OazaLjubezni

• Izmenjaj

ponedeljek, 21 julij 2008 ob 04:14

Materija ni trdna, temveč se kot takšna kaže le, če jo zaznavamo z grobosnovnimi telesnimi čutili. Če jo pogledamo od blizu, lahko opazimo najprej molekule, nato atome, naposled pa subatomske delce, ki niso pri miru, temveč stalno krožijo oziroma vibrirajo v prostoru. Ti delci so tako majhni, da lahko v primerjavi s prostorom, v katerem se gibljejo, zavzemajo neskončno majhen delež, in se kar naprej pojavljajo in izginjajo. Materija je torej skoraj popolnoma sestavljena iz niča in nadvse skrivnostna.

Na vprašanje, kaj je torej stvarnost in kaj ne, lahko odgovorimo le, če se zavedamo omejenosti lastnih telesnih čutil. Telo vsakega živega bitja je unikatno, telesna čutila pa so sposobna zaznavati pojavne oblike le v zelo omejenem spektralnem območju. Na primer, človeško oko zaznava le majhem delček svetlobnega spektra in enako velja tudi za vsa ostala telesna čutila. Nobena stvar se torej nikoli ne pojavi iz nič, in nikamor ne izgine, temveč le spreminja svojo lastno nihajno frekvenco.

Vsak svet, torej zaznavna oblika okolja, je stvarna le v odnosu do telesnih čutil, ki so svet sposobna zaznavati. Da se nekaj pojavi, je potrebno troje; predmet opazovanja, opazovalec ter trenutek, ko opazovani predmet zaide v polje senzoričnega sistema opazovalca. Realnost torej lahko spremenimo na dva načina; spremenimo lahko predmet opazovanja, ali pa svoj način pogleda na predmet opazovanja.

Kaj je dobro in kaj slabo, prijetno in neprijetno, je odvisno od individualnega sistema zaznavanja in hotenja vsakega živega bitja. Popolnoma ista stvar je lahko za nekoga dobra in prijetna, za nekoga pa slaba in nadvse neprijetna. Dobro in slabo torej ni nekaj absolutnega, temveč je to lahko vedno le subjektivno prepričanje vsakega posameznika, odvisno pač od zorne točke opazovanja.

Duša predstavlja princip opazovalca ter akterja, ki se inkarnira v fizično telo. Grobosnovno telo je kot vozilo, ki ima sicer svoj avtonomni sistem funkcioniranja, vendar je duša tista, ki se v slehernem trenutku odloča o smeri vožnje. Ves doživljajski svet živega bitja je torej odvisen od volje duše, torej od njenih želja in prepričanj, kaj ji bo prineslo čim več zadovoljstev.

Zadovoljstvo pa je oblika življenske energija, ki jo je mogoče dobiti na različne načine. Ta energija se sprošča ob določeni interakciji fizičnega telesa z grobosnovno okolico, sprošča pa se tudi ob dejanjih, ki so manifestacija zavesti o absolutni resnici. Prva vrsta zadovojstva so takojšnji telesni meseni in mentalni užitki, ki sčasoma splahnijo, druga vrsta zadovoljstev pa so duhovni užitki, ki se vedno bolj krepijo.

Duša skozi postopek utelešanja zapade v pozabo svoje večne in neuničjive eksistence, ter se prične istovetiti s fizičnim telesom. Izoblikuje si svoj mentalni svet želja, na podlagi katerih krmili telo v smeri dogodkov, ki sproščajo čim več energije zadovoljstva. Ob tem duša počasi dojema bedo sebičnih dejanj zaradi želja po kratkotrajnih telesnih užitkih in odkriva trajnejše energije zadovoljstva ob dejanjih predanega služenja okolici.

Skratka, dobro je delovati v fizičnem telesu in v danem svetu materialne realnosti, hkrati pa se zavedati svojega večnega duhovnega jaza. Le z obladovanjem nagonov fizičnega telesa v korist medsebojnemu služenju z zavestjo medsebojne povezanosti oziroma enosti, je možno doseči popolno harmonično življenje, polno trajnega notranjega zadovoljstva.

Valentin Rozman

Kopiranje ali povzemanje vsebine je zeželjeno le s predhodnim pismenim dovoljenjem avtorja.
Ponedeljek, 21. julija 2008

Oznake: duhovost metafizika osebnostna rast parapsihologija religija samospoznavanje ultralogika