MarikaGabez
ženska - 46 let, Radovljica, Slovenija
- Prijatelji |
- Knjiga gostov
- | Slike
- | Blog
- | Skupine
- | Video posnetki
- | Kriki
- | Povezave
Blog 68
ZLITA S PAPIRJEM
Mislim, da je že sam naslov dovolj zgovoren. Papir tako in drugače skozi moje življenje. Včasih je bilo veliko pisane besede, potem sem sčasoma to zaradi povečanja družine opustila, saj ni bilo več pravega navdiha, miru, časa.....
Potem sem se vrnila nazaj k papirju, škarjam, lepilu.....
Predvsem izdelujem voščilnice za vse priložnosti. Kjer so otroci, so seveda tudi razni papirni okraski, dekoracije. V moji delavnici se tako najdejo še razne mini knjige, spominski albumi, knjižna kazala, škatlice, vrečke....
Sem pa tudi nekakšna ljubiteljska zbiralka in seveda tudi izdelovalka ATC (Artrist Trading Card) in pa FBP (Fat Book Page) kadar mi le čas dopušča, kar pa je vse bolj poredko. Tu že dolgo sodelujem tudi pri mednarodnih menjavah.
Torej na kratko: RADA imam PAPIR.
-
Se pač zgodi in treba je dalje -Uvod
Danes sem brala blog , ki se me je dotaknil in v meni prebudil veliko takšnih in drugačnih spominov. Predvsem pa me je blog opomnil na to, koliko je pravzaprav na tem svetu "drugačnih otrok", velikokrat čisto neposredno v naši bližini, pa tega sploh ne opazimo, ne vemo, nas ne zanima. In ne, ne samo otrok.
Ter kot zanimivo, sem velikokrat že slišala: Nimam časa za stvari, ki ne bremenijo mojega življenja. Ali pa opazovala ljudi, ki so sicer nekako prisluhnili in se že v naslednji minuti izgubili v razlagi tega, kako je to res hudo, ampak njihove težave in problemi.....te so par višek vsega dopustnega, še normalnega, sprejemljive.
V tem tednu sta se dogodili kar dve stvari, ki sta me nekako napeljali na to, da bi začela malo zapisovati vse te takšne in drugačne pripetije: prva je bilo bližnje srečanje mojega sina s sošolčevimi pestmi v šoli, kjer je morala posredovati zdravniška služba in druga čisto slučajna se mi je pripetila na vaški ulici, kjer sem instinktivno začutila stisko sovaščanke in jo povabila v svoj dom, pa čeprav nikoli prej nisva prišli kam dlje kot do vljudnega pozdrava v mimohodu.
In branje zgoraj omenjenega bloga je bila tretja stvar in nekakšna pika na "I".
Nekako sem začutila, da je kar nekaj stvari, ki bi jih rada zlila na papir.Ne samo o "drugačnosti", včasih mogoče zgolj nenavadnosti, pač raznih pripetijah,ki so se mi dogodile in pustile v meni sled. -
Dnevi pa kar bežijo
Ta teden je minil kot v nekakšnem snu.
Toliko vsega, da bi težko vse skupaj strnila v neko celoto, z lahkoto pa lahko rečem, da je bil to teden zaznamovan s peko in pečenjem. Vse na račun enega samega rojstnega naše devetletnice. Dnevi so kar bežali. Priznam....ni mi bilo vedno prav in na trenutke sem imela občutek, kot da izgubljam stik s samo seboj. Zanemariti sem morala toliko drugih stvari, ki bi jih bilo pametno, če ne celo nujno, narediti.
To je bil teden mafinov. Kar za nekaj časa jih imam dovolj!
Včeraj se je bohotila slastna čokoladna torta
In nekje vmes sem morala najti še čas, da sem naredila dva adventna koledarja(prav mi je, kaj pa vse odlašam na zadnjih pet minut!), saj bi bilo jutri zjutraj precej klavorno jutro, če ne bi bilo tiste majhne , tako običajne, jutranje malenkosti. Danes zjutraj mi je šlo kar na jok, ko sem gledala tistih 48 škatel, ki jih je bilo treba napolniti pa zavezati. Najraje bi vse skupaj nekam vrgla. Ampak je šlo.
Na enem izmed koledarjev sem uporabila tudi "ostanke" , ki mi jih je poslala ena netlogovka. Maja oglej si slikce v albumu in boš vedela, kaj sem kot prvo uporabila.
O mafinih in peki in rojstnem dnevu
O adventem koledarju
Počakam še 20 minut, da odidejo zadnji otroci.....potem pa padem v banjo in kasneje izgubim v sanjah. -
Čez sedem let vse prav pride
...pravijo.
Pisanje tega bloga sem se pravzaprav lotila, ko se mi je ob prebiranju nekega sporočila na mojem ustvarjalnem blogu utrnila ideja. Sporočilo je bilo takšno:
Marika, ze od nekdaj obcudujem tvojo ustvarjalnost in znanje pri uporabi vseh materialov, tudi tistih, ki jih navadni ljudje zavrzemo.
Ja...
in ideja?????
Kot govori zgornje sporočilo, sem res takšna. Uporabljam veliko materialov, za katere dosti ljudi ponavadi pomisli, da je stara šara; različnih ostankov ki ostajajo pri raznih delih. In tako je zgornje današnje sporočilo, pa dejstvo, da sem izvedela, da je moja bivša soseda prejšnji teden vrgla v smeti celo vrečko "starih maminih gumbov", ki so se že leta valjali v predalu in pa seveda moj značaj "hrčka" kar se tiče teh majhnih stvari.....botrovalo temu, da se obračam na vas.
Ideja????
Ideja ki se je rodila, je pač takšna:
Mogoče ima tudi kdo izmed vas v predalih, omarah, podstrehi ali kleti......kakšne takšne stvari, ki jih ima v planu zavreči. Če je temu tako........se PRIPOROČAM. Gre za majhne stvari, kot so gumbi in ostala drobnarija podobna gumbom, lasnicam, odsluženi ali polomljeni kosi manjše bižuterije; trakci, vrvice, trakovi, čipkasti ostanki..........skratka vse tisto majhno, kar pač lahko vtaknem na voščilnico, manjšo škatlo, okvir slike in podobno.
Sem danes v album ustvarjanja dodala nekaj slik, kjer so npr. razni dodatki. To so resnično majhni konci.
Če bo tole bral kdo tak, ki mu ni tako zelo do "hrčkanja" kot meni, naj me prosim kontaktira. Bom hvaležna. -
Malora! Ko miši ni doma, mačke plešejo!
Ja, tako pač je!
Večja in zrelejša (
banda mojih otrok že nekako živi svoje življenje, pa čeprav doma; mlajše dva pa....sta šla na rojstni dan. Amerika!!!!
In da bo vse kot se šika, sta ravnokar klicala, da bi pa tam kar prespala.
Halo!!!! Če bi bilo to kak normalen dan, bi verjetno komplicirala, kot pač mame znamo......o pižamah in zobnih ščetkah in podobno. Ampak po že polnih petih dneh moje krute bolezni, je bilo tole slišati čisto drugače. Brez dolgih razpravljanj, odvečnih vprašanj in napotkov....pač preprosto....prespita. In če ne bi bilo bolezni, bi se kaj kmalu spraševala, kaj neki naj sedaj naredim s tem viškom časa 
????? Danes se ne .
Trije angeli -trije prijatelji......bodo to noč skupaj (spet, ampak ne pri nas, drugje).
In jaz se sedajle vržem v banjo in ležim in ležim in berem........(dokler ne zmrznem). -
Petkov angel varuh
Ko se konča petkov dopoldanski pouk, že nekako nastopi vikend. Prav čutim, kako vse postaja bolj umirjeno, ljudje manj napeti, po glavi mi ne švigajo neprestano misli, kaj je še potrebno storiti, kdaj se kdo vrača domov in podobno. Preprosto za kratek čas prestavim v "manjšo brzino".
Zadnji petek je hčera imela popoldanska predavanja na faksu in tako sem se odločila, da greva z najmlajšo z njo v mesto. Naloga lahko počaka na soboto, umazane cunje pa tudi. Kar tako, na potep "za nosom", kamor te pač ponese, brez kakršnih koli načrtov. Kakšno uro preden smo odšle, sem še dokončevala tega angela.
Nedaleč proč od doma (kakšna 2 kilometra) je neodgovorna voznica z veliko hitrostjo v križišču izsiljevala prednost. Letela je naravnost v nas, tisto, ko se gledaš iz oči v oči.... 
Levo ogromen kamion, desno na stranski cesti trije avtomobili, ki so čakali, da odvozimo mi na prednostni cesti......Angeli so bili z nami, Angel je bila tokrat moja hči, ki je v tistem kratkem časovnem delčku odreagirala tako, kot pač je: Namesto da bi zavirala ali se zgolj samo odmaknila(čeprav ni bilo prostora nikjer), je pohodila plin in po srečnem razpletu odvozila slalom med vsemi avtomobili. Milimetri so bili pri obračanju avtomobila sem ter tja, da ni pokala pločevina.
Situacija je mimo. Neodgovorna voznica ni niti za trenutek ustavila, da bi pogledala kaj se je dogodilo. Samo odpeljala je. Mi smo obsedeli ob cesti in sedeli in sedeli. Ne spominjam se misli, ne čustev, ničesar....Le sedenja in težko padajoče tišine v avtomobilu, tresenja, krčevito stisnjenih rok.....
Petkov angel je moja hči. Hvala Ti. -
Vzrok in krivec za ločitev????
Nekega toplega dne se je pri nas na kolesarski turi oglasil možev znanec iz rojstne vasi. Nikoli nista imela prav posebnih stikov, pa vendar tudi zgolj samo znanstvo v majhnih vaseh ostane in postane skorajda neke vrste povezovalno prijateljstvo.
Postaven moški, prijetne zunanjosti, sicer nekoliko zaigranega nasmeha, ki nekaj skriva.....je bil moj prvi vtis, ko sem ga videla. Bila sem zgolj "opazovalec" v njunem srečanju, saj si imata verjetno za povedati to in ono po nekaj letih. Tako sem begala sem ter tja: v kuhinjo, po začimbe na vrt, pa malo k njima..... Sem človek, ki ga le redko kdaj zanima, kaj v takšnih pogovorih govorijo ljudje. Vse niti peljejo v tiste smeri: A se spomniš tistega?....Pa oni je umrl, tista se je ločila?...Ali kaj veš kaj je z tistim Žagarjevim tamladim?....in podobno.
Naenkrat pa ; v mojem mimohodu, ujamem, da se je človek nedavno ločil. Aha, sem si mislila! Potem je to druga zgodba. Mogoče ima težave, mu je hudo, ne more preboleti, ali ga je pač razočarala mlada ljubica zaradi katere je zapustil ženo?...kaj vem kaj še, da se je kar takole, pravzaprav prvič, oglasil pri nas. In sem prisluhnila.
Ko le ne bi.
Človek mi je pokvaril dan. Vidno razburjen, rahlo drgetajoč in glasen kot na kakšnem političnem podiju, je razložil, da je ona tista, ki ga je pustila in da se je vse skupaj začelo, ko je to žensko bitje naredilo vozniški izpit, ki jo je nekako "odvezal" od njega ter ji s pomočjo mobilnosti pokazal svet in dodal nekaj izredno krepkih na račun države, ki sploh dovoli ženskam opravljanje izpita. Potem se pa takole dogaja!...je še dodal.
Odbrzela sem v kuhinjo kot bi mi gorelo pod nogami, v upanju, da čim preje odide in se ne vrača več k nam. Prišel je kot tujec in naj odide kot tujec, ki ga nikoli nisem srečala! Med brzenjem sem zgolj samo še ujela njegove besede, kako tudi hčeri stopata po njenih stopinjah. Res ubogi revi.....z materjo , ki jima ni za zgled in živeči v takšni državi, ki dopušča takšno življenje. -
Nekaj novosti zadnjih dni
Končno nekaj časa, da uredim tudi računalniške zadeve. Saj sem mislila že zjutraj, pa......jah...internetne povezave o katerih bi lahko velikokrat rekel: "Sad jih vidiš, sad jih ne vidiš".
Pri meni je v teh dneh kratko malo noro. Najnovejše je verjetno ta trenutek to, da me tako strašno boli glava, da kar vidim dvojno. Glavoboli pri meni so res redki in še redkejši tisti dnevi, ko bi zaradi tega vzela tableto. Se da preživeti. Dokler sem lahko sedajle pojedla celo skodelo porove juhe in me potem čaka še popečeno kislo zelje s fižolom......ni panike
Dnevi bežijo drug mimo drugega s pospešeno hitrostjo in imam občutek, da prav vsako noč premaknejo uro, da mi nekaj nekje sfali. Zatorej zgolj na hitro nekaj novosti: dodan komplet darila mlademu šahistu
Tudi na otroški strani se je dogajalo nekaj okolišporta.
V božični delavnici je nekaj čestitkarskih novosti in pa seveda tisto, kar sem že obljubljala: dokončala sem nov projekt, tokrat je to izdelava Decembrskega planerja.
Fotoreportaža izdelave planerja je tudi dodana. Ni tako preprosto vse to slikati in potem urediti. Vsaj ne tako preprosto kot sem mislila. Dosti dodatnega dela, jeze nad slabimi fotkami, opremljanje s tekstom..........Predvsem tisto s fotografijami me jezi. Včasi se naredi, da de določene stvar preprosto ne pusti fotografirati.
Saj bo....sedaj pa grem, Kliče planet Kuhinja. -
Nov mesec
...se je začel s koncem Krompirjevih počitnic.
Kot sem se jih veselila, sem tudi začutila veselje že tam nekje v soboto, da se bodo končale. Spet nazaj v red, in disciplino, borbe za ocene.......Pač nazaj k vsakdanjiku. Leseni labirint (moje dva najmlajša sta nad njim navdušena, že samo zaradi tega, ker je lesen) in ostala spremljevalna igrala bodo skorajda gotovo počakala do naslednje pomladi, da bomo spet kolovratili naokoli.
V moji delavnici pa se bo še naprej dogajalo. Včasih mogoče malček prehitevam čas, ampak drugače pa težko skoti pridem. Tako še vedno nastajajo voščilnice, predvsem praznične.
Edino kar moti mir v moji delavnici je naš maček, ki je očitno nekako prepričan, da je ravno toliko njegova kot moja in si lasti tako papirje, kot mnogo drobnih predmetov, prepleza vse možne škatle in neverjetno rad leži na že izrezanih in pripravljenih papirjih, ki jih seveda največkrat uniči. Najlepši je seveda takrat, ko zaspi in je mir pred njim.
V teh dneh pripravljam za novembrski bonus nekaj novitet in ena med njimi bo tudi tale
To je le delček fotografije.
Novosti bodo seveda redno dodajane v Božični delavnici. -
Dala sem jim popotnico
V temnih nočeh, ko vse naokoli vlada tišina, se lahko prepustim mislim, brez da bi jih motili tisti običajni zvoki.
Danes sem se spraševala, kako kot starš lahko prav hitro zgrešim pri vzgoji. Krivi so prazniki, predvsem tisti jutrišnji dan. Mislim, da je preteklo že kar nekaj let (tam nekje blizu trideset), kar sem zadnjič za 1.novembra kolovratila po grobovih. Kaj vse se je v meni dogajalo pred davnimi leti, da sem opustila običaj tako zelo značilen za vse tu živeče, je dolga zgodba, v kateri je bil odločilni akter moja stara mama, njeni življenjski nazori .....tako preprosti in čisti, tako realni.
Kot otrok sem veliko časa prebila z njo, tudi v romanjih po grobovih. Največkrat so bili to čisto najini trenutki, v katerih sva se veliko pogovarjali in ravno ona je krivec, da sem tole "romanje" opustila, kot tudi tiste ob Dnevu žena. Tako me je naučila! Kakorkoli že....
Vse to sem prenesla na svoje otroke.
Je to prav, se sprašujem danes? Je prav, da jih kot drugi na ta dan ne odpeljem po grobovih? Kakšne posledice bo to pustilo na njihovih mladih dušah, ki bodo nekoč odrasle? Mi bodo to očitali?
Zadnjo soboto smo bili vsi z otroci zbrani pri molitvi ob grobu(pa čeprav neverniki) v spomin našim bližnjim. Je pač tako, da je ravno v tem času preminil moj stari oče. Molitev se je razvila v pohod po okoliških grobovih daljnih in bližnjih sorodnikov, prijateljev, znancev, sosedov....Všeč mi je bilo tako. Besede so kar tekle. Spomini, obujanje zgodovine, raziskovanje preteklosti, prižiganje sveč in vse polno emocij......
To je bil naš tretji letošnji takšen pohod, vsakič v drugem kraju. Nekako čutim, da je tudi otrokom tako prav in lahko zgolj samo upam, sem se odločila prav, kar se tiče vzgoje. Težko bi ravnala drugače, ker bi pri tem morala poteptati lastna prepričanja. -
Tih deževan dan
Nekako se ne bi mogla odločiti ali mi je dež ljub ali ne.
Ko zrem skozi okno, je prijetno. Ko moram iti ven, se ta prijetnost nekako razblini. Le poleti....takrat je tako lepo skakati po lužah, hoditi bos, se ne ozirati na svet okoli sebe.....Moja boljša polovica je sicer mnenja, da je skakanje po lužah predvsem nespodobno in odraz slabe vzgoje, pa tudi škodljivo zdravju. Ampak jaz v to ne verjamem in prav vse moje otroke sem navkljub vsemu naučila, da je skakanje po lužah zdravo in tudi skrajno primerno , če ti je pač tisti trenutek do skakanja.
Danes pa je tak tih dan.Nekako občutim spokojnost in škrabljanje dežnih kapelj je prav prijetno. V takšnih trenutkih se mi umirijo misli..ni več neprestanega beganja sem ter tja, ni norih dirk v moji glavi. Danes prav gotovo ni dan za skakanje po lužah.
Bo pa danes prav gotovo spet dan za ustvarjanje.
Otroci se bodo porazgubili preko dneva in tam nekje do večera bom sama. Idealno. Že v zgodnjih jutranjih urah mi je uspelo v nočni tišini dokončati serijo napisov
Sem kar zadovoljna.
Na stran pa sem pod My bonus sosala tudi navodila za božičkovo škatlico
