MarikaGabez
ženska - 46 let, Radovljica, Slovenija
- Prijatelji |
- Knjiga gostov
- | Slike
- | Blog
- | Skupine
- | Video posnetki
- | Kriki
- | Povezave
Blog 68
ZLITA S PAPIRJEM
Mislim, da je že sam naslov dovolj zgovoren. Papir tako in drugače skozi moje življenje. Včasih je bilo veliko pisane besede, potem sem sčasoma to zaradi povečanja družine opustila, saj ni bilo več pravega navdiha, miru, časa.....
Potem sem se vrnila nazaj k papirju, škarjam, lepilu.....
Predvsem izdelujem voščilnice za vse priložnosti. Kjer so otroci, so seveda tudi razni papirni okraski, dekoracije. V moji delavnici se tako najdejo še razne mini knjige, spominski albumi, knjižna kazala, škatlice, vrečke....
Sem pa tudi nekakšna ljubiteljska zbiralka in seveda tudi izdelovalka ATC (Artrist Trading Card) in pa FBP (Fat Book Page) kadar mi le čas dopušča, kar pa je vse bolj poredko. Tu že dolgo sodelujem tudi pri mednarodnih menjavah.
Torej na kratko: RADA imam PAPIR.
-
Še nekaj zaznamuje jesen
Saj ni, da bi bila pristaš tega "praznika".
Vendar nekako ne morem mimo njega. Prvič so njegovi liki (čeprav grozni) prav prijazni za jesenske dekoracije.
In tele letošnje sta se lotili dve moji hčeri.
Potem pa je ta praznik tudi nekako pisan meni na kožo, ker se lahko spet in včasih malo drugače igram s papirjem.........
Paketki za šolsko angleško spoznavanje praznika ....takšnega kot je v resnici....s šegami in navadami, prehrano, značilnimi frazami.......... -
Barvita, slikovita, prijazna.....
...nas pozdravlja vsak od zadnjih dni....jesen.
Prijazen pozdrav pred šolskimi vrati.
Cvetje na šolskem dvorišču.........
.....in še zadnji cvetovi na šolski ograji.
-
Pustili smo ga za seboj..........
...........čudovito poletje namreč.
Bilo je tako raznoliko in pestro, kot že dolgo nobeno poletje. Na začetku pohajkovanj me je bilo malo strah, kako bosta najmlajše dva prenesla vse te kilometre, ki smo jih veselo nabirali, ampak je kar šlo. Pravzaprav presenetljivo dobro.
Neprestano smo bili v gibanju, vedno nekje drugje, sedaj samo preko dneva...
..drugič za nekaj dni.
Utrujeni od vode in drugih aktivnosti.....
HVALA ti POLETJE! -
Preizkušanje zmogljivosti
Saj vem, ja........bolj malo se javljam tule, tudi komentiram in berem.
Priznam
Nekako se me je tale
dotaknil na tisti osebni način, ki te lahko tudi rahlo vrže iz tira, če že ne tudi prizadene. Določeni ljudje se naslajajo nad vsako tvojo spisano besedo ali dodano slikco in potem se na poti skozi vas počutiš kot na ogled v živalskem vrtu. Tako pač je. Ravno zaradi tega sem se malo distancirala, vendar pa še vedno vsak dan zaidem sem.
Meni se dogaja. Pred cca.malo več kot tednom dni, so se mi tri dni vsakodnevno vrstile poškodbe na poškodbo, ki so se končale s hudo opeklino na roki. Lepo se celi in čas liže vse rane. sicer je tale moja, še vedno precej grozna na pogled, ampak še bolj kot to zelo moteča zaradi dejstva, da je največji del opekline ravno preko palca desne roke, kjer roka pride v stik z ročajem škarij. Tako sem malo invalida, kar me na čase "nervira".
Pa vendar sem v zadnjih dnevih le trdo delala. Opeklina gor ali dol. Udeležila sem se namreč mednarodnega izziva (EtsyInspired - Blog Hop Challenges), kjer je bilo treba v treh dneh izdelati 10 voščilnic z različno tematiko. Predloge za izdelavo smo dobivali v razmiku 1 ure, se pravi deset ur. Dlje kot je trajalo vse skupaj, tećje se mi je zdelo.
Zelo težko, zelo obremenjujoče. Ampak trma naredi svoje in uspela sem speljati vseh deset projektov. 
Vse ostale izdelke pa lahko vidite na mojem blogu .
Naj ob tem svetovnem čestitkarskem izzivu dodam samo še majhno zanimivost. Imamo tudi svojo stran, ki deluje tako kot. Včasih je prav zanimivo, kako se na eno samo sporočilo nabere v enem dnevu tudi po 2000 komentarjev. Izdelovanje voščilnic, škatel, daril, albumov, knjig.....je namreč v svetu zelo popularno in razširjeno.
Mogoče še, da sem tik pred poškodbo začela razvijati svojo serijo za to pomlad. Izbrala sem si spet marjetice. Če so bile pri prvi serije belo črne, so tokrat rumene z dodatki modre in zelene. Vendar pa serija trenutno stoji zaradi drugega del, poškodb.....
Kar pa je do sedaj narejenega, si lahko ogledate na moji spletni strani Voščilnice . -
Pa je odšel....
---januar mislim.
Mirno in tiho je stopil v moje življenje in ga podobo tudi zapustil...mirno in malo manj tiho. Sine je namreč imel rojstni dan in tako o tišini ob brnečem avtomobilčku na daljinsko upravljanje ni moč pisati. Me je pa navdal z notranjim mirom (kot vsako leto na ta dan) in neizmerno hvaležnostjo, da sva oba, tako on kot jaz, sploh tu, med živimi.
Od mene je dobil spominski album
z zbranimi fotografijami lanskega poletja. Neprecenljivi spomini, ki v obliki albuma ohranjajo svojo vrednost in z leti na njej še pridobivajo.
In ko ravno pišem, se zahvaljujem še eni netlogovki.......Maji.
V enem od mojih pozivov tule na (po odpadnem materialu), se je odzvala in mi kar nekaj tega poslala. Maja še 1x hvala.
Plastični dolgi konci so se tako spremenili v zaščitna držala za velike in dolge voščilnice-amerikanke.
Manjši končki pa sem ter tja romajo na voščilnice:
modre pike v levem vogalu in prozorni delci, ki sem jih prilepila z modrim lepilom
Ponosna pa sem tudi na tole rožico, ki je prav tako nastala iz njenih odpadkov:
Težko je včasih nam ustvarjalkam. Ko hodimo naokoli, vidimo toliko stvari, ki bi jih lahko uporabile, predelale, dodale nekam..........Je prav neke vrste bolezen, ko veliko vsega gledaš skozi te uči "uporabe, predelave". In včasih s tem živeti tudi ni prav lahko. -
Januar po prvi polovici
Pa je mimo že prva polovica prvega meseca v novem koledarskem letu.
Meni je letos nekako drugačen kot zadnja leta. Razlogov za to je prav gotovo več:
December ni mineval tako bučno kot ponavadi, zapravljali smo tudi v mejah normale, nisem delala nobenih novoletno in ponovoletnih sklepov. Tako sem v januar vstopila neobremenjeno. Denarnica ni bila pretirano suha in nisem se ves čas obremenjevala s tem, kako moram pa "tole in tisto" izpeljat, ker sem si obljubila sebi ali komu drugemu. Nekako sem se odločila, da grem preprosto po poti: od danes do jutri. Tisto kar se mora itak nima nobene veze z novoletnimi sklepi.
Kar pri nekaj znancih sem opazila ali januarsko apatijo ali pa povečano nervozo zaradi poizkusov držanja vsega tistega, kar so sklenili, da bodo začeli, spremenili z novim letom. Je mar za vse to res potreben prestop in enega v drugo leto? In ali je res možno, da ljudje tako apatično gledajo na svet okoli sebe? Vse se jim zdi brez veze, nepomembno ...le tisti njihovi sklepi so pomembni in za nekaj dni, tednov, ali mogoče celo mesecev si nadenejo novo masko in vsem naokoli poizkušajo soliti pamet.Za ta čas drugi postanemo kar....hmmmmm....za njih malček neumni, drugače vrednoteni. Ko to mine, so spet v starih tirnicah in kot da se ni nič zgodilo, gredo dalje. Saj nič ne rečem. Veliko jih je, ki jim ravno ta prelomnica in sklepi pomagajo, da se npr. odvadijo kake grde razvade, kot je mogoče kajenje. Vsem takim se spoštljivo priklonim. Ampak še vedno pa močno vodijo tisti, ki so jih zgolj "polna ust", grenijo življenje vsem naokoli in opustijo sklepe, nadaljujejo življenje, kot da se nič ni zgodilo.
Za letos sem sama pri sebi sklenila(včeraj), da imam tega počasi dovolj!
Vsakomur bom povedala svoje. Nič več crkljanja in razumevanja! Kdor hoče izpeljati svoje sklepe, mu lahko stojim ob strani (kot vedno do sedaj), ne bom pa milostna, ko bo prenehal z izvajanjem. -
Prva nedelja in konec počitnic
Saj ne vem...ali sem je vesela ali ne.
Prej Ja kot ne, bi rekla.
V prazničnih ali drugače prostih dneh je vse tako brezskrbno, lahkotno in poleg vsega nekaj, kar čakamo kot od boga poslano. Odštevanje koliko je še, da bomo prosti.....Pa vendar se tudi jaz po določenem času kar malo naveličam. Predvsem vsega tega nereda.....prehranjevalnega, spalnega in vsega ostalega. Tako sem danes kar malček vesela, da jutri skočimo nazaj v spone vsakodnevnega ritma.
Več ali manj smo se zabavali doma. Je pač tako, da živimo tako, da je naša hiša odprta za druge in tako več ali manj polna...od vrha do tal. Smo se pa skoraj vsak dan s čim zamotili. Tako smo se lotili origamija.
Drug dan je bil rezerviran za cvetje iz krep papirja. Nismo imeli zelenega, zato so ostale žičke nepokrite.
Zadeva je sprva izgledala čisto preprosta, vendar pa je za lep učinek potrebno kar nekaj vaje in potrpežljivosti, pa tudi natančnosti.
Po delavnici sem pospravljala razne ostanke, ki so se nabrali v zadnjih tednih. Varno so spravljeni v mape in ko bo leto naokrog, jih spet privlečem na plano. Počasi so se že začeli dogajati spomladanski motivi.
Tudi letos sem sama sebi naredila "darilo". TO je knjiga približno 15x15 centimetrov za shranjevanje moje mini šare, zapisovanje, beleženje, označevanje........
Pravzaprav sem jo morala samo dokončati, kajti tisto, kar je za mene, vedno odlašam do.........ali pa velikokrat sploh ne naredim. Tako da je tole kar neke vrste uspeh.
Ker je bila hiša vedno polna, smo tudi barvali. Zanimivo je bilo gledati orjaške študente, velikane z nekaj manj kot 2metra višine, kako so barvali punčke in rožice.
Tole barvanje je sicer moje, oni pa so svoje izdelke odnesli domov.
Je bilo pa letošnje praznike zanimivo, da smo zelo malo jedli. Pa še to čisto običajne vsakodnevne stvari, če odmislim skledo francoske solate.
Sama sem za to leto imela eno veliko željo. In sicer poletne počitnice z otroci na Dolenjskem. Za mene sicer polovično delovne, ampak vendar.....Vsaj od doma grem! In potrditev, da vse skupaj ne bo ostala samo želja, je prišla že 2. januarja. Sem bila tako vesela in tudi termin mi neizmerno odgovarja.
Meni se je torej leto lepo začelo in naj tako tudi ostane. Saj bodo vzponi in padci...pač klasika. Le tista glavna Rdeča Nit naj s ene izgubi ali izpuhti. -
Tudi mene je "posrkalo"....
....se zgodi, pa naj je bilo še tako nepričakovano in tudi ne preveč dobrodošlo.
Tale December me je kar zagrabil v svoje kremplje in ne popusti in ne popusti. Ste mi pisali nekateri, kdaj bom nadaljevala z moji zgodbami in moram priznati, da preprosto ni časa. Včasih pa se najde čas, pa ni prave volje ali pa se preprosto vržem v ležeči položaj pred tv in upam, da mi bo budni uspelo pogledati vsaj en celoten film.
Kar sta starejši dve hčeri na faksu, je naša družina postala zelo razkropljena, težko se vsi skupaj zberemo na kupu. In potem se pač prilagajamo in tako smo lovili skupen dan, da so se otroci lotili okraševanja. To je že nekaj let njihovo delo. Malo zgodaj za moj okus, a očitno je tako moralo biti.
Potem pa se začne priprava daril. Malenkosti, a po tradiciji morajo biti dokončane do Božiča. Včasih se mi zdi, da sploh ne poznam toliko ljudi, kolikor teh malenkosti spravim skupaj. Le od kod neki se jemljejo?
In seveda ni za pozabit peke. Moji pomočniki na delu:
Vendar se teli moji pomočniki največkrat dokaj hitro utrudijo. Tako sem zadnjič sama izrezovala piškote, mlajše dva sta pa raje na drugi strani mize igrala šah, ostali trije so kovali "peklenski plan", kako me zvabit iz kuhinje, da bi se iz poštenih ljudi prelevili v "piškotne tatove". Ampak nimam zaman vzdevka SOVA, ne gre to tako zlahka pri meni.
Ob večerih, ko se spusti temna noč.....pa sprehodi. V temi, po blatu in lužah, ki nam jih obilo ponuja letošnje vreme. Ali pa čvek v moji delavnici.
Ne smem pozabit naše zverine. Zaradi množice ljudi je rahlo zbegan, ob jutrih, ko je več miru...mačje prilizljiv in crkljiv. Včasih sedi v dnevni in ne razume in ne razume, zakaj so tiste bunke in papirnate snežinke obešene tako visoko, da ne more do njih. V ogreti sobi in od dihanja ljudi se namreč neprestano rahlo vrtinčijo, kar ga neizmerno privlači.
Skratka....december me je posrkal. Ampak na tak prijeten način, čeprav utrujajoč. Nobene nakupovalne mrzlice, nobenih velikih priprav. Kar čisto spontano prinaša življenje. -
Se pač zgodi in treba je dalje -drugi del
Ne zgolj danes, ampak že nekaj zadnjih tednov , sem neprestano čutila pritisk v predelu trebuha. Kot bi me stalno tiščalo na stranišče, pa nikoli ni nič šlo od mene. Občutek napihnjenosti, kot bi bil v meni sod piva, me je spremljal dan in noč. Takšen, s pipico tam nekje proti dnu, ki me je kar naprej boleče »žulila« in vlekla nekam proti tlom.
In tistega večera je pipica popustila. Sicer iz nje ni priteklo ne pivo ali vsaj vse polno pivskih pen. Ne!!! Naenkrat sem stala v mlaki krvi.
Za nekaj sekund sem kar obstala in v meni so se mešali različni občutki in misli. Vsak med njimi je hotel biti glasnejši, pametnejši, najpomembnejši. Še sem živa!, je bilo prvo kar me je spreletelo in potem takoj v drugem valu strah, neznanski strah, ki ga občutim ob novem, nepoznanem, nerazumljenem. Tresla sem se kot šiba na vodi, v silovitih sunkih, povsem nekontrolirano in jezilo me je dejstvo, da ne zmorem obvladovati svojega telesa. Otrok? V delčku sekunde me je spreletelo, da tole prav gotovo ni spontani splav. To poznamo, to smo že jemali in dajali skozi. Kaj torej za vraga je? Kaj se dogaja z mojim otrokom in menoj?
Pot do mesta se je vlekla v grobi tišini. Imela sem občutke, da kar traja in traja, da ovinkom ni ne konca ne kraja. Ležala sem na zadnjih sedežih v mlaki krvi, brez vseh telesnih bolečin, kot bi sploh ne bilo moje telo in premišljevala, kdo neki bo očistil te sedeže, kaj je na štedilniku za jutrišnje kosilo in kdo bo zjutraj prebudil (to še niso bili časi razcveta mobilne telefonije) hčeri za v šolo, kdo peljal najmlajšega v vrtec. V prispodobi bi lahko rekla, da so se moje misli menjavale iz ovinka v ovinek. Tista vprašanja so bila v desnih ovinkih. V levih so se pojavljala nova. Kdo in kako bo skrbel za moje otroke, ko mene več ne bo? Bolečina ob izgubi bo sčasoma minila, življenje bo šlo dalje in ostali bodo takšni in drugačni spomini. Vse to mi je bilo v tistem trenutku kristalno jasno, pa me je vendarle tako zelo skrbelo, ker verjetno nikoli ne bom čisto zares vedela, če bo tako oz. kako bo mineva ta čas, do tiste spravitve s samim seboj.
V temi so se začele risati prve mestne luči in kmalu je bilo začutiti tisti mestni utrip, ki ga na vasi nismo poznali. Še malo in bo tu bolnišnica. Tam bo vse jasno….sem si v mislih ponavljala, da bi odgnala druge misli. Pa čeprav mi ne bodo nič povedali, nič razložili…na varnem bom, na varnem bo moj otrok. Nekdo, ki pozna, razume, ve…mi bo stal ob strani, ne bom sama. Mogoče pa se celo še zližem….mi je šinilo skozi glavo, ko sem zagledala bolnišnična rampo na parkirišču.
Po prvih najnujnejših preiskavah sem se znašla popolnoma sama v bolniški sobi. »Kakšen egoist sem!« , sem premišljevala. Šele sedaj v varnem zavetju in ko se je krvavitev ustavila, sem bila sposobna pomisliti na to, kako sem pravzaprav ves čas v ospredje postavljala moje otroke in mene samo, tisto še nerojeno bitjece pa se znašlo nekje na koncu mojih skrbi. Tako sem pač čutila v tistih trenutkih groze. Bilo me je sram in po licih so mi pripolzele solze. A vendar je bilo to nekaj, kar nisem mogla spremeniti. Tako je bilo in s tem sem morala živeti. Iti naprej v noč pred menoj in potem nov dan.
Seveda nisem izvedela v bolnišnici nič zelo novega. Govorili so o ugankah, njihovi zapiski so bili sestavljeni iz ČRKA PIKA ČRKA PIKA. Nekajkrat sem mimogrede ujela, da naj bi šlo za napačno lego otroka, vendar se s tem nisem preveč obremenjevala. Koliko otrok je bilo že napačno obrnjenih, pa so tile strokovno podkovani kadri vedno naredili tako, da je bilo prav.
Prav kmalu sem zahtevala, da grem domov, saj posteljo lahko objemam tudi doma. Navodila ob odpustu so bila takšna kot v posvetovalnici: Počivati, ne dvigovati bremen, ne hodit nikamor daleč, če se spet zaplete in dodatno še neka nova zdravila za kri. Oni bi me sicer še obdržali malo na opazovanju, a ker so nekako iz že let popreje vedeli(sem imela kar nekaj letni abonma pri njih; v enem izmed prejšnjih let so me v ta isto bolnišnico sprejeli kar 11x), kako zelo je težko shajati z menoj in kako zelo naporna znam biti, so me pač odpustili v »domače počivanje«.
Jah…..domače počivanje. Čeprav nisem ravno pristaš počivanja, sem se vseeno potrudila in počivala. Resnično. Sedežna v dnevni je postala moja najboljša prijateljica. Od tam sem lahko opazovala večino dogajanja okoli mene in na trenutke je bilo kar prijetno, ko sem z besedami nalagala opravila zdaj temu, zdaj onemu. Saj hodila sem tudi. Bolj počasi, previdno. V tem tednu sem imela na sporedu še eno manjšo operacijo na nogi, kamor mi je pri vsej moji nerodnosti padla zelo težka miza. Sicer bi se morala naročiti v Jeseniški bolnišnici, ampak po nekem čudnem spletu okoliščin se je zdravnik, ki je nadomeščal mojo zdravnico, odločil, da bo to po končanem delu v ordinaciji opravil kar on sam v mali operacijski dvorani dežurne reševalne službe. Sedaj sem bila pa resnično prisiljena v počivanje, saj sem začasno lahko nosila samo en čevelj, kar sredi zime ni ravno prikladno.
Življenje se je kaj hitro normaliziralo.
Do trenutka, ko je znova »udarilo«.
Tokrat v Ljubljani, sredi takrat največjega trgovskega centra. Spet sem stala v mlaki krvi,preden sem sploh uspela kupiti nekaj božičnih daril. Počutila sem se kot ena izmed hudobnih Pepelkinih sester in slišala ptice, ki so kričale: »Gru, gru…..v šolenčku je kri!« Kri je seveda bila tudi v mojem škornju, pojavila se je tako nenadno na mestu operacije, kot so se pojavile druge krvavitve. Vožnja in vsa tista vprašanja, vse tisto grozno počutje izpred tedna dni se je ponovilo, le da je tokrat trajalo dlje. Niti pomislila nisem na ljubljanske bolnišnice, želela sem le čimprej biti v »moji bolnišnici«. Kako ironično! Tokrat sem v bolnišnici preživela le nekaj več kot pol ure in po posvetu večih zaskrbljenih zdravniških obrazov(ki so samo nekaj momljali in šepetali in se predvsem obnašali kot da jaz tam sploh nisem neko živo bitje, ki se trenutno nahaja v veliki stiski), so me s prižgano sireno na rešilnem avtomobilu poslali kam drugam kot nazaj v Ljubljano.
Se zgodi…..in treba je dalje…tokrat ob spremstvu sirene in dveh prikupnih spremljevalcev, ki sta se ves čas vožnje prestrašeno trudila z vedno novimi besedami in vprašanji, da me ohranita v budnem stanju. -
Se pač zgodi in treba je dalje -prvi del
Jesen se je prevešala v zimo. Pravzaprav je zunaj bila že čisto prava zima, le tista uradna, na koledarju, še ni bila zapisana. Zunaj je bil sneg in prav nič dobro se nisem počutila v vsem tistem mrazu, noseča in tistim čudnim občutkom kot bi bila delno nepokretna. Če povem čisto po pravici, sem se počutila tako zelo slabo, da sem mojega tretjerojenca vpisala v tem času v vrtec, saj sem nekako čutila, da ne zmorem. V malo šolo je šel šele v naslednjem letu.
Vsakih 14 dni(včasih celo teden dni) sem hodila v posvetovalnico za nosečnice in vedno mi je zdravnik ob odhodu rekel: »Dobro vam gre. Počivajte, ne dvigujte več kot kilogram kruha in čez 14 dni spet pridite. Otrok je malo majhen, ampak saj je še čas.« In to je bilo to! Vsa komunikacija med nama. V tednu, ko ni bilo posvetovalnice, sva se srečevala na UZ (ultra zvoku). Vaja iz posvetovalnice in komuniciranje med nama se je ponovilo. Na vsako dodatno vprašanje je odgovoril z novim vprašanjem:«Zakaj vas pa to zanima?« No, če sem čisto poštena, mi je na enega celo odgovoril, ko sem ga spraševala, kaj neki se to dogaja z mojim pritiskom, da je iz tedna v teden nižji. Mi je »strokovno« razložil, da to pač ni nič takšnega, da se to stopnjuje do te mere, da enkrat ga pač ni. Takrat pa je……..???? Tako pač deluje nizek pritisk in prav nič ni nevaren.
Takšne komunikacije med pacientko in ginekologom sem bila sicer vajena, saj drugačne nisem poznala. Bili so nekakšni mali bogovi, priznani in iskani širom Slovenije in pravzaprav naj bi si štela v čast, da sem med njihovimi pacienti. Tale moj me je malček spominjal na enega pokojnega splošnega zdravnika, ki je okoli takšnega pritiska, kot je bil trenutno moj, imel navado reči: »Jah, ko ga pa enkrat ne bo, se bomo pa tamle srečali.«, in z glavo rahlo pomignil v smeri mestnega pokopališča. Tudi za dolgo trajajoč kašelj je imel podobno razlago na zalogi, samo takrat je vedno prej pokazal na tisti kraj večnega počitka in dejal: »Tamle bomo pa vsi nehali.« In to je bila terapija, ki ni potrebovala recepta, niti kakšnih posebnih navodil, kako se zdraviti.
Tistega dne sem šla po sina v vrtec. Dvignila sem ga že po kosilu, da moje sicer zelo živahno dete niso »mučili« z obveznim dnevnim spalnim počitkom. To je bilo bolj mučenje za vzgojiteljice, ko so se trudile umiriti otroka, ki mu resnično ni bilo do mirovanja in še manj spanja. Tistih nekaj dopoldanskih ur mi je bilo čisto dovolj, da sem nekako pridobila občutek, da pa skozi preostanek dneva zmorem. In se dogodi, da se moj sine spomni, da bi smučal po enem vaški mini strmini. Hmmm. ….Pri nas se nikoli ni smučalo.Ne jaz, ne moji otroci. K sreči smo spomladi tega leta dobili v dar ene otroške smučke in pancarje, za katere smo mislili, da bodo pač obležale in šle nekega dne od hiše tako kot so prišle: da jih bomo dali naprej nekomu, ki jih bo pač mogoče potreboval.
Naj bo, sem si mislila in oba toplo oblekla in se odpravila s smučkami na rami na tisti tako obiskan vaški hrib. Saj verjetno poznate tisto, ko potem otroka loviš pri spustu, pa ga skorajda neseš nazaj na vrh in vajo ponavljaš znova in znova, dokler pač otrok ne omaga ali pa tebi pomrznejo kakšni prsti na rokah ali nogah. Ampak sem uživala. Uživala, ker je užival moj otrok. Ni se jezil nad padci, ni obupaval, ni jokal in jambral ter stokal. Vendar je navkljub vsem snežnim užitkom sklenil, da pa smučanje ni nekaj kar bi njega zanimalo.
Domov sva se vrnila premražena in mokra, pa vendar zadovoljna. Počutila sem se kot da sem tega dne naredila nekaj zelo velikega. Prijetno utrujena in moja duša je bila nekako mirna, brez tistih tako običajnih razburkanih valovanj.
In v mraku, ki se je spustil nad pokrajino se je začelo dogajati…..
Jah, se pač zgodi…in treba je dalje…..nekako že.
