Blog osebe Erin Brokowitz

Fuzbal Slovenija vs. Rusija iz moje perspektive

ErinBrokowitz — Wed, 18 Nov 2009 20:00:38 UT

Pravkar se v Mariboru začenja velika nogometna preizkušnja med Slovenijo in Rusijo.

V Mariboru hoteli gostijo okrog 1600 gostov, od tega je 1000 njih v najboljših sobah, za 599 nimam pravega podatka. Vem pa, da je EDEN pri meni

Kakšne tri tedne nazaj sem imela manjši intervju za Finance in uvrstili so me med tiste, ki se borijo za naslov Najpodjetniška ideja leta 2009/10. Sebi se nisem zdela tako zelo pomembna ali posebna, ampak če tako menijo, je tudi meni prav.

Spletno stran imam še na pol narejeno. Le toliko, da lahko sproti objavim proste kapacitete v naših študentskih sobah. Za začetek čisto dovolj, se mi je zdelo.

Prejšnji teden se je od mame odlepil tudi možev sin s svojo izbranko. Ker sta zelo mlada in z zelo majhnimi prihodki, smo jima našli tudi njima primerno gnezdece. Da bi prihranili pri stroških prenove, sem se v svoje zidarske in malarske obleke vrnila kar sama in v pičlih 26 urah stanja na pleskarski lojtri sem dosegla za zelo staro stanovanje resnično izjemen rezultat.

Bistvo mojega sporočila pa šele prihaja...
Ko sem bila že zelo globoko v različnih barvnih odtenkih, s penzljem v roki, z barvo na glavi in še kaj več, mi je možev sin podal telefon....

Na drugi strani je bil športni novinar Mikhail Shpenkov iz Moskve. Iz Izvestie. Rad bi prespal v mojem "hotelu".

Da nisem iz lojtre padla direktno v kanto z barvo, je goli slučaj.

Sobe zanj tisti trenutek res nisem imela. Sem pa imela velik odziv na članek v Financah. Poklicala sem gospo, ki je bila pripravljena delati z mano, Mikhaila smo udobno namestili in še danes, ko je tekma že vroča, ne more verjeti, da smo ga sprejeli tako prijazno, mu za nekaj evrov omogočili spanje v tako lepi hiši, ga prišli iskat na železniško postajo, ga pripeljali do sobe, ga odpeljali do stadiona, mu dali v hladilnik še nekaj malenkosti za zajtrk, v košarico pa sveže žemlje in poleg lepa in rdeča jabolka.

Jutri ga grem iskat, ga peljem na vlak in delam dalje.

Jaz temu rečem, da delam zgodbo za naprej.

Moj izkupiček z njegovim bivanjem v Mariboru je v denarju enak 0 €.

Moj izkupiček na poti k mojim sanjam, da odprem še en dober hostel v Mariboru, pa je zelo velik.

Srečno vsem igralcem, navijačem, vsem tistim, ki bodo danes odšli domov z obvezanimi glavami ali rokami, z udrtimi očesi, razbitimi avti.

Danes je v Mariboru lep dan.

lp, Erin

In povezava za radovedne:

http://www.finance.si/261548/Najpodjetni%B9ka-ideja-Prihodnje-leto-bo-za%BEivel-hostel

O 1 družini iz Prekmurja, 3 komadi brez službe

ErinBrokowitz — Tue, 06 Oct 2009 19:42:51 UT

Naslov je seveda ravno pravšnji in dobro sede glede na nastalo situacijo, ki smo jo poimenovali recesija, gospodarska kriza, strašna nezmožnost zaposlitve in oh in sploh.

Pa sem spoznala tole sveto družino in seveda ponovno zaživela, ker se je spet potrdila moja teorija o tem, da "delo je, če ga iščeš" in da " delo ne ve, da ga iščeš, če mu tega ne poveš."

Družina, o kateri bom napisala nekaj stavkov je zelo običajna družina. Mama in oče sta izgubila službo nekje v Prekmurju. Kje točno, ne bom navajala. Saj tam menda itak vsi vse samo izgubijo.

Eden od otrok je v Mariboru v internatu in bi rad dokončal srednjo šolo. Drugi je končal osnovno šolo in trenutno nima posebnih želja po učenju ter bi rad delal karkoli in kjerkoli.

Družina je sedla za mizo in se odločila.

Ko bo recesije konec, bodo morebiti lahko prodali hišo v Prekmurju. Do takrat pa je treba preživeti. Tako so se odločili.

Začeli so se spogledovati z delom drugje po Sloveniji. In ga dobili. Za 250€ so najeli hišo v okolici Celja ter se tam zaposlili vsi trije!!! Imajo star avto in uspeli so se dogovoriti, da delajo tri izmene ter se nekako uspejo prevažati 30 km od svoje nove najete hiše do tovarne in nazaj.

Zdaj vsi trije delajo. Mama je šla v prvo nočno izmeno prvi dan selitve. Je zelo dobra mama, dobra gospodinja in se čisto nič ne pritožuje, da zanjo ni dela. Stara je 40 let.

Nikomur od njih ne zavidam, sem pa že šla nekoč po njihovi poti. Najmlajši, ki mu sedaj ni do učenja, pri 15. letih že dela. Ko se bo odločil, da bi se tudi učil, se bo. V to močno verjamem. Ker ve in razume, kam je prišel zdaj, čemu je tam, mu je všeč ali mu ni.

To so moji kristali v recesiji. V take ljudi verjamem. V take zaupam. Taki so potrebni, da se preneha ta nepotrebna umetna solidarnost v obliki sindikalnih nastopanj, javnega zdravstva, enakih šol itd.... Zaradi takih bo spet lahko nekoč lepo.

lp, erin

Kdo je učil in vzgajal Tomaža?

ErinBrokowitz — Fri, 02 Oct 2009 11:43:51 UT

Že večina med vami ve, kaj je moja osnovna dejavnost.
Večina tudi ve, da bi se na pol pretrgala za študente, ki bivajo pod mojim okriljem.
Veste tudi to, da čisto vsega jim ne morem dati kar tako mimogrede, da pa se zelo potrudim, da bi bilo njihovo bivanje pri meni vsaj približno podobno tistemu, kar so navajeni od doma.

Nikoli nisem od nikogar zahtevala varščine in je tudi ne bom. Začetek je zagotovo zame zelo hud in krut, vendar pa iskreno verjamem, da bom nekoč prišla do populacije, ki bo 100% razumela moja prizadevanja in se tudi držala nekih mojih nepisanih pravil, ki sem jim reče: "Draga moja Erin, na mene se lahko zaneseš."

Pred letom dni sem se prvič podala na to podjetniško pot in imela sem take in drugačne dogodivščine ter posledice.

Prvi zares velik šok sem doživela, ko so se združili stanovalci enega od mojih stanovanj in družno na nek način zahtevali, da ostanejo v stanovanju čez poletje samo pod pogojem, da mi plačujejo samo stroške.

Zahteva je razumljiva. Vendar zame ni sprejemljiva. Lahko bi se pogajali, vendar je mladina imela svoj cilj: prisiliti me v nekaj, na kar nisem bila pripravljena. Me izsiljevati, če vam je tako prav.

Ker se nismo sporazumeli, so vsi zelo spontano odšli, niso se držali niti odpovednega roka, niti jim stroškov za tako odločitev nisem zaračunala.

Konec meseca maja sem naenkrat ostala s praznimi sobami. Zelo hitro sem se preusmerila in si naredila dober marketing za oddajanje na drug način......

In sem "dobila" Tomaža.

Devetnajst let star fant, ki sta ga vzgajala babi in dedi v hiši brez vode, je pristal pri meni. Nisem imela niti možnosti, da se kaj odločam...On je zakorakal v stanovanje s svojim kuferčkom in se vselil...

Dejanju, ki ga je izvedel, bi se lahko reklo, da SEM NASEDLA.

Tomaž je sicer redno plačal najemnino, za seboj pa je pustil totalno razdejanje.
- v dveh mesecih se niti enkrat ni stuširal ali umil
- ko je uporabil wc, ni NIKOLI potegnil vode za seboj (ker so doma imeli štrbunk)
- v sobi je kadil, čike metal na tla in jih dodatno vklesal v parket
- iz sobe ni dva meseca prinesel kozarcev in skodelic
- smrdel je kot dihur
- popolnoma je uničil 6 kompletov posteljnine - rjuhe so bile tako umazane, da sem jih vrgla v smeti, nekaj kosov sem rešila, mu jih prekuhala in mu ponudila, da jih od mene odkupi ( 2 povštra, dva kovtra, šest preoblek za kovter, šest za povšter, 2 rjuhi) za 20 evrov.
- vse ostalo sem vrgla v kontejner.

Sobo sem morala prepleskati, kupila sem vso novo posteljnino.

Tomaž tudi ni imel druge sobe. In sem našla njemu primerno. Lastnica mi je sama povedala, da je ne moti, če je Tomaž pujs. Pa ga je kljub temu vrgla iz sobe. Zakaj? Ker bi bil edini, ki čez vikend nima nikogar, kamor bi šel in zaradi njega ne bo kurila.

Zdaj je Tomaž doma pri babi ali pri mami. Plačala sem mu sobo, iz katere so ga vrgli ven. Tam je pustil tudi vso posteljnino, ki sem jo samo zaradi tega, da bi mu malo olajšala bivanje, oprala in hotela po simbolični ceni prodati, da bi se začel zavedati, kje dela napake.

Moj dober namen je spet izpuhtel.........

Mi bo Tomaž vrnil 160€?

lp, erin

Kar Azra reče, to Azra tudi naredi

ErinBrokowitz — Mon, 28 Sep 2009 12:37:36 UT

Azro sem spoznala nekaj dni nazaj, ko sem RES nujno potrebovala kar precej pomoči pri urejanju in pospravljanju, pranju in sesanju, drgnjenju in mazanju z loščili takimi in drugačnimi.

Prišla je lepo oblečena, urejena, nasmejana, v roki je imela vrečko z rezervnimi oblačili, da se je lahko preoblekla in mi pomagala. Na nek način mi je bila podobna. Imela je veliko pozitivnega naboja v sebi in veliko volje, da iz sebe in svojega življenja naredi kar najboljše.

Še ni minilo pet let od dneva, ko se je podala na pot v Slovenijo. Nekaj znancev je že imela tukaj, jezika pa se je naučila sama in naučila se ga je dobro. Vmes ji je nekajkrat zazvonil telefon, enkrat jo je klical mož, nekajkrat njene prijateljice, ki jih je zanimalo, če "je vse v redu". Z njimi je govorila slovensko s štajerskim naglasom. Seveda me je zanimalo, če se med seboj pogovarjajo vedno slovensko. In bila sem precej presenečena.....

"Veš," mi je rekla, "v Slovenijo sem prišla z velikimi upi in se že od začetka zavedam, da je še kako dobro in koristno, če se najprej dobro naučim vašega jezika. Zaradi tega se mi v svojem jeziku pogovarjamo samo doma, če pa smo v vašem okolju, se tudi med seboj pogovarjamo slovensko. Če si tega ne bi že na začetku postavila za svoj cilj in prvi možni dosežek, še danes ne bi znala jezika. Pa tudi zavedam se, da sem kot prišlek jaz prva, ki se moram prilagodit novim razmeram. Le kako bi izgledalo, če pred tabo govorim v jeziku, ki ga ti sicer razumeš, ni pa to jezik kraja in dežele, v katerem sva obe v tem trenutku."

Azra mi je "snedla jezik". Spomnila me je na to, da je moja prva šefica na NZ že v prvih urah mojega prihoda omenila, da je lepo in prav, če se s svojim možem pred njo pogovarjam v jeziku, ki ga razume tudi ona, saj to pomeni v prvi vrsti spoštovanje do nje in mojo pripravljenost, da se vklopim v nove razmere.

Azra je stara 25 let. Lahko bi bila vzor marsikomu. Meni je že.

lp, erin

Recesije ni več!

ErinBrokowitz — Mon, 14 Sep 2009 16:56:15 UT

Sporočam vam, da je recesija odšla iz naših krajev.

Danes sem morala na nujni nakup (oljni radiator), da se bom lahko nekako pretolkla skozi zimo. Imela sem sicer seznam trgovin, ki so ponujale to in ono, vendar sem sem hotela prepričati na lastne oči in ostala čutila.

Ponedeljek je. Sredi meseca. Ljudje nimajo denarja, ker smo v recesiji.

Tako sem mislila.

Trikrat sem stala po pol ure v vrsti.

Enkrat za rožico, stala v vrsti 20 minut, pred mano so vsi skoraj pokupili pol trgovine.

Drugič, za skoraj enako rožico, ljudje so iz trgovine vlačili take in drugačne artikle, v vrsti sem bila preko 30 minut.

Tretjič...Me je prijazni gospod, ki je imel precej v vozičku, "spustil naprej".

Pa kaj vi res verjamete v kakšno pomanjkanje in recesijo?

Prejšnji teden sem sama urejala svoj lokal. Prebarvala sem vsa izložbena okna, vse zaščitne ograje (madonca, 10 ur sem rabila za eno samo ograjo), skratka cel teden precej fizičnega dela...
Pa sem vprašala prvega: "Bi prišel.., koliko stane....?" In je rekel, da takega dela sploh ne dela, ker je preveč drobnjarije......

Jaz sem vso to drobnjarijo naredila sama.

In ker mi je celo pleskar, ki ima samo socialno pomoč, zagotovil, da tega ne bo delal, sem bila še toliko bolj odločena, da dokažem nasprotno.

Zdaj imam vse.

In tudi z gotovostjo lahko povem, da recesije ni. Da najbolj ogroženih ni. Da ni tistih, ki bi radi delali.

Skratka, živimo v idealnem svetu, ki skorajda meji na naš prejšnji socializem.
Jaz sem svoj lokal uredila sama, pleskar ga ni hotel, ker se mu ne splača. Vsak mesec, ko plačam prispevke, pa z velikim veseljem prispevam tudi takim, ki se "jim nič ne splača".

lp, erin

Erin v boju proti izkoriščanju študentov

ErinBrokowitz — Fri, 11 Sep 2009 16:51:50 UT

Zadnjih dvanajst mesecev redno spremljam vse oglase na vseh portalih, v vseh tiskanih ali ne tiskanih medijih, vse ponudbe in vsa povpraševanja....Ki se tičejo oddajanja študentskih sob, oddajanja stanovanj za študente, najemanja le teh in še česa.
Legenda:
- landlord: najemodajalec

Rezultati mojega povpraševanja in zanimanja s tega področja so porazni.

ZAKAJ?

Odgovor je VARŠČINA, PREDPLAČILO, NOBENE POGODBE, IZSILJEVANJE...NEUSTREZNI POGOJI BIVANJA....in še je tega, verjemite mi...

VARŠČINA je znesek, ki se v razviti demokraciji uporablja kot varovalka za oba - najemnika in dajalca nepremičnine. Ob dogovoru o najemu se oba dogovorita o pogojih, nato to zapišeta v pogodbo. Najemnik nato znesek varščine da najemodajalcu, ki ga mora skupaj s pogodbo predložiti pristojnim za to področje. Znesek varščine gre na poseben račun, ki ga ne nadzira lastnik nepremičnine, ampak za to posebna državna institucija, ki nadzira tudi plačevanje davka od oddajanja nepremičnine. Ob prekinitvi najemne pogodbe se morata oba s podpisom strinjati, komu varščina pripada, koliko in kakšna je bila škoda, ki jo je najemodajalec morebiti povzročil, kaj je še ostalo za dokončno poplačilo obveznosti enega ali drugega. Ob izselitvi najemodajalec ta dokument predloži pristojnim, ki nato varščino z obrestmi nakažejo na račun enega ali drugega - odvisno od tega, kdo in kako je predlagal izplačilo varščine - pogoj je, da sta prisotna oba podpisa.

Evo, to je zame res prava varščina. In srčno upam, da se bo pri nas enkrat našel nekdo, ki se bo za to zavzel, saj se na račun tega pretaka veliko denarja, kratko pa navadno potegnejo študenti.

PREDPLAČILO je znesek, ki ga landlordi zahtevajo večkrat celo poleg varščine. Če gre za predplačilo 3 mesecev, je še nekako razumljivo, če so to tekoči meseci. Opazila pa sem, da zahtevajo predplačilo za zadnje mesece bivanja in študenta dobesedno prisilijo, da jim vnaprej plača poletne mesece, sproti pa plačuje le tekoče. Ko pride mesec maj in junij, ko bi se študent morda rad preselil domov, to sicer lahko stori, vendar mu je landlord že vnaprej vzel najemnino za te mesece. Nihče seveda ne nasede dvakrat, vedno pa je dovolj takih, ki nasedejo prvič...In nasedejo silovito.

POGODBA je za vsakega od vas, ki karkoli najemate, bistvena. Če vam landlord že na začetku govori o tem, kako boste ceneje živeli, če ne bo pogodbe, se motite. Zaračunal vam bo enako, le njemu bo ostalo več. Poleg tega nimate nobenega pravnega varstva, če se kaj zalomi. Če vam že pogodbe noče dati, naj vam vsaj na majhen papirček napiše "potrdilo o prejemu denarja" za sobo. S tem potrdilom lahko vedno povprašate na Davčni upravi, če je landlord prijavil prihodek od najema. Po zadnjih birokratskih olajšavah fizičnim osebam ni potrebno predložiti najemne pogodbe, ampak samo znesek za akontacijo dohodnine.
Sicer pa je potrebno po zakonu vse pogodbe, ki se tičejo nepremičnin, skleniti v pisni obliki, sicer so nične.

lp,

Erin ZA KAKOVOSTNO BIVANJE ŠTUDENTOV v "totem našem Mariboru".

Namig dneva: sfrizirajte Ljubico

ErinBrokowitz — Sat, 01 Aug 2009 12:29:03 UT

Zadnje čase sem veliko časa na netu posvetila učenju "optimiziranja spletnih strani". Nikar me preveč ne sprašujte, kaj in kako, ker sem povsem nova na tem področju in potrebna še kakšne plenice med nogami, preden bom zrela do takega nivoja, da bom vse to znala sama.

Sem pa dobila ogromno namigov in klicev takih ali drugačnih podjetnikov, ki bi mi to storitev opravili hitro in učinkovito. Račun bi bil hiter, visok, odziv pa hmmmm, morda niti ne tako učinkovit....

Med počivanjem malo prilezem na netlog, se čudim, kaj napišem, zavijem še na kakšno trač stran, na spletne novice ali kaj podobnega....Med spletnimi novicami sem takole mimogrede ugotovila, da sem socialni invalid in internetni zasvojenec, saj sem v anketi, koliko časa prebijete povprečno na netu, odgovorila z 16 do 18 ur dnevno, včasih nič, ne želim tudi osebno prijateljevati z znanci z neta, nimam kaj dosti živih prijateljev, ne hodim v redno službo, vikendi so včasih tako tako, ob sredah ali četrtkih rada izklopim, telefon pa moram zaradi povečanega povpraševanja po mojih produktih nositi tudi v kopalnico....Le produktov mi je zmanjkalo....Shit, le zakaj ne ponujam kaj drugega....Kakšne drage maže za okrog oči, kakšne neumnosti proti gubam, kakšnega čudeža za hujšanje...

Med spletnim počitkom sem v rumenem in oranžnem tisku našla tudi informacije o zelo podjetnih ženskah, ki vodijo tak ali drugačen butik sredi Ljubljane, obenem so strastne matere in povsem predane svoji družini.

Ena od teh čudežnih žensk je v intervjuju izjavila, da ji je materinstvo prvo. Ko so jo povprašali, kako usklajuje svoj zelo pomemben poslovni dan, je rekla nekako takole:

"Zjutraj oba otroka odpeljem v varstvo, nato sem nekoliko posvetim poslu, ob treh otroke vzamem iz varstva in se posvetim svoji družini." Zame je to super, res.

Na vprašanje, kako skrbi za svojo fit postavo, je odgovorila (že spet samo približno navajam):
"Vsak dan pretečem vsaj 10 kilometrov, dve uri plavam v bazenu, nato še malo fitnesa. Brez tega si ne predstavljam dneva." Evo, spet super.

In naslednje vprašanje: "Kako pa skrbite za svoje res lepe lase?"

Ne boste verjeli odgovoru: "Obvezno enkrat tedensko obiščem frizerja in si privoščim izdatno lasno masko iz naravnih sestavin. K dobri postavi seveda pristoji tudi urejeno lasišče". Evo, meni spet super.

Na vprašanje, kako usklajuje uspešno poslovno kariero ter materinstvo ter se še tako izdatno izobražuje, je odgovorila, da študira ponoči. Ma evo, meni je to spet super.

Čudežne ženske se kar vrstijo. Moj poklon vsem. Le tega nisem zasledila, kdaj kaj skuha in opere, kdaj vleče kakšen težek in drag sesalec po kvartu, ali ima sušilca za žehto, kdo zamenja posteljnino, ko začne smrdet po ljudskem švicu...in seveda.....koliko časa pa uspe nameniti družinskemu življenju, če vsak dan laufa 10 km, plava 2 uri, uspešno vodi posel in še vse ostalo.....Evo, tukaj se mi je zataknilo, ker ne razumem. In raje kar pozabim na vse izjavljeno

Potem pa se mi pogled ustavi (seveda, sicer ne bi bila Erin) tudi v parlamentu. In čeprav nisem iz frizerske stroke, me marsikaj zmoti... Cvetka neprestano daje za ušesa par odvečnih las, ker očitno nima časa, da bi se sproti frizirala. Majda, ena, ima neko staro trajno. Majda, druga, okej, ne bom o tem, je vsaj redno pobarvana....ampak, kje se mi pa zalomi?

Pri Ljubici. Sposobna gospa s precej neukrotljivimi lasmi je bila z moje strani videna tudi brez lasne čelade.....Aha...Na enem od mimogrede srečanj si je lase samo umila in pustila vetru, da jo posuši. Tam je bila res dobra. Kar pa počnejo z njeno frizuro frizerji, s katerimi sodeluje, pa je na robu vsake pameti. Saj ni treba, da ima "čelado", no.

Moj namig je namenjen vsem frizerjem: Pošljite ponudbo in mi počešite in naredite Ljubico lepo ter mikavno. Ker morda pa je prav v tem štos? Če bo imela normalno frizuro, jo bo morda še kdo jemal resno?
Tako menim, seveda.

Sicer pa imejte se lepo in dovolite življenju, ki vas spremlja, da živi z vami

lp, erin

Peti del smisla življenja

ErinBrokowitz — Wed, 29 Jul 2009 06:15:05 UT

"Duša se ne razvija, ker se ukvarja z vsakodnevnimi nepomembnostmi," je ena od točke dnevnega reda, ki jo predstavi predsednik skupščine korporacije Darovalci jeter d.d.
"Oprostite, kaj ste rekli o klobukih?" , ga vpraša eden od nadzornikov.
"Klobuki se ne nosijo dovolj pogosto," mu odgovori predsednik.

Med razgovorom o smislu življenja se kamera za trenutek obrne proti oknu, kjer je kaj videti: sosednja stavba se bo vsak trenutek zrušila na pomembne sestankovalce. V ozadju klesar mirno opravlja svoje delo, v steno mora vklesati še enega od prečastitih darovalcev jeter, ki rešujejo življenja.

Začetek

Medicinca obiščeta enega od "darovalcev organov z izkaznico". Možakar se je za darovalca odločil iz humanitarnih vzgibov in niti slutil ni, kaj se mu utegne zgoditi. Čeprav je še hudo živ in zdrav, medicinca vztrajata, mu vzameta izkaznico ter mu dopovedujeta , da nujno potrebujeta njegova jetra, ki bodo rešila pomembno življenje.
Medtem ko medicinca še živemu s kleščami pulita jetra iz njegove trebušne votline , se pojavi žrtvina žena z navijalkami v laseh ter jima ponudi čaj. Vmes se jezi na še vedno tulečega in krvavečega moža, da je bil vse življenje bedak in se pridružil vsaki humanitarni neumnosti. (povzeto po Monty Phytonu)

Čeprav je originalna zasnova komedije nastala leta 1983, me je danes spomnila na dogajanje okrog mene. Nekako tako si predstavljam skupščine slovenskih podjetij, s katerimi se ukvarjamo že nekaj let. Tudi Mure, če hočete. Tudi seje vlade se mi zdijo vse v tem stilu. Važno je imeti vsakodnevne teme za sestankovanje, dan, teden, mesec ali leto pa minevajo neodvisno od besed, ki se tam vrtijo. Saj časa je dovolj, le nekako ga je treba ubiti.

Čeprav sem na strani darovanja organov, pa me že vsaj dvajset let prevevajo podobne misli:

je možno, da sezname darovalcev pregleduje tudi veliki brat , ki me bo nekoč izbral, me takole mimogrede pokončal in me daroval višjim ciljem, drugače povedano, kakšnemu prezidentu?

je torej tudi možno, da so moji notranji organi že dolgo čisto fuč in po tej plati torej nezanimivi za stroko, kateri sem jih namenila?

katera od izkaznic, ki jih vlačim s seboj, da me spustijo v to ali ono stavbo, mi dajo nekaj drobiža za sladoled, popust pri šopingu, dovolijo voziti....pušča za seboj sled, da bom v primeru nujne rabe mojih lepih ledvičk, takoj dosegljiva in bodo še vroče dostopne in dostavljene eminenci?

na kakšen način me bodo odstranili?

Prmejduš, da me je strah. Včeraj sem zasledila novico, da bodo čipirali nosoroge ter jih zavarovali pred divjimi lovci, my ass.

Pa da ne bo pomote. Mene čipiranje ne moti, dokler mi ne nameravajo pri živem telesu izpuliti jeter....

Pri Erin malo drugače:)

ErinBrokowitz — Tue, 28 Jul 2009 09:33:26 UT

Po meni pleza mlad klop, sosedje pa vsi prišli iz tujine

ErinBrokowitz — Wed, 22 Jul 2009 17:23:45 UT

Povedano drugače in množicam bolj dostopno sem se znašla v pravem peklu raznovrstnih bolezni.

Moj tast se je pravkar vrnil s tritedenskega delovnega pohajkovanja po svetu, kjer je bil dnevno izpostavljen takim in drugačnim virusom. Danes si je zaželel moje družbe in o tem sem razmišljala včeraj zvečer. Kako naj mu lepše povem, naj ne hodi s svojimi novimi virusi do mene, ki še vedno mislim, da živim v raju, kjer imajo virusi vstop prepovedan.

Nič mu nisem rekla in on je kar prišel. Ko sva se objela, sem mu končno priznala svoje pomisleke:

"Dragi naš dedi, nikakor nisem našla besed in ovir, ki bi vas vsaj še dva dni priklenile v Maribor."

Šele potem sem se spomnila, da so moji prvi sosedje v treh komadih brez vsakega vprašanja prišli iz Švice, se naselili v svoj dom, se rokovali z mano in vsi smo bili veseli.

Potem sem silovito objela svojo Dolores, ki se je preko nekaterih že okuženih dežel, pretihotapila s Švedske, poleg pripeljala še neznane ljudi, ki gredo dalje proti Balkanu. Nič nisem mislila na gripe in te reči. Kot tudi nikoli prej.

Od soseda sosed tudi od tam, naš novi obisk sveže prehlajen iz Anglije....Okej, saj niso sami krivi, če hočejo biti ravno zdaj tukaj. In še z mano.

Ko sem našemu popotniku zaupala svoje pomisleke, se je nasmejal in mi povedal, da on ima vsaj potrdilo, da svine gripe nima, jaz pa še tega ne.

Hmmm, kako je res vse tole....

Spomladi 2004 se je v deželi mojega dela začela močno razširjati ptičja gripa in po vseh tamkajšnjih napovedih bi bilo možno, da bi zaprli meje. Od doma sem dobila obvestilo o bolnem očetu, zato sva z možem ukrepala po svojih najboljših močeh. Šla sva nazaj v Slovenijo.

Ker sva šla z možem nazaj mimo načrtovanega, sva bila na poti skoraj 80 ur. Spala ali bedela na letališčih, se izmenjavala v dremanju in čakanju na naslednji polet. Četudi sem se v Singapuru stuširala in uredila kar na letališču, se počesala, iz las naredila neko obliko konjske fige ter se celo odišavila, je bilo do poleta iz Londona v Trst še daleč. Očitno sem bila na zadnji postaji precej bolj podobna coprnici kot se sicer da videti na prvi pogled. Pregledali so me tako v detajle, da me podplati še danes lahko upravičeno srbijo....Ker bi šli radi drugam....

Na letališču v Singapuru sva morala čez obvezno merjenje telesne temperature, ki bi morebiti kazala na Sars, ki je bil takrat popularen (le kam je izginil). Ob vrnitvi domov so se me nekateri nekoliko izogibali, vendar sem bila do konca usmerjena na smeh in jim dala vedet vsaj to, da imam potrdilo, da Sarsa nimam, oni pa mi ne morejo zagotoviti, da nimajo kaj hujšega.

In tako se bolezni dogajajo dalje. Sars, ptičja, zdaj prašičja. Itak je jasno, da vsi ne bodo zboleli in je jasno, da vsi oboleli tudi ne bodo preživeli. Tukaj nimam moči in je tudi ne iščem in ne pričakujem.

Sem pa opazila nekaj drugega. Klope. Boreliozo.
Včasih sem spadala v skupino, na katero je klop prilezel tudi sredi asfalta. In z njim še druge čudne žuželke, zaradi katerih sem krilila z rokami levo in desno.

Danes se nobene od njih ne bojim. Klop, ki slučajno zaide name, me požgečka. Pogledam in ga odstranim. Pride samo še na dve leti in sva oba zadovoljna. Oso, ki pride na moj kruh, namazan s smetano in posipano s sladkorjem, opazujem. Božansko bitje. Pride, namaka svoje tipalke na sladkor, nosi vase, spet potipa, spet nese.....Ko se napije in naje, gre. Takrat ugriznem v svoj kos namazanega kruha, se nasmejim soncu ter naravi ter živim dalje.

Tako čisto preprosto povedano sem dobila občutek, da živimo skupaj. V dobrem in slabem, v sladkem in manj sladkem. Nihče od njih mi nič noče in nihče ni prišel z namenom mi škodovati.

Spravljena sem z naravo in žuželkami okrog sebe. In če hočem to obdržati, moram biti tudi spravljena z ljudmi. Ni vedno lahko, je pa možno.

lp. erin

Vsega me je naučil toti netlog

ErinBrokowitz — Mon, 20 Jul 2009 09:13:19 UT

Še dva tedna me loči od obletnice gobezdanja na netlogu. Začela sem z blogi, ki so bili vedno podprti tudi s takim ali drugačnim virom, veliko truda sem vložila v to, da bi me razumeli in sprejeli. Takrat sem se pridušala, da se ne bom spuščala v napake, ki jih vidim in berem. In da bom šla mimo, če mi ne bo všeč.

Saj gre, ne pa vedno. V enem letu se je marsikaj zgodilo. Vse tukaj napisano je nekakšen odsev tega. Refleksija naših čustev, neumnosti, norosti, sposobnosti, uspehov in padcev. Zgodovinski spomin pamfletov, pravzaprav. Mojih in drugih. Pravzaprav nič življenjsko pomembnega, če tega nisi iskal. Lahko si se kaj naučil, večinoma pa težko, težko.

Prve mesece sem skrbno čuvala svoje virtualne prijatelje, jih obiskovala, jim pošiljala pesmice, se jih spomnila. Temu so potem sledili navali smejčkov in objemčkov. A to sploh kdo rabi? Ja in ne. Dobro dene, ko ga prilepiš, nekatere moti, ko jim ga daš. Potem sem začela objavljati svoje dnevnike, v katerih sem opisovala težko delo v sadovnjakih in lepo je bilo, če je kdo prebral, se zamislil, morda tudi pri sebi kaj spremenil. Spomnim se svojega prvega komentarja pri Pinki, ko je pred dopustom naredila čudovito sestavljanko in kar nisem mogla verjet, da je to njeno delo. Saj veste, po mailih kroži vse sorte gradivo, dišeče kave, osli z rogovi, plastične vrtnice, vilinske osebe in še marsikaj.....Pa sem Pinki napisala nekaj v smislu: Hmmm, dobro, če si to sama sestavila. Šele potem sem šla prebrat njene bloge za nazaj in imela kaj videti in brati. In postalo mi je jasno, da je Pinka carica netloga.

Z njenim dovoljenjem sem napisala blog z naslovom Denar je umazan ali vsega je kriva Miška. Tak je bil tudi moj namen. Pisati bloge, ki bodo podkrepljeni z viri, imeli malo moje osebne note, koga nasmejali, kdo se bo zamislil. Pa ni šlo tako dalje.....Novice o recesiji v svetu so dosegle tudi netlog in še preden se je kaj sploh zgodilo zares tudi v Sloveniji, so ljudje obupali. In to prav tisti, ki so bili tu. Privezani na forume, objavljali in mislili, dajali svoja mnenja, se pridušali, da so to samo mnenja in štala je šla dalje...

Kmalu sem opazila, da je malo takih, ki komentirajo in se veselijo lepih in pogumnih stvari. Saj nisem pričakovala, da bi se pod mojimi delavskimi dnevniki kdaj zgrinjale množice. Je pa res, da so se navlekli na vsak naslov, ki bi lahko dal kaj rumenega, sočnega, kaj takega, kjer lahko pljuneš drugam. He he, to je bilo res veselje. Dajmo si duška, narod!

Spremljala sem našo Tečko, ki ji je pisanje izziv in tisti del dneva, ki je lep. In še vedno je tako. Če vam zvečer manjka lepa zgodba, malo erotična, malo ljubezenska, malo iskrena....Pojdite do Tečke, ona ima veliko večji jerbas prijaznosti kot Erin, ki je velikokrat tudi hudo jezna in žolčna.

S Pinko sem nadaljevala komunikacijo. Naučila me je uporabljati tisti del moje zavesti, ki se ji reče: Poglej to še enkrat in z druge strani. Če sem kazala znake nestrpnosti, jih je omilila in mi argumentirano razložila, kam naj še pogledam in kako.

Našla sem ali pa me je naša Mateja. Jezična in poetična. Marsikdaj sem bila do nje silno kruta. Se ji opravičila. Jo spoznala, ona mene. Danes vem, da mi lahko napiše karkoli in bo tam ostalo. Jaz sem ji napisala marsikaj in je tam ostalo? Ne vem, nisem preverjala. Vem pa, da je čudovito bitje. Polno življenja in polno vsega.

Potem se je pojavila Taja. Aha, z njo sem pa zagotovo imela precej žolčnih izpadov....Ona brani svoje, jaz svoje. Rezultat teh bojev je še vedno enak, si mislim. Cenim jo, ker je v svojih komentarjih jasna, čeprav se z njo največkrat sploh ne strinjam. Njen prijatelj je Tito, moj Demokrat. Ker se gospoda ne poznata osebno, naju je težko primerjati s tega stališča, lahko pa naju najdete med pletjem plevela, gojenjem rastlin in uživanju v vsem dobrem, kar svet prinaša, če to hočemo videti. Ko ona govori o sočutju, jo napadem, da je to pretirano gojenje avtoimunih virusov, ki se ob pretirani uporabi lahko za stalno naselijo prav v vsakem od nas. Kot artritis ali rak, ki sta tudi tovrstni obliki bolezni, ki jim kar takole mimogrede dovolimo, da živijo z nami. Moj artritis je posledica preteklega življenja, ko sem svoje nerešene zadeve raje usmerila vase in jim nisem dala in znala poiskati druge poti. Če mi je v 20 letih pojedel kakšen hrustanec, naj mu bo. Ne bom pa dovolila, da me poje celo.

Da ne bom omenjala samo nekaterih. Še vedno so z mano mnogi, ni za verjet. Kljub mojemu mačehovskemu odnosu do njih, se imamo lepo. Eni me hvalijo, drugi me pljuvajo. To mi je všeč, ker je razmerje 50:50. To je tudi formula, ki jo je že precej let nazaj uporabil lastnik blagovne znamke Red bull, ki se je mnogo let boril prav s tem, kako svetu povedati, da je bolje biti mrzel ali vroč. Mlačen pa nikakor ne.

A ste kdaj popili ledno mrzel Red bull? He he, ful je dober, četudi je strupen.

lp, erin

P.S.: saj ima še veliko teksta v glavi, ampak dolgih blogov itak nihče ne bere

P.S. od P.S.:
Svit, seveda.....Če so me njegove lampe povsem prevzele na začetku, lahko čisto mirno povem, da me prevzemajo še vedno. Midva imava poseben odnos. Se mi zdi. Sigurno sem ga kdaj pa kdaj opljuvala, priznam. Zakaj? Danes ne vem tega. Je pa zagotovo mojega perja ptič (ali pa tistega, ki bi ga rada nosila), saj mi je vsak moj dopis tako ali drugače razložil s svojega dojemanja sveta.

Svit, Jasna in še kdo (kar javite se, ne spomnim se vsega naenkrat).....Zelo ste zaznamovali moje življenje.

In že spet novo: Vugi me je v tem letu marsikdaj nasmejala do solz. Potem mi je celo dala recept za nvo postavo. He he....Dober, ampak preveč pravil za Erin. Ne morem živet po vzorcih drugih in tudi hujšanje mi ne gre od rok na tak način. Tako zelo sem samosvoja, da so mi še moje kile všeč Ne vedno , ampak gre......

Najboljša današnja informacija je zlata

ErinBrokowitz — Sat, 18 Jul 2009 22:37:21 UT

Radovedna sem, priznam, zato me marsikaj zanima. Verjetno nisem čisto pri pravi pameti, saj imam običajno okrog sebe pravo multimedijsko zabavo. Vsaj tri na sredi odprte knjige, tv, net-radio, na desni strani compa se mi pojavljajo novice in še kakšno reklamo za znižane sandale vidim in se potrudim izkoristiti kupon za kakršenkoli procent že.

Danes je bila bera informacij precej čudna. Vmes sem pokukala še nekaj komentarjev in neko od mene mlajše bitje ženskega spola me je celo nadrlo in si me zaželelo čez deset let videti plezati po drevesih. Hmmm, me mora pa res že zdaj videti v slabi kondiciji Čez deset let bom stara 55 let, kar pomeni, da bo takrat pred mano še dvajset let plezanja po hruškah. Madonca, no, saj nisem iz cukra in moke . No, takole mimogrede bitju tudi sporočam, da običajno cele dneve in tedne čisto nič ne delam. Nič. Samo čakam, da končno mine ta čas življenja, precej ur imam viška, zato jih ubijem tukaj, kajne

Okej. Informacije.
22 kazenskih ovadb. Good.
Mati otroka pozabila peljat v vrtec in ga skuhala v avtu pred lastno firmo. Very bad. Ubogo mater so popljuvali na vseh forumih in dvomim, da si bo s takim žegnom še kdaj prislužila kakšno nebeško stopinjo.
Neki policaj s kraljevskim imenom (ali je bil duke ali plemeniti ali cezar ali nekaj takega) je v majhnem prostoru z rokami kazal, kako je nekaj nekam obrnil, nato se je še enkrat obrnil in nato (z rokami je to kazal res fenomenalno) je obrnjen nekaj naredil (in se je res tudi pred kamero obrnil) in se spet obrnil, nato mu je skoraj v naročje padla bomba itd... No, tip se je za moje pojme v tisti pisarni vrtel kot derviš, nakar ga je naš prezident odlikoval z neko medaljo. Nič jasno.
Ena delavka je pred kamero izjavila, da je pojedla dve tableti za živce in bi lahko v takem stanju nekoga klofnila po glavi. Tako je rekla. Če se kaj na te prozace spoznam, si potem krotek kot janček in se ti prav nič ne lušta klofati naokrog. Novica je srednje dobra.
Damjan Murko je odklonil sodelovanje v Kmetiji za slavne, ker se boji krav. Konje in koze menda prenese, krav pa nikakor. In le kaj bi si mislili oboževalci, če bi ga videli vleči za kravje vime in si pri tem predstavljali njegov opojni vonj.
Gre pa Urša turbo pevka. Sporočam, da bom Kmetijo gledala. Zdi se mi dobra zapolnitev lebdenja v brezdelju in čakanju na lepše čase in kakšnega dobrega vodjo, ki nas bo popeljal iz tega sranja.

No, a so to kakšne informacije? Seveda ne. To je čisto medijsko vegetiranje.

Ker sem bila vseeno žejna kakšne boljše novice in morebiti tudi znanja, sem se malo zapeljala po netu. Po prijateljevem nasvetu pogledala čudovito oblikovano spletno stran in tam našla cel kup mladih računalničarjev, starih največ 24 let, ki imajo fantastično vizijo, dobre ideje, voljo in entuziazem. Srce mi je pelo, ko sem jih videla kot bodoče uspešne podjetnike. To je izredno dobra informacija.

Potem sem se odločila pogledati stran angleške firme, ki je že obnovila nekaj rudnikov zlata v Armeniji in precej oživila to dejavnost. Armenija ima nekaj čez 3 mio prebivalcev in dvakrat toliko diaspore, ki je raztresena po svetu, sedaj pa se počasi vrača in obuja svojo deželo. Moški, pozor! Ženske bi vas bile vesele, saj jih je nekoliko več od možičkov, so pa tudi bolj trdožive. Evo, predlagam samskim, da se podajo v armenske zlatokope, si tam najdejo še nevesto in uživajo.

Taista firma ima namen (ali pa to celo že počne) tudi na Kosovem obnoviti stare rudnike barvnih kovin. Menda je tam ruda precej namešana, je pa v vsaki nakopani kepi malo zlata, srebra, bakra itd....Skratka, zahod je udaril na območja, ki so bila do zdaj praktično neraziskana in zapostavljena.

Razlog mojega zanimanja za armensko zlato rudo je povsem praktičen: spoznala sem slovensko družino, ki ima očeta rudarja v Armeniji. Nekako izgubljena sem bila s tem podatkom, zato sem morala vse natančno raziskati. Možakar se je tja odpravil par let nazaj, ko se je začela nova zlata mrzlica.

Odkar to vem, pogosto mislim nanj. Le kakšen je njegov dan?

lp, erin

Ka si ti ja malo nor, chemtrails tudi v Sloveniji?

ErinBrokowitz — Mon, 13 Jul 2009 10:05:03 UT

Chemtrails ni ime nove glasbene skupine. Ni nov koktajl in ni tajvanska pohana kača na domač način.

To so čisto pravi umetni oblaki, ki jih naredijo posebna letala z izpusti raznih soli, kovin, gripokokov, sifilisov in druge umazanije, na katero se ne spoznam. Dejstvo je, da sem se prepričala na svoje oči, da zadeva deluje na točno v spodnjem siolovem blogu opisan način in da sem že nekaj časa pozorna na to.

Zelo izčrpno in dobro je tudi poročilo na Ajda - Vrzdenec . Toplo priporočam.

V soboto je bilo po dolgem času lepo in modro jutro, ki sem ga pričakala na Šentilju. Opazovala sem prelete letal in vsi navadni kondenz repi so nastajali in se lepo sušili ter razblinjali za letali. Četudi je bilo kar nekaj preletov, ni nastala mreža in mreže se niso zgostile v oblake.

Nekaj po osmi uri pa sem opazila tri letala, ki so imela kemične repe, začela risati značilne vzorce in v eni uri naštrikale celo mrežo. Fotoaparat sem imela, vendar so mi crknile baterije, saj sem jih porabila za fotografiranje kadilcev, ki so trumoma drli v obmejno trgovinico in jo skoraj podrli, ko so iz nje vlačili cele kartone cigaret. Saj vem, neverjetno je, ampak je oboje res. Oblaki in kontejnerji cigaret, ki jih Avstrijci pokupijo tam.

Začnite opazovati nebo. Danes je ponedeljek. Do četrtka bi naj bil mir, če bo ta dan zjutraj jasno, pa se utegne zgoditi nova invazija .

Kar je res, je res. Zastrupljajo nas tudi od zgoraj navzdol. Da ne pozabim omeniti plastenk z vodo, ki vam bolezen dobesedno po grlu teče v telo

Siolov blog o chemtrailih

Tale je pa tudi bomba. Tu najdete ostale povezave.
Modro nebo Slovenija

Tale pa je domače izdelave.

Dodala sem vam tudi zbirko fotografij Chemtraili tudi v Sloveniji, kjer bo morda malo več videti.

Nasvet: ko se zjutraj odpravljate ven, ne pozabite spustiti po grlu malo šnopčka, pred tem pa pokaditi vsaj pol cigare. Le tako opremljeni boste dovolj zaščiteni za boj s strupi, ki vam utegnejo pasti na glavo. Z neba namreč ne pada kisli dež zato, ker smo mi umazani potrošniki osvinjali atmosfero in jo uničili za prihodnje rodove. Vse to pada na nas zato, ker to nekdo spusti z višine.

He he , kako je dobro tole Najprej name spustijo prašičje in pasje gripe, nato mi prodajo zdravila zanjo. Da jih resno vzamem, celo dovolijo, da kdo umre od tega. Prodajo mi tudi nagobčnike, mi vzamejo labode z Drave (le kje so bili celo sezono, očitno živi in zdravi) in me hočejo strašit še iz zraka.

Ne, ne, pujsi, ne bo vam uspelo . Če me smreka ni podrla, me tudi virus ne bo ha ha ha....

lp od Erin, čudežnega otroka he he

Tony Lenko, s tabo se pa zagotovo strinjam!

ErinBrokowitz — Mon, 13 Jul 2009 09:06:08 UT

Tony Lenko dela v podjetju Active Migration in v Sloveniji organizira predstavitve življenja in dela na drugem koncu sveta. Včeraj zvečer sem ga poslušala v oddaji Večerni gost in ponovno sem bila zadovoljna, da sem pravilno ocenila stanje tukaj in tam. V času od 2001 do danes se je marsikaj spremenilo tukaj in tam, le ljudje povsod ostajajo enaki. Tam problem akceptirajo in ga začnejo takoj odpravljati. Nima namreč nobenega smisla še dalje se valjati v njem, o tem obveščati vse naokrog ter iz tega delati dogodek. Ob pogovoru o tej temi se je nekoliko nasmehnil in rekel, da je res škoda, da se tukaj ne znamo lotiti reševanja težav z optimizmom.

Tony Lenko svojo kariero nadaljuje v uspešnem podjetju, kjer se dejavnosti prepletajo, od vodenja migracijskih pravnih postopkov, urejanja vizumov, svetovanja pri iskanju zaposlitve, poslovnega svetovanja do osebnih načrtov za selitev družin in posameznikov. Je aktiven član štirih ključnih organizacij na profesionalnem področju, kjer deluje. Je državni registrirani migracijski agent in svetovalec, član inštituta za migracije v Avstraliji, član avstralskega združenja za menedžment in združenja za poslovne svetovalce.
(odstavek prepisan iz članka).

Zanimanje Slovencev za Avstralijo, Kanado in Novo Zelandijo je veliko. Ko je pred leti (2006) pripravil predstavitev, se je za to zanimalo okrog tisoč Slovencev; zares se jih je v te države preselilo 150. Nazaj se je vrnil le en par. Zaradi domotožja.

Sedaj se letno vrača v Slovenijo, poslovno in tudi na obisk. Pravi, da se vedno pojavijo občutki nostalgije, ob tem pa tudi občutek privlačnosti trenutno oddaljenega domačega okolja v Avstraliji, ki ga začne že po tednu dni pogrešati. Pogreša sonce, jasno modro nebo, pesek na obali, moje najljubše mesto ob obali, palme in najpomembnejše, nasmejane obraze zadovoljnih ljudi.

Ko je opisoval svoje občutke ob obrazih, ki jih srečuje tukaj in tam, sem se ponovno potopila v svoje povsem enake zaznave ljudi, ki sem jih srečala down under.

Povzetek njegovih odgovorov v intervjuju (tudi po Zori Kužet):

»Gre za neko splošno, notranje zadovoljstvo, ki ga občutiš povsod. Ko pa greš tukaj skozi kakšno mesto, so obrazi precej bolj resni. Ljudje ne govorijo, ne komunicirajo toliko med seboj. Razlike med deželama občutiš že kot stranka v trgovini ali na bencinski črpalki. Tukaj je vse zelo uradno. V Avstraliji pa obstaja fraza, vedno kdo vpraša: "How are you? (Kako si." To je kot pozdrav in pomeni, da je narejen še korak dalje, da se ljudje tikajo. Sogovornika torej vedno zanima, kako si. In upa, da si v redu, ali pa bi ti celo rad pomagal.«

»Razlika je tudi v barvah oblačil. Tukaj vidim več sivine, ni tako široke palete barv, kot je recimo v Avstraliji.«

»Ideja o selitvi v Avstralijo je nastala ob delu moje žene, ki je pet let živela v Kanadi in je delala pri Active Migration. Podjetje sva prevzela in ga prenesla v Avstralijo. Torej je naša družina šla iz osebnih razlogov, ker smo želeli razširiti svoje karierne in poslovne možnosti. Vsaka sprememba okolja, kjer živiš ali delaš, vključuje nekaj negotovosti in tudi sam sem se srečal s tem. Imeli pa smo jasen poslovni cilj, močno voljo in veliko energije za učenje, prilagajanje ter sprejemanje novega okolja. Lastne selitve so bile čudovit učni teritorij za delo, ki ga opravljam danes, ko pomagam stotinam družin v podobnih situacijah.«

»Sprva smo imeli v mislih Novo Zelandijo. Imeli smo odprte možnosti za obe državi, kvalificirali smo se za poslovne vizume v obeh. V Novi Zelandiji smo bili pet mesecev, ki sem jih sam namenil študiranju migracijske zakonodaje in navezovanju poslovnih stikov ter spoznavanju države. Nato smo šli pogledat še v Avstralijo in takoj sklenili, da ostanemo tam. Bila je ljubezen na prvi pogled. Nihče od nas ni bil še nikoli prej tam.
Prvi vtis je bil čudovit, ekstremno lep. Vse drugo naprej pa je bilo zopet čudovito. V glavnem nas je pritegnilo to, da je vse funkcioniralo, kot mora. Nobenih ovir ni bilo, vse je šlo zelo gladko. Iščeš stanovanje, se vseliš, registriraš podjetje. Podjetje je bilo pravzaprav samo prestavljeno. Vse to se lahko uredi v nekaj urah ali dnevih.«

»Ko človek odide tako daleč, pusti vse za seboj. Dobi tudi priložnost, da prične vse znova. Denimo napak, ki jih je morda delal v preteklosti, v stari domovini, najbrž ne ponovi več. Začne lahko torej čisto znova. V nekem pogledu je to novo rojstvo, nov začetek. Veliko ljudi novo okolje izkoristi tudi za popoln preporod. Ljudje dobijo nova znanja, novo energijo za življenje.«

»Sonce je v Avstraliji drugačno kot tukaj. Že od nekdaj, od 50. let, tam velja, da je treba uporabljati zaščitno kremo in pokrivala. Otroke pričnejo o tem učiti že v vrtcih in velja pravilo: če prideš brez pokrivala, tisti dan ne smeš ven. V vrtcih imajo običajno pri vhodnih vratih kreme in otroci si jih obvezno nanesejo, ko gredo ven.«

»Tujina je priložnost za dragocene izkušnje, širjenje znanja, spoznavanju drugih kultur. Izhajam iz svojih izkušenj in promoviram tujino kot nabiranje izkušenj in graditev poslovne kariere. Trideset let sem živel v Sloveniji, v zadnjih štirih letih pa sem v Avstraliji pridobil neskončno znanje in sposobnosti, ki jih sploh ni mogoče izmeriti. Slovenija lahko pridobi z ljudmi, ki so si nabrali izkušnje v tujini, nov, velik kapital, čeprav te ljudi začasno zgubi. Sam sem si nekatere stvari nekoč predstavljal povsem drugače. V šolah so mi v Sloveniji predavali o mnogih stvareh, kot da so enake po vsem svetu. Vendar so drugačne in mogoče na deset ali petdeset drugih načinov.«

»Otroku ne govori, da je karkoli težko, to je enostaven recept za uspeh.«

»Ali v Avstraliji pogrešam kaj slovenskega? Če nič drugega, so res kakšne jedi tiste, na katere se človek spomni. V Sloveniji je namreč večja izbira kruha in mlečnih izdelkov. Če sem popolnoma iskren, pravzaprav ne pogrešam ničesar posebno velikega. Prijatelje je tam še veliko lažje najti kot v Sloveniji.«
»Najbolj mi ugajata družbeno-kulturni sistem in klima. Odnosi med ljudmi so povsem drugačni kot v Sloveniji, večinoma so ljudje nasmejani in javne raziskave vedno kažejo na visoko zadovoljstvo ljudi. Problem, ki ga ni moč rešiti, ni problem. Državni sistem deluje zelo logično in predvsem z veliko manj birokratizma kot v Sloveniji. »

Pa naj še kdo reče, da je karkoli težko

Draga moja frendica

ErinBrokowitz — Sat, 11 Jul 2009 18:29:31 UT

Ime imam kot vsi ostali in sem kar sem.

Zelo veliko ljudi ne sprejemam in se z njimi tudi ne družim. Ne več. Včasih pa sem se.

In šele zdaj, ko se zavedam tega, kako zelo sem lahko konfliktna in problematična, se temu primerno obnašam. Zavedam se, da nisem sposobna dela v kolektivu, ker to pomeni preveliko odstopanje od mojega dojemanja tako poslovnega kot tudi prostega časa. Ampak za to sem potrebovala veliko let in tudi nekaj dodatne izobrazbe. Kaj si o tem mislijo drugi, mi ni kaj dosti mar. Res ne.

Moj predvsem kritikantski ali kritizerski način pisanja ni namenjen žaljenju enih in prosperiranju drugih. S tem načinom bi rada ljudi prebudila, da bi začeli delati s svojo glavo. Če to pomeni, da mene danes, jutri, tako ali drugače našeškajo, nimam nič proti. To samo pomeni, da se je v njih nekaj prebudilo.

Seveda nisem popolna in to je daleč od mene. Nekatera moja jutra so hujša od vsakega dna in nekateri večeri se ne končajo v razrešitvi naslednjega dne. Sem pa borka. To sem zagotovo. Borim se za vsak najmanjši košček dobrega ali pozitivnega, ki se v meni tisto jutro pokaže. Moram. Hočem. Torej lahko.

Danes sem spoznala čudnega človečka. Slučajno so naju porinili skupaj. Enkrat rudar, potem drvar, potem prodajalec najboljših sesalcev, nabiralec gob, dober, delaven, pošten, predvsem pa neskončno optimističen.

Za zelo majhen denar je kupil propadajočo kmetijo z velikim vinogradom in stotimi drevesi orehov. Gledala sem ga z velikimi očmi in pričakovanji...Nekoč sem na hrvaški tv (skoraj redno spremljam v nedeljo oddaje o poljedelcih na tvs in htv) zasledila prispevek, ki je govoril o kmetu, ki je hotel vložiti sredstva v vrednosti 2000 sadik orehov v katerokoli drugo naložbo po svetu. Ko je vse dobro preračunal in pri tem vračunal najboljše donose skladov in delnic (ki so sedaj na dnu), se je odločil za sadike oreha.
In naredil najboljši posel stoletja, zame, s sedanjega vidika svetovne borze.

Zakaj mu niso sledili še drugi? Ker je bil njegov izračun nekoliko drugačen. Ostali so isto vsoto vložili v delnice in jo sedaj izgubili. On je vložil v sadike, ki še danes rastejo.

Razlika je samo v tem, da se je on odločil, da bo za prirastek k svoji naložbi naslednjih 12 let delal s sadikami, da bodo lepe in dobre in debele. Ostali so menili, da bodo za enak vložek lahko sedeli in čakali, kako se jim naložba debeli.

Orehovina po 12 letih postane zelo ZELO in ZELO dobro plačan les. Ko pa pozabiš na to, da boš posekal orehe in bi v zemlji ostale samo korenine!!! Te so pa najbolj cenjene pri puškarjih in ostalih izdelovalcih takih ali drugačnih posebnosti iz orehovine.

Zdaj me lahko ožigosaš kot vase zagledano in zafrustrirano egoistko.

Ne moreš pa zanikati, da je RES in bo vedno RES, da so vsi ljudje kreativni in da je možno živeti in preživeti tako ali drugače.

Nikakor pa ni moč lagodno živeti, se smiliti celemu svetu, stavkati, groziti in čakati, da bo z neba začelo padati zlato.

Nikoli nisem zanikala, da sem problematična. Sem, seveda sem! In prav zaradi tega sem raje sama svoja na vseh področjih. Nisem kuharica v vrtcu in ne prinesem domov še ene runde hrane za družino, tako mimogrede. Nisem gozdar v državnem podjetju in ne podrem, tako mimogrede, še dveh smrekulj zase. Saj se nič ne vidi in nihče ne ve. In ne sešijem še kakšne lepe obleke mimogrede še mimo proizvodnje....Saj nihče ne opazi, saj nihče ne kontrolira...

Zato, draga moja, sem ponosna nase. V svojem poklicu namreč ne morem kar tako mimogrede vzeti še kaj mimo.

In ja, ponovno ti povem, da sem sedaj pripravljena tudi na spopad s socializmom. Takrat sem bila otrok in so mi ga vrinili, zdaj se gam izognila, če se bo dogajal v smeri, ki se dogaja sedaj: priviligirani, ki bi si lahko privoščili tudi zasebno zdravstvo, so javno zdravstvo tako obremenili, da ostali sploh na vrsto ne pridejo. K**c pa tako javno zdravstvo! Javno zdravstvo naj bo za tiste, ki si drugačnega ne morejo privoščit. Sedaj pa je povsem nasprotno.....Samo VEZE delujejo v javnem zdravstvu, samo to....Večjega in bolj pokvarjenega sistema si niti Rusija ne privošči.

Tvoj odnos do mene je poseben. Imam te rada in te spoštujem. Ne morem pa namesto tebe misliti lepih misli. Še meni jih velikokrat zmanjka.

lp. Erin

O zakonu privlačnosti in moji upokojitvi

ErinBrokowitz — Wed, 08 Jul 2009 08:42:12 UT

Zadnje čase sem se z zakonom privlačnosti precej ukvarjala in ugotovila, da 100% drži.

Zakaj tako mislim?

Preprosto. Zdaj sem stara 45 let. Pred desetimi leti sem bila v monotoni državni službi, kjer so se skoraj moje vrstnice dnevno ukvarjale z izračunom potrebnih let, da bi končno izpolnile svoj cilj - upokojitev. Upokojitev so si izbrale za optimalen razplet nezadovoljstva, ki so ga dnevno preživljale v službi. Nekega dne so me prepričale in dovolila sem jim izračun...Jejhata, porazno....Še najmanj 27 let naj bi vlačila naokrog vozičke s knjigami, se prilagajala muhasti šefici, delala na poziv, jedla na ukaz, počivala z dovoljenjem, dopustovala s slabo vestjo. Ta izračun je bil zame dober, ker sem šele takrat začela razmišljati, da je 27 let dolga doba in da sem v bistvu svojo tlako komaj dobro začela. Ni mi bilo všeč in pridušala sem se, da temu ne bo tako. In se je tudi zgodilo.

Pred petimi leti, ko sem bila že osvobojena tlake, ki me je dušila in že bila na dobri poti ter prepričana, da bom resnično v življenju delala stvari, ki me veselijo, delala do svoje fizične obnemoglosti ter dočakala 96 let življenja, sem spoznala žensko, ki se je upokojila pri 52-ih letih, pred tem pa se je zaradi "težke zaposljivosti" vlačila po zavodih 10 let - se pravi, da je kot administrativni tehnik obupala pri 42-ih. Kaj ima od tega, res ne vem. Mojega spoštovanja zagotovo ne, pa tudi potrebuje ga ne. Je mlada in lepa upokojenka in bog jo požegnaj. Ima pa tudi čedalje več bolezni. Bolezen privlači bolezen.

V otroštvu sem bila izredno bolehen otrok, a sem se temu kar dobro upirala. V prejšnji službi, ko mi je artritis že močno napredoval in načel sklepe, sem veliko noči prejokala v bolečinah. In bolečina je rodila novo bolečino in nič ni kazalo na kaj dobrega. Pa sem se odločila in vzela vse te bolečine v svoje roke. Še vedno jih imam. Pa ne bolijo tako zelo. In nekateri sklepi ne otekajo več tako močno. Občasno sicer ne morem uporabljati desne roke, ker mi zateče do komolca, vendar ji ne dovolim prav dosti tega. Ne kažem tega zdravnikom, ne hodim naokrog kot calimero. Kar tako si rečem, da je to okej in da je trea pač to nekako preživeti, jutri bo pa itak bolje. Tako sem ugotovila, da zdravje privlači zdravje.

Zdaj je čas gospodarskih sprememb, šibki tonejo, močni ostajajo. Ko bodo šibki povsem na tleh, bodo avtomatsko v sebi zgradili obrambni mehanizem in se začeli vzpenjati. Če bodo to res želeli in če v njih ne bo prevladala skrita notranja želja, da je to morda možnost, da jih še več vidi, kako zelo so šibki. Potem pač ne bodo nikoli več vstali.

Včeraj sem poslušala ministra Križaniča, kako je med zobmi komaj spravil iz sebe, da naj bi v prihodnosti vsi tisti, ki bodo še dovolj vitalni, delali do konca. Jaz torej do 96. leta) Izjava mi je bila všeč in mi je končno dala nova krila brez red bula. Uradno se bom upokojila šele čez kakšnih 30 let (torej pozneje kot bi se pred desetimi leti), torej imam dovolj časa, da ponovno zacvetim in počakam naslednjo krizo. Juhu!

Enako privlači enako. Revščina pritegne še več revščine, bogastvo še več bogastva. Bolni, ki tarnajo, bodo še bolj bolni in zdravi, ki ne razmišljajo o bolezni, bodo še bolj zdravi. Pogumni še bolj pogumni in cagavci bodo še bolj nadležni.

Misli, ki jih mislite danes, se bodo manifestirale v prihodnosti. Če temu ne bi bilo tako, bi tudi Erin še vedno jokala na poti iz službe domov in obratno. In bi hodila z obvezanimi rokami še več in še dlje na leto. Moje misli delajo moj svet in če jim dovolim, da sprejemajo tuje misli in pomisleke, ki bi lahko pokvarile moje svobodno vesolje, bodo to tudi storile. To je neke vrste osebni egoizem, ki pa je lahko tudi altruizem v smislu "tujega nočemo, svojega ne damo - če so tvoje misli grde, jih nočem, svojim lepim pa se ne odpovem."

Ko se znajdemo v težavah, jih seveda ne moremo odpraviti kar čez noč. Lahko pa prenehamo govoriti o njih. Če preusmerimo svoje misli na reševanje tega problema, bo rešitev vse bližje. In obratno: če bomo vsakemu na vsakem koraku mencali in govorili, kako nam je hudo, bomo privlačili še več tega. Ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Ko imajo nebesa mlade, jih imajo tudi veliko.

Morda sem zato tako hudojezična marsikdaj. Pa ne bom več, ker to škodi meni, drugim pa prav nič ne koristi.

Lep deževen dan,

Erin

A smo al nismo v recesiji

ErinBrokowitz — Fri, 03 Jul 2009 18:17:58 UT

Imam polno tem in cele plahte tekstov....

Ampak...trenutno psihološko stanje večine je skrajno naelektreno in nekateri ne bi prenesli niti tega, da grem kampirat in spat pod kaktuse. Ker bi potem dobila nazaj, da "sem pač imela vsaj za bencin, oni pa še tega ne".
Trenutno je na netlogu moderno pisati o tem, kako je grozno, če nimaš za kruh.
O tem, da to pišejo tisti, ki pa imajo še vedno računalnik in povezavo z internetom (ko sem bila v škripcih, sem vse to odjavila in hodila na internet v knjižnico), ne bi izgubljala besed.

Tukaj lahko prebereš stotine žalostnih zgodb, kar bi morali prepovedati he he.... Tu bi se morali zbirati prispevki, ki bi ljudi opogumili. Da bi začeli razmišljati s svojo glavo. Da ne bi več nastopali v oddajah tipa TV tednik in podobno... Za nekatere je prav, da so to naredili in smo zanje izvedeli.....Ampak kakšni so pa prav v nebo vpijoči... Ženska mojih let sedi na stolu pred socialnim stanovanjem in kaže neko plesen in par šraufov, nato pokaže svoje roke, ki ji zatekajo.....Bemu sunce, meni zatekajo že 20 let, temu se reče artritis in zaradi tega niso vsi invalidi. Kakšen dan je zelo hudo, priznam. Zame. Ker si pri teh letih kljub precej hujšemu artritisu zaslužim kaj tudi s pleskanjem.

Včasih se zgodi, da je komentar daljši od bloga. Ker tega ne odobravam, sem tu napisala odgovor Ribici:

Kaj je povedal naključni anketirani: Ne, ni še recesije. In je ne bo, dokler ne morem dobiti nekoga, ki bi mi prepleskal sobo, mi zamenjal ventil na pipi, malo pogledal po stanovanju, če je še kaj narobe, mi zamenjal straniščno školjko

Z njim se strinjam. Jaz mu to lahko naredim in mu tudi bom, ko bodo moji prihodki taki, da bom morala.

Ne mi zdaj govorit o tem, kaj mora kdo znat in česa ne. Če si delavec v proizvodnji in ne nameravaš biti kaj drugega, je tvoja osnovna naloga, da se naučiš vseh malih obrtniških del.

Evo, to je moje mnenje. Ker pa so razmere takšne, da se raje prilagajam jaz z diplomo, naj tako tudi bo. Naj bodo potem vsi izdelovalci krtač, murinih kostimov ali kajvemkaj samo to. Naj tulijo in kričijo, naj stavkajo... Ugotovila in preračunala sem, da pravzaprav živijo veliko boljše od mene. Ker....So vsi zelo dobri v šivanju in šivajo na črno in na sivo vse povprek. V Muri so zaradi prispevkov za SPIZ. In me to sploh ne moti. Ker če ne bodo hoteli šivati, bom šivala. Če ne bodo hoteli pleskati, bom pleskala.

Dragi moji, vsak od nas je odgovoren za življenje, ki ga živi. Če si Murina šivilja, se začni zavedati tega, da si vsa leta, ko ste dobivali subvencije, živela na račun drugih delavcev iz Slovenije. Ker si izsiljevala, izsilila in dobila. Dobila novega upravitelja, ki se je pasel na svojem naslovu. In vedel, da bo že država rešila....In vsak od njih si je le za kakšno leto, dve, tri podaljšal svoj staž...Saj nič ne rečem, nisi ti kriva neposredno....Posredno pa zagotovo. Zakaj? Ker vse šivate še na črno doma.

Če sem jaz nepremičninska posrednica to seveda še zdaleč ne pomeni, da ne znam še česa drugega, kajne. Tudi ne pomeni, da sem okradla pol sveta, da sem to postala. Niti najmanj. Posredujem veliko takega in drugačnega znanja in sem vesela, da je tako.

Sem pa bila tudi v situaciji, ki sem jo opisala v prejšnjih blogih. V tujini, daleč od doma. In sem obirala tako in drugačno sadje, cepila drva, šetala konje, sadila solato, plela, sadila drevesa.....Da sem preživela in si plačala stanovanje. Ta stanovanja večinoma niso bila po kriterijih, ki jih Slovenci radi izpostavljajo kot nekaj, kar je človeka dostojno.

A veste, dragi moji, človeka je dostojno prav vse, kar si sam zasluži.

Zato se bom še enkrat izpostavila in zamerila tistim, ki menijo, da je pri nas zelo hudo. Ne trdim, da ni. Sem pa prepričana, da vsi tisti, ki me boste v tem trenutku napadli in skušali pojesti, ne poznate pravega izraza za "dno", "prag revežev", in še kaj.

Ker nič od tega niste, dokler še imate net povezavo. Če pa koga poznate ali vidite v svoji bližini, mu pomagajte. Najprej mu vzemite mobitel, nato ga nahranite.

lp, erin

Ma ne vem, žal mi je...Tako je prišlo v moji glavi

ErinBrokowitz — Thu, 11 Jun 2009 09:14:07 UT

Nekega dne sem se zbudila jezna na cel svet in jezo spet skulirala na svojih virtualnih prišlekih.

Evo, danes bi vas najraje vse naenkrat dala nazaj, pa ne gre.

Pa gledam enega pa drugega...Nekateri ste me upravičeno pometali na črno listo, nekateri sploh niste opazili, da obstajam. Pa niti jaz se nisem potrudila, da bi ugotovila, če obstaja kdo izmed vas.

Kar zbrisala sem vas. Priznam.

Če zdaj klikam na obnovi, me je kar sram. Ker vmes dobim kakšno takojšnje sporočilo, ki pomeni, da sem na black....He he...To je pestrost življenja...

Iskreno vas prosim, da se sami javite tisti, ki zaradi mojega posega v gumb "odstrani" niste bili užaljeni ali imeli kakšnih posebnih težav.

Zakaj sem to naredila?

Ker mi je bilo preko glave dovolj vsega. Moj vse je osredotočen predvsem na to, da je potrebno v vsaki krizi še malo bolj stopiti skupaj in kaj narediti. To pa niso blogi in komentarji. Treba je res kaj narediti.

Ljudje smo taki in drugačni.

Jaz sem zelo drugačna.

Včasih odreagiram tako močno, da še mene boli.

In ko bolečina popusti in pogledam nazaj, vidim tudi svoje napake.

lp, erin

Včasih malo lažem, večinoma pa ne

ErinBrokowitz — Thu, 04 Jun 2009 19:32:14 UT

He he...Jasno, Erin gleda Slaka.....

Pa danes je kar dober. Kako ne, če pa ima tako dobre sogovornike.

Ura je 21.14 in ravnokar se dogaja uvertura v istospolno partnerstvo...He he...Super. Me zanima, kaj bodo kljukci povedali, kajti ravno danes sem prebrala, da sta gejevska pingvina v enem od ZOO-jev (sta pač izkazala drugačna nagnjenja) tako zelo vztrajala na podtaknjenem jajcu, ki sta ga (grdobe grde) dva pingvina, ki sta bila matični par temu jajcu, ZAVRGLA. In...lej ga zlomka....pingvina geja sta dobila otroka...majhnega pingvinčka, ki bi sicer kot zavrženec končal lahko na kompostu....

Lepo, kajne?

Poslušam in se čudim gostom.... Tokrat je Uroš res kul, saj mu kaj drugega ne preostane.

Ampak....je pa smešno, veste.... Če novi stalin, velilki GG ne bo odstopil, potem bomo od tistega dne lahko lagali še bolj in še bolj vsem na očeh.....

Jao, moja Slovenija

Mene prijatelji iz demokratičnega sveta sprašujejo, če smo normalni, ker smo dopustili, da je 27.aprila po Ljubljani korakala četa norcev z rdečimi zastavami, srpom in kladivom, ki je vzklikala, da je na pohodu fašizem...

Ma mene je bilo sram. Mene je še vedno sram. Ker smo se prejšnji teden z nekaterimi spet srečali in so me gledali ter ocenjevali, če sem še vedno isti človek. Ker se bojijo, da bi me (takole 20.000 km stran) imeli za frenda, jaz pa vzklikam po ulicah komunistične parole z rdečo zastavo....Komja jih potolažim, da ni še tako hudo....Ne še....

Me pa resno skrbi za tole ljubljansko mladež, naphano s takimi in drugačnimi ideologijami, da nam bodo odnesli še zadnji košček dostojanstva Slovenije.... Saprabolt, ni mi vseeno... Ljubljanska mladež je vzgojena v betonu in multimedijih....Zelo možno je, da se zaveda, da krave živijo na podeželju.....Ampak....Kaj pa to pomeni, če se jim zdi, da mleko pride iz trgovine???

Dragi moji, če ne boste spregledali, se bom preselila....Res. Lažem pa ne.

Urezala sem se v prst, krvavim pa iz konic prstkov...

ErinBrokowitz — Tue, 02 Jun 2009 14:52:53 UT

Ura je štiri proč popoldne...

Kolikor morem se izogibam kadi v kopalnici. Ostal mi je samo še silikon na ploščicah, ki nikoli ni imel namena kakšnega dihtanja pred vodo....Samo moja dva mojstra sta ga navlekla kar tako mimogrede....

Pokličem svojega nečaka...On je tudi vešč domačih opravil. Nič kaj dobrih informacij nimam...

"To svinjarijo lahko rešiš le z vztrajnim svaljkanjem levo in desno...S prsti in nohti, če jih sploh še imaš...", mi je odgovoril. Nekaj je tvezil o nitro razredčilu....Ojoj, ne, tega pa res ne... Preveč imam ranjenih prstov, da bi jim privoščila sedaj še kopanje v nitro razredčilu... Še malo pokrampam in bo....

"Vaša dva mojstra je vzela recesija," so mi povedali v vaški trgovini.

Zakaj se ne čudim in zakaj mi ni nič hudo. Ker sem se spomnila na naš prvi teden skupne akcije, ko je voda še tekla in sem še imela plinski štedilnik. Takrat sem jima vsak dan natanko ob 9.30 postregla s kuhano kranjsko klobaso, francosko solato, filanimi paprikami, domačim kruhom...In seveda s pivom ali dvema. Tremi. Na koncu tudi več. Zakaj mi to takrat ni dalo nekega znaka, da sta zasvojena z delom v bližnji tovarni, kjer sta dala odpoved z namenom, da "gresta na svoje"? Ker sem verjela, kar so govorili domačini. Da sta dobra. Da znata. Da obvladata. DA STA EDINA.

Tale EDINA me je torej stal vsega tega. Ali pa neskončna želja, da bi nekoč morda le imela možnost pripadati tej elitni vaški skupnosti?

Enkrat sem jih res vprašala, kdaj postaneš "njihov"? In so mi odgovorili, da šele takrat, ko "vidijo".

Dala sem jim mnogo gradiva za "videnje". Deset ton šodra sva z možem s šajtrgami sama prepeljala dvakrat okrog bajte. Prekopala sem celo parcelo po dolgem in počez. Na roke sva izkopala devet košatih grmov lešnikov, res pa je, da sva zadnjih sedem prepustila mojstru, ki jih je podelal v pol ure za 8 evrov. Raje ne povem, koliko čada in truda sva vložila v prve grme....

Potem so hoteli še več...

Posadila sva 75 cipres v rekordnem času. Ni bilo dovolj. Hoteli so, da se "primejo". Danes so majhni vsajeni palčki visoki meter in pol, midva pa še vedno ne pripadava "pohorcem".

Ko so me videli z motorno žago, kako podiram manjše drevo, je bilo konec našega sodelovanja.

"Babe so za kelnarit in za posteljo", so rekli. "Babe niso za pleskarska, orodjarska in tesarska dela".

Razložim, da imam sicer res nekoliko visoko izobrazbo in kup priročnih licenc, vendar pa se spoznam na nekatera dela, ki me jih je naučil oče....in mama.... In da bi mi bilo sila prijetno, če me sprejmejo tako....

Pa me niso. Namesto da bi mi priskočili na pomoč tam, kjer sem imela kakšen primanjklaj, so se mi raje smejali. Tudi ženske. Kajti težko je bilo.

...Sprejeti žensko, ki ni nič in je tudi vse.

Ni znana poslovna ženska, ki ji drugi perejo in likajo in pospravljajo stanovanje.
Ni navadna, saj se spozna na vsa ročna dela.
Ni skromna, ker se širokousti s svojimi deli tako na vrtu med okrasnimi rastlinami kot tudi med zelenjavnim pridelkom. Bemu sunce, flancam kot nora, solata raste kot nora, paradajz pod mojim šotorom se bo vsak čas razpočil
Vrta v stene, pleska, žaga.
Fugira, cepi drva, barva fasado.
Zvečer bere in piše bloge. Bloge tudi kar tako. Vmes. Ko si prižge cigaret, ki naj bi jo ubil.
Si naroča knjige iz tujine in jih prevaja.
Študira tudi takrat, ko ni treba.

Hmmm...Nič nisem, pravzaprav, to je res. Pa tudi zvečer ne zmorem zlesti na sobno kolo in takole v "p*** m*** odkolesariti 10 kilometrov, ker sem preveč utrujena, čeprav me sobno kolo čaka vsak dan.

Danes se res sprašujem, kdo in kdaj kolesari v prazno? Katere vrste ljudi? Kaj počnejo čez dan? Zjutraj sem bila precej spočita in sem takole v nič odpeljala 5 kilometrov v sobi...Bemu, uspeh. Zvečer pa ne upam na kolo, ker danes mojega dragega ne bo... Kdo me bo potem spravil s kolesa? Sunce žarko, križ me že zdaj tako peče, da bi taisto kolo skurila v peči, če bi bilo leseno...

Sem pa do danes uporabila vse svoje spretnosti vedno in takrat, ko je bilo hudo. Ko je bilo treba varčevati. Ja, dragi moji, kapitalistka sama peče kruh. Ker je dober in tekne. In je poceni.

Jutri moram v mesto. Čeprav je junij mesec, ko se študenti odselijo domov, pri meni ni tako. Dobila sem nove, to mi je všeč. Ker je njim všeč moj odnos do njih in ker so jim všeč pogoji bivanja. Razumem jih in oni razumejo mene. Živimo v simbiozi. Bivamo skupaj. Jaz rabim njih in oni mene. In za ta odnos damo vsi od sebe le najboljše.....

Kri mi curlja že z dveh lukenj...Pa še ni konca

ErinBrokowitz — Tue, 02 Jun 2009 10:22:09 UT

Nekaj let nazaj sta lokalna mojstra Vse znam sam d.o.o. prevzela iz mojih rok še kar zahteven projekt: napeljava centralne, obnova majhne kopalnice, nekaj knaufov in še malenkosti, ki pritičejo.
Za predračun in popis materiala še nikoli nista slišala.
Kasneje sem ugotovila, da sta tudi do kraja šlampasta in da je bolje, če ju srečujem čim manj.

Prvi teden je potekal v naraščanju presenečenj z moje strani. Prihajala sta natanko ob 7.00 zjutraj in ob 15.00 pometala orodje z rok, sedla v svoj D.o.o. kombi in oddirjala. Kosi materiala so ležali vsepovsod, stene so bile razbite, voda ni več tekla nikjer, z mojo bor mašino sta mešala malto in mi jo seveda trajno uničila, vaservago sta povsem zabetonirala.....ne morem niti naštevati, ker je prehudo.

Drugi teden svojega uka sem ju le povprašala, čemu vedno zdirjata domov, ko odbije tri popoldne.

"Gospa, midva smatrava delo pri vas kot "za redno", popoldne pa potem še malo fušava."

Samo svoji konstrukciji čeljusti se imam zahvaliti, da se mi ni izpahnila. Ta njun način "rednega in fušarskega" tempa se je zavlekel v pozno jesen. Škoda, ki sta jo pustila za sabo, je še vedno na mojih ramenih, bolje povedano v mojih rokah.

Danes zjutraj sem se lotila majhne kopalnice, ki sva jo hotela imeti v rustikalnem stilu, tak je bil tudi material....Pa kaj, ko me je skoraj zadela kap, ko sem videla njun zaključek... Majhna in (lahko bi bila čedna) kopalnica je bila polna silikonskega kita, ki je praktično visel od vsepovsod. Za nameček je bil BEL. Od prvega dne sem vedela, da bom morala enkrat popraviti njuno šlamparijo (niti približno ne bi reklamirala, ker je bilo tveganja, da naredita še več škode, preveliko). Pa sem danes pokleknila pred tuš kabino in začela odstranjevati silikon iz vseh možnih odprtin...

Bedaka tuš kadi sploh nista vzidala do konca, ampak sta jo proti koncu (mater, saj je bil res že oktober) kar zafilala s silikonom z vseh strani. Danes sem vlekla ta čreva ven in postalo mi je jasno, kam sta zbasala 5 doz belega silikona. Seveda je spod kabine ves čas puščalo in se rosilo... Kar sem našla, je bilo prav grozljivo in me je spominjalo na zgodbe o izločkih ljudi, ki se postijo, potem navlečejo v rit cevko in se klistirajo, iz riti pa potem menda pridejo celi metri črne gume, ki je polna bakterij, E-colijev, pseudokokov in fruge svinjarije...Evo, to sem privlekla danes s svoje kadi....Le da je bil silikon na vrhu še malo belkast, znotraj pa popoln plagiat črevesnega sranja.

Trikrat sem nabrusila svoj dolgi nožiček in krampala svinjarijo...In se porezala po prstih, da je kri lila v potoku... Ker nisem našla vodoodpornega flajštra, sem si dala navadnega, malo bolj človeški je in ima luknjice za zrak, da ti ne odmre koža medtem ko se ti celi luknja... Morala bi imeti vodoodpornega, kajti navaden je prepuščal in ko sem klečala na tleh, je kri curljala že iz dveh stranskih flajštrskih lukenj...
Človek bi se najraje zadel s kakšno substanco, majkemi.

Kaj vse me še čaka, niti misliti ne upam. Klicala sem ju samo takrat, ko sem sredi zime ugotovila, da mi nenavadno ogreje rit, ko potegnem vodo v veceju... Bemu sunce, tipa sta nam narobe napeljala toplo in mrzlo vodo...V kotličku je bila vroča, v pralnem stroju tudi....Pri umivalniku pa sem se itak že navadila, da moram za toplo vodo obrniti pipo na modro.... Menda sem jima kupila napačno pipo....

Pa kaj se res ni več normalnih ljudi))

Kluun je bil iskren...pa so ga popljuvali

ErinBrokowitz — Sun, 31 May 2009 12:03:44 UT

Ne zdi se mi odveč še enkrat poudariti, da imam najboljšega moža...Zase, pač. Meni prija in meni godi imeti ob sebi človeka, ki mi v petek popoldne iz knjigarne prinese knjigo in reče: "Poglej, draga moja, Kluun si je upal in ostal živ. Preberi, ker me zanima, zakaj ga je več kot pol bralk ali bralcev proglasilo za navadnega prasca in zakaj ga druga polovica podpira:"

Ne bi mogel reči kaj bolj provokativnega, res. Mož me pozna in natančno ve, kakšen je moj odnos do vsake oglaševalske fore... Kadarkoli je pol folka ZA in pol PROTI, sem namreč prepričana, da bo zadeva uspela. Ker sem pač fan vseh oglaševalskih zadev, ki imajo tako buren odziv.

"Madona!", zavriskam, ko mi da v roke knjigo. "Pa mi ja nisi prinesel "red bull efekta"?"

Red bull efekt je zame zelo pomemben. Ker sem nekoč naredila kar precej obsežno poizvedovanje glede uspeha blagovne znamke Red Bull in morala potrditi, da je vse res. Da smo ljudje res taki. Da mlačnih sploh ne opazimo, čeprav nam krojijo vsakdan, imamo pa neskončen rešpekt na eni strani in zgražanje na drugi, kadar gre za kakšne "anomalije glede družbenega okusa, stila ali načina življenja".

Že takoj priznam, da sem imela med branjem knjige ves čas pred sabo tudi nekaj kosov polic in omar, ki so mi na nek način najedali živce, vendar nisem našla nobene pametne rešitve, kam in kako prestaviti, da bi bilo bolje....

Malo sem bila utrujena...Odprem knjigo na sredini..."pokavsal sem jo, čeprav ljubim svojo ženo...kaj naj zdaj s tem..."

Hmmm, pa res, kajne. Knjiga ima malo manj kot 400 strani, izdana je v zbirki Oddih, nič posebnega torej, nobene literarne vrednosti ni tukaj, pravzaprav... Moja bivša šefica bi rekla: "Fukič kot vsak, najprej jo je spravil v grob, zdaj pa bo z njo še obogatel...."

In imela bi prav v drugem delu... Res je obogatel. Obogatel je pri sebi, v sebi in tudi z njo, ko je bil z njo prav takrat, ko se navadnim ljudem mudi kam drugam. Ko je umirala in sta se tega oba dobro zavedala. Ko je praznil njeno kahlo, jo ponovno podstavljal po njeno koščeno rit in se spominjal, kako je bilo, ko je bila ta rit še privlačna ritka, ki jo je lahko lizal in se ob njej naslajal. Ko ji je v usta vstavljal z limono napojene palčke, da bi ji olajšal smrad, ki je zaradi nenehnega bruhanja prihajal iz njenih ust. Ko je potreboval tudi sam kakšno oporo in si jo je našel. Kako težko mora to biti, ve samo on.

Knjiga "Pride ženska k zdravniku..." je napisana namesto vseh tistih, ki imajo besede v sebi, vendar jih niso nikoli napisali.
Je napisana namesto mater, ki morajo pokopati svojega otroka. Namesto otrok, ki tako izgubijo enega od staršev. Namesto prijateljev, ki ne vejo, kam bi s svojimi rokami in besedami, ko vas srečajo.

Ne, nisem na tisti polovici, ki Red Bulla ne mara.

Sem popolnoma na strani Kluuna, očeta male Lune, bolne Carmen, njegovih skokov čez plot, njegove promiskuitete.

To je ljubezen, je bila, bo.

Priporočam branje in priporočam odziv na to branje.

lp, erin

Erin je spet sama svoj mojster

ErinBrokowitz — Thu, 28 May 2009 11:19:20 UT

No, takole, dragi moji....

Poklic, ki ga opravljam, je v današnjih časih sila neprofitabilen. Še več, lahko bi bila ena izmed tistih, ki so na področju zlorabljene fraze, torej "na cesti".

E, pa nisem ravno "na cesti". Morda tja sodim, vendar pa moja neerotična pojava tam nekako ni našla svojega mesta, zato sem malo razjahala konja in šla nazaj na osla. To seveda ne pomeni, da imam katero od živali doma. Ne, ne... To pri meni pomeni, da nepremičnin sedaj ne posredujem, ampak jih obdelujem.
Yes, prav ste slišali.

Moja znanja na tem področju so široka, zato sem se pač samo malo preoblekla. Svoje nepremičninske kostime sem pospravila v omaro, ven pa privlekla malarske hlače, kapo in potrebno orodje.

Vpisala sem se na forum Sam svoj mojster, kjer lahko kaj novega dodam in izvem.

Trenutno imam v delu kletne prostore, ki bi jih lastnik rad predelal v primerno bivalno okolje. Izziv je bil strašen, moja volja do dela pa se je seveda začela šele takrat, ko sem prostore videla, si v glavi izdelala končno sliko, pregledala orodje, materiale in možnosti, nato pa kar začela.

V sobah so bile velike luknje od žebljev, vijakov, diplov, premikanja.... Vlage ni bilo, zato sem prostore najprej temeljito očistila, pometla pajke s sten, posesala vse odvečno in se lotila dela.

Krpanje manjših lukenj ne povzroča večjih težav, ker se jih da zelo lepo zapolniti z jubolinom. Če so luknje večje, bi bil potreben nanos malo boljšega gipsa, ki pa ga nisem imela. Včeraj sem zadevo malo prespala, danes pa delam revolucijo . Celo tipkam z jubolinom na prstih, pa kar gre

Skratka...Če imate jubolin v večjih dozah (jaz ga imam 8 kil), se splača dokupiti bandaže za knauf - izgleda kot nekakšen lepljiv star frband na koleščku. Kjer želite steno izravnati, nalepite čez bandažo, nato pa nanašajte jubolin z navnadnim špohtlom, lepe oblike pa dobite tako, da pogladite s prsti. Za brisanje prstov med delom lahko uporabite stare cunje, previjalne plenice, ki niso več aktualne, star pulover....skratka, vse odpadno. Jubolin tudi sicer ne pušča na koži nobenih okvar, se ga lepo spere z vodo, ki potem odteče v vašo kanalizacijo ali kamor že in tako dalje zastruplja planet. Konec koncev, ali ste se kdaj vprašali, kam folk zliva odpadne barve? Kam pa vaši mojstri? Kam pa preostali svet? Anyway(to ni Amway), itak bo vaša kangla jubolina enkrat pristala na smetišču, vsebina pa v tleh.

Zakaj mi je naenkrat vseeno? Ker sem ugotovila, da me planet mnogo bolj briga od tistih, ki nad mene pošiljajo avione, ki spuščajo neke snovi zaradi tega, da bi nekako kontrolirali vreme. In od našega vstopa v Nato, se to dogaja tudi pri nas. To nekateri imenujejo "chemtrails", dajte na google, na you tube in dobite vse. Po domače povedano....Jaz jubolin razredčen v tla, "oni" meni jubolin v neki drugi obliki na glavo. Pri tem je dobro to, da jaz zvrnem pol kangle razredčenega jubolina v kanalizacijo, "oni" pa potem to pravično razporedijo po kontinentu. Meni se zdi rešitev idealna. Kam pa naj z vsemi odpadki, pravzaprav? Če jih ima nekdo preveč in nekdo nič, potem je uravnilovka ravno v teh avionih....Vsakemu malo in smo rešeni.
Tak način reševanja odpadkov se mi zdi zelo pravičen. Zakaj bi vsi imeli vse?

Da se vrnem k delu, za katerega sem podpisala tudi pogodbo in ga moram opraviti (v enega od členov sem dodala tudi to, da je pogoj za vključitev v proces ena majhna mizica, kjer imam laptop in svoj prenosni modem, da lahko poročam o napredku).

Torej....še enkrat....Danes delam robove. Manjši nanos jubolina mi dovoli, da bandažo lepo nalepim, prepognem, še enkrat pošpohtlam, da se fajn prime, nato pa s prsti oblikujem res pravi rob. Zakaj se pleskarski in drugi zidarski mojstri tega ne poslužujejo, ampak vam narekujejo nabavo dodatnih materialov? Ker se jim časovno in po kvadraturi ne izzide, da bi se tako natančno ukvarjali z vašimi stenami.

Jutri bom nanesla nov sloj, začnem pa tudi s prvim nanosom barve.

Za vsa vprašanja sem vedno dosegljiva.

P.S.: K**** pa politika, v delu je sloga in moč

Maršal se smeje z groba

ErinBrokowitz — Thu, 21 May 2009 22:00:17 UT

[b]Vir: siol.net

To je po dobri uri trajajočem pogovoru z Jovanko Broz, ki že tri desetletja živi umaknjena od oči javnosti, obljubil srbski notranji minister Ivica Dačić. Srbski državni organi bodo tudi pomagali izboljšati pogoje, v katerih živi Jovanka. Kar najhitreje naj bi ji tako renovirali hišo v beograjski soseski Dedinje, poleg tega pa naj bi 84-letna vdova nekdanjega voditelja na državne stroške dobila avtomobil in voznika, piše beograjski časnik Večernje novosti.

"Oblastem v Srbiji je lahko nerodno"

V minulih letih je bil edini politik, ki je govoril z Jovanko Broz in skušal rešiti njene elementarne življenjske težave, srbski minister za delo in socialno politiko Rasim Ljajić, pišejo Večernje novosti in dodajajo, da predstavlja Dačićev obisk Titove vdove prvi resen interes kakega državnega predstavnika v zadnjih treh desetletjih.

"Država je prvič pripravljena pomagati Jovanki Broz. Dačić ima resno nalogo in Jovanka je verjela njegovi odgovornosti," je po ministrovem obisku povedal Dačićev svetovalec in že od leta 1981 Jovankin odvetnik. "Verjamem, da se, pa čeprav z veliko zamudo, popravlja krivica, zaradi katere je lahko oblastem v Srbiji nerodno," je še dodal.

Jovanko so le nekaj dni po smrti Tita izgnali iz predsedniške palače

No, naj bejbi dajo vsaj pasož))