ErinBrokowitz

• Izmenjaj

torek, 16 december 2008 ob 03:28

6. januar, torek, Napier

Ob pol sedmih čakava z običajno pripravljenim nahrbtnikom. Menda ni potrebno ponovno omeniti riža z metinim grahom, pol litrske plastenke od Organic mleka, napolnjene z instant kavo in veliko plastenko vode iz pipe. Andrew sicer vedno zamudi, nazadnje uro in pol. Ob osmih je rekel, da prihaja. Brian se ne javi. Počutiva se ogoljufana in izigrana. Ne veva naslova firme, ker je povsod, tudi v imenikih, samo telefonska številka in imena odgovornih. Briana sva klicala kar naprej, Andrewa še bolj. Vklopljene so tajnice ali pa se ne javita. Okrog pol devetih se odločiva, da bova pozabila nanje in začela živeti na novo. Ponovno na novo. Med čakanjem na tega cepca so nama odpadli boysenberryji. Je možno, da je vse skupaj pomota? Nič, pustiva to. Odpraviva se v boj za delo. Spraševala bova po nasadih, vsi tako delajo, sploh tisti, ki delajo brez vize, in ilegalci, ki niti dokumentov nimajo več.

Med vožnjo med sadovnjaki zazvoni telefon. Judy. Nova oseba v najini usodi. Brianova žena, ki ji je prekipelo, ker verjetno tisti njen cepec še sploh ni nehal praznovati. Ona je rešitelj, si misliva. Razloživa okrog denarja, ki manjka na računu. Obljubi, da bo pregledala. Zatoživa Andrewa, ona je namreč njegova šefica, da naju kar naprej pušča po vogalih in se ne prikaže. Bo uredila. Naj počakava. Voziva se popolnoma opremljena z vsemi mogočimi dokumenti in brez dela. Pokliče Judy in pove, da če nočeva čakati, naj pač nehava. Razloživa ponovno, da čakava že drugič dve uri in da vse razumeva. Naj pa povejo, da ni dela, če ga res ni.

Spet čakava. Sporoči, da je Andrew v nekem nasadu, kjer mora obiralce pobrati ven, ker jih imajo preveč. To je delo, ki nama ga je obljubil. Torej se je res nekaj močno zapletlo. Da bo poklical zvečer. Seveda ne verjameva več, po nepotrebnem izgubljen dan brez zaslužka pa tudi ni najboljša izbira, zato iščeva naprej.

Najdeva nov nasad robid, vendar žal že končujejo sezono in naju ne potrebujejo. Prideva do ogromnih nasadov nektarin, ki zrele čakajo na naju, da jih obereva. Usoda ni najini strani. Očeta, ki najema obiralce, ni doma. Samo nekaj metrov sva bila od dreves, s katerih so viseli majhni dolarji, vendar ne moreva do njih.

Odpraviva se na območje vinogradov, saj naj bi se tu začelo delo v začetku januarja. Ustaviva se pri prvem vinogradu, kjer je parkiranih nekaj precej zdelanih avtov kar je dokaz, da bova med delavci našla Maore in slabo plačane aziatske ilegalce. Šefice na squad bajkih so Indijke, do vrha glave zavite v obleke, v pletenih rokavicah, z rutami čez usta in obraz in s sončnimi očali. Zunaj je pasje vroče, upam si trditi da je to najbolj vroč dan, odkar sva tukaj. Mlade zamotane Indijke me spominjajo na svet po ekološki katastrofi, skrite pred strupi, kugo, gobavostjo. Zanima me razlog, zato vprašam. Zaradi sonca, mi odgovori glavna med njimi. Aha, zaradi kožnega raka torej, sprašujem naprej. Ne, ne, ujamem bežen nasmeh izpod cunj. Ni zaradi raka. Zaradi polti. Ker ona se ima za svetlopolto Indijko. Če se bo nastavljala soncu, bo kdo mislil, da je črnka.

Moja odprta usta niso bila dovolj velik izraz presenečenja. Ko je snela očala in ruto, da bi nama pokazala svojo svetlo polt, sem zagledala ženski obraz, črn kot noč. Ne vem, kako bi lahko bil kdo še bolj črn. Podatek, da bodo najine šefice svetlopolte Indijke višje kaste, je bil sumljiv. Zadeva je dišala po suženjstvu.

O papirjih se bomo pogovorili jutri, pravijo, in nama s tem dajo vedeti, da jih papirji sploh ne zanimajo, še manj pa njihova vsebina. Delo z veseljem vzameva, čeprav naju neprestano sprašujejo, če bova res ostala več dni, ker sicer nima smisla, da začneva. Le čemu se jim zdi, da ne misliva ostati? Srečna, ker sploh imava delo, pristaneva na vse.

In pristaneva na klečanju v vinogradu. Na najbolj peklenskem soncu kar sem ga v življenju doživela. Zahtevali so natančno trganje listov. Vse peclje posebej stran. Točno do neke višine. Grozdi so bili vsi enaki in so morali viseti dol, zato sva vse tiste, ki niso imeli predpisane lege, še posebej popravljala. Zelo zamudno. Zelo utrujajoče zaradi križa in kolen. Tarifa za eno sadiko je NENORMALNA. 24 centov za celo sadiko, torej za vsakega 12, ker sva delala vsak z ene strani. Edini objekt daleč naokoli je pokvarjen kemični WC, neurejen in že dolgo neočiščen. O vodi ni sledu.



Med delom se pogovarjava o življenju. O kazni. O očiščenju telesa in duha. O tem, da je prav,da sva, kjer sva. Čeprav se ne morem spomniti, da bi toliko grešila v življenju, da bi me Bog tako metal naokrog, mi vzel vse otroke, me poslal na tako dolgo pot klečat v vinograd, moja šefica pa je najbolj črna Indijka, ki se ima za belopolto. Je to moj Križev pot in me na koncu čaka Odrešitev?

Tudi delavci so Indijci. In delajo za indijske plače. Nič se ne pritožujejo, njihova merila so drugačna kot naša. Doma imajo kup lačnih, tu imajo možnost zaslužka. Torej ni nič narobe s tarifo, ampak z najinimi življenjskimi načeli in izkušnjami, ki sva jih o življenju in delu pridobila do sedaj. Živiva že precej na kratko in vse kaže, da se da še bolj. Nič ne tarnava, samo debatirava o vsem mogočem. Optimistična. Da bova jutri že toliko spretna, da bi morda zaslužila tudi kakšen pošten dolar.

Delo je bilo ubijalsko in na koncu dneva, ko se je sonce že prevesilo v pozno popoldne, sva priklečala do 200-te sadike ter si tako oba skupaj prislužila 48 dolarjev ali po naše 20 evrov. Pri jabolkih sva imela senco vsaj pri spodnjih vejah v krošnji. Tukaj se nisva imela kam skriti. Oči so me bolele od svetlobe, iz kovčka v avtu sem privlekla že vse dolge rokave, pod slamnikom sem imela še termo trak za ušesa. Zavite Indijke se mi niso zdele več čudne.



Na začetku dneva je bil kakšne tri vrste pred najino Nizozemec najinih let, ki je okrog dvanajste ure protestno zapustil vrsto in peš odkorakal iz vinograda. Če se mu ni zmešalo od vročine in naporne drže, se mu je gotovo zaradi tega, ker je preračunal, da ni odklečal niti piva v pubu. To se nama je zdel dodaten dokaz, da se telesno in duševno kaliva. Vrsto sva herojsko končala, nisva obupala kot nekateri drugi. Trije ilegalci, ki so neprestano preklinjali, so popoldne izjavili, da se ne bodo več vrnili. Da kar je preveč, je preveč.

Na koncu dneva sva Indijki obljubila, da bova ponovno prišla, vendar malo kasneje, ko končava v robidah, okrog enajstih. Med klečanjem se nama je porodila nora ideja, da bova zjutraj hodila obirat bojzenberije, dokler pač bodo, nato pa lahko še vsak dan narediva eno vrsto, morda pa kdaj tudi več. Če bi naju kdo videl med tem samozavestnim pogovorom, klečeča v pokrajini, ki me je spominjala na Goli otok (le zakaj?!), kako seštevava in kombinirava, bi bil na naju morda ponosen. Morda pa bi tudi predvidel, da se nama je od vročine zmešalo.

Je možno, da sva tako uporna in vztrajna, da se cel dan lahko pogovarjava o tem, da ima vse svoj namen in da bo že bolje. In da je vsakemu, ki je bil dovolj trmast, uspelo. Danes je ta napor samo še spomin, takrat pa je bil borba. Ponosna sem na naju, ker nama je uspelo. In zanimivo, na fotografiji, ki je nastala konec dneva, pa še kar živo delujem.



Kaj sva si skuhala ta dan, se ne spomnim. Zelo možno špagete s tuno in paradižnikom. Pokličeva Andrewa, ki ga kličejo tudi Ladder (lojtra, ker je tako velik). Ponovno pokličeva tudi Judy, najino novo odrešenico iz sveta dolarjev, če je našla najin denar. Vsaj 200, ki nama jih manjka od zadnjega tedna. Da je in da bo jutri nakazala. Naj verjameva, da se je kmalu po Križevem potu v vinogradu dejansko zgodil čudež in nama bodo nakazali zaslužen denar? Dan dobiva nove in nove dimenzije.

Andrew proti večeru sporoči, da se dobimo ob sedmih nekje. Kako nama je to znano. Kaj narediti? Imela sva že vse rešeno. Kot novodobna Kristusa sva nameravala narediti sodobni križev pot čisto drugje, v indijskem vinogradu bi se očistila za sto let grehov vnaprej. Moj mož je rojena vztrajnost in verjamem, da so se ga naveličali, nama izplačali ves denar in nama celo našli delo. Še enkrat pokličeva Judy. Samo še njej resnično zaupava, zato ji potoživa, da se bojiva še naprej delati zanje, ker nama neprestano dolgujejo denar in se izmikajo. Judy se zaobljubi, da bo Ladder dopoldne prinesel ček za keš. Da bo vse pregledala in uredila. Da imava njeno besedo, da bo za naju vedno dovolj dela do sredine februarja, ko se začne sezona in bodo delavce rabili in jih bo vsak dan premalo. Sedaj je pač bolj krizno obdobje, da pa je za kakšnih šest ljudi vedno delo. Zanimivo je, da Judy dviga Brianov telefon, zmeda je menda nastala, ker Briana ni. Je moj sum, da je pobegnil z debelo Denise upravičen?

7. januar, sreda

Ni za verjet. Ladder je točen. Ob sedmih. S seboj ima dva kiwija, fanta in punco. Odleglo nama je, ker je imel s seboj domačine. Teh že ne bi imeli za norca.
Ponovno jabolka, ponovno thinning. Kakšno olajšanje po bojzenberijih in vinogradu. 12,5 dolarjev na uro. Kje so časi, ko sva toliko služila. Delo naju je res okrepilo. Hrbet ne boli več, kolena niso več zatečena, mišice na rokah imam močne in trde. Sposobna sem se postaviti v bran za svoje pravice. Pravi Peter Klepec.

Dopoldne je že zdavnaj mimo, Ladderja z najinim čekom pa še ni. Kliče njega, kliče Judy, nihče dosegljiv. Proti koncu dneva Andrew Lojtra prinese ček za 300!!!!$ in bon za kavo za 10. In opravičilo s podpisom Judy List. Klečanje v vinogradu je obrodilo sadove. Dobila sva denar, ki sva ga že odpisala. In bon za kavo! In imava spet normalno delo. In Andrew pokliče in je točen. Svet je lep, delati ni težko.

Popoldne na plaži. Berem Be your own best friend. Potrebujem tiste stavke, ki so v knjigi, vpijam vsakega posebej in se veselim novih dogodivščin.

Oznake: dnevnik