Nadaljuj na Netlogu

še sekund
Stran s profilom osebe MarikaGabez

MarikaGabez

ženska - 54 let, Radovljica, Slovenija
6.307 Obiskovalci

Blog 71

ZLITA S PAPIRJEM
Mislim, da je že sam naslov dovolj zgovoren. Papir tako in drugače skozi moje življenje. Včasih je bilo veliko pisane besede, potem sem sčasoma to zaradi povečanja družine opustila, saj ni bilo več pravega navdiha, miru, časa.....
Potem sem se vrnila nazaj k papirju, škarjam, lepilu.....
Predvsem izdelujem voščilnice za vse priložnosti. Kjer so otroci, so seveda tudi razni papirni okraski, dekoracije. V moji delavnici se tako najdejo še razne mini knjige, spominski albumi, knjižna kazala, škatlice, vrečke....
Sem pa tudi nekakšna ljubiteljska zbiralka in seveda tudi izdelovalka ATC (Artrist Trading Card) in pa FBP (Fat Book Page) kadar mi le čas dopušča, kar pa je vse bolj poredko. Tu že dolgo sodelujem tudi pri mednarodnih menjavah.

Torej na kratko: RADA imam PAPIR.


  • Prihaja pomlad

    Že dolgo nisem tule nič napisala.
    Pač pride takšno obdobje, ko človek ostane brez besed. Pa ne toliko brez, kot pa da z njimi nima nič pametnega za povedati.
    Prihaja pomlad, pa čeprav je ravno zadnje dni spet malo pritisnil mraz in nas sem ter tja celo pobožajo snežinke izpod neba. Tudi v mojo delavnico prihaja pomlad.

    Kot prvi so pomlad klicali zamaskirani v maske....tako ali drugače...pust mastnih ust.

    Družno z roko v roki, je z njimi hodil Valentin in trosil ljubezni, topline, prijaznih besed, majhnih znakov pozornosti.
    In sedaj, ko zunaj že brsti in iz zemlje kukajo prve spomladanske cvetlice, se je tudi moje ustvarjanje prilagodilo temu. Pomlad je nalezljiva, ste to vedeli? Mnogi sicer govorijo o pomladanski utrujenosti, a pri meni ni nikoli tako.

  • Tu je!

    Nekako tiho je letos prišel, brez velikega pompa in se naselil v naše domove....adventni čas.


    Zagorela je prva svečka.......Sveča čuječnosti.
    O svečkah je tudi zanimiva zgodbica za otroke, ki bi jo rada delila z vami.
    ŠTIRI SVEČE
    Štiri sveče so počasi izgorevale.
    Prostor je bil popolnoma tih in lahko si slišal njihov pogovor.
    Prva je zašepetala: JAZ SEM MIR.
    Toda ljudje me ne cenijo in ne zanjo obdržati. Zdi se mi, da mi ne preostane drugega; kot da ugasnem.
    Tako počasi, počasi, sveča popolnoma ugasne.
    Druga sveča spregovori: JAZ SEM VERA.
    Žal ne služim ničemur. Ljudje nočejo vedeti zame in zato nima smisla, da ostanem prižgana.
    Komaj je nehala govoriti, jo je lahna sapica ugasnila.
    Zelo žalostna pravi tretja sveča: JAZ SEM LJUBEZEN.
    Nimam moči, da bi gorela. Ljudje me ne upoštevajo in se ne zavedajo mojega pomena. Svoje drage bolj sovražijo kot ljubijo.
    In sveča ugasne.
    Nepričakovano ....vstopi v sobo otrok in vidi ugasnjene sveče. Prestrašen zaradi teme pravi: "Ampak lučke, kaj počnete! Morale bi ostati prižgane, strah me je!"
    In ko to izreče, zajoče.
    Tedaj se oglasi četrta sveča:
    NE OBUPAJ, NE JOČI: DOKLER BOM JAZ GORELA, LAHKO ZMERAJ PONOVNO PRIŽGEMO OSTALE SVEČE. Jaz sem UPANJE.
    Z objokanimi, a žarečimi očmi, otrok prime svečo upanja in nazaj prižge ostale sveče.
    DA UPANJE V NAŠIH SRCIH NIKDAR NE BI UGASNILO.....



    Biti otrok, videti in razumeti kot otrok...je nekaj kar moramo v tem času spustiti na plano, ker drugače mogoče ne bomo razumeli.

    Otroke ob jutrih pozdravlja adventni koledar, ki odšteva čas do božiča. Majhne radosti (takšne ali drugačne), ki zapolnjujejo dneve v pričakovanju.


    Več o mojem doživljanju in preživljanju tega časa pa na mojem blogu Božični čas iz domače delavnice.

  • Preobrazba

    Včasih je dobro malo skočiti ven iz svoje kože.....

    ....za nekaj časa postati nekdo popolnoma drug.....

    .....in malo pozabiti na svojo običjno podobo

  • Še nekaj zaznamuje jesen

    Saj ni, da bi bila pristaš tega "praznika".
    Vendar nekako ne morem mimo njega. Prvič so njegovi liki (čeprav grozni) prav prijazni za jesenske dekoracije.

    In tele letošnje sta se lotili dve moji hčeri.


    Potem pa je ta praznik tudi nekako pisan meni na kožo, ker se lahko spet in včasih malo drugače igram s papirjem.........

    Paketki za šolsko angleško spoznavanje praznika ....takšnega kot je v resnici....s šegami in navadami, prehrano, značilnimi frazami..........

  • Barvita, slikovita, prijazna.....

    ...nas pozdravlja vsak od zadnjih dni....jesen.

    Prijazen pozdrav pred šolskimi vrati.

    Cvetje na šolskem dvorišču.........

    .....in še zadnji cvetovi na šolski ograji.

  • Pustili smo ga za seboj..........

    ...........čudovito poletje namreč.


    Bilo je tako raznoliko in pestro, kot že dolgo nobeno poletje. Na začetku pohajkovanj me je bilo malo strah, kako bosta najmlajše dva prenesla vse te kilometre, ki smo jih veselo nabirali, ampak je kar šlo. Pravzaprav presenetljivo dobro.

    Neprestano smo bili v gibanju, vedno nekje drugje, sedaj samo preko dneva...

    ..drugič za nekaj dni.


    Utrujeni od vode in drugih aktivnosti.....


    HVALA ti POLETJE!

  • Preizkušanje zmogljivosti

    Saj vem, ja........bolj malo se javljam tule, tudi komentiram in berem.
    Priznam :)

    Nekako se me je tale :) dotaknil na tisti osebni način, ki te lahko tudi rahlo vrže iz tira, če že ne tudi prizadene. Določeni ljudje se naslajajo nad vsako tvojo spisano besedo ali dodano slikco in potem se na poti skozi vas počutiš kot na ogled v živalskem vrtu. Tako pač je. Ravno zaradi tega sem se malo distancirala, vendar pa še vedno vsak dan zaidem sem.

    Meni se dogaja. Pred cca.malo več kot tednom dni, so se mi tri dni vsakodnevno vrstile poškodbe na poškodbo, ki so se končale s hudo opeklino na roki. Lepo se celi in čas liže vse rane. sicer je tale moja, še vedno precej grozna na pogled, ampak še bolj kot to zelo moteča zaradi dejstva, da je največji del opekline ravno preko palca desne roke, kjer roka pride v stik z ročajem škarij. Tako sem malo invalida, kar me na čase "nervira".

    Pa vendar sem v zadnjih dnevih le trdo delala. Opeklina gor ali dol. Udeležila sem se namreč mednarodnega izziva (EtsyInspired - Blog Hop Challenges), kjer je bilo treba v treh dneh izdelati 10 voščilnic z različno tematiko. Predloge za izdelavo smo dobivali v razmiku 1 ure, se pravi deset ur. Dlje kot je trajalo vse skupaj, tećje se mi je zdelo.
    Zelo težko, zelo obremenjujoče. Ampak trma naredi svoje in uspela sem speljati vseh deset projektov.
    Vse ostale izdelke pa lahko vidite na mojem blogu .
    Naj ob tem svetovnem čestitkarskem izzivu dodam samo še majhno zanimivost. Imamo tudi svojo stran, ki deluje tako kot :). Včasih je prav zanimivo, kako se na eno samo sporočilo nabere v enem dnevu tudi po 2000 komentarjev. Izdelovanje voščilnic, škatel, daril, albumov, knjig.....je namreč v svetu zelo popularno in razširjeno.

    Mogoče še, da sem tik pred poškodbo začela razvijati svojo serijo za to pomlad. Izbrala sem si spet marjetice. Če so bile pri prvi serije belo črne, so tokrat rumene z dodatki modre in zelene. Vendar pa serija trenutno stoji zaradi drugega del, poškodb.....
    Kar pa je do sedaj narejenega, si lahko ogledate na moji spletni strani Voščilnice .

  • Pa je odšel....

    ---januar mislim.
    Mirno in tiho je stopil v moje življenje in ga podobo tudi zapustil...mirno in malo manj tiho. Sine je namreč imel rojstni dan in tako o tišini ob brnečem avtomobilčku na daljinsko upravljanje ni moč pisati. Me je pa navdal z notranjim mirom (kot vsako leto na ta dan) in neizmerno hvaležnostjo, da sva oba, tako on kot jaz, sploh tu, med živimi.

    Od mene je dobil spominski album z zbranimi fotografijami lanskega poletja. Neprecenljivi spomini, ki v obliki albuma ohranjajo svojo vrednost in z leti na njej še pridobivajo.

    In ko ravno pišem, se zahvaljujem še eni netlogovki.......Maji.
    V enem od mojih pozivov tule na :) (po odpadnem materialu), se je odzvala in mi kar nekaj tega poslala. Maja še 1x hvala.

    Plastični dolgi konci so se tako spremenili v zaščitna držala za velike in dolge voščilnice-amerikanke.


    Manjši končki pa sem ter tja romajo na voščilnice:

    modre pike v levem vogalu in prozorni delci, ki sem jih prilepila z modrim lepilom

    Ponosna pa sem tudi na tole rožico, ki je prav tako nastala iz njenih odpadkov:


    Težko je včasih nam ustvarjalkam. Ko hodimo naokoli, vidimo toliko stvari, ki bi jih lahko uporabile, predelale, dodale nekam..........Je prav neke vrste bolezen, ko veliko vsega gledaš skozi te uči "uporabe, predelave". In včasih s tem živeti tudi ni prav lahko.

  • Januar po prvi polovici

    Pa je mimo že prva polovica prvega meseca v novem koledarskem letu.
    Meni je letos nekako drugačen kot zadnja leta. Razlogov za to je prav gotovo več:

    December ni mineval tako bučno kot ponavadi, zapravljali smo tudi v mejah normale, nisem delala nobenih novoletno in ponovoletnih sklepov. Tako sem v januar vstopila neobremenjeno. Denarnica ni bila pretirano suha in nisem se ves čas obremenjevala s tem, kako moram pa "tole in tisto" izpeljat, ker sem si obljubila sebi ali komu drugemu. Nekako sem se odločila, da grem preprosto po poti: od danes do jutri. Tisto kar se mora itak nima nobene veze z novoletnimi sklepi.

    Kar pri nekaj znancih sem opazila ali januarsko apatijo ali pa povečano nervozo zaradi poizkusov držanja vsega tistega, kar so sklenili, da bodo začeli, spremenili z novim letom. Je mar za vse to res potreben prestop in enega v drugo leto? In ali je res možno, da ljudje tako apatično gledajo na svet okoli sebe? Vse se jim zdi brez veze, nepomembno ...le tisti njihovi sklepi so pomembni in za nekaj dni, tednov, ali mogoče celo mesecev si nadenejo novo masko in vsem naokoli poizkušajo soliti pamet.Za ta čas drugi postanemo kar....hmmmmm....za njih malček neumni, drugače vrednoteni. Ko to mine, so spet v starih tirnicah in kot da se ni nič zgodilo, gredo dalje. Saj nič ne rečem. Veliko jih je, ki jim ravno ta prelomnica in sklepi pomagajo, da se npr. odvadijo kake grde razvade, kot je mogoče kajenje. Vsem takim se spoštljivo priklonim. Ampak še vedno pa močno vodijo tisti, ki so jih zgolj "polna ust", grenijo življenje vsem naokoli in opustijo sklepe, nadaljujejo življenje, kot da se nič ni zgodilo.

    Za letos sem sama pri sebi sklenila(včeraj), da imam tega počasi dovolj!
    Vsakomur bom povedala svoje. Nič več crkljanja in razumevanja! Kdor hoče izpeljati svoje sklepe, mu lahko stojim ob strani (kot vedno do sedaj), ne bom pa milostna, ko bo prenehal z izvajanjem.

  • Prva nedelja in konec počitnic

    Saj ne vem...ali sem je vesela ali ne. :) Prej Ja kot ne, bi rekla.

    V prazničnih ali drugače prostih dneh je vse tako brezskrbno, lahkotno in poleg vsega nekaj, kar čakamo kot od boga poslano. Odštevanje koliko je še, da bomo prosti.....Pa vendar se tudi jaz po določenem času kar malo naveličam. Predvsem vsega tega nereda.....prehranjevalnega, spalnega in vsega ostalega. Tako sem danes kar malček vesela, da jutri skočimo nazaj v spone vsakodnevnega ritma.

    Več ali manj smo se zabavali doma. Je pač tako, da živimo tako, da je naša hiša odprta za druge in tako več ali manj polna...od vrha do tal. Smo se pa skoraj vsak dan s čim zamotili. Tako smo se lotili origamija.
    Drug dan je bil rezerviran za cvetje iz krep papirja. Nismo imeli zelenega, zato so ostale žičke nepokrite.
    Zadeva je sprva izgledala čisto preprosta, vendar pa je za lep učinek potrebno kar nekaj vaje in potrpežljivosti, pa tudi natančnosti.
    Po delavnici sem pospravljala razne ostanke, ki so se nabrali v zadnjih tednih. Varno so spravljeni v mape in ko bo leto naokrog, jih spet privlečem na plano. Počasi so se že začeli dogajati spomladanski motivi.

    Tudi letos sem sama sebi naredila "darilo". TO je knjiga približno 15x15 centimetrov za shranjevanje moje mini šare, zapisovanje, beleženje, označevanje........

    Pravzaprav sem jo morala samo dokončati, kajti tisto, kar je za mene, vedno odlašam do.........ali pa velikokrat sploh ne naredim. Tako da je tole kar neke vrste uspeh.

    Ker je bila hiša vedno polna, smo tudi barvali. Zanimivo je bilo gledati orjaške študente, velikane z nekaj manj kot 2metra višine, kako so barvali punčke in rožice. Tole barvanje je sicer moje, oni pa so svoje izdelke odnesli domov.

    Je bilo pa letošnje praznike zanimivo, da smo zelo malo jedli. Pa še to čisto običajne vsakodnevne stvari, če odmislim skledo francoske solate.
    Sama sem za to leto imela eno veliko željo. In sicer poletne počitnice z otroci na Dolenjskem. Za mene sicer polovično delovne, ampak vendar.....Vsaj od doma grem! In potrditev, da vse skupaj ne bo ostala samo želja, je prišla že 2. januarja. Sem bila tako vesela in tudi termin mi neizmerno odgovarja.

    Meni se je torej leto lepo začelo in naj tako tudi ostane. Saj bodo vzponi in padci...pač klasika. Le tista glavna Rdeča Nit naj s ene izgubi ali izpuhti.

1 2 3 4 5 ...