ...lejo punco...Tosca me je že čakala. Ta babika točno ve, kdaj je potrebna popoldanska siesta!!! Poknem se z vsemi kostmi v tisto mehkobo od postelje, da malo pogledam televizijo, a moje roletnice niso zdržale pritiska. Pa še Tosca je tako prijetno predla. Me je zmanjkalo kot šus!!!
Ja ura je bila že kar veliko, ko sem se zbudila, ampak spočila sem se pa. Tosca še vedno na mojih kolenih, topla kot termofor. Se počasi zbaševa ven na sonce, takoj pritečejo še ostali štirje mačji komadi, pa gremo skupaj na obhod, da vidimo kako kaj naše ostale živalice. Zajci so zadovoljno poležavali v svojih apartmajih, piške smo spustili na pašo, psa sta se zabavala, torej je vse v redu.
Grem še pogledat svoje konjiče in jih malo očistit. Tudi sedaj se mi ni dalo peš, pa sem se gosposko odpeljala z avtom. Pa kaj, saj je danes nedelja, pa še praznik, torej lahko uživam!!!
Takoj ko sem stopila iz avta, me je prvi pozdravil Samo. To je njegova najlepša navada. Mi kar srce zaigra, ko ga zaslišim. Aldi že čaka, da ga malo pocrkljam. Tota moja pubeca imam pa res rada!
Kidanje, priprava večerje in krtačenje. S krtačenjem gre zelo dobro skupaj tudi božanje in crkljanje. Kakšen priboljšek tudi ni odveč, kakšen moker konjski poljubček pa je sploh dobrodošel.
[photo]3665923[/photo]
[photo]1414174[/photo]
Malo bolj dolgo sem se zadržala, ampak tako lepo je biti ob njiju in ju opazovati. Tema se je že delala, ko sem se vrnila domov. Vse ostalo je bilo poštimano, piške sem še zaprla in hajd malo na gepelček pogledat, če je kaj novega. No, moji kosmati mačji prijatelju so tudi tu z mano, vas vse lepo pozdravljajo in čakajo, da se zbašemo v posteljo.
Danes se kar nekako ne moremo ločiti od nje....Pa lepo preživite konec tega prazničnega živalskega dneva in ne pozabite na svoje kosmete in pernate prijatelje.... -
Mama na bolniški
Tole pa moram deliti z vami, je tako resnično napisano!!!
Ko zboli moški, se svet ustavi. Nujno potrebuje domače medicinsko osebje, nenehno pozornost in nešteto besed, s katerimi ga pomilujemo. Načrt zdravljenja ima pripravljen ob prvi bolečini v grlu.
Ko pri nas zboli gospod oče, je zdravljenje jasno in načrtovano. Recimo, da gre za navaden prehlad. Teče iz nosu, boli grlo, boli glava. Gospod se ob prvih znakih zvali v posteljo, v spalnici, da ne bo pomote! V dnevni sobi bi otroški hrup škodoval njegovi prehlajeni glavi. Njegova teorija prehlada je tri dni potenja pod odejo in si ozdravljen. Seveda je moškega treba okrepiti z domačo govejo juho, vsako uro liter vročega čaja, da se njegovo telo lahko spoti. Ja, vsekakor je tako zdravljen prehlad v treh dneh mimo.
Kako pa je, ko zboli mama?
Že teden prej čutim, kako me praska po grlu, vsako jutro neprijetna bolečina v grlu in poln nos. Nekako se vlečem skozi teden in napade glavobola krotim z zmernimi analgetiki. Ko vse to preraste v resnejše težave, ko mi že lije iz nosu in me boli vse telo, se >>filam<< z vitamini, dodatki analgetiki ... a zraven še kuham, pospravljam, vozim otroke v vrtec in šolo - pa čeprav se zjutraj komaj sestavim.
Počitka ni, vlečem se kot sluzasta zmes, iz tedna v teden bolj slabotna.
Čaj in vitamine si pripravljam sama, mimogrede, če imam čas.
>>Bolniška<< na drugačen način
Ves teden me je glavobol opozarjal, da se nekaj >>kuha.<< Spet sem ga napadala s tabletami in upala, da je za vse >>krivo<< vreme. V četrtek me je povozilo. Že v službi strašen glavobol, ki se je doma nadaljeval. V petek sem otroke komaj spravila v vrtec, verjetno sem se puncama zasmilila, ker sem tako milo prosila: >>Prosim, oblecita se, prosim, obujta se, samo danes, prosim ...!<< Verjetno se jima je zdelo malce nenavadno, da imamo tako mirno jutro - ja, mama ne more kričati!!!
Dopoldan sem ležala na kavču in v mislih načrtovala, kaj bom skuhala, da bo hitro neboleče in nasitno. Hvala bogu je šel po otroke gospod oče. Ko so prišli domov, so me našli na kavču, obloženo z robčki, čajem, medom, sirupom, smrekovimi vršički ...
Od vsakega sem dobila kratek pozdrav, potem pa so vsi že sedeli za mizo in čakali ... halo?!
>>Mamica, a bomo kaj jedli?<<
... je vprašala najstarejša. Ja, seveda, takoj, saj nisem bolna, samo tako za zabavo malo poležavam na kavču! Polna ihte sem premetavala lonce in jim jezno stresla na krožnike špagete in tunino omako. Ulegla sem se nazaj na kavč in skovala načrt.
Bolniška
Zvečer sem moje drage sklicala na družinski sestanek. Povedala sem, da je moj prehlad napredoval do te mere, da potrebujem tridnevno potenje v postelji v spalnici.
Možu so oči skočile iz jamic, starejša hči je nekaj momljala, mali dve pa vojne napovedi nista razumeli. Oče mojih otrok je previdno in počasi vprašal, če sem prepričana, da je moj prehlad tako hud. A sem že s pogledom povedala, da je vprašanje nepotrebno.
Uf, sobota bo moja! Ves dan bom v pižami, v postelji z dobro knjigo, glasbo ali pa bom visela na Facebooku. Moji predragi mi bodo skuhali kosilo, mi stregli spredaj in zadaj. S temi lepimi mislimi sem zaspala ...
Sobota, ura 7 :15 zjutraj (še ptiči so spali) Iz otroške sobe se sliši: "Mamica......mamica....maaamiiicaaaaaa!" Jaz sem tiho, saj sem na bolniški, a ne?! Moj predragi se >>naredi<<, da trdno spi, a iz druge sobe punci vztrajata. Ko sta že čisto obupani, njun oče dojame, da sem z bolniško mislila resno. Ko odnese svojo še vedno seksi ritko iz spalnice, si privoščim vse razkošje velike postelje. Mmm, ravno zadremam, ko zaslišim:
>>Kaj naj jima pa oblečem?<<
>>Ja, kopalke pa rokavčke!<< se zaderem.
Predvidevam, da so se oblekli, upam, da v dolge hlače, ker je bil deževen in hladen dan. Spet se razkomotim in zadremam ... Sredi najlepšega dremuckanja spet pride mož:
>>Lubi, a paštete nimamo?<<
>>Ne vem, poglej v hladilnik!<<
>>Ja, saj sem!<<
>>In?"
>> Ja, ni je...<<
>>O, moj bog! Pogledaš v hladilnik, ugotoviš, da ni paštete, in potem
prehodiš 15 stopnic, da vprašaš bolno ženo, če imamo pašteto. Ja, verjetno jo imam v kopalnici med vložki še kaj za rezervo!!!<< Skušam ostati mirna, usedem se, ga pogledam v prelepe čokoladne oči in mu mirno povem, da je njegova žena na tridnevnem potenju v postelji, da sprejema samo zajtrk, kosilo, večerjo in vsako uro liter čaja. Da ne želi, da jo kdo moti, razen če gori hiša!
Z dolgim nosom se je pobral. Jaz pa sem spet zadremala. Prebudi me strašen hrup od spodaj ... poslušam. Mali dve se prepirata, gospod oče se nekaj dere, najstnica tudi ... nora hiša! Kar naenkrat vse utihne. Mislim, da jedo, ker so tiho ... to pa je le takrat, kadar jedo. Mmmm, diši po carskem pražencu, šmornu po domače. Se bo kdo spomnil na bolno mamo in ga prinesel?
Ne, ga je takoj zmanjkalo, ker ga je oči premalo naredil. Aha, kaj pa čaj?
Čaja pa nimamo. Aha, kaj pa ... oh, se bom pa postila, tudi to je del zdravljenja.
Okrog treh popoldan slišim ropot posod, loncev, skled. Predvidevam, da se kuha kosilo. .. Ne, ne, babica je prinesla kosilo, ker se ji je zet zasmilil. Revež, sam s tremi otroki, žena pa poležava, namesto da bi kuhala! Lačna kot volk čakam, če se bodo morda le spomnili name.
Nič ... Pokličem dostavo pic in naročim največjo pico vseh okusov in ledeni čaj. Čez dobre pol ure slišim moža, ki se pod oknom pregovarja z revežem, ki je pripeljal mojo pico.
>>Poslušajte, to je pomota, pri nas ni nihče naročil pice, mi smo ravno
pojedli kosilo!<<
Ko ubogi človek le pride do besede, reče: >>Mislim, da je pico naročila vaša gospa!<< BOINGGGGGG ... umirala sem od smeha, kako ga je zadelo, kako je prebledel, ko se je spomnil, da je pozabil na svojo >>staro<<! Pograbil je pico, plačal in me našel, kako se valjam od smeha. >>Ja, ljubi moj, lačna sem bila!<< Pojedla sem dva kosa pice, ostalo pa skrbno shranila za naslednji obrok. Saj bi pri taki negi v nekaj dneh umrla od lakote!
Zaključek moje bolniške je bil pred predvidenim datumom. Mama enostavno ne more ležati in pričakovati, da ji bo kdo stregel. Moški so nerodni, pa naj rečejo v bran kar hočejo. Če jim stvar, ki jo iščejo, ne skoči naravnost v glavo, je ne bodo našli. Logično razmišljanje je za domačo uporabo preveč zahtevno. Morda se nekoč lotim ustvarjanja žepnega priročnika za moške, ki naj bi izgledal takole:
Vprašanje: Kako obleči otroka, če je zunaj 10 stopinj Celzija, piha močan veter in dežuje?
a) v trenirko in topel pulover,
v kratke hlače in majico brez rokavov,
c) v kopalni plašč.
Izberite odgovor a !
Mogoče bo pa še uspešnica!
