MarikaGabez

• Izmenjaj

četrtek, 4 december 2008 ob 18:31

Jesen se je prevešala v zimo. Pravzaprav je zunaj bila že čisto prava zima, le tista uradna, na koledarju, še ni bila zapisana. Zunaj je bil sneg in prav nič dobro se nisem počutila v vsem tistem mrazu, noseča in tistim čudnim občutkom kot bi bila delno nepokretna. Če povem čisto po pravici, sem se počutila tako zelo slabo, da sem mojega tretjerojenca vpisala v tem času v vrtec, saj sem nekako čutila, da ne zmorem. V malo šolo je šel šele v naslednjem letu.

Vsakih 14 dni(včasih celo teden dni) sem hodila v posvetovalnico za nosečnice in vedno mi je zdravnik ob odhodu rekel: »Dobro vam gre. Počivajte, ne dvigujte več kot kilogram kruha in čez 14 dni spet pridite. Otrok je malo majhen, ampak saj je še čas.« In to je bilo to! Vsa komunikacija med nama. V tednu, ko ni bilo posvetovalnice, sva se srečevala na UZ (ultra zvoku). Vaja iz posvetovalnice in komuniciranje med nama se je ponovilo. Na vsako dodatno vprašanje je odgovoril z novim vprašanjem:«Zakaj vas pa to zanima?« No, če sem čisto poštena, mi je na enega celo odgovoril, ko sem ga spraševala, kaj neki se to dogaja z mojim pritiskom, da je iz tedna v teden nižji. Mi je »strokovno« razložil, da to pač ni nič takšnega, da se to stopnjuje do te mere, da enkrat ga pač ni. Takrat pa je……..???? Tako pač deluje nizek pritisk in prav nič ni nevaren.
Takšne komunikacije med pacientko in ginekologom sem bila sicer vajena, saj drugačne nisem poznala. Bili so nekakšni mali bogovi, priznani in iskani širom Slovenije in pravzaprav naj bi si štela v čast, da sem med njihovimi pacienti. Tale moj me je malček spominjal na enega pokojnega splošnega zdravnika, ki je okoli takšnega pritiska, kot je bil trenutno moj, imel navado reči: »Jah, ko ga pa enkrat ne bo, se bomo pa tamle srečali.«, in z glavo rahlo pomignil v smeri mestnega pokopališča. Tudi za dolgo trajajoč kašelj je imel podobno razlago na zalogi, samo takrat je vedno prej pokazal na tisti kraj večnega počitka in dejal: »Tamle bomo pa vsi nehali.« In to je bila terapija, ki ni potrebovala recepta, niti kakšnih posebnih navodil, kako se zdraviti.

Tistega dne sem šla po sina v vrtec. Dvignila sem ga že po kosilu, da moje sicer zelo živahno dete niso »mučili« z obveznim dnevnim spalnim počitkom. To je bilo bolj mučenje za vzgojiteljice, ko so se trudile umiriti otroka, ki mu resnično ni bilo do mirovanja in še manj spanja. Tistih nekaj dopoldanskih ur mi je bilo čisto dovolj, da sem nekako pridobila občutek, da pa skozi preostanek dneva zmorem. In se dogodi, da se moj sine spomni, da bi smučal po enem vaški mini strmini. Hmmm. ….Pri nas se nikoli ni smučalo.Ne jaz, ne moji otroci. K sreči smo spomladi tega leta dobili v dar ene otroške smučke in pancarje, za katere smo mislili, da bodo pač obležale in šle nekega dne od hiše tako kot so prišle: da jih bomo dali naprej nekomu, ki jih bo pač mogoče potreboval.

Naj bo, sem si mislila in oba toplo oblekla in se odpravila s smučkami na rami na tisti tako obiskan vaški hrib. Saj verjetno poznate tisto, ko potem otroka loviš pri spustu, pa ga skorajda neseš nazaj na vrh in vajo ponavljaš znova in znova, dokler pač otrok ne omaga ali pa tebi pomrznejo kakšni prsti na rokah ali nogah. Ampak sem uživala. Uživala, ker je užival moj otrok. Ni se jezil nad padci, ni obupaval, ni jokal in jambral ter stokal. Vendar je navkljub vsem snežnim užitkom sklenil, da pa smučanje ni nekaj kar bi njega zanimalo.

Domov sva se vrnila premražena in mokra, pa vendar zadovoljna. Počutila sem se kot da sem tega dne naredila nekaj zelo velikega. Prijetno utrujena in moja duša je bila nekako mirna, brez tistih tako običajnih razburkanih valovanj.

In v mraku, ki se je spustil nad pokrajino se je začelo dogajati…..
Jah, se pač zgodi…in treba je dalje…..nekako že.

Oznake: se pač zgodi