ErinBrokowitz
ženska - 45 let, Public Garden, Ljudski vrt, Slovenija
- Prijatelji |
- Knjiga gostov
- | Slike
- | Blog
- | Zaščitne znamke
- | Skupine
- | Video posnetki
- | Glasba
- | Kriki
- | Ankete
- | Povezave
- | Aplikacije
Blog 130
Pozdravljen, ki te zanima, kako svet izgleda skozi mojo dioptrijo
-
Fuzbal Slovenija vs. Rusija iz moje perspektive
Pravkar se v Mariboru začenja velika nogometna preizkušnja med Slovenijo in Rusijo.
V Mariboru hoteli gostijo okrog 1600 gostov, od tega je 1000 njih v najboljših sobah, za 599 nimam pravega podatka. Vem pa, da je EDEN pri meni
Kakšne tri tedne nazaj sem imela manjši intervju za Finance in uvrstili so me med tiste, ki se borijo za naslov Najpodjetniška ideja leta 2009/10. Sebi se nisem zdela tako zelo pomembna ali posebna, ampak če tako menijo, je tudi meni prav.
Spletno stran imam še na pol narejeno. Le toliko, da lahko sproti objavim proste kapacitete v naših študentskih sobah. Za začetek čisto dovolj, se mi je zdelo.
Prejšnji teden se je od mame odlepil tudi možev sin s svojo izbranko. Ker sta zelo mlada in z zelo majhnimi prihodki, smo jima našli tudi njima primerno gnezdece. Da bi prihranili pri stroških prenove, sem se v svoje zidarske in malarske obleke vrnila kar sama in v pičlih 26 urah stanja na pleskarski lojtri sem dosegla za zelo staro stanovanje resnično izjemen rezultat.
Bistvo mojega sporočila pa šele prihaja...
Ko sem bila že zelo globoko v različnih barvnih odtenkih, s penzljem v roki, z barvo na glavi in še kaj več, mi je možev sin podal telefon....
Na drugi strani je bil športni novinar Mikhail Shpenkov iz Moskve. Iz Izvestie. Rad bi prespal v mojem "hotelu".
Da nisem iz lojtre padla direktno v kanto z barvo, je goli slučaj.
Sobe zanj tisti trenutek res nisem imela. Sem pa imela velik odziv na članek v Financah. Poklicala sem gospo, ki je bila pripravljena delati z mano, Mikhaila smo udobno namestili in še danes, ko je tekma že vroča, ne more verjeti, da smo ga sprejeli tako prijazno, mu za nekaj evrov omogočili spanje v tako lepi hiši, ga prišli iskat na železniško postajo, ga pripeljali do sobe, ga odpeljali do stadiona, mu dali v hladilnik še nekaj malenkosti za zajtrk, v košarico pa sveže žemlje in poleg lepa in rdeča jabolka.
Jutri ga grem iskat, ga peljem na vlak in delam dalje.
Jaz temu rečem, da delam zgodbo za naprej.
Moj izkupiček z njegovim bivanjem v Mariboru je v denarju enak 0 €.
Moj izkupiček na poti k mojim sanjam, da odprem še en dober hostel v Mariboru, pa je zelo velik.
Srečno vsem igralcem, navijačem, vsem tistim, ki bodo danes odšli domov z obvezanimi glavami ali rokami, z udrtimi očesi, razbitimi avti.
Danes je v Mariboru lep dan.
lp, Erin
In povezava za radovedne:
http://www.finance.si/261548/Najpodjetni%B9ka-... -
O 1 družini iz Prekmurja, 3 komadi brez službe
Naslov je seveda ravno pravšnji in dobro sede glede na nastalo situacijo, ki smo jo poimenovali recesija, gospodarska kriza, strašna nezmožnost zaposlitve in oh in sploh.
Pa sem spoznala tole sveto družino in seveda ponovno zaživela, ker se je spet potrdila moja teorija o tem, da "delo je, če ga iščeš" in da " delo ne ve, da ga iščeš, če mu tega ne poveš."
Družina, o kateri bom napisala nekaj stavkov je zelo običajna družina. Mama in oče sta izgubila službo nekje v Prekmurju. Kje točno, ne bom navajala. Saj tam menda itak vsi vse samo izgubijo.
Eden od otrok je v Mariboru v internatu in bi rad dokončal srednjo šolo. Drugi je končal osnovno šolo in trenutno nima posebnih želja po učenju ter bi rad delal karkoli in kjerkoli.
Družina je sedla za mizo in se odločila.
Ko bo recesije konec, bodo morebiti lahko prodali hišo v Prekmurju. Do takrat pa je treba preživeti. Tako so se odločili.
Začeli so se spogledovati z delom drugje po Sloveniji. In ga dobili. Za 250€ so najeli hišo v okolici Celja ter se tam zaposlili vsi trije!!! Imajo star avto in uspeli so se dogovoriti, da delajo tri izmene ter se nekako uspejo prevažati 30 km od svoje nove najete hiše do tovarne in nazaj.
Zdaj vsi trije delajo. Mama je šla v prvo nočno izmeno prvi dan selitve. Je zelo dobra mama, dobra gospodinja in se čisto nič ne pritožuje, da zanjo ni dela. Stara je 40 let.
Nikomur od njih ne zavidam, sem pa že šla nekoč po njihovi poti. Najmlajši, ki mu sedaj ni do učenja, pri 15. letih že dela. Ko se bo odločil, da bi se tudi učil, se bo. V to močno verjamem. Ker ve in razume, kam je prišel zdaj, čemu je tam, mu je všeč ali mu ni.
To so moji kristali v recesiji. V take ljudi verjamem. V take zaupam. Taki so potrebni, da se preneha ta nepotrebna umetna solidarnost v obliki sindikalnih nastopanj, javnega zdravstva, enakih šol itd.... Zaradi takih bo spet lahko nekoč lepo.
lp, erin -
Kdo je učil in vzgajal Tomaža?
Že večina med vami ve, kaj je moja osnovna dejavnost.
Večina tudi ve, da bi se na pol pretrgala za študente, ki bivajo pod mojim okriljem.
Veste tudi to, da čisto vsega jim ne morem dati kar tako mimogrede, da pa se zelo potrudim, da bi bilo njihovo bivanje pri meni vsaj približno podobno tistemu, kar so navajeni od doma.
Nikoli nisem od nikogar zahtevala varščine in je tudi ne bom. Začetek je zagotovo zame zelo hud in krut, vendar pa iskreno verjamem, da bom nekoč prišla do populacije, ki bo 100% razumela moja prizadevanja in se tudi držala nekih mojih nepisanih pravil, ki sem jim reče: "Draga moja Erin, na mene se lahko zaneseš."
Pred letom dni sem se prvič podala na to podjetniško pot in imela sem take in drugačne dogodivščine ter posledice.
Prvi zares velik šok sem doživela, ko so se združili stanovalci enega od mojih stanovanj in družno na nek način zahtevali, da ostanejo v stanovanju čez poletje samo pod pogojem, da mi plačujejo samo stroške.
Zahteva je razumljiva. Vendar zame ni sprejemljiva. Lahko bi se pogajali, vendar je mladina imela svoj cilj: prisiliti me v nekaj, na kar nisem bila pripravljena. Me izsiljevati, če vam je tako prav.
Ker se nismo sporazumeli, so vsi zelo spontano odšli, niso se držali niti odpovednega roka, niti jim stroškov za tako odločitev nisem zaračunala.
Konec meseca maja sem naenkrat ostala s praznimi sobami. Zelo hitro sem se preusmerila in si naredila dober marketing za oddajanje na drug način......
In sem "dobila" Tomaža.
Devetnajst let star fant, ki sta ga vzgajala babi in dedi v hiši brez vode, je pristal pri meni. Nisem imela niti možnosti, da se kaj odločam...On je zakorakal v stanovanje s svojim kuferčkom in se vselil...
Dejanju, ki ga je izvedel, bi se lahko reklo, da SEM NASEDLA.
Tomaž je sicer redno plačal najemnino, za seboj pa je pustil totalno razdejanje.
- v dveh mesecih se niti enkrat ni stuširal ali umil
- ko je uporabil wc, ni NIKOLI potegnil vode za seboj (ker so doma imeli štrbunk)
- v sobi je kadil, čike metal na tla in jih dodatno vklesal v parket
- iz sobe ni dva meseca prinesel kozarcev in skodelic
- smrdel je kot dihur
- popolnoma je uničil 6 kompletov posteljnine - rjuhe so bile tako umazane, da sem jih vrgla v smeti, nekaj kosov sem rešila, mu jih prekuhala in mu ponudila, da jih od mene odkupi ( 2 povštra, dva kovtra, šest preoblek za kovter, šest za povšter, 2 rjuhi) za 20 evrov.
- vse ostalo sem vrgla v kontejner.
Sobo sem morala prepleskati, kupila sem vso novo posteljnino.
Tomaž tudi ni imel druge sobe. In sem našla njemu primerno. Lastnica mi je sama povedala, da je ne moti, če je Tomaž pujs. Pa ga je kljub temu vrgla iz sobe. Zakaj? Ker bi bil edini, ki čez vikend nima nikogar, kamor bi šel in zaradi njega ne bo kurila.
Zdaj je Tomaž doma pri babi ali pri mami. Plačala sem mu sobo, iz katere so ga vrgli ven. Tam je pustil tudi vso posteljnino, ki sem jo samo zaradi tega, da bi mu malo olajšala bivanje, oprala in hotela po simbolični ceni prodati, da bi se začel zavedati, kje dela napake.
Moj dober namen je spet izpuhtel.........
Mi bo Tomaž vrnil 160€?
lp, erin -
Kar Azra reče, to Azra tudi naredi
Azro sem spoznala nekaj dni nazaj, ko sem RES nujno potrebovala kar precej pomoči pri urejanju in pospravljanju, pranju in sesanju, drgnjenju in mazanju z loščili takimi in drugačnimi.
Prišla je lepo oblečena, urejena, nasmejana, v roki je imela vrečko z rezervnimi oblačili, da se je lahko preoblekla in mi pomagala. Na nek način mi je bila podobna. Imela je veliko pozitivnega naboja v sebi in veliko volje, da iz sebe in svojega življenja naredi kar najboljše.
Še ni minilo pet let od dneva, ko se je podala na pot v Slovenijo. Nekaj znancev je že imela tukaj, jezika pa se je naučila sama in naučila se ga je dobro. Vmes ji je nekajkrat zazvonil telefon, enkrat jo je klical mož, nekajkrat njene prijateljice, ki jih je zanimalo, če "je vse v redu". Z njimi je govorila slovensko s štajerskim naglasom. Seveda me je zanimalo, če se med seboj pogovarjajo vedno slovensko. In bila sem precej presenečena.....
"Veš," mi je rekla, "v Slovenijo sem prišla z velikimi upi in se že od začetka zavedam, da je še kako dobro in koristno, če se najprej dobro naučim vašega jezika. Zaradi tega se mi v svojem jeziku pogovarjamo samo doma, če pa smo v vašem okolju, se tudi med seboj pogovarjamo slovensko. Če si tega ne bi že na začetku postavila za svoj cilj in prvi možni dosežek, še danes ne bi znala jezika. Pa tudi zavedam se, da sem kot prišlek jaz prva, ki se moram prilagodit novim razmeram. Le kako bi izgledalo, če pred tabo govorim v jeziku, ki ga ti sicer razumeš, ni pa to jezik kraja in dežele, v katerem sva obe v tem trenutku."
Azra mi je "snedla jezik". Spomnila me je na to, da je moja prva šefica na NZ že v prvih urah mojega prihoda omenila, da je lepo in prav, če se s svojim možem pred njo pogovarjam v jeziku, ki ga razume tudi ona, saj to pomeni v prvi vrsti spoštovanje do nje in mojo pripravljenost, da se vklopim v nove razmere.
Azra je stara 25 let. Lahko bi bila vzor marsikomu. Meni je že.
lp, erin -
Recesije ni več!
Sporočam vam, da je recesija odšla iz naših krajev.
Danes sem morala na nujni nakup (oljni radiator), da se bom lahko nekako pretolkla skozi zimo. Imela sem sicer seznam trgovin, ki so ponujale to in ono, vendar sem sem hotela prepričati na lastne oči in ostala čutila.
Ponedeljek je. Sredi meseca. Ljudje nimajo denarja, ker smo v recesiji.
Tako sem mislila.
Trikrat sem stala po pol ure v vrsti.
Enkrat za rožico, stala v vrsti 20 minut, pred mano so vsi skoraj pokupili pol trgovine.
Drugič, za skoraj enako rožico, ljudje so iz trgovine vlačili take in drugačne artikle, v vrsti sem bila preko 30 minut.
Tretjič...Me je prijazni gospod, ki je imel precej v vozičku, "spustil naprej".
Pa kaj vi res verjamete v kakšno pomanjkanje in recesijo?
Prejšnji teden sem sama urejala svoj lokal. Prebarvala sem vsa izložbena okna, vse zaščitne ograje (madonca, 10 ur sem rabila za eno samo ograjo), skratka cel teden precej fizičnega dela...
Pa sem vprašala prvega: "Bi prišel.., koliko stane....?" In je rekel, da takega dela sploh ne dela, ker je preveč drobnjarije......
Jaz sem vso to drobnjarijo naredila sama.
In ker mi je celo pleskar, ki ima samo socialno pomoč, zagotovil, da tega ne bo delal, sem bila še toliko bolj odločena, da dokažem nasprotno.
Zdaj imam vse.
In tudi z gotovostjo lahko povem, da recesije ni. Da najbolj ogroženih ni. Da ni tistih, ki bi radi delali.
Skratka, živimo v idealnem svetu, ki skorajda meji na naš prejšnji socializem.
Jaz sem svoj lokal uredila sama, pleskar ga ni hotel, ker se mu ne splača. Vsak mesec, ko plačam prispevke, pa z velikim veseljem prispevam tudi takim, ki se "jim nič ne splača".
lp, erin -
Erin v boju proti izkoriščanju študentov
Zadnjih dvanajst mesecev redno spremljam vse oglase na vseh portalih, v vseh tiskanih ali ne tiskanih medijih, vse ponudbe in vsa povpraševanja....Ki se tičejo oddajanja študentskih sob, oddajanja stanovanj za študente, najemanja le teh in še česa.
Legenda:
- landlord: najemodajalec
Rezultati mojega povpraševanja in zanimanja s tega področja so porazni.
ZAKAJ?
Odgovor je VARŠČINA, PREDPLAČILO, NOBENE POGODBE, IZSILJEVANJE...NEUSTREZNI POGOJI BIVANJA....in še je tega, verjemite mi...
VARŠČINA je znesek, ki se v razviti demokraciji uporablja kot varovalka za oba - najemnika in dajalca nepremičnine. Ob dogovoru o najemu se oba dogovorita o pogojih, nato to zapišeta v pogodbo. Najemnik nato znesek varščine da najemodajalcu, ki ga mora skupaj s pogodbo predložiti pristojnim za to področje. Znesek varščine gre na poseben račun, ki ga ne nadzira lastnik nepremičnine, ampak za to posebna državna institucija, ki nadzira tudi plačevanje davka od oddajanja nepremičnine. Ob prekinitvi najemne pogodbe se morata oba s podpisom strinjati, komu varščina pripada, koliko in kakšna je bila škoda, ki jo je najemodajalec morebiti povzročil, kaj je še ostalo za dokončno poplačilo obveznosti enega ali drugega. Ob izselitvi najemodajalec ta dokument predloži pristojnim, ki nato varščino z obrestmi nakažejo na račun enega ali drugega - odvisno od tega, kdo in kako je predlagal izplačilo varščine - pogoj je, da sta prisotna oba podpisa.
Evo, to je zame res prava varščina. In srčno upam, da se bo pri nas enkrat našel nekdo, ki se bo za to zavzel, saj se na račun tega pretaka veliko denarja, kratko pa navadno potegnejo študenti.
PREDPLAČILO je znesek, ki ga landlordi zahtevajo večkrat celo poleg varščine. Če gre za predplačilo 3 mesecev, je še nekako razumljivo, če so to tekoči meseci. Opazila pa sem, da zahtevajo predplačilo za zadnje mesece bivanja in študenta dobesedno prisilijo, da jim vnaprej plača poletne mesece, sproti pa plačuje le tekoče. Ko pride mesec maj in junij, ko bi se študent morda rad preselil domov, to sicer lahko stori, vendar mu je landlord že vnaprej vzel najemnino za te mesece. Nihče seveda ne nasede dvakrat, vedno pa je dovolj takih, ki nasedejo prvič...In nasedejo silovito.
POGODBA je za vsakega od vas, ki karkoli najemate, bistvena. Če vam landlord že na začetku govori o tem, kako boste ceneje živeli, če ne bo pogodbe, se motite. Zaračunal vam bo enako, le njemu bo ostalo več. Poleg tega nimate nobenega pravnega varstva, če se kaj zalomi. Če vam že pogodbe noče dati, naj vam vsaj na majhen papirček napiše "potrdilo o prejemu denarja" za sobo. S tem potrdilom lahko vedno povprašate na Davčni upravi, če je landlord prijavil prihodek od najema. Po zadnjih birokratskih olajšavah fizičnim osebam ni potrebno predložiti najemne pogodbe, ampak samo znesek za akontacijo dohodnine.
Sicer pa je potrebno po zakonu vse pogodbe, ki se tičejo nepremičnin, skleniti v pisni obliki, sicer so nične.
lp,
Erin ZA KAKOVOSTNO BIVANJE ŠTUDENTOV v "totem našem Mariboru". -
Namig dneva: sfrizirajte Ljubico
Zadnje čase sem veliko časa na netu posvetila učenju "optimiziranja spletnih strani". Nikar me preveč ne sprašujte, kaj in kako, ker sem povsem nova na tem področju in potrebna še kakšne plenice med nogami, preden bom zrela do takega nivoja, da bom vse to znala sama.
Sem pa dobila ogromno namigov in klicev takih ali drugačnih podjetnikov, ki bi mi to storitev opravili hitro in učinkovito. Račun bi bil hiter, visok, odziv pa hmmmm, morda niti ne tako učinkovit....
Med počivanjem malo prilezem na netlog, se čudim, kaj napišem, zavijem še na kakšno trač stran, na spletne novice ali kaj podobnega....Med spletnimi novicami sem takole mimogrede ugotovila, da sem socialni invalid in internetni zasvojenec, saj sem v anketi, koliko časa prebijete povprečno na netu, odgovorila z 16 do 18 ur dnevno, včasih nič, ne želim tudi osebno prijateljevati z znanci z neta, nimam kaj dosti živih prijateljev, ne hodim v redno službo, vikendi so včasih tako tako, ob sredah ali četrtkih rada izklopim, telefon pa moram zaradi povečanega povpraševanja po mojih produktih nositi tudi v kopalnico....Le produktov mi je zmanjkalo....Shit, le zakaj ne ponujam kaj drugega....Kakšne drage maže za okrog oči, kakšne neumnosti proti gubam, kakšnega čudeža za hujšanje...
Med spletnim počitkom sem v rumenem in oranžnem tisku našla tudi informacije o zelo podjetnih ženskah, ki vodijo tak ali drugačen butik sredi Ljubljane, obenem so strastne matere in povsem predane svoji družini.
Ena od teh čudežnih žensk je v intervjuju izjavila, da ji je materinstvo prvo. Ko so jo povprašali, kako usklajuje svoj zelo pomemben poslovni dan, je rekla nekako takole:
"Zjutraj oba otroka odpeljem v varstvo, nato sem nekoliko posvetim poslu, ob treh otroke vzamem iz varstva in se posvetim svoji družini." Zame je to super, res.
Na vprašanje, kako skrbi za svojo fit postavo, je odgovorila (že spet samo približno navajam):
"Vsak dan pretečem vsaj 10 kilometrov, dve uri plavam v bazenu, nato še malo fitnesa. Brez tega si ne predstavljam dneva." Evo, spet super.
In naslednje vprašanje: "Kako pa skrbite za svoje res lepe lase?"
Ne boste verjeli odgovoru: "Obvezno enkrat tedensko obiščem frizerja in si privoščim izdatno lasno masko iz naravnih sestavin. K dobri postavi seveda pristoji tudi urejeno lasišče". Evo, meni spet super.
Na vprašanje, kako usklajuje uspešno poslovno kariero ter materinstvo ter se še tako izdatno izobražuje, je odgovorila, da študira ponoči. Ma evo, meni je to spet super.
Čudežne ženske se kar vrstijo. Moj poklon vsem. Le tega nisem zasledila, kdaj kaj skuha in opere, kdaj vleče kakšen težek in drag sesalec po kvartu, ali ima sušilca za žehto, kdo zamenja posteljnino, ko začne smrdet po ljudskem švicu...in seveda.....koliko časa pa uspe nameniti družinskemu življenju, če vsak dan laufa 10 km, plava 2 uri, uspešno vodi posel in še vse ostalo.....Evo, tukaj se mi je zataknilo, ker ne razumem. In raje kar pozabim na vse izjavljeno
Potem pa se mi pogled ustavi (seveda, sicer ne bi bila Erin) tudi v parlamentu. In čeprav nisem iz frizerske stroke, me marsikaj zmoti... Cvetka neprestano daje za ušesa par odvečnih las, ker očitno nima časa, da bi se sproti frizirala. Majda, ena, ima neko staro trajno. Majda, druga, okej, ne bom o tem, je vsaj redno pobarvana....ampak, kje se mi pa zalomi?
Pri Ljubici. Sposobna gospa s precej neukrotljivimi lasmi je bila z moje strani videna tudi brez lasne čelade.....Aha...Na enem od mimogrede srečanj si je lase samo umila in pustila vetru, da jo posuši. Tam je bila res dobra. Kar pa počnejo z njeno frizuro frizerji, s katerimi sodeluje, pa je na robu vsake pameti. Saj ni treba, da ima "čelado", no.
Moj namig je namenjen vsem frizerjem: Pošljite ponudbo in mi počešite in naredite Ljubico lepo ter mikavno. Ker morda pa je prav v tem štos? Če bo imela normalno frizuro, jo bo morda še kdo jemal resno?
Tako menim, seveda.
Sicer pa imejte se lepo in dovolite življenju, ki vas spremlja, da živi z vami
lp, erin -
Peti del smisla življenja
"Duša se ne razvija, ker se ukvarja z vsakodnevnimi nepomembnostmi,"
je ena od točke dnevnega reda, ki jo predstavi predsednik skupščine korporacije Darovalci jeter d.d.
"Oprostite, kaj ste rekli o klobukih?"
, ga vpraša eden od nadzornikov.
"Klobuki se ne nosijo dovolj pogosto," mu odgovori predsednik.
Med razgovorom o smislu življenja se kamera za trenutek obrne proti oknu, kjer je kaj videti: sosednja stavba se bo vsak trenutek zrušila na pomembne sestankovalce. V ozadju klesar mirno opravlja svoje delo, v steno mora vklesati še enega od prečastitih darovalcev jeter, ki rešujejo življenja.
Začetek
Medicinca obiščeta enega od "darovalcev organov z izkaznico". Možakar se je za darovalca odločil iz humanitarnih vzgibov
in niti slutil ni, kaj se mu utegne zgoditi. Čeprav je še hudo živ in zdrav, medicinca vztrajata, mu vzameta izkaznico ter mu dopovedujeta , da nujno potrebujeta njegova jetra, ki bodo rešila pomembno življenje.
Medtem ko medicinca še živemu s kleščami pulita jetra iz njegove trebušne votline
, se pojavi žrtvina žena z navijalkami v laseh 
ter jima ponudi čaj. Vmes se jezi na še vedno tulečega in krvavečega moža, da je bil vse življenje bedak in se pridružil vsaki humanitarni neumnosti. (povzeto po Monty Phytonu)
Čeprav je originalna zasnova komedije nastala leta 1983, me je danes spomnila na dogajanje okrog mene. Nekako tako si predstavljam skupščine slovenskih podjetij, s katerimi se ukvarjamo že nekaj let. Tudi Mure, če hočete. Tudi seje vlade se mi zdijo vse v tem stilu. Važno je imeti vsakodnevne teme za sestankovanje, dan, teden, mesec ali leto pa minevajo neodvisno od besed, ki se tam vrtijo. Saj časa je dovolj, le nekako ga je treba ubiti.
Čeprav sem na strani darovanja organov, pa me že vsaj dvajset let prevevajo podobne misli:
je možno, da sezname darovalcev pregleduje tudi veliki brat 
, ki me bo nekoč izbral, me takole mimogrede pokončal in me daroval višjim ciljem, drugače povedano, kakšnemu prezidentu?
je torej tudi možno, da so moji notranji organi že dolgo čisto fuč in po tej plati torej nezanimivi za stroko, kateri sem jih namenila?
katera od izkaznic, ki jih vlačim s seboj, da me spustijo v to ali ono stavbo, mi dajo nekaj drobiža za sladoled, popust pri šopingu, dovolijo voziti....pušča za seboj sled, da bom v primeru nujne rabe mojih lepih ledvičk, takoj dosegljiva in bodo še vroče dostopne in dostavljene eminenci?
na kakšen način me bodo odstranili?
Prmejduš, da me je strah. Včeraj sem zasledila novico, da bodo čipirali nosoroge ter jih zavarovali pred divjimi lovci, my ass.
Pa da ne bo pomote. Mene čipiranje ne moti, dokler mi ne nameravajo pri živem telesu izpuliti jeter....
-
Pri Erin malo drugače:)
-
Po meni pleza mlad klop, sosedje pa vsi prišli iz tujine
Povedano drugače in množicam bolj dostopno sem se znašla v pravem peklu raznovrstnih bolezni.
Moj tast se je pravkar vrnil s tritedenskega delovnega pohajkovanja po svetu, kjer je bil dnevno izpostavljen takim in drugačnim virusom. Danes si je zaželel moje družbe in o tem sem razmišljala včeraj zvečer. Kako naj mu lepše povem, naj ne hodi s svojimi novimi virusi do mene, ki še vedno mislim, da živim v raju, kjer imajo virusi vstop prepovedan.
Nič mu nisem rekla in on je kar prišel. Ko sva se objela, sem mu končno priznala svoje pomisleke:
"Dragi naš dedi, nikakor nisem našla besed in ovir, ki bi vas vsaj še dva dni priklenile v Maribor."
Šele potem sem se spomnila, da so moji prvi sosedje v treh komadih brez vsakega vprašanja prišli iz Švice, se naselili v svoj dom, se rokovali z mano in vsi smo bili veseli.
Potem sem silovito objela svojo Dolores, ki se je preko nekaterih že okuženih dežel, pretihotapila s Švedske, poleg pripeljala še neznane ljudi, ki gredo dalje proti Balkanu. Nič nisem mislila na gripe in te reči. Kot tudi nikoli prej.
Od soseda sosed tudi od tam, naš novi obisk sveže prehlajen iz Anglije....Okej, saj niso sami krivi, če hočejo biti ravno zdaj tukaj. In še z mano.
Ko sem našemu popotniku zaupala svoje pomisleke, se je nasmejal in mi povedal, da on ima vsaj potrdilo, da svine gripe nima, jaz pa še tega ne.
Hmmm, kako je res vse tole....
Spomladi 2004 se je v deželi mojega dela začela močno razširjati ptičja gripa in po vseh tamkajšnjih napovedih bi bilo možno, da bi zaprli meje. Od doma sem dobila obvestilo o bolnem očetu, zato sva z možem ukrepala po svojih najboljših močeh. Šla sva nazaj v Slovenijo.
Ker sva šla z možem nazaj mimo načrtovanega, sva bila na poti skoraj 80 ur. Spala ali bedela na letališčih, se izmenjavala v dremanju in čakanju na naslednji polet. Četudi sem se v Singapuru stuširala in uredila kar na letališču, se počesala, iz las naredila neko obliko konjske fige ter se celo odišavila, je bilo do poleta iz Londona v Trst še daleč. Očitno sem bila na zadnji postaji precej bolj podobna coprnici kot se sicer da videti na prvi pogled. Pregledali so me tako v detajle, da me podplati še danes lahko upravičeno srbijo....Ker bi šli radi drugam....
Na letališču v Singapuru sva morala čez obvezno merjenje telesne temperature, ki bi morebiti kazala na Sars, ki je bil takrat popularen (le kam je izginil). Ob vrnitvi domov so se me nekateri nekoliko izogibali, vendar sem bila do konca usmerjena na smeh in jim dala vedet vsaj to, da imam potrdilo, da Sarsa nimam, oni pa mi ne morejo zagotoviti, da nimajo kaj hujšega.
In tako se bolezni dogajajo dalje. Sars, ptičja, zdaj prašičja. Itak je jasno, da vsi ne bodo zboleli in je jasno, da vsi oboleli tudi ne bodo preživeli. Tukaj nimam moči in je tudi ne iščem in ne pričakujem.
Sem pa opazila nekaj drugega. Klope. Boreliozo.
Včasih sem spadala v skupino, na katero je klop prilezel tudi sredi asfalta. In z njim še druge čudne žuželke, zaradi katerih sem krilila z rokami levo in desno.
Danes se nobene od njih ne bojim. Klop, ki slučajno zaide name, me požgečka. Pogledam in ga odstranim. Pride samo še na dve leti in sva oba zadovoljna. Oso, ki pride na moj kruh, namazan s smetano in posipano s sladkorjem, opazujem. Božansko bitje. Pride, namaka svoje tipalke na sladkor, nosi vase, spet potipa, spet nese.....Ko se napije in naje, gre. Takrat ugriznem v svoj kos namazanega kruha, se nasmejim soncu ter naravi ter živim dalje.
Tako čisto preprosto povedano sem dobila občutek, da živimo skupaj. V dobrem in slabem, v sladkem in manj sladkem. Nihče od njih mi nič noče in nihče ni prišel z namenom mi škodovati.
Spravljena sem z naravo in žuželkami okrog sebe. In če hočem to obdržati, moram biti tudi spravljena z ljudmi. Ni vedno lahko, je pa možno.
lp. erin
