MarikaGabez

• Izmenjaj

četrtek, 4 december 2008 ob 22:23

Ne zgolj danes, ampak že nekaj zadnjih tednov , sem neprestano čutila pritisk v predelu trebuha. Kot bi me stalno tiščalo na stranišče, pa nikoli ni nič šlo od mene. Občutek napihnjenosti, kot bi bil v meni sod piva, me je spremljal dan in noč. Takšen, s pipico tam nekje proti dnu, ki me je kar naprej boleče »žulila« in vlekla nekam proti tlom.
In tistega večera je pipica popustila. Sicer iz nje ni priteklo ne pivo ali vsaj vse polno pivskih pen. Ne!!! Naenkrat sem stala v mlaki krvi.

Za nekaj sekund sem kar obstala in v meni so se mešali različni občutki in misli. Vsak med njimi je hotel biti glasnejši, pametnejši, najpomembnejši. Še sem živa!, je bilo prvo kar me je spreletelo in potem takoj v drugem valu strah, neznanski strah, ki ga občutim ob novem, nepoznanem, nerazumljenem. Tresla sem se kot šiba na vodi, v silovitih sunkih, povsem nekontrolirano in jezilo me je dejstvo, da ne zmorem obvladovati svojega telesa. Otrok? V delčku sekunde me je spreletelo, da tole prav gotovo ni spontani splav. To poznamo, to smo že jemali in dajali skozi. Kaj torej za vraga je? Kaj se dogaja z mojim otrokom in menoj?

Pot do mesta se je vlekla v grobi tišini. Imela sem občutke, da kar traja in traja, da ovinkom ni ne konca ne kraja. Ležala sem na zadnjih sedežih v mlaki krvi, brez vseh telesnih bolečin, kot bi sploh ne bilo moje telo in premišljevala, kdo neki bo očistil te sedeže, kaj je na štedilniku za jutrišnje kosilo in kdo bo zjutraj prebudil (to še niso bili časi razcveta mobilne telefonije) hčeri za v šolo, kdo peljal najmlajšega v vrtec. V prispodobi bi lahko rekla, da so se moje misli menjavale iz ovinka v ovinek. Tista vprašanja so bila v desnih ovinkih. V levih so se pojavljala nova. Kdo in kako bo skrbel za moje otroke, ko mene več ne bo? Bolečina ob izgubi bo sčasoma minila, življenje bo šlo dalje in ostali bodo takšni in drugačni spomini. Vse to mi je bilo v tistem trenutku kristalno jasno, pa me je vendarle tako zelo skrbelo, ker verjetno nikoli ne bom čisto zares vedela, če bo tako oz. kako bo mineva ta čas, do tiste spravitve s samim seboj.

V temi so se začele risati prve mestne luči in kmalu je bilo začutiti tisti mestni utrip, ki ga na vasi nismo poznali. Še malo in bo tu bolnišnica. Tam bo vse jasno….sem si v mislih ponavljala, da bi odgnala druge misli. Pa čeprav mi ne bodo nič povedali, nič razložili…na varnem bom, na varnem bo moj otrok. Nekdo, ki pozna, razume, ve…mi bo stal ob strani, ne bom sama. Mogoče pa se celo še zližem….mi je šinilo skozi glavo, ko sem zagledala bolnišnična rampo na parkirišču.

Po prvih najnujnejših preiskavah sem se znašla popolnoma sama v bolniški sobi. »Kakšen egoist sem!« , sem premišljevala. Šele sedaj v varnem zavetju in ko se je krvavitev ustavila, sem bila sposobna pomisliti na to, kako sem pravzaprav ves čas v ospredje postavljala moje otroke in mene samo, tisto še nerojeno bitjece pa se znašlo nekje na koncu mojih skrbi. Tako sem pač čutila v tistih trenutkih groze. Bilo me je sram in po licih so mi pripolzele solze. A vendar je bilo to nekaj, kar nisem mogla spremeniti. Tako je bilo in s tem sem morala živeti. Iti naprej v noč pred menoj in potem nov dan.

Seveda nisem izvedela v bolnišnici nič zelo novega. Govorili so o ugankah, njihovi zapiski so bili sestavljeni iz ČRKA PIKA ČRKA PIKA. Nekajkrat sem mimogrede ujela, da naj bi šlo za napačno lego otroka, vendar se s tem nisem preveč obremenjevala. Koliko otrok je bilo že napačno obrnjenih, pa so tile strokovno podkovani kadri vedno naredili tako, da je bilo prav.
Prav kmalu sem zahtevala, da grem domov, saj posteljo lahko objemam tudi doma. Navodila ob odpustu so bila takšna kot v posvetovalnici: Počivati, ne dvigovati bremen, ne hodit nikamor daleč, če se spet zaplete in dodatno še neka nova zdravila za kri. Oni bi me sicer še obdržali malo na opazovanju, a ker so nekako iz že let popreje vedeli(sem imela kar nekaj letni abonma pri njih; v enem izmed prejšnjih let so me v ta isto bolnišnico sprejeli kar 11x), kako zelo je težko shajati z menoj in kako zelo naporna znam biti, so me pač odpustili v »domače počivanje«.

Jah…..domače počivanje. Čeprav nisem ravno pristaš počivanja, sem se vseeno potrudila in počivala. Resnično. Sedežna v dnevni je postala moja najboljša prijateljica. Od tam sem lahko opazovala večino dogajanja okoli mene in na trenutke je bilo kar prijetno, ko sem z besedami nalagala opravila zdaj temu, zdaj onemu. Saj hodila sem tudi. Bolj počasi, previdno. V tem tednu sem imela na sporedu še eno manjšo operacijo na nogi, kamor mi je pri vsej moji nerodnosti padla zelo težka miza. Sicer bi se morala naročiti v Jeseniški bolnišnici, ampak po nekem čudnem spletu okoliščin se je zdravnik, ki je nadomeščal mojo zdravnico, odločil, da bo to po končanem delu v ordinaciji opravil kar on sam v mali operacijski dvorani dežurne reševalne službe. Sedaj sem bila pa resnično prisiljena v počivanje, saj sem začasno lahko nosila samo en čevelj, kar sredi zime ni ravno prikladno.
Življenje se je kaj hitro normaliziralo.

Do trenutka, ko je znova »udarilo«.
Tokrat v Ljubljani, sredi takrat največjega trgovskega centra. Spet sem stala v mlaki krvi,preden sem sploh uspela kupiti nekaj božičnih daril. Počutila sem se kot ena izmed hudobnih Pepelkinih sester in slišala ptice, ki so kričale: »Gru, gru…..v šolenčku je kri!« Kri je seveda bila tudi v mojem škornju, pojavila se je tako nenadno na mestu operacije, kot so se pojavile druge krvavitve. Vožnja in vsa tista vprašanja, vse tisto grozno počutje izpred tedna dni se je ponovilo, le da je tokrat trajalo dlje. Niti pomislila nisem na ljubljanske bolnišnice, želela sem le čimprej biti v »moji bolnišnici«. Kako ironično! Tokrat sem v bolnišnici preživela le nekaj več kot pol ure in po posvetu večih zaskrbljenih zdravniških obrazov(ki so samo nekaj momljali in šepetali in se predvsem obnašali kot da jaz tam sploh nisem neko živo bitje, ki se trenutno nahaja v veliki stiski), so me s prižgano sireno na rešilnem avtomobilu poslali kam drugam kot nazaj v Ljubljano.

Se zgodi…..in treba je dalje…tokrat ob spremstvu sirene in dveh prikupnih spremljevalcev, ki sta se ves čas vožnje prestrašeno trudila z vedno novimi besedami in vprašanji, da me ohranita v budnem stanju.