ErinBrokowitz

• Izmenjaj

sreda, 3 december 2008 ob 08:46

Dnevi do novega leta

V soboto zvečer sva odšla v Hastings na Showground, ki je obljubljal 300.000 lučk. Na velikem travniku je razvrščena cela serija pravljičnih junakov, sestavljenih iz barvastih lučk. . Ljudje imajo s seboj piknik dekce in šele sedaj mi je jasno, zakaj jih toliko prodajo. Za starejše so s seboj prinesli zložljive stole. Prizorišče je popolno. Ena stojnica s pomfrijem, ena s sokom, nobenega alkohola, nobenih pijanih stvorov, nobene petarde. Če jih ni v trgovini, tudi pokati ne morejo, kajne? Hrano si družine prinesejo s seboj, pogrnejo dekce in čakajo ognjemet.



Medtem se na odru menjavajo pevski zbori starejših prebivalcev in prepevajo božične pesmi. Take prireditve v Sloveniji ni možno narediti!!! Že zaradi tega ne, ker nikomur ne bi bilo jasno, zakaj se ne prelivajo galone piva. Tu so vsi mirni, kulturni, sedijo in čakajo. Ob polnoči smo pričakali RES VELIK ognjemet. Prvi tovrstnih razsežnosti zame. Srečna sem bila, da sem tam. Srečna, da sem bila del tistih ljudi. Za vedno bi lahko ostala tu, ne znam razložiti, vendar razlika v ljudeh je tako velika, da se oba bojiva vrnitve nazaj. Ne znam si več predstavljati življenja med nadutimi ljudmi, zavistnimi sosedi, opravljivci in malomeščanskimi snobi. Težko bo domov, težko.



Za božično večerjo sva si kupila školjke, ogromne gojene klapavice, ki so popolnoma enake, lepo zeleno obrobljene črne hišice so skrivale v sebi ogromno žival v velikosti manjšega jajca. Cena zelo sprejemljiva glede na velikost, 3,45$ za kilo. Privoščila sva si tudi miniaturno buteljko po zmerni ceni. Alkohol je zelo drag, domača vina, čeprav jim vina ne primanjkuje, so vsa buteljčna in visoko cenjena. Prodajajo ga lahko samo trgovine, ki si pridobijo ustrezna državna dovoljenja, certifikat, ki mora biti v trgovini na vidnem mestu. Ne, ne, ni šans za vina tipa Mercatorjev cviček ali En starček.

Zaspim kot ubita. Matjaž me zbudi ob enajstih zvečer in odpraviva se na lov za polnočnico. V bližini najdeva anglikansko cerkev z evharistično mašo. Nikjer jaslic, nobenih lučk, nobenih zlatih oltarjev. Ljudje tja prihajajo zaradi pridige in ne zaradi kazanja svojih čevljev. Preseneča naju, ker tudi mesto ni posebej okrašeno saj sva predvidevala, da bo Napier v tem času, ko je najvišja turistična sezona in so počitnice, ves v lučkah. Nobenega božičnega razkazovanja in pretiravanja. Preprosto in lepo. Pridiga mi je segla do srca in ko sem bila po več letih odsotnosti od cerkvenih obredov pri maši tako daleč od doma, sem na skrivaj zajokala. Ob slovesu je škof v preprosti opravi počakal vernike pred vrati, nam vsakemu posebej segel v roko, pogledal v oči in zaželel vse lepo za praznike.

Prvi dan po Božiču, 26. decembra, praznujejo Boxing Day, ki ga praznujejo Anglija, Kanada, Nova Zelandija, Australia, v naši bližnji okolici pa tudi Grčija. To je dan za obdarovanje zaposlenih s strani delodajalcev in tistih, ki so socialno na nižjih družbenih lestvicah. Praznik ima različna tolmačenja. Nekoč je moralo strežno osebje na božični večer streči svoje gospodarje, zato so lahko naslednji dan vse, kar je ostalo, odnesli k svojim sorodnikom v posebni škatli (box). V današnjih časih to pomeni dan velikih razprodaj, preko 60 % padejo cene povsod po deželi in to je dan veselega nakupovanja, ko si nekateri nakupijo prav vse, kar bi si sicer kupili preko leta.

V dneh pred Silvestrovim sva tudi začela delati v velikem nasadu robid velikank, ki jih je bilo treba do sredine januarja obrati in obirati ne glede na nedelje ali praznike. Vstaneva ob petih zjutraj in čeprav je poletje na višku, so jutra mrzla. Že prvi dan sva bila skoraj do ramen popikana od trnov, plačana pa sva na sladoledno škatlo pobranih robid, ki je vredna 0,7 dolarja. Morda je misliti, da se kilsko sladoledno škatlo hitro napolni z robidami, vendar mi lahko verjamete, da tudi to traja. Zeblo me je v prste, rastline so bile polne ledene rose. Pobira se samo pet ur, ko je sonce v zenitu in so sadeži že preveč topli. Vse, česar ne oberemo do takrat, je izgubljeno, saj do naslednjega dneva zavre na steblu ali odpade, ker je prezrelo. Oba skupaj sva zaslužila samo 50$, kar pomeni, da bi morala cel teden ostati na tem nivoju, da bi zaslužila za najemnino in nič drugega.



Sicer pa so boysenberryji križanec, ki dozori konec decembra in se ga pobira do sredine januarja. Sadeži so dolgi okrog 3 centimetre, velikokrat tudi več, so sočni in sladki, temno vijolični. Ker so premehki za prodajo svežih, jih zmrzujejo ali predelajo v jogurte ali marmelde. Sveži zabojček v trgovini je dosegel ceno zlata.



V nekaj dneh sva postala precej spretnejša pri obiranju, rane naju ne skrbijo več in naučila sva se obirati z obema rokama. Kljub precej hitrejšemu tempu nisva nabrala več kot 90 posod (90 kil) in zaslužila 63 dolarjev. Najini sodelavci so samo Maori. Gospa, ki je lastnica nasadov, ima vedno iste obiralce, občasno kakšnega najde še preko oglasa. Maorske družine pridejo v kompletu, star kombi, mama, ata, cela serija otrok in tudi od otrok otroci v vozičkih so bili tu. Mlajši pobirajo robide pri tleh, starejši, ki imajo težave s težo in sklanjanjem, sedijo na prevrnjenih ajmerjih, da hrbet nekoliko počiva. Zaradi neprijetne drže tudi naju boli hrbet.



V enem od teh juter se je iz robid zaslišala črnska pesem starešine, katerega prednik je prišel iz otoka Samoa in ga naučil pesmi. Njemu je pomagala kasneje še mama, za njo so začeli vsi. Ste morda gledali nadaljevanko Korenine (Roots)? Se spomnite črnskih pesmi sužnjev? No, to so peli. Bilo je čudovito, počutila sem se povezana s celim svetom, povezana z vesoljem. Delo naju je utrjevalo, varčevanje in življenje je iz naju naredilo boljša in lepša, bila sva zadovoljna in srečna.

Kadar ne delava, večino časa preživiva doma, v postelji in pred TV, včasih se odpraviva v knjižnico in si izposodiva knjige. Včasih odideva na plažo, tam mi uspeva brati Barbaro Cartland (he he), predelala sem tudi knjigo Be your own best friend (pri nas jo je možno dobiti v knjižnici Šole za socialno delo), vendar največkrat tako piha, da se vrneva nazaj domov. Kakšnega od lepših večerov si na peščeni plaži pogrneva spalne vreče tik pred burnim oceanom in po dve uri ali več strmiva v butanje valov in prislanjava uho šepetanju Pacifika. Čisto malo naprej je mrzla Antarktika. Tako blizu ji ne bova morda nikoli več.

Vmes sva nekajkrat poklicala najinega Briana, če je kaj novega glede bolj plačanega dela, saj v robidah ne bova preživela. Od desetih klicev se je oglasil na enega. Počasi sva se nehala sekirat, saj je iz dneva v dan bolj deževalo, pritiskal je mraz, zavita v spalne vreče sva pred Tv. Zmanjkuje nama denarja, vendar nimava nobene možnosti, saj je delo med prazniki izredno težko najti, česar se zavedajo tudi delodajalci in plačujejo minimalno. Popoldne je lepše, če prideš domov utrujen in veš, da si nekaj zaslužil.

Do zdaj sva si kupila kakšen zavoj tobaka in si občasno zvila kakšen cigaret. To sva ukinila najprej. Nato sva v trgovino vrnila likalnik, ki sva ga kupila za 16 dolarjev in ga zamenjala za gotovino. Še dobro, da v tej deželi nihče ne sprašuje, čemu si se premislil, ampak zamenjajo brez besed.

Narediva tudi čudovito praznično večerjo. Riž in grah z okusom mete (že poznano, kajne), privoščiva si tudi majhen kremenatelček. Za priboljšek imava cyder, kupljen v enem od nasadov po znižani ceni, ki jo farmarji nudijo mimoidočim, ki si ogledajo ostale izdelke njihove obcestne trgovine. Popoldne sva si v mestu privoščila kavo. Eno sva plačala, za eno pa sva imela kuponček iz enega od dnevnih časopisov.

Verjemite, da smo ljudje neskončno prilagodljiva bitja, če le želimo in hočemo.

Vesel Veseli december in vse, kar prinaša, vam želi

Erin