MarikaGabez
ženska - 46 let, Radovljica, Slovenija
- Prijatelji |
- Knjiga gostov
- | Slike
- | Blog
- | Skupine
- | Video posnetki
- | Kriki
- | Povezave
Blog / Oznake / Jesen
Blog sporočilo z oznako 'Jesen':
-
Nov mesec
...se je začel s koncem Krompirjevih počitnic.
Kot sem se jih veselila, sem tudi začutila veselje že tam nekje v soboto, da se bodo končale. Spet nazaj v red, in disciplino, borbe za ocene.......Pač nazaj k vsakdanjiku. Leseni labirint (moje dva najmlajša sta nad njim navdušena, že samo zaradi tega, ker je lesen) in ostala spremljevalna igrala bodo skorajda gotovo počakala do naslednje pomladi, da bomo spet kolovratili naokoli.
V moji delavnici pa se bo še naprej dogajalo. Včasih mogoče malček prehitevam čas, ampak drugače pa težko skoti pridem. Tako še vedno nastajajo voščilnice, predvsem praznične.
Edino kar moti mir v moji delavnici je naš maček, ki je očitno nekako prepričan, da je ravno toliko njegova kot moja in si lasti tako papirje, kot mnogo drobnih predmetov, prepleza vse možne škatle in neverjetno rad leži na že izrezanih in pripravljenih papirjih, ki jih seveda največkrat uniči. Najlepši je seveda takrat, ko zaspi in je mir pred njim.
V teh dneh pripravljam za novembrski bonus nekaj novitet in ena med njimi bo tudi tale
To je le delček fotografije.
Novosti bodo seveda redno dodajane v Božični delavnici. -
Non luctu, sed remedio opus est in malis.
Non luctu, sed remedio opus est in malis. ali "V nesreči ne smeš jokati, ampak iskati zdravila."
Lepo rečeno, a velikokrat težje narejeno. Izrek sem napisala na list papirja in si ga obesila na mesto, kjer se največkrat zadržujem. Preprosto ne smem dopustiti, da solze najdejo pot, da maestersko palico prevzameta bolečina in razočaranje. Potem se zaprem in prepustim, da me nosi po še večjih čereh in brzicah, ki v vsakem svojem divjem spustu prinašajo le še nove čeri.
Tako sem se odpravila ven. Ne sama. V družbi otrok.
Iskali smo jesen. Mogočna gospa nas je pozdravljala na vsakem koraku in v meni prebudila tisto dobro in me napolnila z drobnimi iskricami.
Posuta gozdna tla, drevesne krošnje na modni pisti neponovljivih kreacij, reka, ki je spremenila svoj vodostaj in prav tako pokazala jesenski obraz in jesensko preobleko, tam se je množica gob borila za mirno sožitje na otoku jeseni in nekje na oddaljeni skali je nepremično stala ptica, ki se sploh ni zmenila za nas........
Otroci itak živijo z neko svojo neuničljivo pozitivno energijo, ki mi je dopuščala, da sem se prepustila mislim o dobrem, o realnosti in ne upanju; o bolečini, ki ne boli in sanjah, ki bodo ostale sanje, dokler bom sama sanjala.
Samo prepustila sem se in preživela čudovite ure, ki so me nekako napolnile z močjo. Kako malo pravzaprav potrebujemo ljudje. Ne veliko, kajti preveč je kot preslana hrana, kot prepoln kozarec, kot sanje, ki postanejo mora...... -
BUUUU.......
Štirikrat letno so pri meni obdobja, ko na veliko pečem piškote. Prvič je to ponavadi tam malo pred veliko nočjo, drugič pa pred božičem. Dve peki pa "padeta" na račun otrok. Vsa ta štiri obdobja, ko je kuhinja kot bi vanjo padla bomba imajo čisto poseben čar. Vsi tisti vonji, vročina, prekladanje sem ter tja, okraševanje.....predvsem pa žareče otroške oči, ko pomagajo, izrezujejo po svoje, sestavljajo, kombinirajo, se trudijo z vsemi tistimi pripomočki za okraševanje.....
In ena takšna otroška peka se je dogajala v tem tednu. Ponavadi vsega tega ne stlačimo zgolj v en sam dan, saj je še toliko drugega, kar ne moreš in smeš izpustiti.
Pa naj bo za začetek ena skupinska fotka, ki je nastala, ko smo to otroško "čudo" zavili (ponavadi je ta peka povezana tudi tako ali drugače s šolo in morajo biti izdelki tudi kolikor toliko zaščiteni, zaviti).
Recept za vse male pošati ali nepošasti je čisto običajen recept za piškote. Tiste, ki vedno uspejo, pravim jaz. Torej:
500g moke
250g surovega masla
140g sladkorja
1 zavitek vanilijevega sladkorja
2 jajci
limonina lupinica
sladkor v prahu in sok limone za sladkorni led
živilske barve za barvanje ledu
pri duhcih stopljena čokolada za oči in usta
za lizike lesene paličice (jaz sem uporabila kar te za ražnjiče, le skrajšala sem jim oz. razpolovila)
Moko, sladkor, vanilijev sladkor, jajce, limonino lupinico in margarino zamesimo v testo, ki ga za 1 uro postavimo na hladno v hladilnik.
Testo razvaljamo kakšnih 0,5-1 cm debelo.
Lizike režemo z okroglim modelom. Za duhce sem jaz skrivila star obroč za krofe. Pri lizikah moramo pred peko v del,ki pride na dno vtisniti še leseno paličico. Na rahlo jo od zgoraj pritisnemo s prsti.
Naložimo na pekače obložene s peki papirjem in pečemo v že ogreti pečici na 100 stopinj 12-14 minut.
Piškote ohladimo in ohlajene premažemo s sladkornim ledom in okrasimo po želji.
Ker je ravno jesen, pa pravijo, da se potem konec meseca po nebu in zemlji sprehajajo razne pošasti, so poleg lizik tokrat nastali tudi mini Frekiji (tako smo jih poimenovali)
, v modro zelenih odtenkih. Kot druge "pošasti" pa pajki. Piškote smo postavljali na papirno podlago iz rumene podlage, črnega kroga in nog.
Ostalo pa so bile takšne ali drugačne lizike
, majhni prijazni duhci (tokrat s srebrnimi in ne čokoladnimi očmi) in pa pisani zmaji (posnemanje oblike zmaja, ki jih spuščamo v zrak).
Nekaj časa je še ostalo za ušpičit kakšno "strašno". In tako so nastale še štiri škatlice na zgornjo tematiko.
-
Jesenska preklopna voščilnica
Danes pa je pritisnil mraz
Pri nas je bilo kar -1,5 stopinje. Pa bomo spet lahko kurili 
. Glavi kurjač pri nas sem namreč jaz.
Včeraj sem dokončala neko jesensko poizkusno serijo. Gre za novo obliko voščilnic, bi jo poimenovala kar "preklopna".
Del, ki je naliman na spodnji strani se namreč pri zapiranju preklopi preko sprednjega lista, ki je približno samo polovičen. Na levi strani se s pomočjo 3d traku in oblike, ki jo moramo dodati na malo trši papir ali kar karton, ta voščilnica potem zapira.
V mapi predloge pa so tudi štirje različni papirji (če jih kdo potrebuje). Seveda jesenski in delani računalniško. -
Pa je prišla ...jesen
Sicer že nekje sredi tedna, tista koledarska. V našem koncu se drevesa še niso začela "preoblačit" v svoje čudovite barve, ki prav vsak dan ponujajo nove poglede, ki tako zelo vplivajo na moja razpoloženja.
Na jesen nekako začutim tisto vse polno nagonskega v sebi. Kot bi se kot mnogo predstavnikov živalskega sveta pripravljala na takšno ali drugačno preživetje zime. Opazila sem, da se s prihodom jeseni spremeni tudi moj način kuhanja, celo oblačila postanejo nekako temnejša in zanimivo..... jeseni pospravljam veliko več kot preko poletja.
Seveda se je potrebno pripravit za zimo. Naša kurjava je sprva rastla nekje na širni Jelovici in potem so tisti ogromni hlodi prispeli do nas. Kar nekakšno spoštovanje me prevzame vsakič znova ob pogledu na te mogotce in nekakšen občutek krivde, kot da sem nekomu nekaj ukradla. Skratka....spomladi smo jih razžagali na dolžino in najdebelejše razcepili. Na jesen pa je čakalo žaganje. Sedaj ne čutim več takšnega strahospoštovanja ob pogledu na tisto dolgo skladovnico.
Zapela je motorka in skladovnica se je počasi spreminjala v kupe, ki so izginjali v klet. In vse to z namenom, da bodo končali svojo pot v peči. Nekaj pač moraš kurit, sem sklenila sama pri sebi.
Vmes pa me je jesen kar gnala: pod jablano kupček odpadlih jabolk, ki so končala v loncu skupaj z nekaj sladkorja in cimetovimi paličicami. Kuhan kompot sem prelila in jabolka zmiksala skupaj z jagodno marmelado, ki je nekako sklenila, da bi mogoče prezimila na polici. Vmes se je že spekel biskvit, čisto navaden, brez kompliciranj, le v dveh barvah. Razrez, jabolčno jagodna mezga namesto lepila in na vrhu jedilna čokolada.......hitro in preprosto. Za sladek prigrizek po celodnevnem boju z lesom.
In jesen je tudi prinašalka (sicer v naših krajih ne toliko, kot po svetu) norčavega dneva ali Noč čarovnic. Tako so letos prvič v moji delavnici nastale voščilnice tudi na to tematiko. Zaradi otrok.
