Blog osebe Marika

Še nekaj zaznamuje jesen

MarikaGabez — Fri, 23 Oct 2009 18:32:29 UT

Saj ni, da bi bila pristaš tega "praznika".
Vendar nekako ne morem mimo njega. Prvič so njegovi liki (čeprav grozni) prav prijazni za jesenske dekoracije.

In tele letošnje sta se lotili dve moji hčeri.

Potem pa je ta praznik tudi nekako pisan meni na kožo, ker se lahko spet in včasih malo drugače igram s papirjem.........

Paketki za šolsko angleško spoznavanje praznika ....takšnega kot je v resnici....s šegami in navadami, prehrano, značilnimi frazami..........

Barvita, slikovita, prijazna.....

MarikaGabez — Tue, 06 Oct 2009 06:29:20 UT

...nas pozdravlja vsak od zadnjih dni....jesen.

Prijazen pozdrav pred šolskimi vrati.

Cvetje na šolskem dvorišču.........

.....in še zadnji cvetovi na šolski ograji.

Pustili smo ga za seboj..........

MarikaGabez — Sun, 13 Sep 2009 13:51:29 UT

...........čudovito poletje namreč.

Bilo je tako raznoliko in pestro, kot že dolgo nobeno poletje. Na začetku pohajkovanj me je bilo malo strah, kako bosta najmlajše dva prenesla vse te kilometre, ki smo jih veselo nabirali, ampak je kar šlo. Pravzaprav presenetljivo dobro.

Neprestano smo bili v gibanju, vedno nekje drugje, sedaj samo preko dneva...

..drugič za nekaj dni.

Utrujeni od vode in drugih aktivnosti.....

HVALA ti POLETJE!

Preizkušanje zmogljivosti

MarikaGabez — Wed, 04 Mar 2009 07:00:09 UT

Saj vem, ja........bolj malo se javljam tule, tudi komentiram in berem.
Priznam

Nekako se me je tale dotaknil na tisti osebni način, ki te lahko tudi rahlo vrže iz tira, če že ne tudi prizadene. Določeni ljudje se naslajajo nad vsako tvojo spisano besedo ali dodano slikco in potem se na poti skozi vas počutiš kot na ogled v živalskem vrtu. Tako pač je. Ravno zaradi tega sem se malo distancirala, vendar pa še vedno vsak dan zaidem sem.

Meni se dogaja. Pred cca.malo več kot tednom dni, so se mi tri dni vsakodnevno vrstile poškodbe na poškodbo, ki so se končale s hudo opeklino na roki. Lepo se celi in čas liže vse rane. sicer je tale moja, še vedno precej grozna na pogled, ampak še bolj kot to zelo moteča zaradi dejstva, da je največji del opekline ravno preko palca desne roke, kjer roka pride v stik z ročajem škarij. Tako sem malo invalida, kar me na čase "nervira".

Pa vendar sem v zadnjih dnevih le trdo delala. Opeklina gor ali dol. Udeležila sem se namreč mednarodnega izziva (EtsyInspired - Blog Hop Challenges), kjer je bilo treba v treh dneh izdelati 10 voščilnic z različno tematiko. Predloge za izdelavo smo dobivali v razmiku 1 ure, se pravi deset ur. Dlje kot je trajalo vse skupaj, tećje se mi je zdelo.
Zelo težko, zelo obremenjujoče. Ampak trma naredi svoje in uspela sem speljati vseh deset projektov.
Vse ostale izdelke pa lahko vidite na mojem blogu .
Naj ob tem svetovnem čestitkarskem izzivu dodam samo še majhno zanimivost. Imamo tudi svojo stran, ki deluje tako kot . Včasih je prav zanimivo, kako se na eno samo sporočilo nabere v enem dnevu tudi po 2000 komentarjev. Izdelovanje voščilnic, škatel, daril, albumov, knjig.....je namreč v svetu zelo popularno in razširjeno.

Mogoče še, da sem tik pred poškodbo začela razvijati svojo serijo za to pomlad. Izbrala sem si spet marjetice. Če so bile pri prvi serije belo črne, so tokrat rumene z dodatki modre in zelene. Vendar pa serija trenutno stoji zaradi drugega del, poškodb.....
Kar pa je do sedaj narejenega, si lahko ogledate na moji spletni strani Voščilnice .

Pa je odšel....

MarikaGabez — Sun, 01 Feb 2009 04:50:39 UT

---januar mislim.
Mirno in tiho je stopil v moje življenje in ga podobo tudi zapustil...mirno in malo manj tiho. Sine je namreč imel rojstni dan in tako o tišini ob brnečem avtomobilčku na daljinsko upravljanje ni moč pisati. Me je pa navdal z notranjim mirom (kot vsako leto na ta dan) in neizmerno hvaležnostjo, da sva oba, tako on kot jaz, sploh tu, med živimi.

Od mene je dobil spominski album z zbranimi fotografijami lanskega poletja. Neprecenljivi spomini, ki v obliki albuma ohranjajo svojo vrednost in z leti na njej še pridobivajo.

In ko ravno pišem, se zahvaljujem še eni netlogovki.......Maji.
V enem od mojih pozivov tule na (po odpadnem materialu), se je odzvala in mi kar nekaj tega poslala. Maja še 1x hvala.

Plastični dolgi konci so se tako spremenili v zaščitna držala za velike in dolge voščilnice-amerikanke.

Manjši končki pa sem ter tja romajo na voščilnice:

modre pike v levem vogalu in prozorni delci, ki sem jih prilepila z modrim lepilom

Ponosna pa sem tudi na tole rožico, ki je prav tako nastala iz njenih odpadkov:

Težko je včasih nam ustvarjalkam. Ko hodimo naokoli, vidimo toliko stvari, ki bi jih lahko uporabile, predelale, dodale nekam..........Je prav neke vrste bolezen, ko veliko vsega gledaš skozi te uči "uporabe, predelave". In včasih s tem živeti tudi ni prav lahko.

Januar po prvi polovici

MarikaGabez — Sat, 17 Jan 2009 05:52:23 UT

Pa je mimo že prva polovica prvega meseca v novem koledarskem letu.
Meni je letos nekako drugačen kot zadnja leta. Razlogov za to je prav gotovo več:

December ni mineval tako bučno kot ponavadi, zapravljali smo tudi v mejah normale, nisem delala nobenih novoletno in ponovoletnih sklepov. Tako sem v januar vstopila neobremenjeno. Denarnica ni bila pretirano suha in nisem se ves čas obremenjevala s tem, kako moram pa "tole in tisto" izpeljat, ker sem si obljubila sebi ali komu drugemu. Nekako sem se odločila, da grem preprosto po poti: od danes do jutri. Tisto kar se mora itak nima nobene veze z novoletnimi sklepi.

Kar pri nekaj znancih sem opazila ali januarsko apatijo ali pa povečano nervozo zaradi poizkusov držanja vsega tistega, kar so sklenili, da bodo začeli, spremenili z novim letom. Je mar za vse to res potreben prestop in enega v drugo leto? In ali je res možno, da ljudje tako apatično gledajo na svet okoli sebe? Vse se jim zdi brez veze, nepomembno ...le tisti njihovi sklepi so pomembni in za nekaj dni, tednov, ali mogoče celo mesecev si nadenejo novo masko in vsem naokoli poizkušajo soliti pamet.Za ta čas drugi postanemo kar....hmmmmm....za njih malček neumni, drugače vrednoteni. Ko to mine, so spet v starih tirnicah in kot da se ni nič zgodilo, gredo dalje. Saj nič ne rečem. Veliko jih je, ki jim ravno ta prelomnica in sklepi pomagajo, da se npr. odvadijo kake grde razvade, kot je mogoče kajenje. Vsem takim se spoštljivo priklonim. Ampak še vedno pa močno vodijo tisti, ki so jih zgolj "polna ust", grenijo življenje vsem naokoli in opustijo sklepe, nadaljujejo življenje, kot da se nič ni zgodilo.

Za letos sem sama pri sebi sklenila(včeraj), da imam tega počasi dovolj!
Vsakomur bom povedala svoje. Nič več crkljanja in razumevanja! Kdor hoče izpeljati svoje sklepe, mu lahko stojim ob strani (kot vedno do sedaj), ne bom pa milostna, ko bo prenehal z izvajanjem.

Prva nedelja in konec počitnic

MarikaGabez — Sun, 04 Jan 2009 08:49:40 UT

Saj ne vem...ali sem je vesela ali ne. Prej Ja kot ne, bi rekla.

V prazničnih ali drugače prostih dneh je vse tako brezskrbno, lahkotno in poleg vsega nekaj, kar čakamo kot od boga poslano. Odštevanje koliko je še, da bomo prosti.....Pa vendar se tudi jaz po določenem času kar malo naveličam. Predvsem vsega tega nereda.....prehranjevalnega, spalnega in vsega ostalega. Tako sem danes kar malček vesela, da jutri skočimo nazaj v spone vsakodnevnega ritma.

Več ali manj smo se zabavali doma. Je pač tako, da živimo tako, da je naša hiša odprta za druge in tako več ali manj polna...od vrha do tal. Smo se pa skoraj vsak dan s čim zamotili. Tako smo se lotili origamija.
Drug dan je bil rezerviran za cvetje iz krep papirja. Nismo imeli zelenega, zato so ostale žičke nepokrite.
Zadeva je sprva izgledala čisto preprosta, vendar pa je za lep učinek potrebno kar nekaj vaje in potrpežljivosti, pa tudi natančnosti.
Po delavnici sem pospravljala razne ostanke, ki so se nabrali v zadnjih tednih. Varno so spravljeni v mape in ko bo leto naokrog, jih spet privlečem na plano. Počasi so se že začeli dogajati spomladanski motivi.

Tudi letos sem sama sebi naredila "darilo". TO je knjiga približno 15x15 centimetrov za shranjevanje moje mini šare, zapisovanje, beleženje, označevanje........

Pravzaprav sem jo morala samo dokončati, kajti tisto, kar je za mene, vedno odlašam do.........ali pa velikokrat sploh ne naredim. Tako da je tole kar neke vrste uspeh.

Ker je bila hiša vedno polna, smo tudi barvali. Zanimivo je bilo gledati orjaške študente, velikane z nekaj manj kot 2metra višine, kako so barvali punčke in rožice. Tole barvanje je sicer moje, oni pa so svoje izdelke odnesli domov.

Je bilo pa letošnje praznike zanimivo, da smo zelo malo jedli. Pa še to čisto običajne vsakodnevne stvari, če odmislim skledo francoske solate.
Sama sem za to leto imela eno veliko željo. In sicer poletne počitnice z otroci na Dolenjskem. Za mene sicer polovično delovne, ampak vendar.....Vsaj od doma grem! In potrditev, da vse skupaj ne bo ostala samo želja, je prišla že 2. januarja. Sem bila tako vesela in tudi termin mi neizmerno odgovarja.

Meni se je torej leto lepo začelo in naj tako tudi ostane. Saj bodo vzponi in padci...pač klasika. Le tista glavna Rdeča Nit naj s ene izgubi ali izpuhti.

Tudi mene je "posrkalo"....

MarikaGabez — Fri, 19 Dec 2008 08:27:33 UT

....se zgodi, pa naj je bilo še tako nepričakovano in tudi ne preveč dobrodošlo.

Tale December me je kar zagrabil v svoje kremplje in ne popusti in ne popusti. Ste mi pisali nekateri, kdaj bom nadaljevala z moji zgodbami in moram priznati, da preprosto ni časa. Včasih pa se najde čas, pa ni prave volje ali pa se preprosto vržem v ležeči položaj pred tv in upam, da mi bo budni uspelo pogledati vsaj en celoten film.
Kar sta starejši dve hčeri na faksu, je naša družina postala zelo razkropljena, težko se vsi skupaj zberemo na kupu. In potem se pač prilagajamo in tako smo lovili skupen dan, da so se otroci lotili okraševanja. To je že nekaj let njihovo delo. Malo zgodaj za moj okus, a očitno je tako moralo biti.
Potem pa se začne priprava daril. Malenkosti, a po tradiciji morajo biti dokončane do Božiča. Včasih se mi zdi, da sploh ne poznam toliko ljudi, kolikor teh malenkosti spravim skupaj. Le od kod neki se jemljejo?

In seveda ni za pozabit peke. Moji pomočniki na delu:

Vendar se teli moji pomočniki največkrat dokaj hitro utrudijo. Tako sem zadnjič sama izrezovala piškote, mlajše dva sta pa raje na drugi strani mize igrala šah, ostali trije so kovali "peklenski plan", kako me zvabit iz kuhinje, da bi se iz poštenih ljudi prelevili v "piškotne tatove". Ampak nimam zaman vzdevka SOVA, ne gre to tako zlahka pri meni.

Ob večerih, ko se spusti temna noč.....pa sprehodi. V temi, po blatu in lužah, ki nam jih obilo ponuja letošnje vreme. Ali pa čvek v moji delavnici.
Ne smem pozabit naše zverine. Zaradi množice ljudi je rahlo zbegan, ob jutrih, ko je več miru...mačje prilizljiv in crkljiv. Včasih sedi v dnevni in ne razume in ne razume, zakaj so tiste bunke in papirnate snežinke obešene tako visoko, da ne more do njih. V ogreti sobi in od dihanja ljudi se namreč neprestano rahlo vrtinčijo, kar ga neizmerno privlači.

Skratka....december me je posrkal. Ampak na tak prijeten način, čeprav utrujajoč. Nobene nakupovalne mrzlice, nobenih velikih priprav. Kar čisto spontano prinaša življenje.

Se pač zgodi in treba je dalje -drugi del

MarikaGabez — Fri, 05 Dec 2008 08:23:59 UT

Ne zgolj danes, ampak že nekaj zadnjih tednov , sem neprestano čutila pritisk v predelu trebuha. Kot bi me stalno tiščalo na stranišče, pa nikoli ni nič šlo od mene. Občutek napihnjenosti, kot bi bil v meni sod piva, me je spremljal dan in noč. Takšen, s pipico tam nekje proti dnu, ki me je kar naprej boleče »žulila« in vlekla nekam proti tlom.
In tistega večera je pipica popustila. Sicer iz nje ni priteklo ne pivo ali vsaj vse polno pivskih pen. Ne!!! Naenkrat sem stala v mlaki krvi.

Za nekaj sekund sem kar obstala in v meni so se mešali različni občutki in misli. Vsak med njimi je hotel biti glasnejši, pametnejši, najpomembnejši. Še sem živa!, je bilo prvo kar me je spreletelo in potem takoj v drugem valu strah, neznanski strah, ki ga občutim ob novem, nepoznanem, nerazumljenem. Tresla sem se kot šiba na vodi, v silovitih sunkih, povsem nekontrolirano in jezilo me je dejstvo, da ne zmorem obvladovati svojega telesa. Otrok? V delčku sekunde me je spreletelo, da tole prav gotovo ni spontani splav. To poznamo, to smo že jemali in dajali skozi. Kaj torej za vraga je? Kaj se dogaja z mojim otrokom in menoj?

Pot do mesta se je vlekla v grobi tišini. Imela sem občutke, da kar traja in traja, da ovinkom ni ne konca ne kraja. Ležala sem na zadnjih sedežih v mlaki krvi, brez vseh telesnih bolečin, kot bi sploh ne bilo moje telo in premišljevala, kdo neki bo očistil te sedeže, kaj je na štedilniku za jutrišnje kosilo in kdo bo zjutraj prebudil (to še niso bili časi razcveta mobilne telefonije) hčeri za v šolo, kdo peljal najmlajšega v vrtec. V prispodobi bi lahko rekla, da so se moje misli menjavale iz ovinka v ovinek. Tista vprašanja so bila v desnih ovinkih. V levih so se pojavljala nova. Kdo in kako bo skrbel za moje otroke, ko mene več ne bo? Bolečina ob izgubi bo sčasoma minila, življenje bo šlo dalje in ostali bodo takšni in drugačni spomini. Vse to mi je bilo v tistem trenutku kristalno jasno, pa me je vendarle tako zelo skrbelo, ker verjetno nikoli ne bom čisto zares vedela, če bo tako oz. kako bo mineva ta čas, do tiste spravitve s samim seboj.

V temi so se začele risati prve mestne luči in kmalu je bilo začutiti tisti mestni utrip, ki ga na vasi nismo poznali. Še malo in bo tu bolnišnica. Tam bo vse jasno….sem si v mislih ponavljala, da bi odgnala druge misli. Pa čeprav mi ne bodo nič povedali, nič razložili…na varnem bom, na varnem bo moj otrok. Nekdo, ki pozna, razume, ve…mi bo stal ob strani, ne bom sama. Mogoče pa se celo še zližem….mi je šinilo skozi glavo, ko sem zagledala bolnišnična rampo na parkirišču.

Po prvih najnujnejših preiskavah sem se znašla popolnoma sama v bolniški sobi. »Kakšen egoist sem!« , sem premišljevala. Šele sedaj v varnem zavetju in ko se je krvavitev ustavila, sem bila sposobna pomisliti na to, kako sem pravzaprav ves čas v ospredje postavljala moje otroke in mene samo, tisto še nerojeno bitjece pa se znašlo nekje na koncu mojih skrbi. Tako sem pač čutila v tistih trenutkih groze. Bilo me je sram in po licih so mi pripolzele solze. A vendar je bilo to nekaj, kar nisem mogla spremeniti. Tako je bilo in s tem sem morala živeti. Iti naprej v noč pred menoj in potem nov dan.

Seveda nisem izvedela v bolnišnici nič zelo novega. Govorili so o ugankah, njihovi zapiski so bili sestavljeni iz ČRKA PIKA ČRKA PIKA. Nekajkrat sem mimogrede ujela, da naj bi šlo za napačno lego otroka, vendar se s tem nisem preveč obremenjevala. Koliko otrok je bilo že napačno obrnjenih, pa so tile strokovno podkovani kadri vedno naredili tako, da je bilo prav.
Prav kmalu sem zahtevala, da grem domov, saj posteljo lahko objemam tudi doma. Navodila ob odpustu so bila takšna kot v posvetovalnici: Počivati, ne dvigovati bremen, ne hodit nikamor daleč, če se spet zaplete in dodatno še neka nova zdravila za kri. Oni bi me sicer še obdržali malo na opazovanju, a ker so nekako iz že let popreje vedeli(sem imela kar nekaj letni abonma pri njih; v enem izmed prejšnjih let so me v ta isto bolnišnico sprejeli kar 11x), kako zelo je težko shajati z menoj in kako zelo naporna znam biti, so me pač odpustili v »domače počivanje«.

Jah…..domače počivanje. Čeprav nisem ravno pristaš počivanja, sem se vseeno potrudila in počivala. Resnično. Sedežna v dnevni je postala moja najboljša prijateljica. Od tam sem lahko opazovala večino dogajanja okoli mene in na trenutke je bilo kar prijetno, ko sem z besedami nalagala opravila zdaj temu, zdaj onemu. Saj hodila sem tudi. Bolj počasi, previdno. V tem tednu sem imela na sporedu še eno manjšo operacijo na nogi, kamor mi je pri vsej moji nerodnosti padla zelo težka miza. Sicer bi se morala naročiti v Jeseniški bolnišnici, ampak po nekem čudnem spletu okoliščin se je zdravnik, ki je nadomeščal mojo zdravnico, odločil, da bo to po končanem delu v ordinaciji opravil kar on sam v mali operacijski dvorani dežurne reševalne službe. Sedaj sem bila pa resnično prisiljena v počivanje, saj sem začasno lahko nosila samo en čevelj, kar sredi zime ni ravno prikladno.
Življenje se je kaj hitro normaliziralo.

Do trenutka, ko je znova »udarilo«.
Tokrat v Ljubljani, sredi takrat največjega trgovskega centra. Spet sem stala v mlaki krvi,preden sem sploh uspela kupiti nekaj božičnih daril. Počutila sem se kot ena izmed hudobnih Pepelkinih sester in slišala ptice, ki so kričale: »Gru, gru…..v šolenčku je kri!« Kri je seveda bila tudi v mojem škornju, pojavila se je tako nenadno na mestu operacije, kot so se pojavile druge krvavitve. Vožnja in vsa tista vprašanja, vse tisto grozno počutje izpred tedna dni se je ponovilo, le da je tokrat trajalo dlje. Niti pomislila nisem na ljubljanske bolnišnice, želela sem le čimprej biti v »moji bolnišnici«. Kako ironično! Tokrat sem v bolnišnici preživela le nekaj več kot pol ure in po posvetu večih zaskrbljenih zdravniških obrazov(ki so samo nekaj momljali in šepetali in se predvsem obnašali kot da jaz tam sploh nisem neko živo bitje, ki se trenutno nahaja v veliki stiski), so me s prižgano sireno na rešilnem avtomobilu poslali kam drugam kot nazaj v Ljubljano.

Se zgodi…..in treba je dalje…tokrat ob spremstvu sirene in dveh prikupnih spremljevalcev, ki sta se ves čas vožnje prestrašeno trudila z vedno novimi besedami in vprašanji, da me ohranita v budnem stanju.

Se pač zgodi in treba je dalje -prvi del

MarikaGabez — Fri, 05 Dec 2008 04:31:38 UT

Jesen se je prevešala v zimo. Pravzaprav je zunaj bila že čisto prava zima, le tista uradna, na koledarju, še ni bila zapisana. Zunaj je bil sneg in prav nič dobro se nisem počutila v vsem tistem mrazu, noseča in tistim čudnim občutkom kot bi bila delno nepokretna. Če povem čisto po pravici, sem se počutila tako zelo slabo, da sem mojega tretjerojenca vpisala v tem času v vrtec, saj sem nekako čutila, da ne zmorem. V malo šolo je šel šele v naslednjem letu.

Vsakih 14 dni(včasih celo teden dni) sem hodila v posvetovalnico za nosečnice in vedno mi je zdravnik ob odhodu rekel: »Dobro vam gre. Počivajte, ne dvigujte več kot kilogram kruha in čez 14 dni spet pridite. Otrok je malo majhen, ampak saj je še čas.« In to je bilo to! Vsa komunikacija med nama. V tednu, ko ni bilo posvetovalnice, sva se srečevala na UZ (ultra zvoku). Vaja iz posvetovalnice in komuniciranje med nama se je ponovilo. Na vsako dodatno vprašanje je odgovoril z novim vprašanjem:«Zakaj vas pa to zanima?« No, če sem čisto poštena, mi je na enega celo odgovoril, ko sem ga spraševala, kaj neki se to dogaja z mojim pritiskom, da je iz tedna v teden nižji. Mi je »strokovno« razložil, da to pač ni nič takšnega, da se to stopnjuje do te mere, da enkrat ga pač ni. Takrat pa je……..???? Tako pač deluje nizek pritisk in prav nič ni nevaren.
Takšne komunikacije med pacientko in ginekologom sem bila sicer vajena, saj drugačne nisem poznala. Bili so nekakšni mali bogovi, priznani in iskani širom Slovenije in pravzaprav naj bi si štela v čast, da sem med njihovimi pacienti. Tale moj me je malček spominjal na enega pokojnega splošnega zdravnika, ki je okoli takšnega pritiska, kot je bil trenutno moj, imel navado reči: »Jah, ko ga pa enkrat ne bo, se bomo pa tamle srečali.«, in z glavo rahlo pomignil v smeri mestnega pokopališča. Tudi za dolgo trajajoč kašelj je imel podobno razlago na zalogi, samo takrat je vedno prej pokazal na tisti kraj večnega počitka in dejal: »Tamle bomo pa vsi nehali.« In to je bila terapija, ki ni potrebovala recepta, niti kakšnih posebnih navodil, kako se zdraviti.

Tistega dne sem šla po sina v vrtec. Dvignila sem ga že po kosilu, da moje sicer zelo živahno dete niso »mučili« z obveznim dnevnim spalnim počitkom. To je bilo bolj mučenje za vzgojiteljice, ko so se trudile umiriti otroka, ki mu resnično ni bilo do mirovanja in še manj spanja. Tistih nekaj dopoldanskih ur mi je bilo čisto dovolj, da sem nekako pridobila občutek, da pa skozi preostanek dneva zmorem. In se dogodi, da se moj sine spomni, da bi smučal po enem vaški mini strmini. Hmmm. ….Pri nas se nikoli ni smučalo.Ne jaz, ne moji otroci. K sreči smo spomladi tega leta dobili v dar ene otroške smučke in pancarje, za katere smo mislili, da bodo pač obležale in šle nekega dne od hiše tako kot so prišle: da jih bomo dali naprej nekomu, ki jih bo pač mogoče potreboval.

Naj bo, sem si mislila in oba toplo oblekla in se odpravila s smučkami na rami na tisti tako obiskan vaški hrib. Saj verjetno poznate tisto, ko potem otroka loviš pri spustu, pa ga skorajda neseš nazaj na vrh in vajo ponavljaš znova in znova, dokler pač otrok ne omaga ali pa tebi pomrznejo kakšni prsti na rokah ali nogah. Ampak sem uživala. Uživala, ker je užival moj otrok. Ni se jezil nad padci, ni obupaval, ni jokal in jambral ter stokal. Vendar je navkljub vsem snežnim užitkom sklenil, da pa smučanje ni nekaj kar bi njega zanimalo.

Domov sva se vrnila premražena in mokra, pa vendar zadovoljna. Počutila sem se kot da sem tega dne naredila nekaj zelo velikega. Prijetno utrujena in moja duša je bila nekako mirna, brez tistih tako običajnih razburkanih valovanj.

In v mraku, ki se je spustil nad pokrajino se je začelo dogajati…..
Jah, se pač zgodi…in treba je dalje…..nekako že.

Se pač zgodi in treba je dalje -Uvod

MarikaGabez — Thu, 04 Dec 2008 06:17:10 UT

Danes sem brala blog , ki se me je dotaknil in v meni prebudil veliko takšnih in drugačnih spominov. Predvsem pa me je blog opomnil na to, koliko je pravzaprav na tem svetu "drugačnih otrok", velikokrat čisto neposredno v naši bližini, pa tega sploh ne opazimo, ne vemo, nas ne zanima. In ne, ne samo otrok.
Ter kot zanimivo, sem velikokrat že slišala: Nimam časa za stvari, ki ne bremenijo mojega življenja. Ali pa opazovala ljudi, ki so sicer nekako prisluhnili in se že v naslednji minuti izgubili v razlagi tega, kako je to res hudo, ampak njihove težave in problemi.....te so par višek vsega dopustnega, še normalnega, sprejemljive.

V tem tednu sta se dogodili kar dve stvari, ki sta me nekako napeljali na to, da bi začela malo zapisovati vse te takšne in drugačne pripetije: prva je bilo bližnje srečanje mojega sina s sošolčevimi pestmi v šoli, kjer je morala posredovati zdravniška služba in druga čisto slučajna se mi je pripetila na vaški ulici, kjer sem instinktivno začutila stisko sovaščanke in jo povabila v svoj dom, pa čeprav nikoli prej nisva prišli kam dlje kot do vljudnega pozdrava v mimohodu.
In branje zgoraj omenjenega bloga je bila tretja stvar in nekakšna pika na "I".

Nekako sem začutila, da je kar nekaj stvari, ki bi jih rada zlila na papir.Ne samo o "drugačnosti", včasih mogoče zgolj nenavadnosti, pač raznih pripetijah,ki so se mi dogodile in pustile v meni sled.

Dnevi pa kar bežijo

MarikaGabez — Sun, 30 Nov 2008 18:37:46 UT

Ta teden je minil kot v nekakšnem snu.
Toliko vsega, da bi težko vse skupaj strnila v neko celoto, z lahkoto pa lahko rečem, da je bil to teden zaznamovan s peko in pečenjem. Vse na račun enega samega rojstnega naše devetletnice. Dnevi so kar bežali. Priznam....ni mi bilo vedno prav in na trenutke sem imela občutek, kot da izgubljam stik s samo seboj. Zanemariti sem morala toliko drugih stvari, ki bi jih bilo pametno, če ne celo nujno, narediti.

To je bil teden mafinov. Kar za nekaj časa jih imam dovolj! Včeraj se je bohotila slastna čokoladna torta

In nekje vmes sem morala najti še čas, da sem naredila dva adventna koledarja(prav mi je, kaj pa vse odlašam na zadnjih pet minut!), saj bi bilo jutri zjutraj precej klavorno jutro, če ne bi bilo tiste majhne , tako običajne, jutranje malenkosti. Danes zjutraj mi je šlo kar na jok, ko sem gledala tistih 48 škatel, ki jih je bilo treba napolniti pa zavezati. Najraje bi vse skupaj nekam vrgla. Ampak je šlo.

Na enem izmed koledarjev sem uporabila tudi "ostanke" , ki mi jih je poslala ena netlogovka. Maja oglej si slikce v albumu in boš vedela, kaj sem kot prvo uporabila.

O mafinih in peki in rojstnem dnevu

O adventem koledarju

Počakam še 20 minut, da odidejo zadnji otroci.....potem pa padem v banjo in kasneje izgubim v sanjah.

Čez sedem let vse prav pride

MarikaGabez — Sun, 23 Nov 2008 10:49:44 UT

...pravijo.
Pisanje tega bloga sem se pravzaprav lotila, ko se mi je ob prebiranju nekega sporočila na mojem ustvarjalnem blogu utrnila ideja. Sporočilo je bilo takšno:
Marika, ze od nekdaj obcudujem tvojo ustvarjalnost in znanje pri uporabi vseh materialov, tudi tistih, ki jih navadni ljudje zavrzemo.

Ja... in ideja?????
Kot govori zgornje sporočilo, sem res takšna. Uporabljam veliko materialov, za katere dosti ljudi ponavadi pomisli, da je stara šara; različnih ostankov ki ostajajo pri raznih delih. In tako je zgornje današnje sporočilo, pa dejstvo, da sem izvedela, da je moja bivša soseda prejšnji teden vrgla v smeti celo vrečko "starih maminih gumbov", ki so se že leta valjali v predalu in pa seveda moj značaj "hrčka" kar se tiče teh majhnih stvari.....botrovalo temu, da se obračam na vas.

Ideja???? Ideja ki se je rodila, je pač takšna:
Mogoče ima tudi kdo izmed vas v predalih, omarah, podstrehi ali kleti......kakšne takšne stvari, ki jih ima v planu zavreči. Če je temu tako........se PRIPOROČAM. Gre za majhne stvari, kot so gumbi in ostala drobnarija podobna gumbom, lasnicam, odsluženi ali polomljeni kosi manjše bižuterije; trakci, vrvice, trakovi, čipkasti ostanki..........skratka vse tisto majhno, kar pač lahko vtaknem na voščilnico, manjšo škatlo, okvir slike in podobno.
Sem danes v album ustvarjanja dodala nekaj slik, kjer so npr. razni dodatki. To so resnično majhni konci.

Če bo tole bral kdo tak, ki mu ni tako zelo do "hrčkanja" kot meni, naj me prosim kontaktira. Bom hvaležna.

Malora! Ko miši ni doma, mačke plešejo!

MarikaGabez — Sat, 22 Nov 2008 18:37:09 UT

Ja, tako pač je!

Večja in zrelejša ( banda mojih otrok že nekako živi svoje življenje, pa čeprav doma; mlajše dva pa....sta šla na rojstni dan. Amerika!!!!

In da bo vse kot se šika, sta ravnokar klicala, da bi pa tam kar prespala. Halo!!!! Če bi bilo to kak normalen dan, bi verjetno komplicirala, kot pač mame znamo......o pižamah in zobnih ščetkah in podobno. Ampak po že polnih petih dneh moje krute bolezni, je bilo tole slišati čisto drugače. Brez dolgih razpravljanj, odvečnih vprašanj in napotkov....pač preprosto....prespita. In če ne bi bilo bolezni, bi se kaj kmalu spraševala, kaj neki naj sedaj naredim s tem viškom časa ????? Danes se ne .

Trije angeli -trije prijatelji......bodo to noč skupaj (spet, ampak ne pri nas, drugje).

In jaz se sedajle vržem v banjo in ležim in ležim in berem........(dokler ne zmrznem).

Petkov angel varuh

MarikaGabez — Mon, 17 Nov 2008 06:35:04 UT

Ko se konča petkov dopoldanski pouk, že nekako nastopi vikend. Prav čutim, kako vse postaja bolj umirjeno, ljudje manj napeti, po glavi mi ne švigajo neprestano misli, kaj je še potrebno storiti, kdaj se kdo vrača domov in podobno. Preprosto za kratek čas prestavim v "manjšo brzino".

Zadnji petek je hčera imela popoldanska predavanja na faksu in tako sem se odločila, da greva z najmlajšo z njo v mesto. Naloga lahko počaka na soboto, umazane cunje pa tudi. Kar tako, na potep "za nosom", kamor te pač ponese, brez kakršnih koli načrtov. Kakšno uro preden smo odšle, sem še dokončevala tega angela.

Nedaleč proč od doma (kakšna 2 kilometra) je neodgovorna voznica z veliko hitrostjo v križišču izsiljevala prednost. Letela je naravnost v nas, tisto, ko se gledaš iz oči v oči.... Levo ogromen kamion, desno na stranski cesti trije avtomobili, ki so čakali, da odvozimo mi na prednostni cesti......Angeli so bili z nami, Angel je bila tokrat moja hči, ki je v tistem kratkem časovnem delčku odreagirala tako, kot pač je: Namesto da bi zavirala ali se zgolj samo odmaknila(čeprav ni bilo prostora nikjer), je pohodila plin in po srečnem razpletu odvozila slalom med vsemi avtomobili. Milimetri so bili pri obračanju avtomobila sem ter tja, da ni pokala pločevina.
Situacija je mimo. Neodgovorna voznica ni niti za trenutek ustavila, da bi pogledala kaj se je dogodilo. Samo odpeljala je. Mi smo obsedeli ob cesti in sedeli in sedeli. Ne spominjam se misli, ne čustev, ničesar....Le sedenja in težko padajoče tišine v avtomobilu, tresenja, krčevito stisnjenih rok.....

Petkov angel je moja hči. Hvala Ti.

Vzrok in krivec za ločitev????

MarikaGabez — Tue, 11 Nov 2008 06:38:45 UT

Nekega toplega dne se je pri nas na kolesarski turi oglasil možev znanec iz rojstne vasi. Nikoli nista imela prav posebnih stikov, pa vendar tudi zgolj samo znanstvo v majhnih vaseh ostane in postane skorajda neke vrste povezovalno prijateljstvo.
Postaven moški, prijetne zunanjosti, sicer nekoliko zaigranega nasmeha, ki nekaj skriva.....je bil moj prvi vtis, ko sem ga videla. Bila sem zgolj "opazovalec" v njunem srečanju, saj si imata verjetno za povedati to in ono po nekaj letih. Tako sem begala sem ter tja: v kuhinjo, po začimbe na vrt, pa malo k njima..... Sem človek, ki ga le redko kdaj zanima, kaj v takšnih pogovorih govorijo ljudje. Vse niti peljejo v tiste smeri: A se spomniš tistega?....Pa oni je umrl, tista se je ločila?...Ali kaj veš kaj je z tistim Žagarjevim tamladim?....in podobno.

Naenkrat pa ; v mojem mimohodu, ujamem, da se je človek nedavno ločil. Aha, sem si mislila! Potem je to druga zgodba. Mogoče ima težave, mu je hudo, ne more preboleti, ali ga je pač razočarala mlada ljubica zaradi katere je zapustil ženo?...kaj vem kaj še, da se je kar takole, pravzaprav prvič, oglasil pri nas. In sem prisluhnila.

Ko le ne bi .
Človek mi je pokvaril dan. Vidno razburjen, rahlo drgetajoč in glasen kot na kakšnem političnem podiju, je razložil, da je ona tista, ki ga je pustila in da se je vse skupaj začelo, ko je to žensko bitje naredilo vozniški izpit, ki jo je nekako "odvezal" od njega ter ji s pomočjo mobilnosti pokazal svet in dodal nekaj izredno krepkih na račun države, ki sploh dovoli ženskam opravljanje izpita. Potem se pa takole dogaja!...je še dodal.

Odbrzela sem v kuhinjo kot bi mi gorelo pod nogami, v upanju, da čim preje odide in se ne vrača več k nam. Prišel je kot tujec in naj odide kot tujec, ki ga nikoli nisem srečala! Med brzenjem sem zgolj samo še ujela njegove besede, kako tudi hčeri stopata po njenih stopinjah. Res ubogi revi.....z materjo , ki jima ni za zgled in živeči v takšni državi, ki dopušča takšno življenje.

Nekaj novosti zadnjih dni

MarikaGabez — Fri, 07 Nov 2008 11:32:37 UT

Končno nekaj časa, da uredim tudi računalniške zadeve. Saj sem mislila že zjutraj, pa......jah...internetne povezave o katerih bi lahko velikokrat rekel: "Sad jih vidiš, sad jih ne vidiš".

Pri meni je v teh dneh kratko malo noro. Najnovejše je verjetno ta trenutek to, da me tako strašno boli glava, da kar vidim dvojno. Glavoboli pri meni so res redki in še redkejši tisti dnevi, ko bi zaradi tega vzela tableto. Se da preživeti. Dokler sem lahko sedajle pojedla celo skodelo porove juhe in me potem čaka še popečeno kislo zelje s fižolom......ni panike

Dnevi bežijo drug mimo drugega s pospešeno hitrostjo in imam občutek, da prav vsako noč premaknejo uro, da mi nekaj nekje sfali. Zatorej zgolj na hitro nekaj novosti: dodan komplet darila mlademu šahistu
Tudi na otroški strani se je dogajalo nekaj okolišporta.
V božični delavnici je nekaj čestitkarskih novosti in pa seveda tisto, kar sem že obljubljala: dokončala sem nov projekt, tokrat je to izdelava Decembrskega planerja.

Fotoreportaža izdelave planerja je tudi dodana. Ni tako preprosto vse to slikati in potem urediti. Vsaj ne tako preprosto kot sem mislila. Dosti dodatnega dela, jeze nad slabimi fotkami, opremljanje s tekstom..........Predvsem tisto s fotografijami me jezi. Včasi se naredi, da de določene stvar preprosto ne pusti fotografirati .
Saj bo....sedaj pa grem, Kliče planet Kuhinja.

Nov mesec

MarikaGabez — Mon, 03 Nov 2008 16:08:56 UT

...se je začel s koncem Krompirjevih počitnic.

Kot sem se jih veselila, sem tudi začutila veselje že tam nekje v soboto, da se bodo končale. Spet nazaj v red, in disciplino, borbe za ocene.......Pač nazaj k vsakdanjiku. Leseni labirint (moje dva najmlajša sta nad njim navdušena, že samo zaradi tega, ker je lesen) in ostala spremljevalna igrala bodo skorajda gotovo počakala do naslednje pomladi, da bomo spet kolovratili naokoli.

V moji delavnici pa se bo še naprej dogajalo. Včasih mogoče malček prehitevam čas, ampak drugače pa težko skoti pridem. Tako še vedno nastajajo voščilnice, predvsem praznične.

Edino kar moti mir v moji delavnici je naš maček, ki je očitno nekako prepričan, da je ravno toliko njegova kot moja in si lasti tako papirje, kot mnogo drobnih predmetov, prepleza vse možne škatle in neverjetno rad leži na že izrezanih in pripravljenih papirjih, ki jih seveda največkrat uniči. Najlepši je seveda takrat, ko zaspi in je mir pred njim.

V teh dneh pripravljam za novembrski bonus nekaj novitet in ena med njimi bo tudi tale
To je le delček fotografije.

Novosti bodo seveda redno dodajane v Božični delavnici.

Dala sem jim popotnico

MarikaGabez — Fri, 31 Oct 2008 05:20:51 UT

V temnih nočeh, ko vse naokoli vlada tišina, se lahko prepustim mislim, brez da bi jih motili tisti običajni zvoki.

Danes sem se spraševala, kako kot starš lahko prav hitro zgrešim pri vzgoji. Krivi so prazniki, predvsem tisti jutrišnji dan. Mislim, da je preteklo že kar nekaj let (tam nekje blizu trideset), kar sem zadnjič za 1.novembra kolovratila po grobovih. Kaj vse se je v meni dogajalo pred davnimi leti, da sem opustila običaj tako zelo značilen za vse tu živeče, je dolga zgodba, v kateri je bil odločilni akter moja stara mama, njeni življenjski nazori .....tako preprosti in čisti, tako realni.
Kot otrok sem veliko časa prebila z njo, tudi v romanjih po grobovih. Največkrat so bili to čisto najini trenutki, v katerih sva se veliko pogovarjali in ravno ona je krivec, da sem tole "romanje" opustila, kot tudi tiste ob Dnevu žena. Tako me je naučila! Kakorkoli že....

Vse to sem prenesla na svoje otroke.
Je to prav, se sprašujem danes? Je prav, da jih kot drugi na ta dan ne odpeljem po grobovih? Kakšne posledice bo to pustilo na njihovih mladih dušah, ki bodo nekoč odrasle? Mi bodo to očitali?
Zadnjo soboto smo bili vsi z otroci zbrani pri molitvi ob grobu(pa čeprav neverniki) v spomin našim bližnjim. Je pač tako, da je ravno v tem času preminil moj stari oče. Molitev se je razvila v pohod po okoliških grobovih daljnih in bližnjih sorodnikov, prijateljev, znancev, sosedov....Všeč mi je bilo tako. Besede so kar tekle. Spomini, obujanje zgodovine, raziskovanje preteklosti, prižiganje sveč in vse polno emocij......

To je bil naš tretji letošnji takšen pohod, vsakič v drugem kraju. Nekako čutim, da je tudi otrokom tako prav in lahko zgolj samo upam, sem se odločila prav, kar se tiče vzgoje. Težko bi ravnala drugače, ker bi pri tem morala poteptati lastna prepričanja.

Tih deževan dan

MarikaGabez — Wed, 29 Oct 2008 08:41:21 UT

Nekako se ne bi mogla odločiti ali mi je dež ljub ali ne.
Ko zrem skozi okno, je prijetno. Ko moram iti ven, se ta prijetnost nekako razblini. Le poleti....takrat je tako lepo skakati po lužah, hoditi bos, se ne ozirati na svet okoli sebe.....Moja boljša polovica je sicer mnenja, da je skakanje po lužah predvsem nespodobno in odraz slabe vzgoje, pa tudi škodljivo zdravju. Ampak jaz v to ne verjamem in prav vse moje otroke sem navkljub vsemu naučila, da je skakanje po lužah zdravo in tudi skrajno primerno , če ti je pač tisti trenutek do skakanja.

Danes pa je tak tih dan.Nekako občutim spokojnost in škrabljanje dežnih kapelj je prav prijetno. V takšnih trenutkih se mi umirijo misli..ni več neprestanega beganja sem ter tja, ni norih dirk v moji glavi. Danes prav gotovo ni dan za skakanje po lužah.

Bo pa danes prav gotovo spet dan za ustvarjanje.
Otroci se bodo porazgubili preko dneva in tam nekje do večera bom sama. Idealno. Že v zgodnjih jutranjih urah mi je uspelo v nočni tišini dokončati serijo napisov Sem kar zadovoljna.

Na stran pa sem pod My bonus sosala tudi navodila za božičkovo škatlico

Ju hu hu! ...Krompirjeve počitnice

MarikaGabez — Fri, 24 Oct 2008 07:25:03 UT

Še malo, pa jih bomo dočakali.
Današnji otroci so res srečni otroci. Ko sem bila jaz "smrklja" ni bilo govora o kakšnih jesenskih počitnicah, danes pa........In tako se jih jaz vsako leto veselim, kot bi bile moje, nekaj za kar so me v otroštvu prikrajšali, pa sedaj dobivam nazaj. Ne vem, če moji otroci niso malce dvomljivi in premišljujejo o tem, da je z menoj nekaj narobe, ko že navsezgodaj, preden gredo v šolo, poplesujem.... navijam glasnost radia do še sprejemljivega (hvala bogu za hišo!, kajti iz stanovanja bi me izselili )....poskakujem sem ter tja....

No, pa k današnjemu ustvarjalnemu DUHCU.

Takole je nastala četica voščilnic za hčerine prijatelje v šoli. Mislim, da bodo tudi oni sprejeli sklep, da sem malček nora, ampak saj to za njih ne bo nič tako zelo novega. Imajo večkrat to priložnosti, da "mojo nenavadnost" izkusijo na lastni koži.

Pa še ena novička ustvarjalnega Duhca:Uspelo mi je nekako skupaj spravit Zvezdno voščilnico, za katero idejo sem z njenim dovoljenjem ukradla Jasni, ko sem videla njene voščilnice Jasna....HVALA

Na blogu pa pripravljam prikaz, kako se napravi tale simpatična škatlica.

Bi jo imeli tudi vi?
Jaz jo imam

Selitev dela proizvodnje

MarikaGabez — Thu, 23 Oct 2008 09:46:02 UT

He he he..... .
Če že v resničnem življenju trenutno nimam možnosti selitve, naj jo imam vsaj virtualno. Torej samo sporočam, za vse tiste, ki jih zanima, da bom odslej ročna ustvarjanja bolj podrobno predstavljala na mojem blogu. Tako mi je nekako "bolj od rok" zaradi povezave s tujino.

Lahko me najdete na:
Svet otrok
Iz božične delavnice
Želim, voščim, pošiljam.....

Sedaj pa nazaj v nov boj z umazanimi cotami in lonci.

Korak nazaj

MarikaGabez — Tue, 21 Oct 2008 17:31:11 UT

...se dogaja v mojem življenju.

In kako zelo sovražim to!!!
Po nekaj preležanih dneh, kar je pri meni svojevrstna umetnost, saj ponavadi že drugi dan dobim tako strašne bolečine v kolkih, sem se počasi sestavljala nazaj. V red je bilo treba spravit zaležanost, pa boleče kolke, kar ni mačji kašelj. Nemoč ki sem jo čutila, me je čisto otopila. In potem še moja čudna narava ....Če bi pri mojem zdravem telesu naokoli frfotal prah in bila posoda z umazanimi cotami do vrha polna...me sploh ne bi motilo. V bolezni me moti vse. Pa se prepričujem in govorim, da je to samo moja "tečna" psiha in da je vse tako, kot je pač ponavadi vsak dan. Res sem grozna in če bi mogla, bi se opravičila vsem bolnišnicam kjer sem ležala in naokoli stresala svojo tečnobo ali bolje nerazumljive zahteve.

In v vsem tem dogajanju pride povabilo na družinsko srečanje. Ravno to sem še potrebovala! Biti v istem prostoru z osebo, ki mi je uničila življenje! Ne gre. Tako se bom udeležila samo tistega dela, ki se bo odvijal zunaj. Tam bom vsaj lahko dihala in globoko zajela sapo.

In ravno to povabilo je bila pika na "I", ki me je postavila korak nazaj, saj je prišlo v trenutku moje vse splošne tako fizične kot psihične šibkosti. Na plano privrejo spomini in vse ostalo, kar človek misli, da je že kolikor toliko pokopal, pozabil, omilil, odpustil.......

Ampak korak nazaj pomeni tudi to, da še vedno korakam!
Torej bo že jutri lahko drugače in grem naprej. Ma kaj lahko? ...seveda bo!!!

Nekaj zadnjih novosti

MarikaGabez — Mon, 20 Oct 2008 11:20:12 UT

V album voščilnic sem dodala nekaj novosti zadnjih dni.

To je nekaj voščilnic kot serija Preprosta bela smreka, potem še S kravo v Novo leto, bunkice......
Vse sem računalniško obdelovala in prilagajala, tako da bi se čim bolj približala tistemu, da je zelo malo nepotrebnih odpadkov.